Očimi in očetje
Sreda, 21. marec 2007Jana/Oskar in jaz — 20.3.2007
V prvih 120 dneh življenja je Oskar zrasel za 15 centimetrov in povečal telesno težo za 110 odstotkov. Tudi sicer je zdrav in se normalno razvija. Zgleda najlepši mali bajsek na svetu in počasi postaja podoben meni — ali pa si to samo domišljam. Zvedavo gleda naokrog in guba intelektualno čelo, počne pa tudi druge stvari, ki jih počnejo dojenčki te starosti.
Jaz pa sem v teh štirih mesecih razmišljal o stvareh, o katerih očetje moje starosti — kmalu bom 45 — morda ne razmišljajo.
Oskar ni moj prvi otrok, je pa moj prvi dojenček. Doslej sem dobival otroke — in to hčerke — tako rekoč že narejene. Da imam hčerko, sem izvedel, ko je bila stara že dve leti, nakar je trajalo še nadaljnih enajst let, da sem jo res vzel za svojo. Medtem pa sem priženil še pastorko, ko je ravno šla v osnovno šolo, in jo odženil (da tako rečem), ko je postala brucka.
Mimogrede: obstajajo bivše žene, bivše punce, bivše ne vem kaj. Toda če kaj ne obstaja, so to bivši otroci, vključno s pastorkami. Otroci in starši so forever. Tudi če niso biološki.
Kolikor imam očetovskih izkušenj že od prej, sem si jih še največ pridobil kot očim. Seveda si nisem nikoli domišljal, da svoji pastorki pomenim isto kot njen pravi oče, vendar se do nje po drugi strani tudi nikoli nisem obnašal tako, kot da ji ne bi bil pravi oče. Mislim, da je bilo tako vsem prav: meni, njeni materi, njenemu očetu in predvsem njej sami.
Pri tem me je vedno čudilo, odkod ljudem toliko predsodkov glede očimov (in tudi mačeh, čeprav seveda manj). Imam prijatelja ločenca, ki je v pogovorih pogosto izražal svoje nelagodje ob dejstvu, da ima mati njegovega otroka tipa, ki da je celo — pomislite, kaj takega! — očetovski do njegovega sina!
Po tistem nadobudnem prvem očimu ima njegov sin zdaj že približno petega, zato je moj prijatelj zdaj morda s tem malo bolj sprijaznjen. Ampak vseeno! Tega nisem mogel razumeti. Do zdaj. Zadnjič sem namreč razmišljal — zgolj hipotetično, se razume —, kako bi bilo, če nekega dne ne bi več bil skupaj z Nino, Oskarjevo mamo, in če bi si ona bog ne daj kasneje našla novega modela.
Čeprav se mi je prej, ko sem sam imel pastorko, to zdelo nekaj najbolj normalnega, me je ob goli misli, da bi Oskar imel očima, kar zmrazilo! Tega (si) ne bi nikoli dovolil! Nepredstavljivo! Spomnil sem se na prijatelja, ki je bil vedno tako proti temu, in nenadoma doumel njegovo averzijo do še tako dobronamernega, pozitivnega rekonstruiranja družin. Verjetno rabi človek — morda konkretno moški, da ne posplošujem — res svojega otroka, otroka od prvega dne, otroka od devet mesecev nazaj, da dokončno dojame razliko med biološkim in zgolj partnerskim starševstvom.
Preteklosti se ne dá popravljati. A tisto jutro, ko sem prišel iz porodnišnice, zbudil hčerko in ji povedal, da je dobila bratca, sem se čutil dolžnega, da ji povem tudi to, da mi je tisočkrat žal, da nisem bil zraven, ko se je rodila ona sama. Liza pa me je samo potrepljala po ramenu kot kakšnega patetičnega starca in mi rekla, naj bom vesel, da sva skupaj vsaj zdaj.
Objavljeno v Sreda, 21. Marec, 2007 ob 14:35 v kategoriji BabyBlog.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
21. Marec 2007 ob 15:36
Kot oče otroka “od prvega dne” si tudi sam ne morem predstavljati, da bi Andraž imel očima. Ampak če bi do tega že slučajno prišlo, sem prepričan, da bi mu njegova mama našla najbolj primerno zamenjavo zame. Kaj pa mi durgega preostane? Svojemu otroku pač želiš vse dobro.
