Sosedje iz ljubezni

Ponedeljek, 12. februar 2007

Dnevnik/Objektivsobota, 10.2.2006

Ko sva z Borisom Dežulovićem lani zaključevala svoje slovensko-hrvaško dopisovanje, sem se vprašal, kaj se bo zgodilo, ko bova midva — edina normalna človeka iz abnormalnih držav, ki normalno javno komunicirata — nehala komunicirati. Predvidel sem dve možnosti: “odnosi med najinima državama se bodo v trenutku čudežno izboljšali ali pa bo med nami izbruhnila totalna vojna”.

Nekaj časa se je zdelo, da se bo uresničilo prvo. Po zadnjih depešah pa postajam pesimist. “Mogoče bo to samo medijska vojna,” sem še pripomnil o drugi možnosti. No, to je bila napaka: vojna, ki utegne izbruhniti, bo turistična.


Sam sem še posebej šokiran, ker je k eskalaciji prispeval dr. Marko Pavliha, poslanec LDS in strokovnjak za pomorsko pravo, ki ga imam za pametnega in prisebnega človeka. Njegova izjava, da bi slovenska vlada morala pozvati državljane, naj se odpovejo tradicionalnim počitnicam na hrvaški obali, je bila pasja bombica, na kakršne smo doma že navajeni.

Toda ali se je treba blamirati še pred drugimi? Pa čeprav pred Hrvati? Ali Hrvatom lahko rečemo karkoli? Smo tako jezni nanje, da jim lahko vržemo v obraz vsakršno neumnost? So take barabe, da jih moramo klofutati?

Še več! Kaj je bilo treba Pavlihi to reči, ko pa je priletel nazaj predvidljivo duhovit, sarkastičen, tako rekoč edini možni odgovor: “Pa naj grejo na Triglav!” — in to iz ust tiskovnega predstavnika hrvaške vlade?! Ali so vsi Hrvati tako duhoviti kot Dežulović? Mogoče res. Ali pa so vsaj bolj duhoviti kot Valentin Hajdinjak, tiskovni predstavnik slovenske vlade, ki še nikoli ni rekel nič, kar mu ne bi rekli, naj reče.

Nadalje me je šokiralo to, da je z izjavo na Pavlihovo izjavo pohitel tudi dr. Dimitrij Rupel, rekoč, da že petnajst let ni bil na počitnicah na Hrvaškem. Šok ni bila ministrova nediplomatskost, temveč njegov lifestyle. Ne znam si namreč predstavljati Slovenca, ki mu tako dolgo ne bi prišlo na misel, da bi šel na morje na Hrvaško. Vsakdo lahko v prostem času počne, kar hoče. Ampak to je enako nepredstavljivo, kot če hrvaški smučarji ne bi hodili v Kranjsko Goro ali na Pohorje.

Še bolj nepredstavljivo pa je, da že petnajst let ni bil na Hrvaškem na počitnicah zunanji minister države, ki je s Hrvaško v sporih, in ki se pri tem še čudi, da so ti spori tako dolgotrajni. Mogoče pa ravno zato?

Pa še nekaj. Če je nepočitnikovanje ministra Rupla na hrvaškem Jadranu politični statement trmastega Slovenca, bi bilo zanimivo vedeti, na katerih lokacijah oziroma v katerih državah pa avsen-minister dejansko preživlja počitnice in kakšna diplomatska sporočila s tem pošilja dotičnim državam?

Slovenske ideje o bojkotu počitnic na Hrvaškem so še bolj smešne kot nekdanji srbski pozivi k bojkotu slovenskega jogurta. Smešne zato, ker so še bolj odvisne od golega, morda banalnega, toda neizpodbitnega potrošniškega, konkretno hedonističnega oportunizma. Srbskih nacionalistov ni skoraj nič stalo in jih ni bilo konec od neugodja, če so se v znak protesta odpovedali slovenskemu jogurtu. Cena, ki so jo plačali za izražanje političnega prepričanja — sicer na nečem tako politično neumnem, kot je jogurt —, je bila zanemarljiva, medtem ko vsaj simbolična škoda za slovensko stran ni bila.

