Za narodov blogor

V Arboretumu Volčji potok sem bil enkrat pred petnajstimi leti na bežnem nedeljskem izletu. Spomnim se samo tega, da je bilo dolgočasno in da se temu primerno nisem čudil, da skorajda ni bilo obiskovalcev.

V petek pa je bilo tam na tisoče ljudi. Nisem mogel verjeti. Okoliški travniki so preurejeni v parkirišča. Tako imenovani Vrtni center je pravcati megamarket — na prostem, v steklenjaku in drugih poslopjih — z nepregledno ponudbo dreves, cvetja in vrtnarskih parafernalij. Takoj za vhodom se bohotita gostinska in sejemska ponudba, vključno s roštiljem. Manjka samo še kakšen lunapark.

Šele danes pa sem izvedel, da je bila ravno v petek otvoritev nekakšne spomladanske razstave cvetja.

Iz ene od prejšnjih kolumen sem bralkam in bralcem ostal dolžen razlago, ali je sploh možno biti oče in liberalen obenem.

Liberalizem in konservativnost kot vrednostna sistema družbe in posameznikov sta na nivoju politične doktrine oziroma filozofije vsak zase legitimna in nesporna ter družbeno produktivna. Pri enem in drugem je bistvena njuna implementacija: ideološko neobremenjenemu državljanu gre bolj za to, kako bo država dosegla uravnoteženo zmes kolektivne poštenosti, ekonomske uspešnosti, socialne solidarnosti, medčloveške ambicioznosti in nenazadnje zdrave pameti. Na družbenem nivoju mi je teoretično — v idealnih razmerah — vseeno, ali nam vlada konservativnost ali liberalizem. Če je eden ali drugi uspešen oziroma človeški, da tako rečem, se bom v taki družbi kot državljan prijetno počutil tudi v primeru, če so mi bliže nasprotne, a ne izključujoče vrednote.

Do predsedniških volitev je samo še pol leta, SDS pa po besedah Branka Grimsa nima kandidata le zato, ker želijo nesrečnike, med katerimi bi enega poslali v žerjavico po kostanj, “pretehtati iz vseh kotov”. Ampak zakaj ne bi stranka sama raje pretehtala, ali ni ravno politkomisar tisti, ki ji dela permanentno škodo s takim nakladanjem in drugimi izjavami — nazadnje recimo z zagovarjanjem sinhroniziranja filmov v slovenščino, kar je najbolj abotna ideja v kulturni zgodovini Slovencev od Brižinskih spomenikov naprej —, ne pa da se bojijo, da bi hudo trpela stranka, če bi Pahor porazil njihovega kandidata.

Oktober, Gorenjev showroom v nekdanji Tobačni: moja prva modna revija. Nikoli nisem imel tehtnih razlogov, da nisem hodil, tako kot tudi tokrat ne, da ja. Ampak nisem bil razočaran. Bilo je prijetno, za videt pa tudi zelo dobre kreacije. Resda nič takega — kot sem se pustil podučiti —, kar ne bi bilo že naprodaj pri Vale-Novakih, ampak to mene ne moti.

Jana (Oskar in jaz) — 3. 4. 2007

Kdaj človek pomisli, da je mogoče postal konservativen? Zelo preprosto (in slikovito rečeno): kar naenkrat pomisliš, da Angelca Likovič, podpredsednica društva Pobuda za šolo po meri otroka, v bistvu sploh ni taka stara coprnica, s katero bi liberalni starši strašili poredne otroke — ali morda obratno —, ampak povsem pametna gospa, ki ji je vredno prisluhniti.

Dnevnik (Objektiv) — 14. 4. 2007

Samostojni novinar sem postal zato, ker se mi je bolj splačalo, sčasoma pa je ta status postal zame edina sprejemljiva alternativa. Več kot šest let že nisem v rednem delovnem razmerju in še nikoli se nisem počutil tako dobro. Kot samostojni novinar si danes ne znam več predstavljati, da bi bil v službi pri nekem slovenskem mediju (razen če si ga ne bi sam izmislil). Eni so mi blizu, drugi manj, tretji sploh ne. Toda z nobenim — niti s tistimi, s katerimi redno sodelujem in jih cenim, kolikor jih za čisto vest pač moram —, se ne morem identificirati do te mere, da bi se bil pripravljen vezati. Zame je služba pripadnost, zvestoba, skupno znanje, kolektivna etika, profesionalno in politično in človeško strinjanje, vzajemnost, kolegialnost. Vsega tega pa ne bi našel pri nobenem obstoječem mediju. Zato sem raje malo osamljeni, a predvsem neodvisni jezdec, ki vzdržuje distanco do vseh.

Tole sem že dolgo sem nameraval posneti, a najbrž poslušam prepogosto, da ne bi permanentno pozabljal. Skratka: Oskar je dobil za božič od Vale-Novakov glasbeno-didaktično igračo v podobi oslička, račke, kravce in pujska; ti so našiti na nekakšen filcast rokavček z jermenčki na ježka; vse skupaj pritrdiš na okvir od maxi-cosi stolčka ali štangco od vozička; in ko frcneš živalco v glavo — ali ko to uspe otroku —, se začne iz skritega spikerčka razlegati sintisajzerska glasbica, aranžirana z domnevno naravnim oglašanjem dotičnih domestikusov.