21. Marec 2007 ob 15:40
hja, mene pa vse še čaka.
21. Marec 2007 ob 15:41
Tudi jaz moram priznati, da bi verjetno zelo težko prenašala neko drugo žensko na svojem mestu pri mojih otrocih, pa četudi bi bilo to le občasno. Težko si sploh predstavljam tako situacijo….Čisto racionalno gledano pa se toliko poznam, da vem, da bi v dobro svojih otrok marsikaj požrla. Tako kot sem požrla dejstvo, da si je moj oče eno leto po tem, ko je umrla mama, s katero sta bila skupaj 40 let, že našel novo punco. Proti njej sicer nimam nič, je prav v redu in hvala bogu, da jo je našel, ampak njega pa še vedno ne morem razumeti.
Vem, da se je treba postaviti v kožo drugega in poskusiti gledati stvari tudi z druge strani, ampak včasih preprosto ne gre.
Kar se otrok tiče, pa sem prišla do ene vsaj zame pomembne ugotovitve: ko so še čisto majhni, potrebujejo zelo malo. Veliko manj, kot se jim mi trudimo nuditi, predvsem materialnih dobrin. V procesu odraščanja je teh potreb, predvsem čustvenih, vedno več, a se žal dogaja, da jih zamenjamo za materialne. In opažam, da v obdobju, ko imam z možem več prostega časa, ki ga prebijam z otroki, tudi oni nimajo posebnih želja glede igračk ali podobnega. So pa tudi taki časi, ko sva oba bolj zaposlena, in takrat se naenkrat povečajo tudi želje in “potrebe” najinih otrok po materialnih dobrinah. Takrat se poskušam malo ustaviti in zapolniti luknjo, ki nastane zaradi moje odsotnosti.
Kadar s starejšo hčerko obujava spomine na njene mlajše dni se ne spominja stvari (ki jih je imela ali pa ne), ampak dogodkov, potovanj, ljudi, praznovanj, počitnic….Tudi sama se nikoli ne spominjam tega, kaj sem kot otrok imela ali ne, pač pa lepih in žalostnih dogodkov. Prepričana sem, da to velja za večino ljudi. Zato ti ne sme biti prehudo, če nisi bil prisoten pri rojstvu hčerke. To je zanjo le neko dejstvo, ki ni moglo vplivati na potek dogodkov ob njenem rojstvu. Veliko bolj pomembno ji je verjetno to, da si sedaj tukaj zanjo, in to je tudi tisto, kar ji bo zvabilo nasmeh na lica, kadar bo mislila nate. Včasih kakšnim stvarem dajemo prevelik pomen, pozabimo pa na nevidno bistvo…..
21. Marec 2007 ob 16:44
Kako lepo je slišati, da so moški dandanes - v morju cinizma - še radi očetje. Morda pa je vendarle res, da se bo Kralj Matjaž pod Peco prebudil in naši Očetnjavi vlil poguma do očetovanja … lepo! Maja
21. Marec 2007 ob 18:00
zanimivo.
sicer pa…obstaja na tisoče različnih tipov nebioloških očetov.
recimo, moj “nebiološki dedi” se že od nekdaj obnaša zelo neočetovsko do moje mame, nikoli ni bil pristen, niti pošten, zavrt in hinavski. do svojega sina, maminega polbrata (mama ga ima za 100% brata sicer) pa je povsem druga pesem.
poznam drug primer, kjer je očim 1A in pravega očeta ni bilo na vidiku že od drugega al tretjega mesca po rojstvu otroka…vse do danes. očim je pri danes, odraslemu otroku, sprejet kot pravi oče. ne kot - enostavno oče mu je.
tretji primer in takih je veliko: očim, ki se nekako ni znašel z “novim” otrokom in je še dandanes nekako otopel, v času otroštva in mladostništav pa si je njegovo/njeno naklonjenost pridobival z materialnimi dobrinami…nekako oz. težko se je navezal nanj, enostavno ga je ves čas spremljal ta moteč občutek, da “ni prav njegov”.
ja, se strinjam tu z nikjo….po doooolgem času ni za vohat cinizma. zelo paše to spoznanje
vse dobro v vlogi očeta! zdaj si mi dal idejo…morda bi lahko “vlogo očetovstva danes” vzela za temo diplomske….hm…
lp,
ameli
21. Marec 2007 ob 19:35
Mejdunej Marko, kaj ti je šele pri 45 potegnil? Hvala bogu, bo rekla tvoja mama, da je le mojga poba enkrat pamet srečala…..ha,ha.
