Meglič-Jerebinškovo nabrežje

Torek, 15. maj 2007

Kdor spremlja Gradišnikov blog, je gotovo prebral tudi njegov aprilski zapis Afera Meglič in naknadna posta Divertimento 8 in 8-2 (kjer sem se s komentarji vključil tudi sam). Gre za v glavnem pozabljeno zadevo iz leta 1987, ki je bila meni smešna, Gradišniku pa mučna — toda v vsakem primeru trivialna. A kakorkoli: po zaslugi njenega avtorja oz. kreatorja (mene) in spleta različnih okoliščin (za katere je v nadaljevanju, po objavi, skrbel kar Gradišnik sam) je ostala do pred nekaj dnevi mistificirana.

Izkoriščam torej to priložnost, da pri polni zavesti — in tako rekoč pod prisego — izjavim naslednje:

Karel Meglič, ki je leta 1987 v Večeru obtožil Branka Gradišnika, da mu je kot urednik pri Kmečkem glasu ukradel rokopise in jih pod svojim in drugimi imeni objavil v knjigi Mistifikcije, je plod moje domišljije — tako kot tudi vsi pripetljaji in insinuacije, ki jih ta fiktivni lik navaja.

V pojasnilo: Gradišnikove Mistifikcije so bile tipično postmodernistično delo, v katerem se je avtor poigraval z identitetami “domnevnih” avtorjev, “najdenih” tekstov in z izmuzljivo pojavnostjo literature kot take. Kot mlademu, prepotentnemu in lahkomiselnemu literarnemu kritiku — v Večeru sem takrat občasno objavljal knjižne ocene — mi je prišlo na misel, da bi namesto recenzije napisal pismo fiktivnega bralca, ki bi avtorja razkrinkal kot plagiatorja, celo literarnega tatu. Razmišljal sem takole: zakaj pa tudi literarna kritika ne bi bila fikcija? Če postmodernizem briše žanrske meje, zakaj jih ne bi tudi v literarni kritiki? Ideja se mi je zdela zabavna, pri tem pa nisem prav nič razmišljal o morebitnih posledicah za avtorja knjige. Ali če že, potem sem kvečjemu domneval, da se mu bo gotovo zdelo zabavno. Kruta pomota.

Gradišnika sem poznal iz uredništva revije Problemi-Literatura, kamor smo zahajali mladi literati in kritiki (Aleš Debeljak, Andrej Blatnik, Tomaž Toporišič, Matej Bogataj, Luka Novak in jaz in še marsikdo). Brane je bil takrat z Jašo Zlobcem v uredništvu, vendar sta se počasi umikala nam mlajšim. No, vsekakor ne meni. Tu in tam smo na travi za rimskim zidom tudi igrali nogomet. Brane se mi je zdel simpatičen, vendar malo zatežen, ker se je kar naprej zgražal nad tem, da kadimo in pijemo.

Še danes mi ni jasno, kako mi je uspelo prepričati kulturnega urednika na Večeru, da je objavil takšno potegavščino. Ne spomnim se, ali je bil takrat urednik Vili Vuk ali pa je bila urednica Melita Forstnerič Hajnšek. Dandanes noben medij ne bi objavil kaj tako odbitega in nesramnega, da bi kritik avtorja sesul — resda v njegovem lastnem literarnem, postmodernističnem, metafikcijskem stilu in v briljantnem, ponarejeno arhaičnem slogu — pod krinko izmišljene osebe in s takimi obtožbami. Neverjetno je že to, da so mi na Večeru objavili že “Megličev” tekst. In kot da to ne bi bilo dovolj, so mi objavili še “Jerebinškovega”!

Plod moje domišljije je bil namreč tudi Franci Jerebinšek, ki je Karla Megliča — “82-letnega profesorja klasične gimnazije v pokoju” in “svojega bivšega soseda” z Aškerčeve 24 v Mariboru — čez nekaj časa “denunciral” kot “mitomana, lažnivca in praktičnega šaljivca”.

