Blog znanemu junaku
Četrtek, 15. marec 2007Danes zjutraj sem bral zadnjo objavo od Hirkani — no, ne da bi to imelo kakšno direktno zvezo z njo — in sem se spomnil nekaj, kar že dlje časa razmišljam. Recimo, da bi nekdo odprl neke bloge, kjer bi bil edini pogoj za objavljanje ta, da uporabljaš svoje pravo ime. Anonimnost prepovedana, identiteta preverjena. Zelo me zanima, ali bi to funkcioniralo. In če bi, ali bi tam blogal čisto drug folk kot na običajnih blogih?
Včasih se čudim samemu sebi, da se mi zdi tako normalno komunicirat z ljudmi, ki v bistvu nosijo masko oz. nastopajo tako rekoč undercover.
Če nič drugega, bi bili takšni real name blogi vsaj zanimiv eksperiment v sociologiji interneta. Ali pa je to nekaj, kar lahko pride na misel samo nekomu iz Slovenije, kjer smo vsi obsedeni od tega, da se ne le poznamo, ampak se celo moramo poznati?
Objavljeno v Četrtek, 15. Marec, 2007 ob 09:46 v kategoriji Po defaultu ZNB.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
40 komentarjev na “Blog znanemu junaku”
Komentiraj
Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.
15. Marec 2007 ob 09:59
Jaz blogam in pišem na Forumih RKC, kjer sem administrator s pravim imenom in priimkom. Če pač napišem kakšno neumnost, je to del mene, ki se je ne sramujem, ker nihče ne ve vsega in ni genij na vseh področjih. In ker za tem stojim, se podpisujem s pravim imenom in priimkom.
Forum muslimanske skupnosti v Sloveniji ima pogoj sodelovanja pravo ime in priimek. Tam zaenkrat ni najbolj živahno. Ljudje se očitno ne upajo izpostaviti. Ne vem zakaj. Najbrž res zaradi majhnosti Slovenije, kjer se “moramo” vsi poznati.
15. Marec 2007 ob 09:59
@Marko: Zanimiva iztočnica za razmišljanje, sam nevem, če sem pripravljen sneti masko pred vsemi, ta trenutek sigurno ne. Če sem pošten, tudi nevem, če/ali si sploh “pravi” trenutek res želim … vsekakor vredno razmisleka. Recimo, kot primer, da bo slej kot prej prišel problem z “krajo” identitet, čeprav anonimnih, to se mi je zadnjič zgodilo pri jonasu, ko sem divje komentiral o uporabi grdih besed in je potem počasi en pacient začel pisati pod mojim nickom, kar sam nebi napisal. Kaj storiti v takem primeru? Nič, napišeš, da se ne greš več. V primeru, če bi bili vsi prijavljeni z neko preverljivo identiteto, bi se to ne moglo zgoditi tako enostavno …
.::PiPi::.
15. Marec 2007 ob 10:01
Dokler si undercover, ne razmišljaš veliko, ampak samo pišeš. Ko imaš ime, priimek in naslov NASTOPI PROBLEM. Potem začneš razmišljati kaj pišeš in kaj objavljaš.
Pa ne mislim samo kaj pišeš. Recimo jaz sem na blogu objavil sliko mojega računalnika. Če bi imel objavljen ime, priimek in naslov bi dvakrat razmisli, ker bi me bilo strah, da mi kdo računalnika ne ukrade.
http://dronyx.blog.siol.net/zakulisje/
Tudi to je pač Slovenija. Majhna in …
15. Marec 2007 ob 10:16
Jaz si enostavno ne bi upal objavljati tako osebnih objav, ki me razkrivajo do kraja. Res.
Pa še to je bilo, da bi moja prava identiteta samo motila mojo virtualno (kdor me pač pozna). To je bolj res od tistega prej.
Malo sem računal na privlačnost mojega virtualnega imena. No, to je pa čisto res.
