Pa naj zamenjajo službo!

Ponedeljek, 16. april 2007

Dnevnik (Objektiv)14. 4. 2007

Samostojni novinar sem postal zato, ker se mi je bolj splačalo, sčasoma pa je ta status postal zame edina sprejemljiva alternativa. Več kot šest let že nisem v rednem delovnem razmerju in še nikoli se nisem počutil tako dobro. Kot samostojni novinar si danes ne znam več predstavljati, da bi bil v službi pri nekem slovenskem mediju (razen če si ga ne bi sam izmislil). Eni so mi blizu, drugi manj, tretji sploh ne. Toda z nobenim — niti s tistimi, s katerimi redno sodelujem in jih cenim, kolikor jih za čisto vest pač moram —, se ne morem identificirati do te mere, da bi se bil pripravljen vezati. Zame je služba pripadnost, zvestoba, skupno znanje, kolektivna etika, profesionalno in politično in človeško strinjanje, vzajemnost, kolegialnost. Vsega tega pa ne bi našel pri nobenem obstoječem mediju. Zato sem raje malo osamljeni, a predvsem neodvisni jezdec, ki vzdržuje distanco do vseh.

Prijazno se zahvaljujem Janiju Severju, da je na svojem news blogu vest.si objavil posnetke z okrogle mize o “tehnologijah obvladovanja medijev”, ki je bila pred slabima dvema tednoma v Cankarjevem domu. Takih novinarskih debat se ne udeležujem več, ker se mi zdijo zapravljanje časa — mislim, mojega časa. Zato sem zadovoljen, da sem se lahko po zaslugi interneta kljub temu informiral skorajda iz prve roke, ne da bi se mi bilo treba premakniti izza pisalne mize.

Ves ta cirkus okrog spodkopavanja novinarske avtonomije je del postsocialističnega senzacionalizma, s katerim si tiskani mediji dvigujejo naklade, elektronski pa gledanost in poslušanost ter po novem tudi klike. To je sindrom Mladine ali Tribune ali tudi Nove revije s konca osemdesetih. Pogosteje ko jih je SZDL prepovedovala, plenila ali se zgolj orkestrirano zgražala nad zanjo spornimi vsebinami, bolj jim je v bistvu dvigovala naklado. Kar je bilo nekoč oporečništvo — in pomembno civilno politično sredstvo —, je danes senzacionalizem. To je razumljiv vzhodnoevropski fenomen. Svoboda jim ni prinesla drugega kot padanje naklad, ki jih zdaj morajo nekako nadoknaditi.

V naše predstave o smislu medijev je že vse od takrat vgrajeno to, o čemer ljudje na Zahodu niso nikoli niti razmišljali. Seveda je vsem medijem skupno, da so civilna varovalka parlamentarne demokracije. Toda v Sloveniji mediji niso zgolj to, temveč so tudi resen (in obenem neresen) politični player. Mediji se postavljajo na isti družbeni nivo kot vlada in vladne službe ter parlament in parlamentarni odbori, to pa opravičujejo s kontriranjem politiki. Mediji so že-že kritični, toda ravno toliko so tudi opozicionalni — to pa se mi zdi nevzdržno.

Jasno je, da aktualna vladna garnitura na različne načine regulira medije in z njimi manipulira, mediji pa se temu razumljivo upirajo. Rad bi pa opozoril na to, da glede na pozicijo in vlogo, ki so si jo vzeli, mediji za to uporništvo nimajo enako prepričljivih argumentov, kot če bi igrali bolj normalno družbeno vlogo.

Mediji so le navidez v podrejenem položaju do politike, v resnici pa ne. Tak vtis dobimo, ko gledamo novinarje in kamermane, ki po tiskovnih konferencah bedno in ponižujoče tekajo za ministri, da bi iz njih izvlekli še kakšno izjavo. Tako vtis dobimo, ko poslušamo Rupla, ki stresa neumnosti o svobodi medijev, ki da je vzorna, če pa slučajno kaj ne štima, bo pa že on porihtal. Tak vtis dobimo, ker je vlada sprejela nov zakon o RTVS in namestila — kar z zakonom nima zveze — na vodilne položaje ljudi, ki so namestili na nižje položaje ljudi, ki dajejo na program vprašljive oddaje, kakršne so Piramida, Vroči stol, Vrtiljak, Milijonar, Na zdravje, Mi znamo in po novem tudi Miss Slovenije in morda še kakšno (ki jih preostanek dobrih ne more odtehtati). Tak vtis dobimo, ker so na Delo namestili Slivnika, ta pa je v izogib kontinuiteti hišnih lenuhov namestil Jančiča, ki slučajno ni primeren za odgovornega urednika.

