Za narodov blogor

Prosim, predstavljajte si za trenutek, da bi v Veliki Britaniji izbruhnil škandal v zvezi MI6 in MI5 in da je predsednik dr. Janez Drnovšek kraljica Elizabeta, predsednik vlade Janez Janša pa Tony Blair. Predstavljajte si torej, če si morete, da bi vlada Njenega veličanstva raziskovala nepravilnosti v tajnih službah, njen prvi minister pa bi o tem sproti obveščal javnost o novih odkritjih. Eno od teh odkritij bi bila tudi majhna malverzacija na dvoru. Šele potem bi se medijem res pocedile sline. Zato mu tudi kraljica ne bi ostala dolžna in bi še sama začela vojno proti svojemu premieru — premieru, ki ga je hočeš-nočeš nastavila, ker je pač zmagal na zadnjih volitvah. Ta pa ji ne bi ostal dolžen in bi ji grozil z novimi, še bolj obremenjujočimi odkritji. Tako kraljici ne bi preostalo drugega, kot da vznemiri javnost z alarmantno, četudi cmeravo izrečeno trditvijo, da jo njen lastni premier poskuša zlomiti, z njo vred pa tudi temelje monarhije. Ta ping-pong — no, kriket — se nadaljuje, dokler se nazadnje ne oglasi nekdanji kralj, ki ga ljudje ne morejo pozabiti, in še sam pozove k lepšemu ravnanju z monarhijo.

Te dni mi je prijatelj poslal mail z videom, ki si ga lahko ogledate spodaj. Od njega velikokrat dobivam bodisi smešne ali neslane maile, ampak ta je pa res višek. Objavljam ga samo zato, ker je tako absurden in gnusen — oz. kim-il-gnusen. Ob tem se tendenciozno sprašujem, kako je mogoče, da ljudje gojijo jugonostalgijo še dandanes — in da je takih zaslepljencev s časom vedno več, ne manj?!

Včasih hodim po naši četrti in razmišljam, kako se bo v njej znašel Oskar. Na prvi pogled je za otroke vse pri roki. Samo nekaj je: nikjer nobenega dvorišča, na katerem bi se lahko igrali.

Naš kare je za to neuporaben, neprehoden, razparceliran. Otroci ne bi imeli na dvorišču — ki si niti ne zasluži tega naziva — kaj početi, tudi če bi jim starši dovolili. Na skrajnem robu je nekaj igral in klopi, vendar so zaplato uzurpirali čefurji, ki v spodnjih majicah pijejo pivo in igrajo karte. Na cesti pa otroci nimajo kaj iskati. Saj res, za cerkvijo je majhen park! Zaraščen, toda skrivnosten in simpatičen. Ah, ne. Jezuiti so ga ogradili in zaklenili in ga niti sami ne uporabljajo.

Moj založnik Samo Rugelj ni bil edini, ki je pripomnil, da se mu zdi malo čudno, da delam reklamo za knjigo Mance Košir, za svojo pa ne.

Ker pa to ni bila reklama v dobesednem pomenu, temveč le omemba v čisto drugačnem kontekstu, tudi nimam kdo ve kakšnih pomislekov glede tega, da bi na blogu omenjal svojo.

Oskar si je za prvomajske praznike privoščil prve počitnice. Prevažal se je z eksotičnimi vozili kot naprimer z letalom in ladjico in prenočeval v poslopju za množične turistične storitve. Vse to pa pomeni, da je večji del počitnic uzurpiral zase in jih bolj malo privoščil svojim staršem.

Mnenja o počitnikovanju ali celo potovanju z dojenčkom so ne le deljena, ampak že kar polarizirana. Imamo zagovornike doktrine, da je potovanje možno ali celo priporočljivo — oziroma, v obeh primerih, da z malo truda, prilagodljivosti in odpovedovanja potovanje ni (tak) problem. Imamo pa tudi nasprotnike, ki so prepričani, da ne otrok ne starši nimajo od potovanja nič in da se je časovno, prevozno, geografsko, nastanitveno, prehrambeno in kulturnozgodovinsko preveč kompliciranim in kompleksnim počitnicam bolje odreči.

Eni in drugi — ki se v glavnem delijo po starosti (mlajši za, starejši proti), znotraj bolj ali manj istih generacij in generacijskih kolen pa po spolu (ženske proti, moški za) — imajo prav. Po tej prvi izkušnji res ne vem, kaj bi rekel.

To vsekakor niso bile počitnice, kakršnih sem bil vajen. In kako bi tudi bile, s šestmesečnim dojenčkom? Bomo še potovali z Oskarjem? Seveda, četudi še nekaj časa — koliko, ne vem — ne ravno v London ali v Avstralijo. Z destinacijami in pogostnostjo ne bomo pretiravali.