15. Marec 2007 ob 10:21
Do neke mere se strinjam, po svoje ni fer, da ste nekateri na blogih popolnoma razkriti, drugi pa oddajamo svoja mnenja za nekim paravanom in o nas nihče ne ve praktično nič. Ampak, ravno to, da se ni ti treba popolnoma razkriti, je za marsikoga pogoj, da sploh kaj napiše. Znane, javne osebnosti ste itak že dovolj razgaljene, o vas se ve praktično vse, od tega v neki meri tudi živite. Verjetno bi bilo čudno, če bi se hoteli skrivati za nickom. Konec koncev vas tudi zaradi tega beremo in komentiramo. Verjetno večina od nas potrebuje nek čas, določeno potrditev, da bi začel objavljati svoja mnenja in razmišljanja pod svojim pravim imenom. Mene resnično najbolj sekira to, kako bi moja razmišljanja in zapise komentirali ljudje, ki me poznajo, moji bližnji, prijatelji, znanci.
Kapo dol tistim neznanim in nejavnim osebnostim, ki že sedaj objavljajo pod pravim imenom.
Verjetno bom tudi jaz nekoč prešaltala na ta način. Fotografije pa od mene nikoli ne boste dobili, ker se ne maram fotografirati (to sicer marsikdo reče, ampak jaz se res ZELO MOČNO ne maram fotografirati. Mogoče sem celo malo bolna kar se tega tiče).
15. Marec 2007 ob 10:30
hirkani je dala dobro iztocnico..
sam imam eno osebnost in dve imeni
v vl had, v rl roni.. tako je od zacetka stika z internetom.. kar napisem na netu, stojim za tem tudi v realnosti.. in posledice nosim jaz..
ce bi z realnimi imeni blogi postali bolj kredibilni, sem prvi, ki ga spremeni.. ampak dvomim v to..
15. Marec 2007 ob 10:57
Jaz sem šla pa enkrat zdavnaj z mislimi v obratno smer. Kako bi bilo, če bi vsak, ki ga poznam v vsakdanjem življenju, dodatno pisal še blog kot anonimna oseba. Sem kar privzela, da bi jaz poznala vse te urejene (real-life, virtual-life) parčke, ker drugač se mi je razmišljanje preveč zapletlo. In kar privzela sem tudi, da dotični ne bi vedeli, da jaz to vem
Nekak me ne vznemirja primerjava ljudi, ki uporabljajo na netu pravo ime in ljudi, ki se grejo anonimnost. Me pa blazno zanima primerjava enega in istega človeka v teh dveh vlogah. Po možnosti v smeri najprej real life, potem virtual. Kakšna je maska, ki nosi njihovo ime in priimek in kaj je pod njo, kar ne nosi fiksnega imena.
15. Marec 2007 ob 10:59
se popolnoma strinjam s kinkitonom – objava pod št. 4.
15. Marec 2007 ob 11:06
Ja, vsekakor zanimiva iztočnica – glede na to, kar lahko po spletu v raznih komentarjih, forumih… preberemo.
Do skrivanja identitete po mojem mnenju prihaja
1. bodisi pri ljudeh z negativnim predznakom, ki se zavedajo, da delajo nekaj slabega (recimo jim dvoličneži, ki pa so povrhu v običajnem življenju nemalokrat zelo drugačni od svojega anonimnega klona na spletu)
2. bodisi pri ljudeh s pozitivnim predznakom, ki še recimo niso zbrali dovolj poguma, da bi javno zagovarjali določena stališča – zaradi osebnih ali družbenih okoliščin. V avtoritarnih režimih družbene okoliščine narekujejo recimo pisateljem, da pišejo pod psevdonimi.
Zares svoboden je seveda samo tisti, ki piše, kar hoče in ki se mu za to ni treba skrivat. Kako že pravimo takim? Ljudje s hrbtenico…
15. Marec 2007 ob 11:08
Jaz osebno podpiram idejo, da se bloge razdeli na neke, ki bodo imeli status medija, avtorji imena, priimke in naslove ter bodo zavezani bolj strogim pravilom, hkrati pa imeli neke privilegije novinarjev, kot so dostop do PR služb, 7 dnevni rok po zakonu o dostopnosti do informacij javnega značaja (za nenovinarje je rok za odgovor 20 dni), pa še kaj bi se našlo.
Vsi ostali pa bi ostali virtualci, navidezniki, … Skratka ljudje, ki jih poznamo kot vojaške pilote po njihovih vzdevkih, nickih ali kakorkoli se že temu reče.
