Arhiv za Marec, 2007

Ati, kupi mi bundo!

Sreda, 28. marec 2007

Jana/Oskar in jaz27.3.2007

Presenečen sem, kako poceni je imeti dojenčka. No, saj vem, da to ne more trajati: doslej pač ni pojedel niti za en evro hrane, medtem ko plenice, oblačila, pripomočki in igrače v prvih mesecih tudi niso tako dragi, kot sem si predstavljal. Ali pa se mi to samo zdi?

Seveda se mi samo zdi. Izdatki za dojenčka niso zanemarljivi, vendar jih kot zanemarljive percipiramo. Kar kupimo za dojenčka, “ni” drago.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Karkoli 2.0

Torek, 27. marec 2007

Najprej je bil Web 2.0 — dokler ni napočil 16. SOF 2007. Tja je prišel oglaševalec in povedal, da je prišel čas za Oglaševanje 2.0, za njim pa dizajner in pristavil še svoj lonček, poln Designa 2.0!

Ampak pojdimo od začetka.

Kaj je pravzaprav Web 2.0? It’s the community, stupid! Sharing pa to, drugače je brez veze.  Ali z drugimi besedami, Web 2.0 je tam, kjer se zbirajo horde amaterskih piscev in državljanskih novinarjev, navdušenih nad svojo povezanostjo (in povezljivostjo), in uveljavljajo voljo, željo in okus večine.

Toda kaj je potem Oglaševanje 2.0? Je to podmukel stratagem, kako z malim zadovoljne medije napolniti s še bolj subinteligentno kreativnimi oglasi in si pri tem zrihtati še večje popuste? Ali še huje: diabolični plot, kako s še manjšim zadovoljne spletne medije tiščati k tlom, da ne bi postali preveč lakomni in pametnejši od tradicionalnih, ki so samo še orodje v rokah agencij?

Kaj je Design 2.0, pa si sploh ne upam pomisliti. Morda to, da dizajniraš skupaj z naročnikom?

Zaradi mene lahko govorite o Čemerkoli 2.0. Samo ne potem čudit, če boste izpadli smešni.

  • Share/Bookmark

Ecce Mrkaić!

Ponedeljek, 26. marec 2007

Dnevnik/Objektiv24.3.2007

Knjiga To so bile svete krave so ekonomska, politična, kulturniška in tračarska publicistika, ki pa jo je avtor opremil z za te žanre bizarnim, milo rečeno neprimernim in predvsem prepotentnim motom. In sicer: “Poslušajte, vi fukači, vi pojebani v glavo. Tukaj je človek, ki tega ne bo več prenašal. Človek, ki je vstal proti smetem, pičkam, psom, umazaniji, dreku. Tukaj je človek, ki je vstal. Tukaj je.”

Ecce Mrkaić!

Sicer ne vem, kdo je to tako zanič prevedel, toda kaj naj si mislimo o avtorju, ki za moto svoje knjige izbere besede Travisa Bickla, De Nirovega lika psihopata v Taksistu Martina Scorseseja? Človek, ki se po eni strani deklarira kot resen akademik, a si po drugi izposodi tak citat, da bi nam dal vedeti, za koga ali kaj nas ima, v kulturnem smislu ni čisto pri pravi. Pa saj ne, da ne bi razumeli: mesijanski Mićo Mrkaić, obseden od izboljševanja sveta, se ima za nekakšnega križarja, za čistilca Avgijevega hleva. Mrkaić je prepričan, da je poklican narediti red na svetu ali vsaj v dosegljivi Sloveniji.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Viktorpediranje

Sobota, 24. marec 2007

Ne spomnim se, kdaj sem nehal pisati o viktorjih. Vem pa, da sem nehal zato, ker je bilo vsako leto isto sranje in se mi je zdela naloga za ciničnega kolumnista vse prelahka.

Bolj kot tisto, za kar jih podeljujejo, pokaže podelitev viktorjev blišč in bedo slovenske medijske in estradne scene. Šele na podelitvah viktorjev se izkaže, kakšen semenj ničevosti je v resnici slovenska televizijska, radijska, glasbena, razvedrilna, satirična, humoristična in modna ustvarjalnost. Šele na podelitvah viktorjev se izkaže, da je ta kvazi oberen Fünfhundert glamuroznost v resnici malomestna, suburbana, instantna in cenena.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

SOF, Bof, krof

Sreda, 21. marec 2007

Ko sem prišel v Portorož, me je v Grand Hotelu Bernardin čakalo na ekranu v sobi tole:

21032007452.jpg

V slovenskih hotelih — zlasti na obali — mi gre ponavadi na živce, da je na prvem televizorja RAI Uno, na drugem RAI Due, na tretjem Tre, na četrtek Rete Quattro, na petem Canale Cinque, potem pa ORF 1, 2, ZDF, SAT 1, 2, EuroSport, CNN, Sky, Bla-Bla-Bla itd. Ko pridem recimo v Avstrijo, pa je na enki ORF 1, na dvojki ORF 2, na trojki do osmici nemški nemškogovoreči programi, potem pa mednarodni programi v angleščini.