Ampak ljudje, ali se vam sanja, koliko je v slovenskih medijih ljudi, ki niso primerni položaju? Na prvi pogled vse skupaj funkcionira kot dobro naoljena logistika, ki odkriva dejanske in namišljene afere in dela iz muh slone in zajebava ministre in organizira tekanje z mikrofonom v roki za poslanci. Nekateri uredniki in novinarji se pri tem držijo malo bolj resno, drugi malo manj. Nekateri se delajo opozicijske, drugi provladne. Nekaterim to uspeva bolje, drugim slabše, odvisno od njihove profesionalne kompetentnosti.

Toda ta nima zveze z njihovo politično usmeritvijo! Odločitev posameznih medijev — javna televizija seveda nima pravice do izbire —, da bodo provladni, ne ogroža svobode medijev in njihove avtonomije ter profesionalizma. To kvečjemu zožuje osebne politične preference novinarjev kot posameznikov, ki se s tem ne strinjajo v okviru svojih služb.

Epohalne in alarmantne okrogle mize, ki jih uprizarjajo, so v bistvu le pritoževanje nad tem, da novinar kot posameznik nima (direktnega) vpliva na uredniško politiko medija. To pa seveda ni nič abnormalnega, prej nasprotno. In če komu ni kaj prav, potem naj zamenja službo — ali pa postane samostojni novinar.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 16. April, 2007 ob 20:43 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

20 komentarjev na “Pa naj zamenjajo službo!”

  1. kinkitone kinkitone pravi:

    Zanima me, kateri tiskani mediji dvigujejo naklade v zvezi z okroglo mizo, glede na to, da je bila precej šibko pokrita?
    Ali ni opcija, da novinar postane ’svobodnjak’ prav način pritiska nanj.

  2. pet-in-g-seks pet-in-g-seks pravi:

    okej, crni. kaj pa če samostojnemu novinarju noče nihče nič objaviti (ali pa le toliko, da komajda preživi?)? je pošteno, da novinar postane npr. PR-pisatelj za kakšno podjetje?

  3. kinkitone kinkitone pravi:

    Mimogrede, moji vprašanji nista bili retorični.

  4. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Ne vem, zakaj bi bil to pritisk. Medijsko hišo to manj stane, novinar pa več zasluži.

  5. smehtomaž smehtomaž pravi:

    V postelji nisem top ljubimec, sem pa faca.

  6. kinkitone kinkitone pravi:

    Novinar več zasluži v primeru, da bodo drugje objavljali njegove članke. To pa ni tako samo po sebi umevno. Če si potem predstavljam npr. mladena novinarja z družino, mu takšen obet vsekakor lahko predstavlja grožnjo.

  7. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Vsak poklic ima svoje rizike in druge slabe strani.

  8. nimiy nimiy pravi:

    @marko,

    najprej se s teboj ne bi strinjal v tem, ko nestrinjanje s tem, da je nek medij provladen, označiš za nujno anti-vladnega, čeprav se tudi to dogaja.

    drugič pa se mi zdi, da se tu ukvarjaš s formo in ne z vsebino. razmišljanje v smislu, da vsak naj pač dela to kar hoče in tam, kjer se mu pač to dovoli, nekako povsem razpade, ko se vprašamo, ali je ok, da mediji lažejo, potvarjajo, manipulirajo, da so pristranski, itd.

    pa še en komentar na spodnji citat:

    “Odločitev posameznih medijev — javna televizija seveda nima pravice do izbire —, da bodo provladni, ne ogroža svobode medijev in njihove avtonomije ter profesionalizma.”

    tukaj pozabljaš, da sploh ne gre za svobodo medijev in njihovo avtonomijo. gre za svobodo novinarjev in njihovo avtonomijo. torej, gre za to, da se novinarju točno določi, o čem lahko, in o čem ne sme pisati, ter na kakšen način. morda se tebi to ne zdi toliko sporno, ampak v principu bi lahko novinarje primerjali s policisti. torej, kako bi se ti strinjal s tem, da ima nekdo nad policijo tak vpliv, da lahko določa kaj se bo raziskovalo in česar ne?