Oskarjeve motorične spretnosti so v petih mescih seveda napredovale, vendar dvomim, da cilja živalco glede na zvoke, ki so mu najljubši. Njegov izbor je nekaj takega kot shuffle gumb na CD-playerjih.

Tole je osliček:

Tole je kravca:

Tole je pujsek:

Za konec sem prišparal račko. Ta me namreč spominja na Allegro con brio (št.1, 2. stavek) s cedeja Francesco Zappa od Zappe. V starih časih sem bil velik fan prav te plate — med drugim sem jo kot demonstrator celo vrtel na Kosovih predavanjih o postmodernizmu (skupaj z Glassom in Reichom) —, ampak tole tukaj stvar malo relativizira, ne?

To je to. Tadeju se globoko opravičujem, da sem uporabil toliko pomanjševalnic. Je pa res, da pašejo. Po mojem.

Moj bog, včeraj zvečer je umrl Kurt Vonnegut, star 84 let! Ne vem, zakaj je bil moj kultni avtor ravno v gimnazijskih letih? Zakaj sem takrat prebral od njega vse, kar je bilo prevedeno v slovenščino — v epohalnih prevodih Branka Gradišnika —, plus vse tisto, kar mi je prišlo pod roko v originalu, potem pa petindvajset let praktično niti vrstice?

To je puzzle za sociologijo literarne vede, ki sicer nima zveze z njegovimi romani. Vendar to ne spreminja dejstva, da je bil zame kot nekakšen Frank Zappa beletristike: poznal sem vse osebe, plote, štose iz Klavnice 5, Zajtrka prvakov, Mačje zibke, Jetniškega tiča, jih uporabljal v konverzacijah, briljiral na njegov račun z enigmatičnimi, insajderskimi dovtipi, ki jih nebralci niso mogli poznati, pozneje tudi citiral, ko sem že začenjal pisati. Potem pa je izginil z mojega literarnega obzorja. To je bilo nekako tako, kot da bi nehal poslušati Zappo ali Philipa Glassa. Zakaj? Tega si ne znam razložiti.

V bistvu se je Kurt Vonnegut tako kot Billy Pilgrim iztaknil iz časa. Ne vem pa, ali se temu ni več mogel izogibati ali pa mu je končno uspelo. Tako gre to.

Nisem si mislil, da bo od vsega v moji zadnji kolumni oz. v prejšnjem zapisu ljudem skoraj najbolj potegnili vampi. V bistvu me čudi, da so se ljudje tako kot trenirkarje čutili dolžne zagovarjati vampe!

Da ne bo pomote: vampe jem in jih imam tako rekoč rad. Tako rekoč zato, ker te svinjarije ne bi nikoli kuhal sam — tudi če bi znal —, jih pa z veseljem kdaj naročim. Redko, ampak vseeno. Še največ sem jih pojedel pri Kratochwillu v BTC, kjer sem pred leti večkrat obedoval, ko sem imel v Schollmayerjevem BeBeju zraven Big Banga improvizirano pisarno. Bili so standardno dobri.

Nič slabega proti vampom, skratka. Poudarjam pa, da je to jed smiselno naročati v za to specializiranih gostilnah z domačo hrano, ne pa kuhati doma. Čeprav je res, da sem v sili poskusil že tudi “pogrej in pojej” vampe — čeprav instantnim jedem (vseh blagovnih znamk) pravim “pogrej in zadeni”.

Pa dober tek.

Aja, PS: malo prej me je klicala Jana Kobal s Pop TV in me prosila za izjavo za Preverjeno naslednji torek v zvezi s hipermarketi. Pravi, da je o točno teh zadevah hotela narediti prispevek — in ga tudi bo. Snemamo jutri v Mercatorju v Šiški. Če se bo dalo, bom posnel.

Ko je bila prejšnji mesec na tapeti stotnija najbogatejših Slovencev, sem razmišljal tudi o tem, kje kupujejo hrano. Kar nekaj ljudi s seznama osebno poznam, a jih v Mercatorjevih ali Sparovih hipermarketih nikoli ne srečam. (V Tuševe, Hoferjeve in Lidlove načrtno ne hodim.) Je to način, sem gruntal, da pokažeš svoj socialni status? Da te nikoli ne vidijo v hipermarketu?

Naključje je hotelo, da mi je Matjaž Gantar — eden s tega seznama — ravno te dni razlagal, da hrano kupuje samo še po internetu. Morda pa je v tem skrivnost socialne distance? No, njegova argumentacija je bila drugačna: zakaj bi prekladal stvari prvič s police v voziček, drugič iz vozička na trak, tretjič z blagajne v voziček, četrtič iz vozička v avto in petič iz avta v stanovanje, če pa mu lahko Mercatorjev dostavljalec vse to prinese do praga? Proces nabave hrane je vendar standardiziran, enoličen, brez presenečenj, zato se mu o nakupu ni treba odločati na kraju samem.