Ampak na SOF nisem prišel zato, da bi šimfal.

Na SOF sem prišel zato, da bi še pred uradno otvoritvijo sodeloval na sredini okrogli mizi z naslovom “Ali slovenski mediji (ne) spijo”, ki jo je vodil Franci Zavrl (Pristop). Sodelovali smo Brane Pavlin (Dnevnik), Janez Markeš (Mag), dr. Marko Milosavljevič (FDV), Suzana Fišer Žilič (Univerza v MB, Sklad za pluralizacijo medijev), Marjan Jurenec (Pro Plus), Tomaž Drozg (Adria Magazines) in Peter Frankl (Finance).

Bilo je približno tako, kot da bi bil istočasno v Trenjih, Piramidi, Milijonarju, Katarini in Hri-Baru. Pretiravam. Ali pa niti ne. Franciju se je čisto strgalo.

Potem so nas peljali na večerjo in smo imeli prav fajn debato. S Franklom sva špricala Sašota Hribarja, ki je nastopal na otvoritvi, in spila en drink. Dobri-stari Peter! Imel je neomejen dostop do mojih cigaret. To sem mu dolžen, ker sem jih sam nekoč nič koliko pokadil v njegovi pisarni na Financah. Nekoč sem celo sprožil protipožarni alarm, nakar se je cela redakcija evakuirala za eno uro, ker je tako neznosno piskalo. Rekla sva besedo, dve na temo kulture in Mića Mrkaića. Razkril sem mu skoraj celo kolumno “Ecce Mrkaić!”, ki sem jo predčasno napisal za Dnevnikov sobotni Objektiv.

Grem še malo dol pogledat, kaj se dogaja. Preveč ne pričakujem. Na prvi pogled zgleda, kot da so začeli na SOF vozit gimnazijce za izbirne vsebine.

  • Share/Bookmark

Očimi in očetje

Sreda, 21. marec 2007

Jana/Oskar in jaz20.3.2007

V prvih 120 dneh življenja je Oskar zrasel za 15 centimetrov in povečal telesno težo za 110 odstotkov. Tudi sicer je zdrav in se normalno razvija. Zgleda najlepši mali bajsek na svetu in počasi postaja podoben meni — ali pa si to samo domišljam. Zvedavo gleda naokrog in guba intelektualno čelo, počne pa tudi druge stvari, ki jih počnejo dojenčki te starosti.

Jaz pa sem v teh štirih mesecih razmišljal o stvareh, o katerih očetje moje starosti — kmalu bom 45 — morda ne razmišljajo.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Recikliranje politikov

Nedelja, 18. marec 2007

Dnevnik/Objektiv17.3.2007

Razpad ali morda celo propad LDS — na vsak način pa rekonstrukcija ali mogoče tudi reciklaža — me spominja na prastaro parabolo o bordelu, ki je zašel v ekonomske težave. Da bi trend padanja poslovne uspešnosti obrnili na bolje, so nabavili nove, bolj fancy postelje in prenovili občevalne sobe — pri tem pa so delavke ostale ene in iste.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Nesreča

Petek, 16. marec 2007

Tole se je pred nekaj minutami zgodilo v našem križišču. Ko to pišem, policije še ni na kraju dogodka. Domnevam, da je scénic pripičil iz stranske ulice in odvzel prednost kangooju ali berlingu. (Na glavi parkiranih avtov očitno ne ločim, dol se mi pa ne ljubi pogledat.) Očitno nikomur od vpletenih nič ni, razen da se eden od njih kar naprej drži za komolec.

16032007435.jpg

Naša ulica morda ni najbolj mirna v Ljubljani, ampak še zmeraj je daleč-daleč od Dunajske ali obvoznice, kjer bi človek pričakoval, da bo avto v karambolu obrnilo na streho. Mulci — ker za mulce evidentno gre! — si res veliko upajo, da v takih becirkih, kot je naš, norijo kot na vpadnicah ali obvoznici.

V bistvu sem imel še srečo. Moj avto stoji takoj za levim prehodom za pešce. Da ti nekdo sesuje avto, ne da bi ga sploh vozil! In če bi nekdo ravno zavijal okrog Vile Olaf? Recimo jaz z vozičkom? Hčerka je varno prišla mimo iz šole dve minuti za tem.

  • Share/Bookmark

Rodil se je potrošnik!