Poglejmo zdaj predlagani bojkot. Če bi ga Slovenci množično uresničili, bi to bila lose-lose situacija: mi bi izgubili užitek počitnikovanja na eni najlepših ter stroškovno in prometno najdostopnejših obal na svetu, Hrvati pa velik del turističnega inkasa.

Njih bi to, v denarju, resda bistveno več stalo kot Slovence. Toda ne pozabimo, da bi tudi nas stalo bistveno več, kot smo pripravljeni plačati za izražanje političnega prepričanja. Ne gre (samo) za dejansko povečanje počitniških stroškov in izgube časa zaradi dražjih in bolj oddaljenih destinacij — ali celo za trpljenje na drugih mediteranskih ali celo tropskih plažah —, temveč za nepripravljenost na spreminjanje prostočasnih vedenjskih vzorcev.

Preden je Pavliha zinil o bojkotu, bi se moral spomniti, da so Slovenci narod volilcev, ki so brez slabe vesti pripravljeni zamenjati državljansko pravico za izlet v hribe ali za jadranje (po možnosti v hrvaških teritorialnih vodah), če je na volilno nedeljo slučajno lep, sončen dan. Kako si lahko potem predstavlja, da bi bili sposobni tako velike žrtve, da bi zamenjali destinacijo samo zato, da bi dali prav Ruplu, če pa so po drugi strani taki oportunisti, da se jim zaradi poldnevnega užitka ne zdi vredno glasovati niti za predsednika, poslance, župana?

Sicer pa bi se lahko politiki na obeh straneh veliko naučili ravno iz turistične izkušnje, ki je v bistvu win-win odnos. V Dalmaciji eni in drugi pozabimo, da smo med seboj skregani, ker imamo oboji od tega korist. Sosedje se imajo najbolj radi, če imajo eni od drugih korist. V nekdanji Jugoslaviji smo se kao imeli radi iz ljubezni, ki pa ni bila prava podlaga. Slovenci in Hrvati se hočejo še naprej imeti radi kar tako, pa jim ne znese. Ko bomo začeli razmišljati o tem, kako lahko eni drugim koristimo, se bomo tudi hitro zmenili vse, česar se zdaj ne moremo.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 12. Februar, 2007 ob 09:44 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

20 komentarjev na “Sosedje iz ljubezni”

  1. heavyd heavyd pravi:

    Se strinjam z vsem razen s tem da je Hrvaška sploh in oh turistična destinacija za Slovence. Ni. Žal. Zaradi glavnega razloga. Zaradi odgovora na vprašanji kaj je bistvo počitnic in s čim se to ruši.

  2. chef chef pravi:

    V Dalmaciji morda res pozabimo, da smo skregani. Iz Istre imam pa toliko slabih izkušenj, da sem na Hrvaško enostano nehal hodit.
    Pa ni nujno, da imam slabe izkušnje samo zaradi tega, ker sem Slovenec. Če se pa čez zimo nočevanje v hotelu iz 30 mark podraži na 30 evrov, me tja definitivno ne bo več.

  3. mijau pravi:

    Jaz se pa strinjam tudi s tistim delom, s katerim se heavyd ne – s ceno, v katero vštevam vse: koliko dam za hotel, koliko za bencin, cestnine, čas potovanja, suhe klobase, ki jih vzamem s sabo… Če vštejem še poznavanje jezika in prijaznost vseh (tudi v Istri), ki mi dovolijo, recimo, balinati na igriščih njihovega balinarskega kluba brezplačno, pa sploh.

    Ne bom vnaprej obsojal chefa, ker ga ne poznam dovolj, lahko pa dodam, da je neprijaznost največkrat izzvana.

  4. nordstar nordstar pravi:

    Jaz se v Dalmaciji počutim odlično. Ostalo je pa stvar računice.