Kako izgledajo zares, kaj počnejo, ali imajo vrtnega palčka, hodijo gledat striptizete v Saloon na Hrvaško (nisem mislim Hada
), kuhajo v soboto govejo juho … vse to je pa nepomembno. Če sami ne želijo o tem pisat.
15. Marec 2007 ob 11:16
@dronyx: se načeloma kar strinjam s tabo. Tega ne razmem, kaj si imel v mislih z “..ter bodo zavezani bolj strogim pravilom”?
.::PiPi::.
15. Marec 2007 ob 11:22
@dronyx: problem je v tem, da imamo v sloveniji samo par blogov, ki se drzijo teme o kateri pisejo.. vsi ostali pa se spreminjajo.. tako da je ta predlog, ki je sicer odlicen in je bilo ze precej razmisljanja o njem, malce nemogoc za nase razmere..
15. Marec 2007 ob 11:30
Had: Po mojem si malo preveč skeptičen. Zakaj bi bilo to nemogoče? Mogoče bi blogali (deloma) drugi ljudje, ki jih anonimnost zdaj moti?
Ti sam si zanimiv, čeprav specifičen primer: svoj vzdevek si pripeljal tako daleč, da je postal po eni strani prepoznavna blagovna znamka, po drugi pa tudi vzdevek kot vzdevek za Ronija Kordiša – tako kot mene recimo nekateri frendi (in drugi) kličejo Crni.
15. Marec 2007 ob 11:46
Tomi,
tvoji dve točki držita, menim pa, da obstaja tudi točka 3.
Znan direktor zelo znanega podjetja ali viden član velike svetovne organizacije lahko piše tudi oseben blog. Nimam v mislih kakršnegakoli preseravanja in skrivanja za nicki, enostavno si ne želi izpostavljanja. Vendar si prav zato, ker si neke vrste predstavnik, a pišeš o povsem drugih rečeh, raje izbereš nickname, ker vse prepogosto ljudje tvoje čisto osebno razmišljanje potem podelijo tudi tej organizaciji. Vsi smo že kje kdaj slišali, da so VSI vodilni pri ______ člani črne magije ali kaj podobnega
Naj ponazorim s primerom: če predstavnik nekega podjetja ali organizacije napiše nekaj o vegetarianstvu, to ni stališče te organizacije, je le njegovo osebno mišljenje. Vendar ljudje preradi kar pod defaultu predstavnike neke organizacije (ali podjetja) hitro izenačijo z njegovimi predstavniki in potem prevlada mišljenje, da imajo vsi v tej organizaciji določeno stališče, npr. do vegetarinastva, kar pa v resnici ne drži. Morebiti je to malce ponesrečena primerjava, ampak razlogi so lahko tudi takšni.
15. Marec 2007 ob 12:48
ja jaz bi rekla samo to. da tudi ce bi se predstavljala s svojim imenom nebi nihče vedel kdo dejansko sem.nism na nobeni funkciji, nikjer uveljavljena.torej zakaj?
mogoče se pojavi tudi ambicija in neka nova možnost, začeti graditi identiteto iz nič in videt potem kakšne so reakcije. in kako se dviguje prepoznavnost. kot je to recimo had-ov primer. ce si znan si znan, itak, da se tvoj blog bere. ce imas nick, pa je blog bran zaradi bloga samega. mogoce bi ti kot urednik lahko probal napisat par postov pod nickom, pa bi potem videl ali si bran in komentiran ali ne. mene bi tak poskus zanimal. LP
15. Marec 2007 ob 12:50
zelo blizu pravi “definiciji” je recimo ana jud v svojem zapisu na njeni domaci strani.
15. Marec 2007 ob 13:08
Sem za delno anonimnost (čeprav sem se svoji že davno moral odpovedati). Vzdevek je ok, če je stalen in konsistenten na vsem spletu (da ga ne menjaš vsak mesec in da je na vseh forumih enak). Za vzdevkom pa naj bo (pravno) dosegljiva oseba. Pravega imena ne rabim vedeti, rad bi pa čutil odgovornost za zapisano.
Faktor anonimnosti je namreč del privlačnosti spleta. Ne smemo se ga popolnoma znebiti.
