Arhiv za Maj, 2007

Vohuni, pacienti, bedaki

Torek, 29. maj 2007

Prosim, predstavljajte si za trenutek, da bi v Veliki Britaniji izbruhnil škandal v zvezi MI6 in MI5 in da je predsednik dr. Janez Drnovšek kraljica Elizabeta, predsednik vlade Janez Janša pa Tony Blair. Predstavljajte si torej, če si morete, da bi vlada Njenega veličanstva raziskovala nepravilnosti v tajnih službah, njen prvi minister pa bi o tem sproti obveščal javnost o novih odkritjih. Eno od teh odkritij bi bila tudi majhna malverzacija na dvoru. Šele potem bi se medijem res pocedile sline. Zato mu tudi kraljica ne bi ostala dolžna in bi še sama začela vojno proti svojemu premieru — premieru, ki ga je hočeš-nočeš nastavila, ker je pač zmagal na zadnjih volitvah. Ta pa ji ne bi ostal dolžen in bi ji grozil z novimi, še bolj obremenjujočimi odkritji. Tako kraljici ne bi preostalo drugega, kot da vznemiri javnost z alarmantno, četudi cmeravo izrečeno trditvijo, da jo njen lastni premier poskuša zlomiti, z njo vred pa tudi temelje monarhije. Ta ping-pong — no, kriket — se nadaljuje, dokler se nazadnje ne oglasi nekdanji kralj, ki ga ljudje ne morejo pozabiti, in še sam pozove k lepšemu ravnanju z monarhijo.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Mi smo korejski pionirji

Četrtek, 24. maj 2007

Te dni mi je prijatelj poslal mail z videom, ki si ga lahko ogledate spodaj. Od njega velikokrat dobivam bodisi smešne ali neslane maile, ampak ta je pa res višek. Objavljam ga samo zato, ker je tako absurden in gnusen — oz. kim-il-gnusen. Ob tem se tendenciozno sprašujem, kako je mogoče, da ljudje gojijo jugonostalgijo še dandanes — in da je takih zaslepljencev s časom vedno več, ne manj?!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Dvoriščna nostalgija

Sreda, 23. maj 2007

Včasih hodim po naši četrti in razmišljam, kako se bo v njej znašel Oskar. Na prvi pogled je za otroke vse pri roki. Samo nekaj je: nikjer nobenega dvorišča, na katerem bi se lahko igrali.

Naš kare je za to neuporaben, neprehoden, razparceliran. Otroci ne bi imeli na dvorišču — ki si niti ne zasluži tega naziva — kaj početi, tudi če bi jim starši dovolili. Na skrajnem robu je nekaj igral in klopi, vendar so zaplato uzurpirali čefurji, ki v spodnjih majicah pijejo pivo in igrajo karte. Na cesti pa otroci nimajo kaj iskati. Saj res, za cerkvijo je majhen park! Zaraščen, toda skrivnosten in simpatičen. Ah, ne. Jezuiti so ga ogradili in zaklenili in ga niti sami ne uporabljajo.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Oglasno sporočilo

Ponedeljek, 21. maj 2007

Moj založnik Samo Rugelj ni bil edini, ki je pripomnil, da se mu zdi malo čudno, da delam reklamo za knjigo Mance Košir, za svojo pa ne.

Ker pa to ni bila reklama v dobesednem pomenu, temveč le omemba v čisto drugačnem kontekstu, tudi nimam kdo ve kakšnih pomislekov glede tega, da bi na blogu omenjal svojo.

ovitek1.jpg

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Dojenček na počitnicah

Nedelja, 20. maj 2007

Oskar si je za prvomajske praznike privoščil prve počitnice. Prevažal se je z eksotičnimi vozili kot naprimer z letalom in ladjico in prenočeval v poslopju za množične turistične storitve. Vse to pa pomeni, da je večji del počitnic uzurpiral zase in jih bolj malo privoščil svojim staršem.

Mnenja o počitnikovanju ali celo potovanju z dojenčkom so ne le deljena, ampak že kar polarizirana. Imamo zagovornike doktrine, da je potovanje možno ali celo priporočljivo — oziroma, v obeh primerih, da z malo truda, prilagodljivosti in odpovedovanja potovanje ni (tak) problem. Imamo pa tudi nasprotnike, ki so prepričani, da ne otrok ne starši nimajo od potovanja nič in da se je časovno, prevozno, geografsko, nastanitveno, prehrambeno in kulturnozgodovinsko preveč kompliciranim in kompleksnim počitnicam bolje odreči.

