1. maja ne pozabiš nikoli

Sreda, 9. maj 2007

Letošnja prestavitev roka za oddajo dohodnine z 31. marca na 30. april je bila novica, ko je bila obelodanjena, toda očitno si je bilo treba izmisliti tudi primeren finale. Mediji so ta davkoplačevalski countdown pograbili tako histerično, kot da se Zemlji bliža najmanj asteroid (ki pa bi izbrisal samo Slovenijo). In bolj ko je bilo jasno, da se bo ves ta namišljeni suspenz iztekel v popoln antiklimaks — torej brez gneče in panike na poštah, kot še pred leti —, bolj so smešno in trmasto napihovali nekaj, kar je bilo daleč od dramatičnega.

Prvomajski prazniki so čas, ko je dejansko treba izginiti na počitnice. Čeprav svojega poklica ne jemljem kot delo v klasičnem proletarskem smislu, je sedeti prav 1. maja za računalnikom in pisati kolumno neglede na vsebino praznika nekoliko kontradiktorno. Nisem najboljše volje. Do odhoda v Dubrovnik je še dobrih štiriindvajset ur. Na naši hiši ni zastave, tako da je edini reminder na praznik v bistvu to, da skozi okno vidim opustelo ulico. Če sodim po bližnji okolici, se le malokdo spomni na zastavo. In zakaj bi se je pravzaprav spomnil? Je za neizobešanje zastave mar zagroženo s kakšno kaznijo? Hčerka je šla včeraj na kresovanje na Rožnik, jaz pa ji nisem hotel kvariti zabave s pridigami o sindikalistični propagandi. Ali ni na predvečer neka Semoličeva pribočnica za Pop TV povedala, da je smisel praznika v tem, da grejo delavci na ulice, da si izborijo pravice, ki jim pripadajo? Zabičal sem ji samo — namreč Lizi —, naj se ne vrača domov sama po gozdnih poteh, saj znajo tam včasih za 1. maj koga zaštihati.

Če se vrnem k medijem, naj še povem, da mi je v zvezi s 1. majem bolj všeč tendenciozni pristop Financ. Poslovni dnevnik je po eni strani napadel sindikate kot samooklicane in samoumevne reševalce slovenske sociale, ki se jim ne zdi vredno razkriti svojega premoženja in finančnih transakcij — kaj šele, da bi si pustili s kakršnimikoli kritikami omadeževati svoj namišljeni ugled edine zveličavne opozicije bodisi vladi ali liberalizmu nasploh. Po drugi strani pa so Finance servirale suhoparne podatke o napredku Slovenije po vstopu v EU (oziroma med 2003 in 2006): narasel je BDP, povišala se je rast BDP, rast produktivnosti v industriji je vedno višja, narasla je povprečna bruto plača, inflacija in brezposelnost pa sta šli dol.

To sicer ni novica. Vendar žal ni novica niti to, da se vedno najdejo ljudje — tako politiki kot sindikalisti in kvazidobronamerni državljani nasploh —, ki trdijo, da je to samo statistika, v resnici pa da živimo vedno slabše. To se mi zdi negativistična demagogija — čeprav je obenem tudi res, da bi lahko bili pozitivni trendi z malo več pameti in ambicioznosti še ugodnejši.

Po tretji strani pa so predprvomajsko zgovorne tudi zgodbe o usodi delavk v propadajoči tekstilni industriji na eni strani in v propulzivni trgovski dejavnosti na drugi. Tudi tu je veliko tendencioznosti — pa ne seveda proletarske, da ne bo pomote. Zgovorna se mi zdi recimo izjava direktorja Gorenjskih oblačil v zadnjem Objektivu: pravi namreč, da je nekoč neko novinarko vprašal, ali ima na sebi kakšen kos garderobe, ki bi bil izdelan v Sloveniji; in ko je ta odgovorila, da nobenega, ji je s tem zmagoslavno pojasnil, zakaj je ta panoga v krizi. Jaz sam — ki sicer nisem ženska močnejše postave — dejansko še nikoli nisem slišal za inkriminirano blagovno znamko. Slišal sem pa že za Kopitarno Sevnica, ki je kljub svojemu smešnemu imenu, kmečkemu imidžu in naivnim poskusom tržnega repozicioniranja dokaz, da za dodano vrednost v obutveni industriji le ni treba biti Manolo Blahnik.

Pogrešam pa več zgodb z druge strani. Pred kratkim sem bil šokiran, ko sem gledal na televiziji poročilo o nelegalnih odpuščanjih v Elanu: redno zaposlene delavke, ki so eventualno celo na bolniškem dopustu, mečejo na cesto in namesto njih na črno zaposlujejo priseljence brez delovnih dovoljenj. Pri tem je država skozi KAD in SOD celo solastnica Skimarja, lastnika Elana!