15. Marec 2007 ob 13:14
@jonas: se bojim, da “…(pravno) dosgljiva oseba” ni moč doseči, če ja, kako? Kot sem že omenil v prvem mojem postu, kraja mojega vzdevka se mi je zgodila ravno pri tebi, sem te na takrat opozoril, vendar tebe itak BMK …
Se pa strinjam, da če vzameš “anonimnost” potem bo vse skupaj zgubilo čar, večinoma ljudje slabo prenašamo direktno pozornost …
.::PiPi::.
15. Marec 2007 ob 13:20
…vse od “spočetja” dalje nisem več anonimen.
15. Marec 2007 ob 13:38
@Pipi mislil sem “bolj strogih pravil” tako, kot velja za medije. Ne moreš pisati angleških naslovov, moraš pustiti objavo popravka, ki jo sedaj lahko brišeš kot admin bloga in še kaj bi se našlo.
Ti blogi bi bili recimo novinar s.p. stil.
15. Marec 2007 ob 13:42
@dronyx: aha, ja, to bi bilo sprejemljivo ….
.::PiPi::.
15. Marec 2007 ob 13:47
@pipi: ravno zato pa upam da pride to taksnih projektov tudi pri nas
http://ruph.sopca.com/2007/02/24/spletne-registracije-so-pase/
da imas identiteto povsod enako.. in da ne pride do kraje, oz. zlorabe..
@marko: zakaj se mi zdi nemogoce? sicer se bo razlog zdel smesen, pa vendar verjamem vanj.. ker smo slovenci
ker se skrivamo, ker ne upamo povedati, kar imamo v mislih, ker je veliko lazje kritizirati v “senci” anonimnosti, kot pa s svojim imenom in priimkom.. na zalost pa se ne zavedamo, da so nekje shranjeni vsi ti nasi podatki, ki povedo vse o nas.. tako da je anonimnost bolj kot ne samo nasa zelja..
15. Marec 2007 ob 13:49
@had: zanimivo, bom prečekiral, tnx!
.::PiPi::.
15. Marec 2007 ob 13:52
Kar se tiče kraje vzdevka se z napisanimk strinjam. Meni se je to zgodilo na spletni strani Dela in sem potem poslal oster protest:
http://dronyx.blog.siol.net/spam/
Sam uporabljam povsod, na vseh spletnih forumih in internetu vedno enak nick, predvsem zato, da se tudi sam znajdem kdo sem kdaj in kje. Sicer bi bil zmeden.
15. Marec 2007 ob 14:05
@dronyx: ja, nekako imam občutek, da bo ta problem vedno pogostejši in pereč, sploh v času, ko se bo še bolj razmahnila težnja po tožljivosti vsakogar in povsod, predvsem pa za vsak drek …
.::PiPi::.
15. Marec 2007 ob 14:27
@Pipi jaz močno upam, da ne bomo še v tem pogledu postali ZDA. Zato mi gre Ana Jud včasih na živce, ker bi šla takoj k odvetniku. Kot majhni otroci, ki se igrajo z fračami, potem pa nekoga pomotoma zadaneš v stegno, pote pa v jok, pa k mami pod kiklo. Ne me basat. Neke stvari je potrebno požret. Če javno nastopaš, pa internet je še najbolj javen medij, kjer te lahko praktično bere vsak, kjerkoli na svetu, potem moraš pač požret tudi kaj takega, kar ti ni všeč. Če o meni pišejo karkoli, me pošteno boli k…, drugo je, če nekdo napade recimo družino ali sorodnike. To pa je tista meja, ko udarim nazaj silovito.
15. Marec 2007 ob 14:34
@dronyx: ja, se strinjam, dostikrat se v službi zezamo v smislu, evo PiPi, danes si pa “zaslužil” 10k USD, če bi v ZDA tole rekel sodelavki, bi jih ziher ona … upam, da pridemo na njihova pota glede tega čimkasneje, se pa bojim, da smo že skoraj tam
.::PiPi::.
15. Marec 2007 ob 14:45
Mene prav malo briga, če vsi veste kdo sem. Moji znanci so tako ali tako vabljeni na branje mojih skromnih pisarij. Najbolje, da poskusno vpeljete nekaj dni, ko ne bo dovoljeno uporabljati nickov pa bomo videli. lp.