Eni in drugi — ki se v glavnem delijo po starosti (mlajši za, starejši proti), znotraj bolj ali manj istih generacij in generacijskih kolen pa po spolu (ženske proti, moški za) — imajo prav. Po tej prvi izkušnji res ne vem, kaj bi rekel.

To vsekakor niso bile počitnice, kakršnih sem bil vajen. In kako bi tudi bile, s šestmesečnim dojenčkom? Bomo še potovali z Oskarjem? Seveda, četudi še nekaj časa — koliko, ne vem — ne ravno v London ali v Avstralijo. Z destinacijami in pogostnostjo ne bomo pretiravali.

Sicer pa se ni tako težko prilagoditi. Niti meni kot komot človeku — in obenem (in predvsem) očetu — se ni težko prilagoditi. Še več: zdi se mi, da se niti Oskarju kot nebogljenemu in od drugih odvisnemu človečku ni težko prilagoditi. Je na potovanju trpel? Morda malo ali občasno. Vsekakor pa ni trpel molče.

Izkazalo se je, da so zgodbice o kričečih letečih dojenčkih (če ne gre ravno za medcelinske polete) res samo zgodbice: imam občutek, da se je Oskar v kabini neizmerno zabaval (in pri tem tudi zabaval sopotnike) — čeprav je res, da je zvedav in dobrovoljen in da je let trajal le tričetrt ure.

Kar otroka res spravi iz tira, je drugačno bivalno okolje in spremenjen urnik. Za dojenčka, ki je doma navajen spati v svoji sobi, je apartma idealna, če ne edina hotelska rešitev. V navadni sobi — pri čemer njeno udobje niti ni bistveno — bo otrok povsem zbegan, starši pa po svoje tudi. Čeprav pa je po drugi strani tudi res, da je svojevrstno družinsko doživetje domovati tako blizu skupaj, vsaj nekaj dni, na dvajsetih kvadratnih metrih, ne da bi se imel kam umakniti razen v kopalnico in na balkon. Ne zavidam tistim, ki tako živijo stalno. Toda vsako kolikor-toliko komfortno stanovanje, naj bo še tako prijetno, je v tem smislu že neke vrste odtujevanje.

Kot človeka, ki mu ni vseeno, kaj in kako jé, pa je mene samega še najbolj šokiralo dejstvo, da je edini možni način prehrane v gostinskih obratih z dojenčkom na počitnicah v bistvu fast food, karkoli že ješ: malo eden, malo drugi, predvsem pa oba čim hitreje in v izrazitem navzkrižju z bontonom.

O fenomenu jokajočih, cmeravih, nemirnih in porednih otrok v lokalih in o reakcijah ljudi za sosednjo mizo pa kdaj drugič.

Jana, 15. 5. 2007

  • Share/Bookmark

Laibach, Slowenien

Sobota, 19. maj 2007

Na Laibache sem šel okrog osmih in čez in parkiral blizu Žmauca. Pravzaprav ne vem, zakaj nisem šel z biciklom. A kakorkoli: vse ljudi, za katere bi še nekako domneval, da nameravajo na Laibache, sem videl v Žmaucu (kamor sem skočil po čike). V Križankah pa nikogar. Očitno nimam pojma o sociologiji glasbe! No, ne ravno nikogar: množica frocov, mularije, ki so avditorij še kar napolnili. Počutil sem se približno tako kot na Jazz festivalu. Starci več ne hodijo na Jazz. Na Laibache pa tudi ne.

YouTube slika preogleda

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Moj kartonček

Petek, 18. maj 2007

Mama je nekje izbrskala moj zdravstveni kartonček. Zdi se mi zanimivo, kako so te reči v starih časih dizajnirali, pa tudi nasveti o prehrani dojenčkov so precej drugačni kot dandanes.

12052007647.jpg

Na sliki nisem jaz, to je paradigmatični dojenček. Na hrbtni strani pa so natisnjeni naslednji nasveti:

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Blog res bo (kongres pa tudi)

Četrtek, 17. maj 2007

Videti je, da se informacija o mednarodnem blogerskem kongresu kar dobro širi — in to tako rekoč sama od sebe. Že prvi dan se je prijavilo lepo število ljudi.