In če k temu prištejem še izjave preplašenih delavk — ki si niti po plaščem spremenjenega imena ne upajo povedati, kdo je pravzaprav njihov delodajalec — o neizplačevanju nadur in dodatkov za nedeljsko delo in drugih kršitvah delovnih pogodb, potem se mi zdi, da na tem področju vlada popolno brezpravje. Slovenski problem ni samo globalizacija, temveč očitno tudi pomanjkanje inšpektorjev, ki bi kontrolirali izvajanje delovne zakonodaje.

In nenazadnje: od omenjene novice — ki verjetno že tako ali tako ni čisto nova — mineva cel teden in več, mediji pa medtem tekmujejo v dramatiziranju dohodnine!

Novi slovenski proletariat se mi sicer ne smili. Zame so to tisti, ki so mislili, da bodo v življenju dobro prišli skozi tudi z osnovno ali poklicno šolo. Toliko samo za poduk. Poduk pa seveda rabijo tudi tisti, ki imajo toliko povedati o gnilem kapitalizmu, sami pa ga perpetuirajo z vsakim nakupom sira v akciji v megamarketu. Solidarnost je namreč tudi to, da plačaš kak evro ali dva več na poln voziček hrane le zato, da bi prodajalka malo dostojneje živela.

Dnevnik/Objektiv (5. 5. 2007)

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 9. Maj, 2007 ob 00:03 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

18 komentarjev na “1. maja ne pozabiš nikoli”

  1. blitz blitz pravi:

    Marko, malo huda in žaljiva je ta tvoja trditev o proletariatu. Po drugi strani si pa zadnjič zapisal, da novinarski poklic ni tako zahteven, da bi človek nujno moral imeti faks. Ali se ti ne zdi tako mnenje malo neuravnoteženo? Ti drugi namreč, falirani študenti FDV so pa res primer lenuhov, ki so mislili, da bodo dobro (ali še bolje) prišli skozi brez končanega faksa. Mnogi delavci pa res ne zmorejo doseči srednješolske izobrazbe.

  2. likard37 likard37 pravi:

    In kaj bi bilo če bi se ti smilil? Jaz bi imel raje, glede na to, da dobro delam in to v menda zelo uspešni firmi, malo večjo plačo.

  3. jablana pravi:

    Moram se strinjati z blitzem, ker poznam preveč kolegov z nedokončanim faksom (ki bi ga lahko končali, pa ga zaradi lenobe niso in so tako zagonili nemajhen davkoplačevalski denar), hkrati pa iz izkušenj poučevanja v OŠ vem, da ni tako malo učencev, ki več kot triletne poklicne šole ali celo samo osnovne niso sposobni končat. Kljub temu pa ne vidim razloga, da v dobi blaznih dobičkov, ki nam jih nekatere firme servirajo vsako leto, en delavec s končano OŠ, ki oddela svoj osemurni delovnik korektno, nima pravice do plače, ki mu zagotavlja dostojno življenje. Za luksuz itak že marsikdo z faksom nima.

  4. nikja nikja pravi:

    Spoštovani Gospod Crnkovič,
    zanima me, kot prevajalko/pisateljico/igralko s končanima dvema Fakultetama, če se je pri vas morda honorar avtorske pole od leta 1993 povišal? Meni ne, še vedno je tam, kjer je bila, celo tako daleč gredo nekateri novo pečeni založniki (in jih oba dobro poznava,) da mizerijo nižajo in grozijo v stilu “Bo pa kak študent z velikim veseljem podpisal!” … Ne vem, kaj predlagate, da naredim še en faks? Pa še to: imate morda status svobodnjaka? Ste kreditno sposobni? Če zbolite, morate tudi vi biti priklenjeni na posteljo 31 dni, da se vam upošteva bolniška? Dobite regres? … Se strinjam z vami, da tudi sindikati niso to, kar so bili (imam izkušenj za roman)…Mislite, da je rešitev v tem, da bi kupovali malce dražji sir? Zanimivo. Pozdrav, Maja

  5. psycho psycho pravi:

    Go Nikja / Maja!