  5. chef chef pravi:

    @mijau: morda zdaj res kaj izzovem, ker grem že tja negativno nastrojen do njih. 5 let nazaj pa nisem bil prav nič prijazen, pa so nas pojahali za brezveze kar nekajkrat.
    Kaj pa se mi je zgodilo na MTB dirki v Zagrebu? Namreč, ko smo slovenski gorski kolesarji prišli na Hrvaško, je bilo jasno, da bodo Hrvatri popušili, mi pa pobrali ves denar. “Opet ovi Slovenci.”
    Vzpon je bil tako slabo označen, da sem trikrat zalutal, kolega pa samo enkrat. Vseeno sva osvojila 1. in 3. mesto. Od obljubljene nagrade, ki je bila res visoka, recimo 500 evrov za zmago, je dobil kolega vrnjene potne stroške. Jaz nisem dobil nič. Nekaj čepic in 5 medalj.
    Ker seveda niso hoteli dat denarja Slovencem, so si ga raje sami raztalali po klubu. Takrat so me tudi zadnjič nategnili na hrvaških tekmah.

  6. chef chef pravi:

    ups. “5 let nazaj pa nisem bil prav nič NEprijazen”. Oz. bil sem prijazen :D

  7. mrobert mrobert pravi:

    Lepo, da avtor želi doseči spravo. Ko bodo hrvati njihove medije popucali, potem sem za. Sicer pa za kakšno ceno sprava?
    Hrvate moti (jih izzivaš) že s tem, da spregovoriš v slovenščini. Njim ni jasno, da skupne države ni več, da se srbohrvaščine v šolah ne učimo več. Sicer se pa vsaka normalna turistična država prilagaja gostu.
    Meni je vedno bolj jasno, da je to njihova metoda vzdrževanja povezanosti med seboj – imeti skupnega sovražnika. To jih povezuje in daje občutek pomembnosti.
    Hrvaška ni nič cenejša, manj se zapravi le zato, ker nimajo prav veliko za ponuditi. Poglejte malo ponudbe agencij.
    Me zanima kdo si nabere novih moči pri sosedu, ki ima o tebi negativno mnenje? Pa če ima zlat bazen pri hiši. Jest pravim, naj ga kar ima.

  8. jguru jguru pravi:

    Verjetno je imeti pametno dobre sosedske odnose, vendar ne za vsako ceno. Politika Hrvaške je bila, predvsem na meji s Slovenijo, vedno politika dejanj. Hrvaška vedno na nedorečenih delih meje zgradi kak objekt (mejni prehod,most..). Verjetno bomo sedaj dobili kako plinsko ploščad v Piranski zaliv. Naša politika pa temelji predvem na protestnih notah, s katerimi si Hrvati brišejo r….. Naša politika bi morala narediti nek korak naprej, ker očitno dosedanja ni obrodila nobenih sadov. Recimo, legalno pravico imamo porušiti polovico mosta na Muri ali postaviti svojo ploščad v Piranskem zalivo, lahko tudi fake varianto.
    Itak je pa dva naroda skregala kopica opurtonističnih in nesposobnih politikov, ki v vsakem volilnem letu navidezno zaostrujejo medsebojne odnose. Realno pa je njihovo sodelovanje na visoki ravni, saj so vsi visoki hrvaški funkcionarji dobili povrnjene svoje dinarje iz LB.
    Glede morja je pa po mojem ideja, v obliki abnormalnih cestnin ali “mejnin” za vse, ki se preko ali iz Slovenije odpravljajo na Hrvaško morje. Imejmo še mi kaj od njihovega morja ;)

  9. jaka34 pravi:

    Jaz se pa ne strinjam skoraj z ničemer, kar si napisl Marko.

    Podpiram to kar je rekel dr. Pavliha. Zadnji čas je bil, da nekdo Hrvatom pove to kar jim gre. Itak ne spoštujejo ničesar, kar so (smo) se dogovorili. Marko, kaj se bo še moralo zgoditi, da boš spregledal? Zemljo nam kradejo ped za pedjo, enako je z morjem, enostransko so uvedli epikontinentalni pas, njihova policija vrši nadzor nad osebami na naši strani meje. V Hotizi se Hrvati sklicujejo na potek katasterske meje, ker JE to njim v korist, pozabljajo pa na katastrsko mejo občine Piran, zato ker jim tam to NI v korist. Se še spomniš transparenta, ko je v Zagrebu gostoval rokometni klub Celje Pivovarna Laško? Na transparentu, ki se je BTW raztezal čez celo dvorano je pisalo ČETNICI + ALPSKI SRBI + DOMAČI IZDAJNICI = CPL. Noben od organizatorjev tekme ni niti mignil, da bi transparent sneli. Da ne govorimo o njihovem napovedanem bojkotu Mercatorjevih trgovin. Kaj še hočeš?