  9. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Prvega odstavka ne razumem.

    Seveda ni OK, da mediji lažejo, potvarjajo, manipulirajo. Ampak to ni problem samo provladnih medijev.

    Vsak novinar mora biti pri delu po eni strani samostojen, po drugi pa vóden s strani urednika.

    Primerjava s policijo pa se mi ne zdi ravno posrečena.

  10. nimiy nimiy pravi:

    @marko,

    pri prvem odstavku je šlo za to, da sem dobil občutek, da se tebi zdi, da je ta protest novinarjev preprosto političen. torej, oni naj bi se upirali zato, ker jim ni prav, da je na oblasti, recimo temu, desnica. jaz pač dopuščam možnost, da se ne upirajo zgolj zato, ker hočejo zrušit oblast, ampak zato, ker hočejo imeti možnost, da pišejo objektivno, kolikor se pač to da.

    o tem, v čem je problem medijev lahko razpravljamo potem, ko najprej razčistimo v čem je njihov smisel in poslanstvo. po moje je problem provladnega medija že v tem, da je provladen. s tem ne mislim, da tovrstni mediji ne bi smeli obstajati, ampak vloga takega medija ni več informativne narave, ampak propagandne.

    verjetno te pri policiji moti to, da je pač to državna institucija, ki ima povsem drugačno formalno pravno definicijo in funkcijo v primerjavi z mediji. ampak to v tem primeru sploh ni relevantno. gre za primerjavo v smislu posledic zlorabe. torej, gre za to, da se vprašamo, kakšna je smiselna vloga medijev? a je njihova vloga ta, da lažejo, da manipulirajo, da potvarjajo, da so pristranski, da so v službi takšnih in drugačnih interesov ali ravno obratno? in če jim takšno vlogo dopustimo, potem kakšni so lahko učinki? primer s policijo je smiseln zato, ker nam lahko pokaže razsežnosti take zlorabe. sicer pa na koncu koncev so velikokrat tudi novinarji tisti, ki odkrivajo kazniva dejanja.

  11. drago1 pravi:

    1.Če je novinar “moralno šibak”, če ne spoštuje načel katera ga naj bi vodila v njegovem poslanstvu lahko zaradi mene menja službe kolikor hoče. Rit je rit.
    2.Pred kratkim organizirani novinarski štrajk je pokazal vso bedo prostora, ki se imenuje “medijski”
    3. Organizirati okrogle mize in potem pisati sami o sebi….ej fantje!
    Delujete kot čreda ovac. Zračunajte koliko vas je potrebno za kritično maso in pojdite v štrajk za svobodo medijskega prostora. Ampak v štrajk v katerem medijskem molku boste sodelovali tudi svobodnjaki v podporo svojim kolegom. Menim, da bi imeli veliko podporo. Če ne pa nam dajte mir!
    4. Kot potrošnik sem imel vsaj to možnost, da sem z odpovedjo nekega časopisnega sranja protestiral proti načinu in vsebini, ki so mi jo tam pričeli prodajati.

  12. mica mica pravi:

    v zadnji Delovi prilogi sem brala Mrkaićevo razmišljanje o novinarjih. Čeprav mi pisec načelno ni všeč, je tokrat v marsičem zadel v sredico.
    dejstvo je namreč, da se večina-zlasti “političnih” novinarjev, drži svojega koncepta kot pijanec plota.
    Ne da bi človek bral do konca, zadošča, da se poišče ime in priimek avtorja članka, pa se takoj dobro ve, koga se bo pljuvalo in koga hvalilo.

    Da o temah kot so na primer Strojanovi, medvedi, istostoplno usmerjeni, klateži………domala vsi pišejo po enem in istem kopitu.

    Redki pa so, ki so v svojih zapisih aktualni (kar pomeni, da ne kopirajo druge) sočni (da jih je z veseljem brati), verodostojni (da človek ve, da nimajo prišepetovalca).

    Mica

  13. smehtomaž smehtomaž pravi:

    Amen.