Jah eni dozorijo prej eni pa kasnej…..sedaj se pa le podvizaj,sadove boš analiziral čez 25 let.Pa kako hitro bodo na okoli…boš videl.Ni lepšega na svetu,kot je velika srečna družina.
21. Marec 2007 ob 21:04
[...] No pa je še en lep, čeprav ne preveč topel dan za menoj. Cel dan je nekaj mrzlo pihala burja, za povrh pa ni bilo nobenega pravega dela in tako sva se z našim Aleksom celo popoldne bolj kot ne prestopala naokoli in gledala kaj bi delala (da ne bi delala). Ampak tudi nedelo, ko je dejansko narejeno vse kar mora biti, ima na trenutke svoje dobre plati in tako sem lahko po dolgem času prebral par zanimivih člankov v Jani, tako kot tudi Crnkovičevo očetovsko kolumno (slednja je zaradi preprostega jezika in ravno prave merice (včasih tudi črnega) humorja zadnje čase obvezno čtivo), ki mi je porodila idejo za današnji prispevek. Ne bom se spuščal v vsebino kolumne, ampak Marku vseeno sporočam nekaj – Dragi Crni, nikoli ne reci nikoli, to je moj nasvet, ki ti ga dajem iz srca. [...]
21. Marec 2007 ob 21:07
No, izgleda da mi je le naredilo trackback. Vabljen k prebiranju moje zgodbe, oz. razmišljanja o istem problemu (ki sicer sploh ni problem).
21. Marec 2007 ob 21:13
marko, tudi tebe (tako kot volkca) prosim, če lahko tvojo zgodbo objavim na internetni strani našega društva.
lp,
katarina
21. Marec 2007 ob 21:24
Fajn! Sem se odločil, prebral in globoko razmislil. Sam imam samo očetovsko-biološke izkušnje in to dvakrat (skratka, nima se kaj pritoževati in to zares ne!). Zanimivo, imam pa sodelavca (zato sem se po prebranem sestavku odločil razmišljati o tem bolj podrobno) s katerim sva se pred parimi meseci dostikrat pogovarjala, ko se je ločeval in bil borbo za njegovo hčerko. Če pogledam nazaj, se spominjam, da sem se trudil, da bi ga razumel, pa ga dejansko nisem (želel ali zmogel, kaj pa vem, verjetno obojega po malem), njegove reakcije so se zdele nekako pretirane, imel sem občutek, da zgolj zganja nek egoizem, da išče probleme tam kjer jih ni … žal, ko pogledam nazaj je bilo moje razmišljanje (in posledično moji “kurji” nasveti njemu) ena plehka reakcija človeka, ki serje s polno ritjo, ja točno tako in nič drugače .. ahh, sem takrat udaril mimo … če bi bil sam na njegovem mestu, sej nevem, verjetno se bi mi zmešalo in to zares …. tako, da Klemen, če se prepoznaš … sorry!
.::PiPi::.
21. Marec 2007 ob 21:47
[...] Marko in Volkec sta danes pisala o zanimivi, vsekakor absolutno premalokrat izpostavljeni, temi : Oče in očim. [...]
21. Marec 2007 ob 22:09
Katarina: Katero društvo pa je to?
21. Marec 2007 ob 22:16
Volk: Ne morm se prijavit na Delou (ali pa sem pozabil geslo, ne vem), ampak rad bi ti povedl samo tole: zavestno sem se postavil v situacijo, v kateri bom lahko VEDNO rekel NIKOLI. To sem si vedno želel, zdaj pa mislim, da lahko to končno enkrat resno mislim.
21. Marec 2007 ob 22:20
V tem primeru ti pa lahko le čestitam
21. Marec 2007 ob 23:32
starševstvo plus. vse enostarševske družine
22. Marec 2007 ob 19:42
ej, marko, nisi mi odgovoril. lahko objavim ali ne?