Petek, 16. marec 2007

Jana, 13.3.2007

Otrok je potrošnik od trenutka, ko priveka na svet. Dobesedno. Na vratih porodne sobe je namreč velika sponzorjeva nalepka z napisom: “Naj se rodi sreča! Mercator”.

Nekega dne je pozvonilo. Po domofonu se je oglasil ženski glas in vprašal, ali je Oskar doma. Prosim? Oskar? Ne, ni ga, ravno sem ga poslal v trgovino po cigarete. Kdo pa ga želi? Bila je zavarovalniška agentka za Fond Polico, ki je v nadaljevanju — če skrajšam — prepričala tako očeta kot mater, da sva oba sklenila življenjsko zavarovanje za Oskarja.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Blog znanemu junaku

Četrtek, 15. marec 2007

Danes zjutraj sem bral zadnjo objavo od Hirkani — no, ne da bi to imelo kakšno direktno zvezo z njo — in sem se spomnil nekaj, kar že dlje časa razmišljam. Recimo, da bi nekdo odprl neke bloge, kjer bi bil edini pogoj za objavljanje ta, da uporabljaš svoje pravo ime. Anonimnost prepovedana, identiteta preverjena. Zelo me zanima, ali bi to funkcioniralo. In če bi, ali bi tam blogal čisto drug folk kot na običajnih blogih?

Včasih se čudim samemu sebi, da se mi zdi tako normalno komunicirat z ljudmi, ki v bistvu nosijo masko oz. nastopajo tako rekoč undercover.

Če nič drugega, bi bili takšni real name blogi vsaj zanimiv eksperiment v sociologiji interneta. Ali pa je to nekaj, kar lahko pride na misel samo nekomu iz Slovenije, kjer smo vsi obsedeni od tega, da se ne le poznamo, ampak se celo moramo poznati?

  • Share/Bookmark

Termometer in ura

Sreda, 14. marec 2007

Danes dopoldan je pozvonil poštar. Prinesel je termometer in stensko uro, ki sem ju naročil po internetu iz Manufactuma.

Termometer je vrtni ali kako se temu reče in sem ga takoj obesil na balkon. Centriral sem ga v vertikalno os stenske lučke. Za lažjo predstavo: visok je 85 cm.

14032007422.jpg

Višino termometra navajam zato, da ne bo pomote: ker prav do pomote glede realne velikosti je prišlo pri naročilu stenske ure.

Mislil sem, da sem naročil uro, ki je v premeru velika kakšnih 20 do 30 cm. Nekaj takega sem si želel, seveda z nihalom. Ker kaj pa človek ve o velikosti na internetu? No, seveda je pisalo, da je premer ure 10 cm, ampak ob naročilu sem to gladko prezrl.

Pa ne, da bi mi bilo žal: nedvomno imam eno najbolj prismojenih stenskih ur, kar se jih je dalo pomotoma dobiti — pa čeprav (ali ravno zato, ker) gre za nekakšno alt-dojč klasiko! Ne, resno: ura je super. Pa še stala ni več kot en swatch!

14032007424.jpg

Pa saj več očitno tudi ni vredna. Kakor hitro sem jo obesil, je že nehala delat. Ne vem, kaj je narobe — navita je do konca —, ampak po nekaj minutah se nihalce ustavi. Schluss. Očitno jo bom moral zapakirat in poslat nazaj v Schwarzwald!

Sicer pa sem jo obesil na steno zraven slike moje none. Ta stena se mi namreč zdi nekako temporalna. Čeprav bi jo lahko obesil tudi na drugo stran oboka, kjer simetrično visi še nonotova slika. (In hmmm, če smo že pri urah: nono je bil nadzornik proge.)

14032007425.jpg

  • Share/Bookmark

Mail od zmerljivca (2.)

Torek, 13. marec 2007

Pezdir mi obljublja, da bom na tiskovni deležen VIP tretmaja, če tole objavim na blogu. Vnaprej povem, da me ne bo — ker se ne pustim provocirat enemu Mrkaiću —, lahko pa jim naredim malo reklame. Oni so jo meni tudi in jo očitno še bojo.
picture-1.jpg

picture-2.jpg

  • Share/Bookmark

Kaj obljublja Janša?

Ponedeljek, 12. marec 2007

Tole mi je danes poslal prijatelj po mailu. Sodeč po inkriminiranih novicah je to bilo objavljeno enkrat prejšnji teden, točno pa ne vem.

delo.jpg

  • Share/Bookmark

Revež = Žrtev

Ponedeljek, 12. marec 2007

Dnevnik/Objektiv10.3.2007

Kdaj se bo nek medij lotil sestavljanja lestvice najbogatejših Slovencev, je bilo samo vprašanje časa, ne bogatenja. Takšno listo bi lahko sestavili že zdavnaj, če bi mejo za vstop med prvih sto postavili pač malo nižje ali recimo v markah ali če ljudi na lestvici sploh ne bi bilo sto, ampak le petdeset. Ampak ne. Lestvico smo dočakali tako pozno le zato, ker je tabloidizacija medijev šele zdaj dosegla neko kritično maso, s katero lahko odkrito parira bogastvu.