  6. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Spoštovana Nikja: Kadar preberem kaj takega kot vaš zadnji komentar, ostanem brez besed. Kako je to mogoče, da ima človek z dvema faksoma takšne probleme? To so krivice ali vsaj absurdi, za katere ne poznam rešitve. Res je sicer, da zaradi tega ne spreminjam svojega mnenja glede proletariata (čeprav priznavam, da ga to relativizira). Lepo bi bilo, če vsi živeli materialno dostojno življenje: vi, jaz, prodajalke v supermarketih, kdorkoli. Žal pa je to mogoče utopija. Ne vem. Z dolžnim spoštovanjem do vašega intelektualnega in materialnega statusa zato jemljem vaš komentar kot koristno cinično pripombo na pomembnost izobrazbe, o kateri sem pisal.

  7. jablana pravi:

    @nikja,
    žal vaše težave sploh niso taka redkost, kot si marsikdo predstavlja. Že v šolstvu se dogajajo precej čudne in verjetno tudi zakonsko nedopustne stvari, ampak ljudje so tiho, da ne bi zgubili še tega, kar imajo. Težko se sprijaznim s tem, da veliko tistih, ki po svoji zaslugi ali na srečo teh težav nimajo, tega niti ne opaža, kaj šele, da bi jih skrbelo. Za pravice, ki naj bi jih vsak delavec imel, namreč.
    Prepričana sem, da tudi če bi mi kupovali dražji sir, blagajničarke in trgovke ne bi prav nič bolje živele. Profit se zagotovo ne bi stekel v vrečo za plače, prej v kakšen nov “nakupovalni raj” ali v nagrade nadzornim odborom ter upravi.

  8. laajoo pravi:

    Kako je mogoče, da ima nekdo z končano fakulteto probleme z zaposlitvijo?!

    Res je sicer, da so mi starši govorili, kako je bilo včasih… Nihče se ni obremenjeval z službo… je prišla več ali manj avtomatično po končani diplomi… Ampak to je bilo, ko so moji starši diplomirali!

    Ali je tudi ta komentar ciničen, bi bilo verjetno smotrno vprašat kakšnega diplomanta ekonomske fakultete… ali kakšne kultorologije, sociologije…

    Sama izobrazba ne pomeni kaj dosti… Definitivno je fajn imeti diplomo (ali dve…), samo so vrata res TOLIKO bolj odprta?

    Kaj je narobe z sliko: dva avta se ustavita na semaforju… Diplomant filozofije v Škodi, v Audi-ju pa 23-letni avtoklepar… In kdo dobi več priznanja, spoštovanja… kdo je višje na družbeni lestvici današnjih vrednot?!

    Izobrazba je kot IQ… Vedno izredno koristen… ampak čustvena inteligenca je v resnici tista, ki šteje!

  9. Fetalij W. Tyschew Fetalij W. Tyschew pravi:

    “Novi slovenski proletariat se mi sicer ne smili. Zame so to tisti, ki so mislili, da bodo v življenju dobro prišli skozi tudi z osnovno ali poklicno šolo.”

    Tukaj sem se našel… Meni se smilijo ljudje, ki zdaj mislijo da bodo nekam prišli zgolj s faksom, v času, ko pridejo do diplome pa so čustveno totalno otopeli ljudje z nezmožnostjo dobrega, človeškega komuniciranja in presoje vrednot. Pravzaprav se mi ne smilijo, se ne bom spuščal tako nizko kot ti (čeprav sem psihopat in verjetno najnižja možna kasta, ob nekrofilih in pedofilih), le malo mi je mar za njih, ali naj rečem vas?

    V preteklosti je bila izobrazba res najmanjša skrb, vsak je dobil službo in zdelo se je, da jih bodo imeli do konca življenja. Pač niso poznali sistema, fakit. Bili so zavedeni. Zdaj pa imamo ljudi, ki so zavedeni s temi iluzijami, da bodo nekdo in nekaj le in zgolj z diplomo. Zgrešena miselnost!

  10. Fetalij W. Tyschew Fetalij W. Tyschew pravi:

    jaajoo je dobro napisal (komentar nad mojim)

  11. likard37 likard37 pravi:

    Kako sem se šele jaz našel v tistem “spornem” odstavku! Jaz sem zelo zares mislil, da bom dobro prišel skozi, če pustim gimnazijo in na brzino končam poklicno šolo in evo “kovač naj bo!” pa mirna Bosna. Točno tako kot je napisano. Do sedaj še nisem zagotovo definiral ali sem se 100 procentno uštel ali ne. Ko sem s svojo kovaško omiko prišel v fabriko, se mi ni bilo bati mraza. Dobro se je vedelo kaj mi pripada in stvari so potekale brez problema. Pozneje so se stvari začele spreminjati. Tovariši in sodelavci so se razdelili na dve skupini. Ena velika je ostala spodaj in delala dalje, druga majhna skupina pa se je čez noč iz sodelavcev prelevila v delodajalce, okupirala vse dostope do informacij in vse mehanizme za t.i. lastninjenje vsega za kar smo še malo prej vsi skandirali, da je naše. Malo sem v dvomih, da je bila izobrazba edino merilo za vstop med nedotakljive. Kakorkoli že, zdaj sem tukaj, poti nazaj ali naprej v smislu svoje stopnje izobrazbe ne vidim. V veliko tolažbo mi je, da videvam precej ing.-ov in dipl-ov, ki je niso bogve kako bolje odnesli od mene in pa tudi, da ni ravno katastrofalno slabo. Če pa se stvari še poslabšajo, mi pa še vedno ostane možnost, da se bom komu smilil.