    In kaj delamo mi? Mi pa, tako kot je to že od nekdaj v navadi, stisnemo rep med noge. Nudimo jim roko prijateljstva, ki jo oni sicer sprejemajo, vendar s figo v žepu. Mislijo si kakšni bebci smo in se nam posmehujejo.

    Tudi sam nisem bil na počtnicah na Hrvaškem že vsaj 12 let in vprašanje, če bom sploh še kdaj šel. Že kot mulo v srednji šoli sem imel vedno probleme z domačini. Enako je bilo tudi na klubskih pripravah pred novo sezono. Problemi sem imel tudi takoj po osamosvojitvi, ko smo bili Slovenci skoraj edini, ki smo dopustovali pri njih. Res imajo zelo lepo obalo, ampak vse ima svoje meje.

  10. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Rekel bi takole: Hrvati se grebejo za svoje in nam, kot praviš, ped za pedjo kradejo zemljo, mi pa se samo branimo – in to na najbolj butaste načine. Recimo s tem, da pozivamo rojake, naj ne hodijo na dopust tja, kamor jim paše. Zakaj se še Slovenci ne bi grebli za svoje? To je vprašanje politike. Meni bi bilo čisto v redu, če bi se naši politiki grebli za naše interese. Hrvati imajo politike, ki se znajo grebst za hrvaške interese, mi pa imamo Dimitrija Rupla in Janeza Podobnika in Marka Pavliho.

    Kar pa zadeva dalmatinsko gazdarico, ki vzame na stanovanje slovenske turiste, pa takole: njo indoktrinirajo njihovi, nas pa naši. Če smo vsi dovolj pametni, se ne bomo zaradi tega kregali še mi.

  11. jaka34 pravi:

    Glede politikov ti dam pa prav, čeprav bi izvzel dr. Pavliho. Toliko zgrešenih potez, kot jih je naredila naša diplomacija oz. zunanje minstrstvo presega že vse meje. Zakaj? Odgovor je jasen …. Večino časa je bil zunanji minister dr. Rupel. Takrat, ko bi se moral postaviti za naše interese je molčal, ko bi moral molčati je pametoval. Katastrofa!

    Stranke so pa itak poglavje zase. LDS, ki je bila nekdaj popustljiva, se sedaj šopiri. SDS pa počne ravno obratno. Edina stalnica je SNS, ki se konstantno zavzema za bolj radikalno politiko do naše južne sosede in si na ta način kupuje točke pri ljudeh in število poslancev v parlamentu.

    Pa še ena stvar je, ki se mi zdi smešna. Edina stvar, v kateri se stinjam s Hrvati je arbitraža. Kaj je tu smešnega?! To, da se je potrebno dogovoriti kaj je sploh predmet arbitraže in kdo bo arbiter. Naši se zavzemajo za to, da bi na arbitražo dali v paketu vsa nerešena vprašanja glede meje, Hrvati pa bi reševali samo Piranski zaliv. In smo spet na začetku. Za crkn’t!

  12. mijau pravi:

    Jaka34, kaj se čudiš, če navijači napišejo sovražne transparente. Navijači so navijači, nekakšni “Untermensch”. Če bi se po njih ozirali, potem tudi noben Štajerc ne bi smel priti v Ljubljano in obratno.

    Se je pa zato treba tembolj čuditi, če navijaške parole uporabljajo člani našega parlamenta, strankarski veljaki in ministri. Njihove besede imajo pri sosedih večjo težo.

