Poročila? Big deal!

Torek, 27. februar 2007

Dnevnik/Objektivsobota, 24.2.2006

V sredo sem prvič gledal novo informativno oddajo Svet na kanalu A. Doslej mi ni prišlo niti na misel, da bi jo gledal. Pa ne nalašč: preprosto se nisem spomnil. Zakaj bi gledal še ena poročila več, ko pa se po drugi strani trudim, da bi jih gledal čim manj?

Včasih sem skoraj redno — če sem le utegnil — gledal večerna televizijska poročila, in to tako na TV Slovenija kot na Pop TV. Razvil sem elaboriran, tako rekoč profesionalen način preklapljanja, s katerim sem minimaliziral izgubo informacij iz enih poročil, ki sem jih zamudil zaradi izmeničnega spremljanja drugih, vse skupaj pa nadgrajeval s primerjavo načina poročanja in razvrščanja novic. In kot da to še ne bi bilo dovolj, sem tri ure pozneje po možnosti gledal še Odmeve.

Stara resnica je, da preveč intenzivno gledanje televizije — intenzivno tako v časovnem smislu kot v smislu pozornosti — ni dobro za človekovo mentalno kondicijo. Obstaja pa tudi stara zamolčana resnica, da ta škodljivost ni privilegij mehiških nadaljevank, resničnostnih šovov, neslanih razvedrilnih oddaj ter slabih filmov in nadaljevank, polnih seksa in nasilja.


Recimo, da so informacije v televizijskih poročilih kvalitetne in koristne. Kvalitetne, ker je v njihovo zbiranje, procesiranje in prezentiranje vložen ne ravno minimalni profesionalni novinarski trud, in koristne, ker nas kot državljane domovine in sveta ozaveščajo o dogajanju, s katerim bi morali biti na tekočem. Eno z drugim je tu zato, da bi nas izgrajevalo kot samostojno misleče in pokončne posameznike, ki jim ne bi smelo biti vseeno, kaj se okrog nas dogaja, zlasti na področju politike. Informirani naj bi bili zato, da izvoljeni javni uslužbenci ne bi z nami manipulirali.

Televizijsko informiranje pa se je sprevrglo v svoje lastno nasprotje: postalo je tako zelo intenzivno, nenehno, dramatično, senzacijsko, obvezno in histerično, da je kljub svoji (eventualni) dobronamernosti sámo postalo manipulacija in sredstvo poneumljanja.

Televizije so nas pod pretvezo (politične) informiranosti kot državljanske vrednote tako dolgo trapile s prizori iz življenja politikov, da so se nam informacije priskutile. Načeloma se strinjam, da bi kot državljan moral vedeti, da je recimo minister za obrambo zavozil milijardni in milijardni posel stoletja s finskimi oklepniki. Vsekakor je dobro vedeti tudi to, da se zdaj na vse pretege vleče — in kako se vleče — iz te godlje, ki jo je zakuhal. Toda s temi informacijami me mediji tako neženirano in nekritično zasipavajo, da so mojo pravico do izbire medijskih vsebin zreducirali na minimum. Če mi že ni vseeno kot državljanu in volilnemu upravičencu, pa mi je popolnoma vseeno kot konzumentu medijev, ki še zna misliti s svojo glavo in ohranjati občutek za pravo mero.

Podobno je s primeri drugih ministrov, od prvega do zadnjega, podobno je s predsednikom države in poslanci. Podobno je z varuhom človekovih pravic, podobno je izbrisanimi, podobno je s Strojanovimi. Kot človeku, ki prosto razpolaga s svojim časom in ga po prosti presoji poskuša zapolniti tudi z informacijami o družbi, v kateri živi, in kot človeku, ki se pri konzumiranju in selekcioniranju različnih virov informacij orientira po zdravi pameti in občutku državljanske zavesti, so mi televizijske informacije — zlasti televizijske, čeprav tudi dnevniki in tedniki pristavljajo svoj lonček — postale moteče in s tem odveč.

Naraščanje količine informacij namreč pomeni tudi padec kvalitete. Vedno več informacij o istih dogodkih in ljudeh zahteva več načinov poročanja, kot pa jih je po kriterijih javnega komuniciranja teoretično sprejemljivih, in več dogodkov in ljudi, kot pa jih je dejansko vrednih omembe. Oddaja Svet je tipičen primer tega. Vlada gre v Pomurje — big deal! —, poročajmo torej o narkomanih v Pomurju, ker je bolj žmohtno. Stokrat smo že videli Hanžka, pokažimo ga končno, ko se krega s Krivicem in loputa z vrati, da bi ubežal novinarki, ki teče za njim z mikrofonom. Take smrklje bi jaz samo oklofutal, ne pa da bi jih gledal na televiziji! Ambrušan, ki je dobil s pendrekom po glavi? Čefurska družina, ki so jo … — kaj že? Deložirali? Drama brez globine, čista informacijska limonada! To me ne zanima. Nihče več se mi ne smili, nikogar več ne obsojam, nad nikomer se ne zgražam, nikogar več ne cenim, nihče mi ni simpatičen. Samo to ste dosegli in nič drugega: več ko bi naj po zaslugi medijev izvedel, bolj mi vse skupaj visi dol.