  14. barbiblond barbiblond pravi:

    Vsako individualno, tudi svobodno delo je na koncu odvisno od politike (beri: lobijev), to je neizpodbitno, je pač veliko poklicanih in malo izbranih. Če si nadpovprečno dober in brez poznanstev, rabiš več časa, da si narediš svoj strokovni krog (vsaj dva mandata različnih vladarjev), izplavaš, nikoli ne zablestiš v polnem sijaju, res pa tudi ne potoneš z omiljeno politično garnituro.
    Potem lahko dokaj dostojno živiš, bolj ambiciozni in korajžni pa se zavihtijo še čez mejo.
    Trdnost hrbtenice pa vkjučuje tudi to, kar je rekla mica, da že po imenu ne veš, kdo bo pokasiral kritike in kdo hvale.
    To so moje izkušnje svobodnega poklica, ki tudi naj ne bi bil odvisen od politike.
    Ja, Slovenija je ena luštkana lužica demokracije. Je pa v njej občutno preveč krokodilov.

  15. don22bracic pravi:

    danes sem te videl…na tv (oddaja preverjeno)…dobre izjave dobro razmišlanje, vsaka ti čast.

    lp

  16. blitz blitz pravi:

    mc, se strinjam. V celoti.

  17. chef chef pravi:

    Tudi jaz ne morem drugega kot se strinjat.

    Dnevniku je v zadnjem času menda blazno narastla branost in to samo zaradi reklame, da ta medij je pa še (edini) svoboden. Morda je to celo res, a mi nič ne pomaga, če je enako beden kot Delo.

    Beremo iste nepomembne novice o gnečah na cestah pred velikonočnimi počitnicami in podoben crap. Takih časopisov jaz ne mislim brat. Dovolj je, da v službi v petih minutah ošvrknem naslove. Dovolj, da si ustvarim mnenje. Pa še naslovi me ponavadi razjezijo.

  18. jablana pravi:

    Mogoče bom zdaj zvenela malo bogokletno, ampak to, da je v redu, da novinarji nimajo vpliva na uredniško politiko, se mi zdi približno toliko narobe kot če učitelji ne bi imeli nobenega vpliva na šolsko politiko. Seveda njihovo mnenje ne more biti edino zveličavno in ni prav da odločajo o vsem, ampak nekaj malega besede bi pa le morali imeti, ker se zdaj marsikdaj brez njih odloča tudi o stvareh, ki jih sami najbolj poznajo. In tukaj zdaj govorim o obeh poklicih, ker sem pač do nedavnega bila tudi predstavnica onih drugih in ravno zaradi teh razlogov nisem več.
    V osnovi se sicer s teboj strinjam, ne verjamem pa, da kot svobodni novinar pa lahko pišeš o čemerkoli kakorkoli in kamorkoli, kot se da iz tvojega razmišljanja razbrati. In ravno tako po moje ne more biti edina rešitev pri tako drastičnih spremembah uredniške politike kar zamenjava službe. Bi jih bilo verjetno veliko preveč, pa premalo novih, predvsem pa ustreznih služb.
    Zelo se pa strinjam s tabo glede tega, da novinarski poklic oz. mediji v današnji družbi ne morejo biti sredstvo političnega boja, in to bi morali dojeti najprej novinarji. Ko jim bo enkrat to jasno, bodo tudi ojkrogle mize imele kakšne bolj konstruktivne teme in izide.

  19. ervinator pravi:

    Primeren je zgolj in samo Marko Crnković neodvisni, svobodni in zavedni!

  20. markopigac markopigac pravi:

    MC – “Takih novinarskih debat se ne udeležujem več, ker se mi zdijo zapravljanje časa — mislim, mojega časa. “

    Correct. Čemu vse te javne debate, če pa vsi izmed njih zelo dobro vedo kako stvari stojijo, le tam ko je treba (ne na teh mizah) ne upajo ali nočejo govoriti/pisati/poročati. Izpostavljanje (na teh mizah) v nasprotni smeri od tistega, kar si garniture želijo, pa tudi ne prinaša toplega spanca. Si opazil, da so te nagrade postale povsem identične Viktorjem? Dobitnik hitro po dobitku “crkne”. Ga izbrišejo. Ukinejo.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.