    Ne poznam dovolj narave posameznih ljudstev po svetu, vendar bi si upal s precejšnjo gotovostjo trditi, da smo Slovenci in Hrvatje visoko na lestvici tistih, ki svoje grunte zapravijo zaradi tožb okrog kvadratnega metra meje.

  13. jguru jguru pravi:

    S tem se nebi ravno strinjal. Hrvati so veliko bolj složni pri takšnih vprašanjih. Slovenci pa (tudi tukaj je razvidno) zelo mencamo za njimi glede složnosti. Bojim se da se pokazalo ponovno pokazale Cankarjeve besede.

  14. jaka34 pravi:

    @mijau

    Saj zamera glede navijaške parole ni bila edina stvar, ki sem jo očital Hrvatom!. To je le en izmed primerov. In ni poanta samo v paroli. Poanta je v tem, da je za to parolo stalo vodstvo kluba. Klub je izdelavo tega transparenta financiral in tudi omogočil montažo v dvorani. Vsak normalen šef kluba bi idejo o izdelavi tako žaljivega transparenta zatrl že v kali. Da o postavitvi v dvorani sploh ne govorim.
    Tudi televizijski reporter HTV, ki je tekmo komentiral, tega transparenta ni omenil niti z besedo.

  15. drago1 pravi:

    Podpredsednika parlamenta in takšnega zunanjega ministra, ki jima pride na misel, da mi bosta v 21 stoletju sugerirala oziroma prepovedovala svobodno izbiro mišlenja in posledično potovanja je treba zbrcati v rit. Prvo Strojani potem pa še kar vsi ostali. Hej! Večini pa je problem “kolk drag pir je v Dalmaciji”. Potem se pa grizemo Slovenci med seboj in še s Hrvati za vse tisto kar so politiki vseh farb z….V Sloveniji je pa res lepo biti politik.
    Žalostno ugotavljam: Dokler bomo imeli Slovenci Mercatorje, Špare, Koloseje…bojo imeli tudi politiki mir pred nami in nič se ne bo spremenilo!

  16. blitz blitz pravi:

    Jaz se z MC popolnoma strinjam. Razen v eni podrobnosti – nič ni narobe s tem, če RUPEL ne dopustuje na Hrvaškem. Je pa seveda zelo narobe, da NIKOLI ne dopustuje na Hrvaškem ZUNANJI MINISTER. Dopustovanje v prijateljskih državah namreč sodi med diplomatu primerno obnašanje.

    Hrvaška je naša najbližja in roko na srce Sloveniji in Slovencem najsorodnejša in najpodobnejša država. Še zajebani so na enak način kot mi.

    O Pavlihovi izjavi samo toliko – na najboljši možen način je pokazal, da Kacinova LDS vedno bolj gre v smer stranke Plemeitega – kmalu bomo imeli dve skrajni stranki.

    Sam sem dolgo let dopustoval v južni Dalmaciji. NIKOLI nisem imel težav z neprijaznostjo, ne trdim pa, da je vse idealno. Moti me, da ima človek pri najemu hotela ali apartmaja 50% možnosti, da bo pristal v svinjariji. Moti me, da izgledajo dvorišča hišic ob morju tako, kot bi pravkar potekal kosovni odvoz. Moti me, da so restavracije drage in pogosto zanič.

    Lahko pa po drugi strani povem, da imam izjemno dobre izkušnje z dalmatinskimi zdarvniki. Moji otroci imajo namreč čudno navado, da zbolijo ob nedeljah. Nikoli problem. Evropska kartica zavarovanja jih sploh ne zanima – pa nečemo valjda detetu naplačivat.

    So pač plusi in minusi. Vsak se naj sam odloči ampak ne na podlagi predsodkov.

    Ne me basat z nekim nepotrebnim nacionalizmom in razpihovanjem sovraštva.