Zato se televizijskim poročilom že nekaj časa izogibam in se bom tudi v prihodnje, dieto pa sem uvedel tudi na področju političnega tiska. Če že gledam televizijo, raje gledam magari Texas Rangerja kot pa poročila. Še več: veseli me poteza Kanala A, ki je zaradi oddaje Svet prestavil nadaljevanko na 19. uro! Kolikor mi je ostalo tega bioritma, da ob sedmih zvečer začutim potrebo po televiziji, ta časovni pas veliko raje zapravim za Ally McBeal. Vse to delam zato, da bi bil bolj normalno in zdravo — poudarjam: zdravo! — informiran državljan, ki noče živeti v blaženi nevednosti in mu ni vseeno, kaj se okrog njega dogaja.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 27. Februar, 2007 ob 20:18 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

18 komentarjev na “Poročila? Big deal!”

  1. chef chef pravi:

    O, ja! Gledal sem oddajo kakšnih 20 minut.

    Vedno mi je bilo bedasto, ko je voditelj npr. 5 minut delal žalostno faco (tedaj zaradi smrti rudarjev nevemvečkje), potem pa se je na lepem tako prešerno režal. Nenaravno, naučeno.

    Pa dramatiziranje na najbolj beden možen način: “Skolnil se je, s pestjo zajel prst in jo raztresel med prsti…” Mar naj bi mi ob tem prihajalo?

    Še E+ je bil boljši!

  2. kinkitone kinkitone pravi:

    S padanjem nivoja informativnih oddaj se popolnoma strinjam. Ne razumem pa zadnjega stavka: “…Vse to delam zato, da bi bil bolj normalno in zdravo … informiran državljan …”. Ne razumem, kje torej dobiš informacije, v Texas Rangerju?

  3. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    He-he, seveda ne. Dobim jih tako, da sestavljam koščke. V kiosku skeniram naslovke, včasih tudi kaj prelistam; v avtu poslušam radio; kaj ujamem tudi iz poročil, četudi jih gledam površno; predvsem pa je tu internet, kaj pa drugega.

  4. Pi.Roman Pi.Roman pravi:

    Ne, pri Raztreseni. ;)

  5. legendaris.se@ pravi:

    Novice…

    Novice, novice, novice. Z njimi nas bombandirajo z vseh strani. 24 ur na POP TV, Poročila, Dnevnik in Odmevi na nacionalki, Svet na kanalu A, Info TV…. Da se človeku zmeša od vseh informacij. Informacije so seveda potrebne, da smo obveščeni…

  6. lotus pravi:

    Dober point si postavil Marko. Kar se pa manipulacije tiče pa se mi zdi da se niti ne zavedamo kako smo dejansko zmanipulirani. Ne gre samo za poročanje, ki z nami manipulira. Gre za celoten način življenja, ki nam je v tej “civilizaciji” vsiljen.

  7. pet-in-g-seks pet-in-g-seks pravi:

    brez spremljanja novic si ne predstavljam mojega življenja. vsaj dokler skušam biti koliko toliko socialno bitje. se pa strinjam, da nivo novic pa pada, oziroma nas leteče-novinarke-pobiralke-drobtin bombardirajo z milijoni nepomembnih koščkov … zakaj že? aja, da ne vidimo celote. pa sem že pri teorijah zarote? kdo pa je tukaj nor? jaz, ti, mi vsi? predvsem pa, kdo ni?

  8. markopigac markopigac pravi:

    jaz je se nisem uspel pogledati. kot kaze, jo bodo prej ukinili, preden se jas zaletim vanjo kot ti..

  9. katarina katarina pravi:

    bi pustila kar tole tukaj
    http://katarina.blog.siol.net/2007/02/17/tebi-in-meni-ne-sme-biti-vseeno/

    je mar čudno, če smo tako indiferentni do vsega, kar nas obdaja?

  10. dsomen pravi:

    Če je način (ali vsebine) informiranja na javni televiziji nesprejemljiv in tak je postal zaradi mnogih razlogov (eee…. novinarska stroka -prodane duše) , potem je to potrebno politiki, urednikom in novinarjem jasno povedati. Gre za medij, ki odločilno vpliva / manipulira zavest najširših množic.
    Če ne ukrepamo takoj, se kmalu nihče ne spomni, da je kdaj bilo drugače ali da je sploh lahko drugače – kar je še huje. Za začetek predlagam, da pošlješ blog na sedeže strank, pa Varuhinji, pa Janši, pa Drnovšku…..Ker to je štala in moramo poskrbeti za Oskarje in svet v katerem bodo živeli.