Tabloidnost je namreč novinarstvo družbenih razlik: večja ko je socialna distanca med ljudmi — še zdaleč ne seveda samo materialna, temveč tudi kulturna, izobrazbena, inteligenčna, emocionalna —, bolje tabloidnost funkcionira. Bogataši so bili v preteklosti samo subjekti črnih kronik ali pa so jih bralci in gledalci (na zadovoljstvo insinuantnih medijev) kot take vsaj percipirali. Najprej in postopoma pa so morali postati junaki družabnih kronik, da je tabloidnost dobila svoj pravi smisel: legitimirala se je kot sociologija, ekonomija, morda celo politična ekonomija! Družabna kronika je postala družbena veda.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Tri fotke iz Kranja

Četrtek, 8. marec 2007

Zadnjič se je avto pogovarjal z mano. Definitivno je bila kia, nisem pa prepričan, ali je bila sorento ali nek drug model. Šel sem mimo, ona pa je rekla: “Jože Potrebuješ in Andre Agassi me vozita.” Jaz sem nejeverno pripomnil: “A dej nehi, a res al kaj?!” Za vsak primer sem zadevo pofotkal in šel naprej.

03032007075.jpg

To je bilo v soboto zvečer v Kranju blizu Kina Center, kamor sva šla z Nino gledat Dvojno igro (The Departed), z oskarjem nagrajeni film Martina Scorseseja. To je bilo za naju zelo praktično: film sva v Ljubljani zamudila, v Kranju — kjer igra šele zdaj — pa živi tudi Oskarjeva babica, tako da je bilo poskrbljeno še za varstvo.

Kino Center se mi je zdel zelo simpatičen. Odvadil sem se že takih old style dvoran.

03032007074.jpg

Za vogalom pa je bil city light z Wernerjevim plakatom za koncert. Glede na to, da je fotka za plakat tako obupno čezmerno fotošopana, sem ga malo nagubal nazaj.

02032007073.jpg

  • Share/Bookmark

Nomen est pomen

Sreda, 7. marec 2007

Idejo, da dava sinu ime Oskar, sva z Nino našla v knjižici imen, ki mi jo je lani za rojstni dan podarila moja hčerka Liza. To je bilo v petem mesecu nosečnosti, ko je bil spol že potrjen in ko so debate o imenu postale bolj fokusirane, pa tudi burne.

Izbira imena je težavna naloga, ki pa si jo starši brez potrebe še bolj zakompliciramo. Imenu pripisujemo pomen, kot da smo totalno obsedeni od numerologije. Niti največji racionalisti nočejo tvegati, da bi otroka poimenovali s prvim imenom, ki bi jim prišlo na misel. To bi si bilo po eni strani mogoče razlagati kot brezbrižnost do še ne rojenega otroka, po drugi pa kot izraz sociokulturne izključenosti.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Drago, dražje, najdražje

Ponedeljek, 5. marec 2007

Dnevnik/Objektiv3.3.2007

V predzadnji številki Žurnala je Genosse Steinbuch v uvodniku doživel živčni zlom zaradi astronomskih cen nepremičnin v Ljubljani in na nekaterih drugih, tako imenovanih elitnih lokacijah. Deloma mu dam prav, saj je socialna demokracija tudi meni blizu in se mi zdi lepo zavzemati se čim večjo razpoložljivost osnovnih dobrin, med katerimi je prva ravno stanovanje. Po drugi strani pa so premnogi dobronamerni zapisi v tem stilu samo iztočnica za drugačno razmišljanje, ki v naraščanju cen nepremičnin bolj kot ekonomsko logiko vidi socialno.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Besede na P, K, F, J

Nedelja, 4. marec 2007

Provokativne izjave Svetlane Makarovič o slovenskem puritanstvu in Jonasov blog, v katerem se ponorčuje iz zagovornikov javne spodobnosti, so po mojem samo dimna zavesa, ki zakriva druge, bolj skrite in bolj bistvene probleme rabe slovenščine.

Lahko bi napisal, da se mi vse skupaj zdi samo en pičkin dim, ampak ne bom. To bi mogoče rekel v sproščenem privatnem pogovoru, zdaj pa vendar pišem za javnost in ne uporabljam takih besed. Ali si mi kdo upa reči, da sem zato puritanec?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark