Preživeli bodo oportunisti

Sreda, 2. maj 2007

Rad sem konflikten, toda po duši sem mirovnik. Zato se v tej vojni, ki je izbruhnila med osrednjim slovenskim časnikom in preostankom svobodnega medijskega sveta, ne znajdem najbolje. Preveč aktivno na tej fronti nočem sodelovati, ker se mi, prvič, ne zdi prav ubijati niti z licenco, ki jo udeležencem podeljuje vojna, drugič pa niti ne vem, koga bi, če že, sploh likvidiral. Mi je pa seveda jasno, da smo vsi skupaj v okoliščinah, ko človek ne more in ne sme zamenjati strani — in jaz sem se v teh razmerah znašel pač na Dnevnikovi strani.

Najboljši komentar na to temo je napisal Jože P. Damijan prejšnjo soboto v Objektivu. JPD ima prekleto prav, ko opozarja, da so si novinarji odvzeli kredibilnost, ko v zadnjih letih niso sprevideli, da bo Delo samo kolateralna žrtev nacionalnega interesa, ki so ga v navezi s politično in menedžersko oligarhijo — v paketu z Laškim, Unionom in Interbrujem — prostodušno in lahkomiselno zagovarjali.

Ponosen sem, da sem bil v teh dilemah vedno — leta 2002 še v Financah, 2005 pa že v Dnevniku, ko sta me v pismih bralcev nadirala Tone Turnšek oziroma njegov piarovski oproda Božidar Novak — na strani zdrave pameti, svobode tiska in svobodnega podjetništva, Petra Frankla in njegovih švedskih medijskih lastnikov, Jožeta P. Damijana in nenazadnje Miltona L. Friedmana.

Uporništvu medijev pa spodbija kredibilnost tudi Matej Makarovič. V Delu jih je prejšnjo sredo obtožil sprenevedanja, češ, pritiskom se upirajo samo takrat, ko gre za desne politične pritiske, ker to pač ustreza njihovim tradicionalnim političnim preferencam. Njegova teza sicer drži. Sociološka analiza bi pokazala, da so se novinarji vse do danes rekrutirali deloma iz sloja liberalnega, bolj kot ne levičarskega izobraženstva, kakršnega je po defaultu producirala sociala prejšnjega režima, deloma pa iz antipolitičnega, psevdosocialnodemokratsko šimfaškega in tudi neresno zajebantskega sloja. Obema je skupna averzija do avtoritarnosti in konservativnosti, predvsem pa prezirljivost do svobode, ki bi jo karkoli omejevalo — pa čeprav le odgovornost kot spoštovanje svobode drugega.

Vedno je bila problematična profesionalna etika novinarjev, ne toliko izobrazba in strokovnost, kot jim poskušata naprtiti Makarovič in Mrkaić. Novinarski poklic ni ne tako strokovno zahteven ne tako družbeno usoden, da bi človek moral zanj opraviti državni izpit. Zato ni vprašanje, ali imajo novinarji zgodovinsko utemeljeno moralno pravico do svobode in avtonomije. Seveda jo imajo. Tudi če nimajo diplome, jo imajo. Imajo jo neglede na to, da se prej niso upirali in da so zagovarjali nacionalni interes v gospodarstvu.

Pritiski oportunističnih medijskih lastnikov — ki bodo za razliko od novinarjev preživeli vse menjave vlad in vseh vrednostnih sistemov — prej niso bili “potrebni” ali vsaj ne tako drastični, urgentni in očitni. Morda že prihodnje leto, morda čez pet let bo na volitvah zmagala nasprotna opcija. Kdorkoli že bo na takrat na čelu Pivovarne Laško, se bo spet obrnil po vetru. Odžagal bo Slivnika in Predana, ki bosta odžagala Jančiča in Ranca. In tako znova in znova leta 2016, 2020, 2024 … Enkrat eni, enkrat drugi.

Seveda so novinarji šele zdaj dobili lekcijo in se zbudili. Res je: doslej so bili tiho, toda enkrat je treba začeti — in čim prej se bodo uprli, tem bolje. Trditi, da so pri tem nedosledni in nepošteni, ker so bili doslej tiho, ni argument brez podlage, je pa na vsak način neumesten.

Te vojne niso sprožili mediji, temveč njihovi oportunistični lastniki in politiki, ki imajo oportuniste zelo radi. A če izvirni greh ni na strani novinarjev, to ne pomeni, da so brez greha. Meni se ne zdi najhuje to, da so bili doslej tiho. Najhuje se mi zdi, da svoje nevšečnosti zavijajo v demagogijo tožarjenja. Karkoli gre komu narobe, za vse je kriva vladajoča koalicija. Vsak interni konflikt ali celo dilema je že cenzura. Biti ubog, manipuliran in ogrožen novinar se zdaj zelo nosi. Kolege z Dela razumem, da je težko biti v službi pod Slivnikom. A ta afera z odpuščanjem dopisnikov je sfabricirana. (Niti) Slivnik ni tako nor, da bi razmetaval velikanske denarce za stacionarne dopisnike v tujini, od katerih pa ni več koristi — tudi po zaslugi njihovih urednikov —, kot bi je lahko imeli z vsakim novinarskim pripravnikom v zunanji redakciji, ki zna uporabljati internet, dvigovati telefon in razume kak tuj jezik ali dva. Seveda bi bilo bolje, če bi na Delu redefinirali opis dela in nalog — pa tudi materialne privilegije — dopisnika iz tujine, kot pa da odpuščajo zaposlene, ampak o tem ne bom sodil na podlagi informacij s pristranskih okroglih miz.

Politični oportunizem lastnikov, vmešavanje politikov in demagoška ihta novinarjev delajo to trmasto pozicijsko vojno samo še bolj absurdno. Da da bi dokazali vsak svoj prav, vsi delajo v direktnem nasprotju s komercialnimi in informativnimi interesi vseh. Medije so hoteli narediti bolj pluralne in z njimi več zaslužiti — dosegli pa so to, da so informacije vsak dan manj vredne in da dobiček merijo samo še s političnim vplivom.

Dnevnik/Objektiv (28. 4. 2007)

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 2. Maj, 2007 ob 07:50 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

8 komentarjev na “Preživeli bodo oportunisti”

  1. Pi.Roman Pi.Roman pravi:

    Živel 1. maj! :D

  2. blitz blitz pravi:

    Marko, jaz bi napisal točno tako, kot si ti, če bi znal. Odlično!

  3. Blaž Blaž pravi:

    Lepo napisano :)

  4. drugidom pravi:

    obupno površna kolumna, pri kateri imam spet občutek, da jo je MC napisal samo zaradi poze.

  5. hopacupa pravi:

    napiši enkrat kolumno o tem, kako ti rata prepriačat cajtnge, da ti te stvari plačujejo…

  6. peterskala pravi:

    Rahlo offtopic, vendar še v kontekstu tvojega prispevka, Marko:

    http://www.informationarchitects.jp/understanding-new-media

    Stran, ki se loteva razumevanja “novih medijev”. Zanimivo za profesionalce in razumljivo za civiliste. Načenja tudi teme o odvisnosti medijev od kapitala/politike.

  7. peterskala pravi:
  8. afna pravi:

    Moram reči, da se je tudi meni zdel Damijanov članek sprva prepričljiv. Zdaj, ko sem prebrala Lorencijev odgovor (res je dober), pa mislim malo drugače: končno res ne more biti rešitev za neodvisnost vedno in povsod delovanje trga; gre za to, da se lastniki medijev obnašajo kolikor toliko kulturno in odgovorno, ne glede na to, ali so (tudi) tujci (ki imajo gotovo po defaultu manj aspiracij po vmešavanju in vplivanju na uredniško politiko). Polemika okrog javnega interesa v gospodarstvu je bila pa preveč histerična, kar je škoda, ker je gotovo koristna.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.