  11. had had pravi:

    @marko: ne morem verjet! vceraj zvecer sem ravno razmisljal o svetu.. prva oddaja mi je bila zanimiva.. precej drugacen koncept, kot sem ga navajen, mi je bil zanimiv.. ampak ko sem gledal drugic to oddajo, porocila, limonado, dramo (kakorkoli ze to poimenujemo) me je dobesedno vse minilo..
    toliko medijskega trusca za nic, tako impozantne zgodbe, ki so pa v resnici samo napihnjene novicke in pa tako teatralni govori, ki gledalca dobesedno prisilijo da prestavi na drug program..
    s to oddajo smo se priblizali porocanjem ameriskih tv postaj, ki v gonji za “najboljso novico” gredo tudi preko trupel.. in ce je to se vedno novinarstvo, potem je to novinarstvo v riti..

    dejansko pa je res, da je edina prednost tega, da lahko sedaj v miru gledam ally
    p.s.: nisem mislil, da se kdo drug to gleda :)

  12. Fetalij W. Tyschew Fetalij W. Tyschew pravi:

    Saj ne vem, če kdo Svet sploh resno jemlje… I don’t.

    Sicer pa ne vidim, da bi kvaliteta poročanja v drugih informativnih oddajah drastično padala. Mogoče sem samo jaz neobčutljiv za to, ker ne spremljam redno teh zadev. Novice o dogajanju dobim iz spletnih portalov in časopisov, spletni portali so mi najljubši, ni mi treba listati skozi tono bullshita ki me ne zanima, ampak samo kliknem naslove, ki so me pritegnili. In tu verjetno tiči bližnja prihodnost. Vse več ljudi bo delalo to, televizijska poročila nimajo veliko prednosti pred internetom. Voditelji…hmm, kaj še…

  13. sadie007 sadie007 pravi:

    treba je mal cajtenge prelistat, vsaj kakšna poročila pogledat (poslušat) … na splošno pa ne zamudiš nič, če jih par dni ne … al so 1 teden (ali več) čez celo oddajo Strojanovi na sporedu, al pa operacijske mize, trenutno pa ta nesrečna Zdenska vas … še najrajš mam Zrcalo tedna in Utrip

  14. mica mica pravi:

    naša poročila so narejena v glavnem v stilu nemcev in partizanov.
    in že v naprej se ve, da bodo policaji, ambrušani, jaša, razni ministri, morali zaigrati tiste packe nemce, njihovi napsrotniki pa bodo brezmadežni partizani.
    da so novinarji kot papige, se je najbolj pokazalo recimo pri strojanovih, kajti ga ni novinarja, ki bi imel jajca in si drznil reči, da pa ni vse bilo le črno in belo.

    kdo si danes upa /!/ napisati kakšno lepo besedo o Jaši recimo? Banalen primer.
    Nihče jih ne bo vzel resno, vsi se bodo norčevali, češ, poglej ga, ritoliznika.
    in novice, v kateri so enim namenjene vloge izključno grdih packov, zame NISO novice.
    ali pa tisti razvpiti primer iz avstrije- odvetnica in sodnik ter njuni otroci.
    dej, no dej, kakšna bedarija govoriti , da je sodnik (če) žrtev. Nihče mi ne bo trobezljal, da NI imel v rokah nobenih vzvodov, da bi tisto svojo babnico pritisnil ob zid. pa magari le macolo, s katero bi razbil vrata in grem stavit, da bi ga zaradi stvari, ki bi jih odkril, nihče ne obsojal.

  15. stesh stesh pravi:

    Hočem več kulture in manj politike.

  16. Prisluhi iz ženske garderobe » Blog Archive » Babi-blog pravi:

    [...] Zelo nedavno (a se ne spomnim kdaj) sem ob malici in večerji spet začela prebirati bloge. Moji priljubljeni nimajo tako visoke frekvence in me je nekako zaneslo na enega od blogovskih indeksov. Po kakem tednu do dveh se mi dozdeva, da vsi pišemo bloge. In vsi o istih temah. Zamisli si eno posebno temo (ki ni ravno vzgoja mlečnih bakterij v petrijevki) in ni vrag, da ni o njej kdo že pisal. Velika večina blogov je povsem ubogih, a razumem, da nekateri pač funkcionirajo kot družinska oglasna tabla, čeprav jih lahko prebira vsak, ki razume jezik, v katerem je blog napisan. Vseeno me čisto bega dejstvo, koliko ljudem se dejansko da pisat. Se zbrat in iz sebe spravit (po lastnih merilih dovolj) koherenten skup stavkov. Če že ne pišeš svojega bloga, pa komentiraš druge. Kdaj to vse ljudje počnejo? V službi? Zvečer? Je začelo bloganje nadomeščati gledanje televizije (posebej informativnih oddaj) – hecno je namreč, da se tako “na uč” razen dopoldne največ novih objav nakopiči prav okrog 19. ure. In ker mislim, da ima Crni prav, ko pravi, da “naraščanje količine informacij namreč pomeni tudi padec kvalitete.” [...]