  12. simm simm pravi:

    “Solidarnost je namreč tudi to, da plačaš kak evro ali dva več na poln voziček hrane le zato, da bi prodajalka malo dostojneje živela.”

    Slidarnost ali usmiljenje?

  13. Alex Remus Black Alex Remus Black pravi:

    Te dni sem bil zaradi nekega doživljaja, ki ga opisujem tudi v zadnjem prispevku tako čustveno na tleh, da se raje nisem spravil k komentiranju, ker n bi mogel napisati nič pametnega, oz. bi se po drugi besedi iz mene usul plaz neprimernih in s čustvi nabitih stavkov. Marko, žal mi je, ampak za takšen prispevek ni opravičila, jebiga in nanj ti lahko dam le nekaj linkov z mojega bloga, ki ga piše navaden proletariarec, s triletno poklicno šolo, ki ga tega ni sram priznati. Če se ti bo zdelo vredno vsaj prelistati in mogoče razmisliti.

    http://volkec.blog.siol.net/2006/12/01/izobrazba-in-primitivizem/

    http://volkec.blog.siol.net/2007/01/06/delavci-in-sminkerji/

    http://volkec.blog.siol.net/2007/04/08/zanimiv-nocni-prepir/

    in za posladek

    http://volkec.blog.siol.net/2007/05/08/pisatelj-ali-zguba/

  14. alice pravi:

    Jaz pa kar malo občudujem take, ki znajo kaj narediti s svojimi rokami. Na primer s kvalitetnimi šivi dodati vrednost kosu dobrega blaga… Smilijo se mi samo takrat, kadar so v težavah zaradi nesposobnosti ali lakomnosti tistih s faksi.

  15. alcessa pravi:

    Nikjer nobenega, ki bi kdaj moral prenašati očitke zaradi nesprejemljive in nesramne želje po študiju? Nikogar tukaj, ki se mu nikoli ni zdelo pomembno poudarjati svojih motivacij in kvalifikacij, pa jih je od neštudiranih “dobil po buči po defaultu”, ker smo vsi s faksom arogantni brezvezneži, pa če to smo ali nismo? Ker tako pravi ljudska modrost?

  16. Safet Ali-beg Safet Ali-beg pravi:

    Čeprav MC piše tako, da na prvo žogo rečeš WTF, a ko se umiriš, dojameš, da se, vsaj v zgornji kolumni, z njim strinjaš. Vem, da se med neizobraženimi najdejo bogati in uspešni in vem, da so med izobraženimi tudi taki, ki nimajo tistega, kar bi imenovali “dostojno življenje”, a če gledamo generalno potem je tako, da so uspešni med neizobraženimi izjeme, ki potrjujejo pravilo. Med neizobraženimi je veliko več neuspešnih kot pri izobraženih. Zato je diploma oz. izobraževanje dobra, a ne zadostna, popotnica za življenje.
    In to, ali na semaforju sediš v Škodi ali v Audiju je dobro merilo le v primeru, da je to vse, kar šteje pri uspešnosti človeka. Če pa je, ubogi tisti, ki tako meri.

  17. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Hvala, Alcessa in Safete!

  18. blitz blitz pravi:

    simm, ne eno ne drugo, ampak neumnost. To je gonilo napredka, cene dol, produktivnost gor. Ne govorimo vec o kapitalistih, ampak o globalnem svetu, kjer nekoc tretjerazredni azijski tigri ogrozajo nase blagostanje. Izbire sploh ni. Tudi ce Marko placa dva evra vec, to ne bo nicesar spremenilo. Ker bo azijska roba cez eno leto se kvalitetnejsa in se cenejsa. Brezzveze je podpirati neko firmo na tak nacin, ker se bi samo razvadila in slej kot prej propadla.

    Alcessa, absolutno prav imas. Mislim, da smo vsi to dozivljali. Jaz sem to dozivel posredno skozi pripombe kot denimo:”ali ne znas sam avtoradia montirati?”.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.