  17. pingwin pravi:

    Ko sem že skoraj izgubil upanje nad tabo, g. Marko, si me razveselil, ze enim nesebičnim prispevkom. Prihajam iz turističnega, odmaknjenega kraja, kjer smo prenesli od hrvata, do bosanca, od srba do švaba, pa še američani in angleži so radi hodili k nam. Nestrpnosti ni bilo pri nas 0. Le veliko lenobe.
    Z velikim veseljem hodim na Hrvaško morje in brigajo me hrvaški ali pa slovenski nacionalisti. Svet je majhen, življenje je kratko, jaz pa rad uživam. Nobenemu ne lezem v rit, kar zaslužim to zapravim, nekaj tu, nekaj tam.
    Tudi slovenci so me razočarali, ki se kregajo za pol metra grunta, kaj me nebi hrvati. Naj politiki opravijo svoje (zaslužijo tiste peneze), če že morajo razdeliti ozemlje (osebno bi bil kar za “obojedržavno ozemlje”), navadni smrtniki pa se imejmo radi in uživajmo.
    Kdor ne vidi čez lastne planke je majhen, ali pa neiznajdljiv!

  18. london london pravi:

    Ne, prav nic ni narobe ce minister ne hodi na Hrvasko na morje. Se manj ce zunanji minister ne hodi k njim na dopust. Prekleto narobe pa je, ce diplomat njegovega kova daje taksne izjave in to poudarja. Se posebej potem ko Pavliha da taksno izjavo! Ne vem in nisem pameten, kako bi se spori okrog meje resili. Na zalost pa ocitno niso dovolj pametni niti tisti, ki so poklicani, da to resijo. Sam se imam za patriota in imam rad Slovenijo. Vendar pa to ne pomeni, da podpiram naprimer dejanja glupega Jorasa, ki s svojimi dejanji dela medvedjo uslugo vsem nam Slovencem, medtem ko ga Podobniki, Starmani in podobni pri tem se podpihujejo. Nekdo bi mu moral po domace naviti usesa in mu povedati naj se umiri. Trenutna situacija je pac taksna, da naj se sprijazni in pocaka. Ampak ne! Ne, on ze naslednji dan naredi pizdarijo ki na Hrvaskem odjekne kot bomba. Vsi mediji na Hrvaskem o temu takoj porocajo tako, da v bistvu ni glavni gresni kozel Joras, temvec Slovenci.Nasi vrli diplomati pa note in uzaljenost in blablabla. Hrvatje so jezni, Slovenci smo jezni, naredimo pa spet korak nazaj v odnosih. Najebemo pa tisti, ki naceloma nimamo prav nic proti njim. Posplosevati Hrvate kaksni so glede na obnasanje na sportnih prizoriscih pa je prav smesno. Oni so pac taki. Verjemite, da tezje zivijo kot mi. In sport jim zaenkrat pomeni edino biljko za identifikacijo in ponos. Niso le do Slovencev taksni. Tudi do Italjanov, Nemcev ali katerekoli druge tuje sportne ekipe. Skratka, jaz imam Dalmacijo rad in upam, da mi ne bo nikoli prepovedano dopustovanje na Hvaru. Tudi Ruplu bi priporocal, da gre kdaj tja na svoje stroske. Ali pa raje ne. Cim dalj od mene.

  19. Miha A. Miha A. pravi:

    Pavliha lisac stari spretno podtika zunanjepolitičnega trojanskega konja vladajoči poziciji. Ne vem ampak, ko je bil v “poziciji” ni imel takih komentarjev. Saj ne, da imam kaj proti ampak… Sem edini, ki mu je to padlo pred oči?

  20. mijau pravi:

    Po dogodkih v Ambrusu se je večkrat pojavilo v medijih vprašanje, ali smo Slovenci nestrpni. Jaz sem mnenja, da po večini nismo, vendar je iz gornje razprave razbrati, da jih ni tako malo nestrpnih. Nekateri gredo tako daleč, da bi porušilu polovico mosta, samo zato, ker so ga zgradili Hrvati. Ni važno, če bodo čezenj hodili eni in drugi.

    Glede določanja meje z mednarodno arbitražo pa me je začudila ena stvar. Na začetku smo Slovenci mahali z grožnjo po arbitraži, ko pa so tudi Hrvati začeli omenjati to solucijo, sem dobil vtis, da smo se sedaj mi ustrašili, češ, če to njim paše, že nam ne more.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.