Wunder-biznis

Torek, 20. februar 2007

Dnevnik/Objektivsobota, 17.2.2006

Srce nam domoljubno zaigra, ko na lepem prijazni mediji vsake toliko časa najdejo (ali pogrejejo) izvirnega podjetnika, ki je na podlagi malokomu simpatične ideje in le posvečenim dostopnega in razumljivega znanja ustanovil podjetje z nenavadno ali celo ekskluzivno dejavnostjo, to pa se je v nadaljevanju izkazalo za uspešno. Take rabimo, vzkliknemo. Ko bi le vsi imeli tako izvirne ideje! Vidite, kako malo je treba! Kaj bi se pa jaz lahko spomnil, pomisli vsak drugi Slovenec.


Med najbolj znanimi wunder-podjetniki imamo Iva Boscarola, ki izdeluje ultralahka letala, in brata Jakopin, oblikovalca jadrnic. Ti so najbolj popularni, saj so tudi najbolj glasni, kadar nanese na spodbujanje podjetništvu naklonjene družbene klime.

Kapo dol pred njimi, toda nekaj vedno pozabijo povedati: njihovi izdelki niso za široko potrošnjo, ampak so obskurna tehnična roba, ki zanima le redke in si jo le redki lahko privoščijo. S tem ni seveda nič narobe: kar je mogoče prodati, je vredno tudi izdelati. V mislih imam nekaj drugega. Zakaj dajemo za zgled ljudi, ki izdelujejo nekaj ekskluzivnega in elitističnega? Zakaj ne spodbujamo ljudi, naj izdelujejo nekaj trivialnega? Nekaj, kar je preprosto izdelati in uporabljati in je dostopno, a kljub temu še vedno zahteva veliko znanja, truda, spretnosti, natančnosti, nenazadnje tudi marketinga?

Tipičen izdelek, kakršnega imam v mislih, so kolesa. Kolo ni high tech izdelek. Čisti hardver in nekaj ne preveč fancy dizajna in materialov. Dejstvo, da so zaprli oziroma evtanazirali tovarno koles Rog, se mi zdi sramotno. Zakaj je to crknilo? Se ljudje preveč vozijo z avti? Prehuda konkurenca? Ne nakladajte! Rog so uničili leni poslovneži ali poslovneži brez idej — razen če ni bila ideja ravno ta, da tovarno uničijo in pri tem sami profitirajo.

Danes vozim kolo avstrijske izdelave oziroma blagovne znamke, ki je v bistvu ponemčen slovenski priimek.

Tipičen izdelek, kakršnega imam v mislih, so tudi biciklom podobna vozilca. Govorim o otroških vozičkih. Kaj je voziček? Tri, štiri kolesa, nekaj aluminijastih profilov, nekaj plastičnih zglobov in tečajev, oblazinjen kontejner za otroka in nekaj dodatkov. Smešno se mi zdi, ko vidim, kako lahko nas je naplahtati potrošnike z ne več kot solidnimi, toda obvezno trendovskimi, epohalno urbanimi vozički po napihnjenih cenah. Slovenci pa ne. Raje nas nategujejo kot trgovci in gostinci, zraven pa dol padajo nad tipi, ki izdelujejo ultralahka letala ali jadrnice.

Tipični izdelki, kakršne imam v mislih, so tisti, ki jih v Sloveniji že izdelujemo. Govorim o oblačilih in obutvi. Slovenska tekstilna industrija je zelo dinamična. Včasih gre tovarna v stečaj, včasih delavski razred stavka, včasih pa vlada podeli mastno subvencijo. Vedno se kaj dogaja. Samo potrošniki nimajo skoraj nič od tega. Raje kupujejo uvoženo blago, saj imajo vsepovsod drugod veliko boljše ideje, kako izdelovati in prodajati obleko in obutev. Znamk je toliko, da jim več ne sledimo. Pravi nakupovalni raj za slovenski srednji sloj. Slovenska industrija pa joka zaradi kitajskih kvot in zaradi tega, ker nima milijonov evrov, da bi se oglaševali v svetovnih glossy revijah s fotografijami svetovnih top modelov.