Čeprav sem zraven od začetka, mi šele zdaj postaja jasno, kako BIG bo ta event. Gotovo bo čez leta mnogo večji, ampak jaz sem že zdaj ponosen in samo držim pesti, da bo vse tudi realizirano tako, kot je bilo zamišljeno.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Meglič-Jerebinškovo nabrežje

Torek, 15. maj 2007

Kdor spremlja Gradišnikov blog, je gotovo prebral tudi njegov aprilski zapis Afera Meglič in naknadna posta Divertimento 8 in 8-2 (kjer sem se s komentarji vključil tudi sam). Gre za v glavnem pozabljeno zadevo iz leta 1987, ki je bila meni smešna, Gradišniku pa mučna — toda v vsakem primeru trivialna. A kakorkoli: po zaslugi njenega avtorja oz. kreatorja (mene) in spleta različnih okoliščin (za katere je v nadaljevanju, po objavi, skrbel kar Gradišnik sam) je ostala do pred nekaj dnevi mistificirana.

Izkoriščam torej to priložnost, da pri polni zavesti — in tako rekoč pod prisego — izjavim naslednje:

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Jezik na koncu jezika

Ponedeljek, 14. maj 2007

Državni zbor je prejšnji teden sprejel “resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–2011”. Gre za dokument, ki je postal tarča posmeha, ko je pricurljala zamisel, da bi tujejezične filme začeli sinhronizirati. A to še zdaleč ni vse: v resoluciji najdemo še druge, klasično preporoditeljske, majniške, sicer benignejše ideje o jeziku, s kakršnimi se slovenske literarno-politične elite trapijo že dve stoletji, pa tudi pobude za mnoge dobre in koristne cilje. Pa poglejmo.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Pet predmetov

Petek, 11. maj 2007

Konec poletja izide pri Mladinski knjigi knjiga Mance Košir z naslovom Moška pisma. Gre za zbrane epistole, ki si jih je izmenjavala z mano, Matjažem Gantarjem, Brankom Gradišnikom — z vsemi tremi ob sobotah v Dnevniku, takrat še v Zeleni piki — in še z nekaterimi pripadniki moškega spola.

Manci je prišlo na misel, da bi se vsak od nas dopisovalcev predstavil s petimi predmeti, ki nam nekaj posebnega pomenijo. Pazite, rečeno je bilo: pet predmetov — in jaz sem to razumel dobesedno. Predmet je zame nekaj neživega, materialnega, pa tudi nekaj, kar je mogoče prijeti. Zdaj pa sem izvedel — malo od fotografa, malo od Mance, malo pa od nekaterih portretirancev —, da so izbirali tudi nebo, sonce, zvezde, oblak in take “reči”, ali celo ljudi, recimo ženo, otroke, celo družino.

Ljudje, zlasti najbližji, mi seveda več pomenijo kot pa navadne materialije — pa če so še tako spešl! Zato sem teh pet predmetov vzel dobesedno, kot neke vrste Proustov vprašalnik, in izpadel materialist!

Kakorkoli, predmete je zelo dobro pofotografiral Peter Uhan, mi pa smo morali napisati vrstico ali dve. Jaz sem izbral naslednje:

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Komot: z otroci ali brez?

Četrtek, 10. maj 2007

Ko sem bil v nižjih razredih osnovne šole, star torej kakšnih sedem do deset let, smo se vrstniki pogovarjali, koliko so stari naši starši. Zlasti mame. Sam nisem maral teh pogovorov, ker mi je bilo nerodno, da imam “staro” mamo: rodila me je namreč pri dvaintridesetih, kar je bilo v zgodnjih šestdesetih pozno. Zato sem bil raje tiho in po možnosti nisem razlagal, da je moja mama že recimo štirideset.