15. Marec 2007 ob 15:09
Kaj pa vem, po mojem ne bi bilo zelo drugače, če bi nekdo odprl neke bloge, kjer bi bil edini pogoj za objavljanje ta, da uporabljaš svoje pravo ime. To, da se človek podpiše s pravim imenom pod svoje misli, še ne zagotavlja njihove kvalitete. Nekateri se z velikim ponosom podpišejo pod zelo vprašljiva razmišljanja. Sama sem se odločila, da ne bom pisala bloga pod psevdonimom – verjetno zato, ker je življenje že samo po sebi dovolj shizofreno
Vseeno bi me pa resno zaskrbelo, če bi postala anonimnost povsod prepovedana, o čemer razmišljajo na primer na Kitajskem.
15. Marec 2007 ob 15:25
Pravijo, da “pijan človek pove tisto, kar trezen misli” in v tej luči jaz gledam tudi vzdevke v virtualnem življenju. Osebno držim, da bi za besedami morala stali konkretna in ne imaginarna imena, a razumem dejavnike zaradi katerih se ljudje “skrijejo” za imaginarno ime (tako lažje izražaš družbeno nesprejemljiva stališča, se boljše skriješ pred morebitno kritiko…). Tovrstno “skrivanje” je res da najbolj razširjeno na spletu, a ne smemo pozabiti, da se ni začelo s spletom, že od nekdaj so se avtorji znali skriti za psevdonimi. A čeprav razumem potrebo po imaginarnih imenih, mi je malo hecno, da ne rečem mimo, komunicirati z nekom “imaginarnim”. Res pa je, da tako dobiš manj diplomatska sporočila.
15. Marec 2007 ob 15:41
Jaz lahko samo povem, da bi pisal popolnoma enako. Pravzaprav mi je žal, da nisem raje kar matejzalar
15. Marec 2007 ob 15:56
Samo res … koliko bedarij se objavi pod lažnimi in izmišljenimi imeni. Daj, pokaži se, kdo si! Jih je sram? Sram lastnega pisanja? Mene ni in blogam pod pravim imenom.
15. Marec 2007 ob 16:51
s prepoznavanjem identitete nimam težav. itak sem vajena, da moram stati za javno izgovorjeno besedo.
In tisti, s katerimi sem si na Blogih blizu, itak vedo, kdo sem.
Mica
15. Marec 2007 ob 17:52
Kaj pa če je blog pač futer za nek tvoj alterego… Zakaj bi pisal pod pravim imenom in priimkom – ljudje ki te poznajo, so si ustvarili neko sliko o tebi in na tvoje pisanje bi gledali s tvojim glasom, s tvojim načinom pripovedovanja ipd. Jaz raje uporabljam neko zajebantsko ime, ki se sliši dovolj pisateljsko (i think), tako da ljudje berejo moje tekste na svoj način, si rišejo zgodbe s svojim glasom, če sploh s kakšnim… Ne bi mi bil problem pisati tudi pod pravim imenom in priimkom, saj me večina ljudi ne pozna, ampak kaj pa vem no… Ko sem ta alterego, se lahko vživim v neko drugo osebo, pišem neke drugačne stvari, ta “oseba”, Fetalij, ima nek svoj način razmišljanja, zaznavanja in podobno… Predvsem zaradi tega operiram pod tem nickom.
15. Marec 2007 ob 19:06
Mislim da je čar interneta ravno v tej anonimnosti, ko lahko preizkušaš lastne meje, do kje si dovoliš iti, obenem pa odličen način za preverjanje teh mej v družbi, kaj so ljudje pripravljeni sprejeti. To je mesto kjer ti ni treba bit resen, kjer ti ni treba razmišljati, itd.. Sama bi se verjetno dokončno distancirala od virtualnega življenja, če bi bil za javno udejstvovanje pogoj razkritje moje identitete. Pa ne da se česa bojim ali da nimam svojih stališč, le dvojne stvarnosti ne potrebujem. Menim, da mi je ena več kot preveč.
Aja, govorim o tistem delu spleta, ki me ne zavezuje k nobeni obveznosti, kot je to recimo blog.