Ali recimo pohištvo. Slovenska pohištvena industrija sicer ni na psu, je pa pod vsako kritiko. Z redkimi izjemami zlepa ne najdemo tako gnusnega dizajna. Za dizajn kot da še niso slišali. Mogoče so slišali za italijanskega, ki mu nočejo konkurirati. Mogoče so slišali za Ikeinega, ki je cenena, ampak še vedno spodobna middle-class zadeva, zaradi katere ni treba nobenemu dizajnerju zardevati. Toda Švedi so gigant, ki v Sloveniji niti veletrgovine noče odpreti, zato raje masovno hodimo v Graz. In še to se nikomur ne zdi dovolj dobra poslovna priložnost. Mogoče so tudi slišali, da je na ALU oddelek za industrijsko oblikovanje, ampak tam po njihovem vzgajajo umetnike. Slišali pa so tudi, da v Sloveniji obstaja lepa tradicija ročnega in strojnega mizarstva in tesarstva. Vse to že slišali, vendar ne znajo povezati stvari.

Velik del krivde nosijo tudi strokovnjaki za trženje, ki so običajno seveda plačani od vrednosti določenega projekta. Ti so tako javnosti kot podjetnikom vcepili ideje, ki koristijo nikomur drugemu kot njim. Ena največjih zmot glede tega je namreč, da so za prodor na vsaj evropski trg potrebne neznanske vsote denarja in glamurja tipa Naomi Black Diners. To se ne dela tako. To se dela (s prodajo) po internetu, to se dela z odprtjem majhnega butika v Maraisu, morda z nekaj oglasi v specializiranem tisku, potem pa je treba malo vztrajati. Tudi nalepka Made in Slovenia ne pomaga prav dosti. Nihče ne bo ničesar kupil zato, ker je slovensko. Kupil bo zato, ker je dobro — četudi je slovensko.

V Sloveniji na te zadeve gledamo preveč patetično, akademsko in epohalno, čeprav so v resnici veliko bolj preproste. Niso lahke, ne rečem, so pa preproste. Seveda pa se bo to spremenilo šele v primeru, če bo prevladala miselnost, da se nekatere stvari bolj splača delati sam kot pa uvažati. Pa še bolj zabavno je.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 20. Februar, 2007 ob 19:30 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

21 komentarjev na “Wunder-biznis”

  1. majakrizaj pravi:

    Misel te je navedla sedaj ko si frišni očka…..ha,ha tudi sama sem se spomnila da sem zelo veliko kupovala proizvode iz Droge in Kolinske za otroke. V naši gospodinjski omari so se police šibile pod kvaliteto Slovenskih proizvajalcev.In danes ? Uveljavljena znamka, kvaliteta in tehnologija bodo kmalu zamenjali lastnika kot pri Rogu (kar Bavčar prime v roke) se splača prodat, ker je bojda za naše ekonomiste to samo izguba za gospodarstvo.

  2. Blazz Blazz pravi:

    To tudi jaz velikrat tuhtam..samo jebi ga, spremeniš lahko bore malo….

  3. pet-in-g-seks pet-in-g-seks pravi:

    slovenci radi vidimo, da sosedu krava crkne … pa čeprav bi v skupnem biznisu šlo obema dobro …

  4. Pi.Roman Pi.Roman pravi:

    U got the power!

  5. sacco sacco pravi:

    Oprosti Marko, ampak kar si povedal je žal res nakladanje. Tudi trženje je stroka in v tvojem tekstu ni nič strokovnega, nobenega dobrega predloga, niti utemeljene kritike.

    V Sloveniji na te zadeve gledamo bla bla… podjetja delajo zaradi denarja. Če se nekaj splača, naredijo, če ne pa ne. Očitno je tako, da lahko konkuriramo samo pri prestižu (poleg produktov ki si jih ti omenil bi dodal še Kuzmine gramofone, pa še kaj bi se našlo).

    Ko gre za to, kaj se splača in kaj ne, ne moreš govorit o miselnosti. To so preverljiva dejstva in nobeno podjetje ne bo “prevzelo miselnosti, da se nekaj splača”, če se dejanjsko ne. In nobenega podjetja ne boš prepričal, da je tisto, kar se ne splača, zabavno.

  6. jakec1982 pravi:

    “Zakaj dajemo za zgled ljudi, ki izdelujejo nekaj ekskluzivnega in elitističnega?”

    Mogoče zato, ker ti ljudje poosebljajo pomembnost vlaganja v znanje, drzne inovacije, razvoj? Mogoče zato, ker bi bil položaj v tekstilni, pohištveni in še kaki industriji pri nas precej drugačen, če bi bilo več ljudi takega kova, oziroma če bi imelo znanje v naši družbi večjo težo?

  7. chef chef pravi:

    Glede na to, da kar nekaj vem o biciklih, katerih si se lotil. Res, žalostno.
    Rog se je sicer nekako preoblikoval, oziroma Elan je začel delat bicikle, ki so bili res vrhunski. Ampak tudi ti tepci so šli v nek elitizem, saj so bili na kupu sami navdušenci, ki so se preveč radi vozili z dobrimi bicikli.
    V njihovem programu enostavno ni bilo hardtaila (zadaj nevzmeten bicikl), ampak sami polnovzmetenci. Za navdušence super, ampak jaz sem že davno vedel, da bo to propadlo. Škoda.

  8. abaris abaris pravi:

    Jao, kakšno brezvezno nakladanje.

    Zakaj je propadel Rog? Zato ker lahko Kitajec brez vsakih socialnih pravic naredi isto kolo za dvajsetino slovenske plače. Pika.

    Edina izvozna perspektiva slovenskega gospodarstva so niše, ker z izdelki široke porošnje ne moremo konkurirati v svetovni ekonomiji.

  9. Hotimir Hotimir pravi:

    Ja, pravzaprav vse delajo kitajci. Tako je. Tudi tvoj avstrijski bicikel je najbž narejen na kitajskem z made in avstrija napisom. Ali pa je okvir, pa felga pa lagerji…vsako posebej narejeno tam in sestavljeno v avstriji. Več kontejnerjev ko kupis, nizja je cena. Hlače za dva dolarja, je pri nas nemogoče narediti. Se za elektriko ni :(

  10. jakec1982 pravi:

    Elanovi bicikli so bili dobro zastavljen projekt, ki pa se žal ni skladal z vizijo vodstva Elana o nadaljnem razvoju blagovne znamke Elan. In da, med Elanovimi bicikli si imel vse možne hardtaile (od dirt koles do trekking). Elanovih koles je škoda, imamo Culta, ki pa je slaba tolažba saj so njihova kolesa v celoti razvita in sešvasana na Tajvanu.

  11. abaris abaris pravi:

    @Hotimir

    Moj bicikel ima recimo napis “Designed in Austria”, mogoče tudi zato, ker ne dam veliko za takšne stvari.

    Vsi vemo kje so ga naredili, čeprav nikjer ne piše.

  12. bastjan pravi:

    Oprosti Marko, ni moj namen, da bi te napadel, ampak tvoja misel enostavno ne zdrži. Kar si napisal, izpade precej poenostavljeno. Ker te poznam predvsem kot novinarja, nimam pojma, koliko ekonomista, podjetnika ali finančnika je v tebi. A verjemi, priložnost Slovenije nikakor ne tiči v množični, serijski proizvodnji, o kateri govoriš in h kateri spodbujaš. Pa pusti izjeme, Gorenje, Revoz in farmacevte.

    Sliši se sicer mikavno in bilo bi res fino, če bi se naša pohištvena industrija ali pa recimo Rog, lahko borili s tujimi proizvajalci. Žal to stroškovno enostavno ne zdrži. Pa čeprav bi si to tudi sam želel in čeprav tudi sam pogrešam nekatere tradicionalne slovenske znamke, ki danes žal ne obstajajo več, ali pa životarijo na robu.

    Kakorkoli, ne glede na naše želje, je slovenska realnost verjetno vseeno veliko bližje high-tech izdelkom, pa naj bodo ti še tako ekskluzivni in širšim množicam težko dostopni. In ko govoriš o spodbujanju takšnih, kot praviš, wunder-podjetnikov, se ti res zdi, da so ostali zapostavljeni? Da tisti, ki bi se denimo lotili razvijanja in proizvodnje »trivialnih« izdelkov, ne bi uspeli zaradi premalo spodbude? Ali pa se vendarle strinjaš z mano, da razlog za to tiči v golem dejstvu, da smo prešibki za takšno proizvodnjo. In četudi trdiš, da recimo Rog ni propadel zaradi »krutih« tržnih razmer, temveč zaradi nesposobnih poslovnežev, mar res misliš, da se v vsem tem času, če bi obstajala prava priložnost, ne bi pojavil kakšen iznajdljivi in kreativni investitor, ki bi se takšne proizvodnje lotil na novo. Prav tako pišeš, da se namesto v tisti slovenski, utapljamo v množici tuje ponudbe. Da jokamo, ker imajo drugi kakor boljše ideje. Nikakor. Seveda so tudi naša dekleta in fantje kreativni. In definitivno imajo ideje. Drugo pa je, kako jih stroškovno ugodno udejanjiti v Sloveniji. Ne mislim tožiti zaradi cenovno smešno nizkih, daljnovzhodnih držav, a to je pač dejstvo, ki se ga ne da ignorirati. Seveda lahko proizvajaš, a prodal boš težko.

    Tudi pri delu o trženju se žal ne morem strinjati s tabo. Res je, za uspešno trženje ne potrebuješ nujno enormnih vsot denarja. Obstajajo bolj prefinjeni in mnogo cenejši načini, ki so pogosto tudi precej uspešnejši, kot ogromne oglaševalske akcije. A ko govoriš o majhnem butiku v Maraisu, si zašel na nasprotno stran. V eksluzivnem butiku na elitni lokaciji ne prodajaš izdelkov »trivialne« proizvodnje, temveč točno tiste izdelke, ki jih v tem kontekstu manj zagovarjaš. Izdelke, ki niso dostopni vsakemu, temveč eliti. In še za konec. Napis Made in Slovenia je v določenih segmentih veliko bolje prepoznaven, kot bi si marsikdo mislil. To ti govorim zato, ker se sam v trženju gibam že kar nekaj časa in sem včasih dejansko osupnil, kakšno moč lahko ima. In tako sploh ni več takšna posebnost, da se nekdo, ki kupuje plovilo, ob ponudbi nemških, francoskih in celo italijanskih proizvajalcev, odloči za našega. Slovenskega. Ker prav po zaslugi Seawaya slovenska plovila slovijo kot kvalitetna in inovativna. In tako se kar samo postavlja vprašanje. Glede na to, da »Made in Slovenia« nikoli ne bo avtomatsko predstavljal sinonima za množične izdelke, bi ne bilo potem priložnost iskati prav v tistih, high-tech, ekskluzivnih proizvodih. In si izoblikovati imidž države naprednih, sodobnih proizvodov, ki si jih lahko privoščijo samo tisti, ki cenijo kakovost in ne ceneno kvantiteto.

    Pa oprosti zaradi absolutno predolgega komentarja. Jezik me je pač preveč zasrbel. Te pa pohvalim, izbrana tema je res zanimiva in vsekakor zelo aktualna. Srečno.

  13. bastjan pravi:

    P.S. Seveda sem ti dolžan opravičilo. Žal sem Marais zamenjal za eno tistih elitnih četrti Pariza. Sem kmalu dojel svojo zmoto, žal sem ga zamenjal z neko drugo sosesko. Vzamem nazaj. Za ostalim pa stojim, takšno je pač moje osebno mnenje. LP

  14. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Saj ni problem. Ampak jaz se ne zavzemam za masovno proizvodnjo, tako kot tudi za butično ne. Govorim o tistem v sredini. Ne vem, v čem bi bil za recimo Rog, če bi ga znali furat, problem delat dobre bicikle in jih izvažat vsaj v tiste države, kjer Made in SLO že nekaj pomeni. Ali pa tekstilna industrija! Poglej Špance! V relativno kratkem času so ustvarili svetovno znane blagovne znamke: Zara, Camper, Kikebu… Vse skupaj nič posebnega, skoraj bolj stvar marketinga kot pa fashion designa. Ali pa to z vozički, to sem resno mislil: nizozemska znamka Quinny ni stara firma à la Chicco. Od kod so se vzeli? Kako so prodrli? Kako je prodrl Bugaboo, ki ni Inglesina? Jaz nisem podjetnik, ampak naj pravi podjetniki preštudirajo te biznis case! In tudi če bi bilo treba švasat na Kitajskem, zakaj pa ne? Kdaj so že SLO založbe tiskale knjige knjige (monografije) v Singapurju, ker jih je manj stalo s prevozom vred!

  15. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Marais je bil razsuta delavska četrt, ki je postala alter, potem fancy, zdaj pa bo že kmalu snobovska. Je pa simpatično. Nore štacune in restavracije!

  16. bastjan pravi:

    Imaš prav. Pri Zari se res strinjam s tabo. Je dejansko redek fenomen. So eni redkih, ki svoje proizvodnje ne selijo v nizko stroškovne države. A so imeli precej sreče, ne vem kako natančno jih poznaš, a na roko jim je šlo nekaj posrečenih situacij na domačem trgu, vključno z ugodnimi spodbudami domače države. Danes bi iz čiste ničle težko uspeli. So pa res pravi posebneži. Tako hitro so se menda razvijali tudi zato, ker niso praktično nič oglaševali ampak so raje ta sredstva namenjali novim trgovinam.

  17. bastjan pravi:

    Glede Maraisa pa sem si ga zapomnil predvsem po pravi zbirki nočnih klubov in kabarejev. In menda ga imajo radi geji. Vsaj tako je bilo nazadnje, žal že kar nekaj let nazaj.

  18. tomo pravi:

    Razumem, da nekdo, ki se preživlja s pisunstvom, hočeš nočeš mora na določen časovni interval nekaj napisati. Ne razumem pa dejstva, da se nekateri pisuni lotevajo tem, o katerih pojma nimajo.

    Mnogokrat sem se že lotil pisanja komentarja na tem blogu, pa sem na sredini vse zbrisal, ker se mi je zdelo trapasto karkoli prispevat k določenim topoumnostim. Da se razumemo, kdaj pa kdaj je napisano tudi kaj pametnega. Tokrat gre na žalost za navadno nakladanje.

    “Kolo ni high tech izdelek.” Najbrž si imel v mislih kolesa za stare mame, s katerim se voziš po Ljubljani, ki imajo relativno nizko dodano vrednost na enoto. Poglejmo si zadevo na tem linku http://www.scottusa.com/category.php?UID=441in na tem http://www.specialized.com/bc/SBCBkModel.jsp?spid=22228. Gre za izdelka visoke tehnologije in res, “samo” hardver. Hardver rešitev pri vzmetenju, ki deluje bolje kot ekvivalenti z elektronskimi vezji na amortizerju, ki se niso obnesli. Dodana vrednost na enoto je ogromna, razvito v EU oz. ZDA, proizvajano na vzhodu z znanjem in nadzorom z zahoda (vprašanje časa je kdaj se bodo Azijci še razvoja lotili, če se še niso). Dober dizajn in vrhunski marketing. Pri tipu koles, kot jih ti omenjaš, bi firmi pogrnili na celi črti. Kitajec, Tajvanec in Indonezijec so enostavno zelo poceni delovna sila, kolesa “za stare mame” pa je zelo enostavno kopirat, čemur ni tako pri omenjenih dveh kolesih.

    Donosna tržna niša, inovacije, drznost, vlaganje v znanje, razvoj in trdo delo so nekatere od zadev, ki jih poosebljajo podjetniki kova Boscarol, brata Jakopin, Škrabec, Akrapovič,… in to je za Slovence, ki smo narod z majhnim domačim trgom, edini način za resničen poslovni uspeh. Me prav zanima kako bi Rogu danes uspevalo kolesa tipa horizont prodajati doma, kaj šele v tujini – menim, da bi bila težka.

    Zakaj sta Jakopina zame res carja? Zato, ker s sodelavci delata načrte za vrhunske jadrnice, ki jih nato prodata bleščečim podjetjem iz branže.

    Zgodba o kolesih Elan se je dobro začela (njihova kolesa so uporabljali na testiranju amortizerjev in vzmeti FOX) in klavrno končala, zaradi butaste tržne strategije (slabo segmentiranje trga in slaba diferenciacija proizvodnega asortimenta) in problemi z določenimi modeli, kjer so pokali okvirji. Enostavno je premalo ljudi, ki so za kolo pripravljeni odšteti od 3000€ do 5000€ – za cenovni rang med 800€ in 1200€ se jih pa že precej najde in slednjih koles je bilo pri Elanu premalo.