Sicer pa se ni tako težko prilagoditi. Niti meni kot komot človeku — in obenem (in predvsem) očetu — se ni težko prilagoditi. Še več: zdi se mi, da se niti Oskarju kot nebogljenemu in od drugih odvisnemu človečku ni težko prilagoditi. Je na potovanju trpel? Morda malo ali občasno. Vsekakor pa ni trpel molče.

Izkazalo se je, da so zgodbice o kričečih letečih dojenčkih (če ne gre ravno za medcelinske polete) res samo zgodbice: imam občutek, da se je Oskar v kabini neizmerno zabaval (in pri tem tudi zabaval sopotnike) — čeprav je res, da je zvedav in dobrovoljen in da je let trajal le tričetrt ure.

Kar otroka res spravi iz tira, je drugačno bivalno okolje in spremenjen urnik. Za dojenčka, ki je doma navajen spati v svoji sobi, je apartma idealna, če ne edina hotelska rešitev. V navadni sobi — pri čemer njeno udobje niti ni bistveno — bo otrok povsem zbegan, starši pa po svoje tudi. Čeprav pa je po drugi strani tudi res, da je svojevrstno družinsko doživetje domovati tako blizu skupaj, vsaj nekaj dni, na dvajsetih kvadratnih metrih, ne da bi se imel kam umakniti razen v kopalnico in na balkon. Ne zavidam tistim, ki tako živijo stalno. Toda vsako kolikor-toliko komfortno stanovanje, naj bo še tako prijetno, je v tem smislu že neke vrste odtujevanje.

Kot človeka, ki mu ni vseeno, kaj in kako jé, pa je mene samega še najbolj šokiralo dejstvo, da je edini možni način prehrane v gostinskih obratih z dojenčkom na počitnicah v bistvu fast food, karkoli že ješ: malo eden, malo drugi, predvsem pa oba čim hitreje in v izrazitem navzkrižju z bontonom.

O fenomenu jokajočih, cmeravih, nemirnih in porednih otrok v lokalih in o reakcijah ljudi za sosednjo mizo pa kdaj drugič.

Jana, 15. 5. 2007

Na Laibache sem šel okrog osmih in čez in parkiral blizu Žmauca. Pravzaprav ne vem, zakaj nisem šel z biciklom. A kakorkoli: vse ljudi, za katere bi še nekako domneval, da nameravajo na Laibache, sem videl v Žmaucu (kamor sem skočil po čike). V Križankah pa nikogar. Očitno nimam pojma o sociologiji glasbe! No, ne ravno nikogar: množica frocov, mularije, ki so avditorij še kar napolnili. Počutil sem se približno tako kot na Jazz festivalu. Starci več ne hodijo na Jazz. Na Laibache pa tudi ne.

Mama je nekje izbrskala moj zdravstveni kartonček. Zdi se mi zanimivo, kako so te reči v starih časih dizajnirali, pa tudi nasveti o prehrani dojenčkov so precej drugačni kot dandanes.

Na sliki nisem jaz, to je paradigmatični dojenček. Na hrbtni strani pa so natisnjeni naslednji nasveti:

Videti je, da se informacija o mednarodnem blogerskem kongresu kar dobro širi — in to tako rekoč sama od sebe. Že prvi dan se je prijavilo lepo število ljudi.

Čeprav sem zraven od začetka, mi šele zdaj postaja jasno, kako BIG bo ta event. Gotovo bo čez leta mnogo večji, ampak jaz sem že zdaj ponosen in samo držim pesti, da bo vse tudi realizirano tako, kot je bilo zamišljeno.

Kdor spremlja Gradišnikov blog, je gotovo prebral tudi njegov aprilski zapis Afera Meglič in naknadna posta Divertimento 8 in 8-2 (kjer sem se s komentarji vključil tudi sam). Gre za v glavnem pozabljeno zadevo iz leta 1987, ki je bila meni smešna, Gradišniku pa mučna — toda v vsakem primeru trivialna. A kakorkoli: po zaslugi njenega avtorja oz. kreatorja (mene) in spleta različnih okoliščin (za katere je v nadaljevanju, po objavi, skrbel kar Gradišnik sam) je ostala do pred nekaj dnevi mistificirana.

Izkoriščam torej to priložnost, da pri polni zavesti — in tako rekoč pod prisego — izjavim naslednje:

Državni zbor je prejšnji teden sprejel “resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–2011”. Gre za dokument, ki je postal tarča posmeha, ko je pricurljala zamisel, da bi tujejezične filme začeli sinhronizirati. A to še zdaleč ni vse: v resoluciji najdemo še druge, klasično preporoditeljske, majniške, sicer benignejše ideje o jeziku, s kakršnimi se slovenske literarno-politične elite trapijo že dve stoletji, pa tudi pobude za mnoge dobre in koristne cilje. Pa poglejmo.