Večini sošolcev bi se to zdelo čudno, saj so bile njihove takrat približno trideset, trideset plus, in bi me — oziroma so me — zaradi tega zafrkavali. Še bolj nerodno pa mi je bilo, če je naneslo na očetovo starost. Oče je bil namreč “kar” osem let starejši od mame. Že to je bilo za takratne mulce neverjetno — kaj šele to, da je star že skoraj petdeset! Toliko so bili stari njihovi dedki!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

1. maja ne pozabiš nikoli

Sreda, 9. maj 2007

Letošnja prestavitev roka za oddajo dohodnine z 31. marca na 30. april je bila novica, ko je bila obelodanjena, toda očitno si je bilo treba izmisliti tudi primeren finale. Mediji so ta davkoplačevalski countdown pograbili tako histerično, kot da se Zemlji bliža najmanj asteroid (ki pa bi izbrisal samo Slovenijo). In bolj ko je bilo jasno, da se bo ves ta namišljeni suspenz iztekel v popoln antiklimaks — torej brez gneče in panike na poštah, kot še pred leti —, bolj so smešno in trmasto napihovali nekaj, kar je bilo daleč od dramatičnega.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Generacija, ki izginja

Četrtek, 3. maj 2007

Pred časom je kolegu umrla mama. Stara je bila petinsedemdeset let. Bolezen je bila kratka, a vsaj ne mučna. Za seboj je pustila štiri otroke in deset vnukov. Tako sva pred dnevi ugotavljala, da se šele z materino smrtjo na nek način konča otroštvo.

Ko je meni umrl oče, sem bil star osemindvajset let. Nenadoma sem začutil potrebo — ki je do takrat nikoli nisem čutil res organsko —, da si ustvarim družino. Začutil sem obvezo, kot da midva z mamo po očetovi smrti nisva več družina in da sem zdaj jaz tisti, ki mora za to poskrbeti.

Iz različnih razlogov potem ni bilo nič iz tega, vsaj ne kratkoročno. Družine si človek ne ustvari takrat, ko mu to pride na misel.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Preživeli bodo oportunisti

Sreda, 2. maj 2007

Rad sem konflikten, toda po duši sem mirovnik. Zato se v tej vojni, ki je izbruhnila med osrednjim slovenskim časnikom in preostankom svobodnega medijskega sveta, ne znajdem najbolje. Preveč aktivno na tej fronti nočem sodelovati, ker se mi, prvič, ne zdi prav ubijati niti z licenco, ki jo udeležencem podeljuje vojna, drugič pa niti ne vem, koga bi, če že, sploh likvidiral. Mi je pa seveda jasno, da smo vsi skupaj v okoliščinah, ko človek ne more in ne sme zamenjati strani — in jaz sem se v teh razmerah znašel pač na Dnevnikovi strani.

Najboljši komentar na to temo je napisal Jože P. Damijan prejšnjo soboto v Objektivu. JPD ima prekleto prav, ko opozarja, da so si novinarji odvzeli kredibilnost, ko v zadnjih letih niso sprevideli, da bo Delo samo kolateralna žrtev nacionalnega interesa, ki so ga v navezi s politično in menedžersko oligarhijo — v paketu z Laškim, Unionom in Interbrujem — prostodušno in lahkomiselno zagovarjali.

Ponosen sem, da sem bil v teh dilemah vedno — leta 2002 še v Financah, 2005 pa že v Dnevniku, ko sta me v pismih bralcev nadirala Tone Turnšek oziroma njegov piarovski oproda Božidar Novak — na strani zdrave pameti, svobode tiska in svobodnega podjetništva, Petra Frankla in njegovih švedskih medijskih lastnikov, Jožeta P. Damijana in nenazadnje Miltona L. Friedmana.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Zakaj nimamo zastave

Torek, 1. maj 2007

Te dni sem opazil, da na naši hiši ne visi zastava. Pa saj nismo edini. Očitno ljudje tega ne jemljejo zelo resno. Potem sem se zazrl v fasado — ki jo krasita napis, da omet odpada, in spominska plošča, ki oznanja, da je v tej hiši živel Boris Kidrič — in hitro ugotovil, zakaj ne izpolnjujemo državljanske dolžnosti. Zarjaveli troglavi zatič za zastave je namreč privrščen na fasado točno pod okensko polico v stanovanju našega soseda, ki živi drugje.

Razmišljam, da bi se ponudil, da bi sam montiral nov zatič in skrbel za redno izobešanje zastave. Samo potem ne bi mogla viseti direktno nad vhodom — kot se mi zdi, da je predpisano.

  • Share/Bookmark