  17. maverick pravi:

    Popolnoma te razumem, ker sem se tudi sam pred pol leta odločil za enako dieto. Pravzaprav sem prve štiri mesece povsem abstiniral – politiko sem povsem izkopil, kot da je ni, televizije nisem gledal, radia nisem poslušal, časopisov nisem bral. Krasen občutek.

    Imam pa teorijo, zakaj prihaja do takšnega odziva. Slovenski viri informiranja ne informirajo, ne podajajo dejstev, pač pa vrednostne sodbe, ki te stalno silijo v good-or-evil vrednotenje. Ni anglosaškega golega podajanja dejstev. S televizijskega ekrana te non-stop nagovarjajo takšni in drugačni moralizatorji, ki te prav silijo v opredeljevanje. Ne imeti mnenja, sodbe o neki zadevi, enostavno ni dovoljeno.

    To je tisto, kar utruja in povzroča apatijo.

  18. Družbene Zablode - Človeka Zadnji Učitelj » Blog Arhiv » Novinar = Politični Diktafon pravi:

    [...] Mogoče pa bomo v kratkem le Dobili Zaresne Novinarje..ki si bodo Zaslužili tako Ime (al pa tisto novo)..kajti…Počasi Nekako..le gre v to smer..kar je recimo videti pri sicer za Zdaj še malo nerodni oddaji “Svet” na Kanalu A. Kakršnakoli že je…ta oddaja vsekakor za Današnji Nivo Novinarstva V Sloveniji tako predstavlja Ooooogromen Korak Naprej v smislu ozaveščanja..tako novinarjev, kot novic lačnih ljudi..V oddaji je sicer še vedno Vse Preveč politike in podobnih nebuloz..ampak le…..ta Informativna oddaja predstavlja veeelik napredek za današnjo družbeno-politično novinarsko združbo…”Svet” se kljub nerodnemu in hladnokrvnemu odnosu do vsebin..ki jih prikazuje mnogo bolj približa malemu človeku..in obravnava več realnih..življenskih situacij v nasprotju z ostalimi “informativnimi” oddajami ki niso nič drugega kot v “uglajen in kulturen” ter bleščeč celofan omotana propaganda Totalitarizma v katerega ta Država Drvi z Vse večjo Hitrostjo. Novinarji kot Oglasne Table se sicer sklicujejo na kobajagi Objektivnost in Profesionalnost…aaampak… Današnji “profesionalni” in “velecenjeni” Novinarji “družbeno-političnih” smeri (z redkimi redkimi svetlimi izjemami) so le in izključno kričeče papige ki ne delajo drugega kot zapisujejo in venomer znova ponavljajo tisto kar jim povedo politiki ali tako in drugače pomembne avtoritete..ki so kobajagi “strokovnjaki” za te i one budalaštine. Mediji se nato Sklicujejo na t.i. Objektivnost.. hmmm Kaj že je to?? A to da ponoviš tisto kar je povedal glavni vaški nastopač čeprav je skregano z zdravo kmečko pametjo..hmm..tko če to znat?!? Da bi novinar bil vreden tega naziva bi moral R-a-z-i-s-k-o-v-a-t-i…Raziskovati ozadja zgodbic ki mu jih natvezijo…moral bi raziskati resnično ozadje in izvore…itd…ne pa da klečeplazi za raznoraznimi Pi-Ari ali lastnimi dizajneri oglasnih tabel in politiki ki Resnice…ne samo da niso sposobni videti ampak jo…če se že kje pojavi…tudi zanikajo ter nato še kako “spretno” skrivajo..heh…čeprav bi se takemu “skrivanju” lahko smejal 5-letni otrok…Novinar “Profesionalac” pa zgodbico Seveda posrka ko spužva ki jo nato Urednik lepo ožema po vseh vode potrebnih podložnikih…ki so pač zaradi preobilice znoja pri tlaki zadovoljnji z vsako “novo” vodo pa četudi je hladna in umazana. Na koncu so pa taki Novinarji še t.i. “Elita družbe” kateri se vsi klanjajo…v realnosti so pa največje reve…ki nikoli niso imeli niti najmanjše možnosti razmišljanja s svojo glavo..če pa se že kje pojavi kak tak “pogumnež” ga pa krdelo preprosto izloči… ker pač preveč izstopa. Naivna Raja pa se potem še sprašuje takole…aj no en korak bliže pa s takim spraševanjem le naredijo. [...]

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.