15. Marec 2007 ob 21:49
Obstaja več razlogov za ˝Nicke˝. Sam sem v vseh letih kar sem pisal, moderiral, administriral po forumih uporabljal različna imena. Predvsem sem uporabljal imena, katera so se mi zdela v konceptu s tisto stranjo in lastnim počutjem oz. razvojem. Ne glede na nick pa sem pisal po svoji pameti ali neumnosti, in v primerih, da se z nekom nisem recimo strinjal, ali pa sem mu želel kaj svetovati, sem uporabil na koncu še lastnega. Potreba po različnih imenih na spletu je iz mojega vidika potrebna tudi iz značajskega vidika, saj omogoča izbiro novega imena ali naziva, ki smo si ga želeli ali pa si ga želimo, vendar brez vseh administracijskih del. Včasih gre tudi za poistovetenje z neko realno ali fikcijsko osebo. Če se nekdo recimo ob določenem času počuti kot gospodar podzemlja ali pa je to nekako njegov filozofski pogled na svet, to možnost ima v tem virtualnem svetu, saj je to tukaj lažje sprejemljivo. V realnem življenju se to zaplete… Konec koncev že od samega izvora medmrežja so obstajali nicki in razmišljanje o odpravitvi le teh je zame popolnoma nepotrebno. Uporaba nicka ni vedno zgolj skrivanje ali alter ego… Recimo zakaj si sam rečem na Siol Blogu človek? Zato ker sem edino tukaj lahko samo človek. V resničnem življenju sem nekogar sosed, sin, brat, prijatelj ali sovražnik, tukaj sem lahko nihče. Samo lastna misel. Nicku bi jaz rekel nekakšno ˝artistično˝ ime. Zapisovanje lastnih misli na papir ali v medmrežje je pisanje, žal nekateri nismo podkovani v slogu, načinu in slovnici, pa vendar, ob pravi pomoči in lektorju bi lahko veliko laikov, ki pišejo po blogih lahko napisalo tudi kaj uporabnega. Seveda ne vsi, verjetno tudi ne večina, vendar verjetno več kot na oni strani…
Če smo realni, na netu uporabljajo lastna imena zgolj tisti, katerih imena so javnega značaja in prepoznavna iz ˝resničnega˝ življenja. To so neke vrste netmark… Prav zanimivo bi bilo preizkusiti, koliko ljudi bi bralo Markov in druge bloge znanih oseb tukaj, če ne bi vedeli, kdo za njim stoji in če ne bi bil na vrhu strani. Če bi bil zgolj človek med ljudmi.
Konec koncev smo bili priča temu, da je nekdo pisal pod imenom nekoga znanega. To je bil izredno lep prikaz, koliko je dejansko vredno ˝ime˝.
Pa brez zamere.
LP
Denis
16. Marec 2007 ob 00:24
Kamionarji se morajo za sodelovanje na svojem forumu identificirati celo s skenom osebne izkaznice
http://www.tovornjak.net/smf/index.php?topic=6.0
16. Marec 2007 ob 12:03
[...] Ena izmed tipičnih značilnosti komunikacije v blogosferi je tikanje vseh in vsakogar (mislim predvsem na komentarje). Mogoče je razvojno to bolj odraz čvekanja po spletnih forumih, a niti ni bistveno. Bolj me zanima, zakaj s takšno samoumevnostjo na internetu neženirano tikamo ljudi, ki jih v živo ne bi nikoli. Je to res samo posledica anonimnosti blogerjev in blogerk (nekaj o anonimnosti tu in tu)? Nisem prepričana. Zakaj se namreč potem tikajo tudi ljudje, ki se predstavljajo s svojimi pravimi imeni (in priimki)? [...]
16. Marec 2007 ob 19:59
@neuromanec, ta je pa ena boljših
ampak..zakaj pa ne…
17. Marec 2007 ob 19:38
od trenutka, ko sem odprla blog, je bilo zame povsem samoumevno, da bom pisala o svojem življenju. niti imena si nisem mogla izmislit, mi je samo moje prav padlo na pamet. tako je tudi na forumih, na katerih sodelujem.
očitno sem človek brez domišljije, kar pa je po svoje dobro, saj si niti zgodb ne morem izmislit.