    Nekaj se omenja spletno prodajo in tekstilno industrijo. Ne vem koliko stane od Mure moška obleka, vendar sigurno je dražja od 100 USD, kolikor za sešito po Hugo Boss modelu hoče krojač v npr. Mumbai-ju v Indiji, ki je celo nekoč šival obleke za kakšno fancy blagovno znamko iz zahoda. Ta krojač ima dostop do spleta, račun za spletno pošto pri Yahoo in veselo sprejema naročila turistov, ki so nekoč bili njegovi naročniki, sedaj pa pri njem kupujejo in se malo trgovino igrajo. Ko bo folk pogruntal, da lahko sinu prek interneta kvalitetno maturantsko obleko naroči za polovično ceno, bo Mura imela še večje probleme. Splet in kakšen http://www.ups.com/ z vedno nižjimi cenami gresta predvsem na roko območjem s poceni delovno silo. To Slovenija ni. Svet pa postaja ploščat in zaradi tega upam, da bodo mediji še velikokrat napisali kaj o omenjenih podjetnikih in objavljali manj tovrstnega, slabega nakladanja.

    Ko mi bo zgleda celo uspelo pritisniti na gumb “Oddaj komentar”, še nekaj. Glede na to, da zavedno ali celo nezavedno pospešuješ prodajo mobilnih telefonov http://crnkovic.blog.siol.net/category/nokia/), bi ti dal predlog/temo za en blog. Nekaj o povezavi med hiper potrošnitvom, mobiteli (lahko tudi ostala info tehnologija), coltanom s povezano problematiko ter mnenjskimi voditelji (pospeševalci prodaje), med katere spadaš.

    @chef: Elan je imel hardtaila. Morda le ni bil na tvojem nivo, saj je imel Shimano Deore XT/LX opremo. Z XTR ga res ni bilo.

  19. lotus pravi:

    Biznis je sam po sebi zelo enostavna zadeva. Vedno gre za vprašanje kaj lahko naredim po kakšni ceni. Če sem sposoben delati samo iste zadeve kot jih delajo kitajci, vendar so oni isto zadevo pripravljeni naredit n krat ceneje, potem sem izpadel iz igre in moram najt nekaj novega… Osredotočimo se lahko na to, da bomo cenejši ali na to, da bomo naredili nekaj boljše kot ostali. Ker cenovno zaenkrat ne moremo konkurirati s kitajci, lahko delamo samo boljše od njih. In za to boljše je potrebno znanje in ne samo znanje ampak nenehna gradnja znanja. Pri gradnji znanja pa je ključnega pomena ravno proces inoviranja in kreativnosti. Ok. Biti moramo torej bolj inovativni in kreativni. In kaj nas tu jebe? V prvi vrsti nas jebe naš šolski sistem, ki v ljudeh dobesedno ubija kreativnost in inovativnost in to vrednoto zamenja s strahom pred narediti karkoli narobe. V šolah nas učijo, da je boljše nič vedeti kot narobe vedeti. Tule si lahko pogledate genijalen videocast na to temo: http://www.ted.com/tedtalks/tedtalksplayer.cfm?key=hans_rosling

    Naslednja stvar, ki pravzaprav izvira iz prve je, da inovativnost ljudem ni samoumevna. Tega se moramo praktično ponovno naučiti. In ljudje moramo sami spoznati, da smo za svoj razvoj in usodo sami odgovorni. Ko enkrat prevzamemo to odgovornost mislim da je vse laže… Da se pa tudi pri nas določene zadeve spreminjajo na bolje pa lahko vidite tudi na blogu Violete Bulc, ene naših najbolj vplivnih žensk v Sloveniji… http://www.vibacom.si/violeta/?p=66#comments
    Upam samo, da bomo sposobni čimhitreje doseči kritično maso, da bomo prispeli v nov cikl civilizacijske evolucije med prvimi…

  20. lotus pravi:
  21. chef chef pravi:

    @tomo: sem enkrat jokal določenim ljudem na Elanu če bi se dalo kakšen pameten geštel zame zrihtat. No go. Škoda. Res, na kupu so bili navdušenci, ki so sicer znali delat bicikle in v tem tudi uživali, kar pa je bilo tudi vse.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.