Podrobnosti se ne spomnim, ampak zdi se mi, da so stvari okrog te potegavščine postale malo vroče. Možno je, da so na Večeru pritisnili name, naj umirim žogo, morda celo razkrijem svojo identiteto in namen, saj jim je Brane gotovo težil za pojasnilo. Ampak ne. Namesto da bi se sam razkrinkal in povedal po pravici, da Meglič ne obstaja in da je vse izmišljeno, sem se domislil še ene potegavščine: ta je Gradišnika sicer ekskulpirala, vendar je Megliča še vedno obravnavala kot realno osebo, le da mu je pripisala starostno neprištevnost.

Jerebinšek se je pisala sošolka v osnovni šoli. Klicali smo jo Jerebica. Njen priimek mi je bil vedno všeč. Neka druga sošolka se je pisala Peče in smo jo klicali Pečenka. Gre za sestrično od Sašota Pečeta iz SNS. Ampak to samo mimogrede. Srednja družboslovna šola, kjer bi naj bil Franci Jerebinšek knjižničar, pa je bila leta 1987, sredi obdobja usmerjenega izobraževanja, prejšnja (in zdaj spet) Prva gimnazija Maribor, ki sem jo v letih 1977-81 obiskoval tudi sam.

Jerebinškov in Megličev naslov stalnega prebivališča, Aškerčeva 24 v Mariboru, je bil moj naslov v letih 1964-75. Na tem naslovu je nadstropje nad nami prebival tudi Drago Simončič, dolgoletni direktor Večera (leta 1987 verjetno že v pokoju), kar pa z vsem skupaj nima nobene zveze.

pingpong.jpg

Na dvorišču bloka Aškerčeve 24-28 in Kersnikove 9-15 v začetku 70. let: Marjan Puc, Samo Hribernik, Bobi Samsa, Igor Legat in jaz (z leve) sedimo na pink-ponk mizi. V ozadju peugeot 404 od Belčevih, takrat najbolj hud avto na dvorišču.

Vsekakor pa je res, kot trdi Von Krokar, komentator Gradišnikove Afere Meglič — po mojem velik intrigant, čeprav benigen —, da na naslovu Aškerčeva 24 živi (ali je živel) filmski, pravzaprav televizijski režiser “B. M”, ki ga ima — če prav razumem — na za lase privlečenem humornem sumu, da si je on izmislil Karla Megliča. Povezava z Gradišnikom je v tem, da je “B. M.” posnel dokumentarni film o Jožetu Ciuhi, ki je dobil Prešernovo nagrado eno leto pred Janezom Gradišnikom, Brankovim očetom.

“B. M.” je Bogdan Mrovlje, ki je bil v omenjenem obdobju moj sosed. Pozneje ga nisem več videval, sem pa opažal njegovo ime v odjavnih špicah TVS in verjetno tudi gledal kakšen njegov film. Če me že vprašate, se bolj spominjam njegove sestre Tjaše. Tudi to v resnici nima nobene zveze z Megličem, kaj šele z Jerebinškom.

Na Aškerčevi 24 so stanovali tudi Pucovi. Marjan st. je bil kriminalist, Marjan ml. pa moj sošolec v osnovni šoli (Franca Rozmana Staneta, čez cesto na Kersnikovi). Leta 1975 smo se odselili v Hutter-blok, leta 1982, po JLA, pa sem šel študirat v Ljubljano. Ves ta čas Marjančka nisem videl. Vmes sem samo slišal, da so se preselili v Koper, ker so očeta premestili. Potem je prišlo leto 1987, ko smo že pisali kolumne v Teleksu in postali kao slavni v intelektualnih krogih. Andrej Medved je Luko Novaka, Marcela Štefančiča in mene povabil v Koper predavat o postmodernizmu in metaromantiki. Sredi predavanja — ko nisem ravno jaz govoril — pa se je za kateder priplazil nek človek in mi začel šepetati, ali poznam Marjana Puca. Začudeno sem zamomljal, da ja, ampak hej, kaj je zdaj to sredi predavanja, nakar je tip povedal, da je v zaporu in da je Marjan Puc upravnik zapora in da mu je dal izhod samo zato, ker mu je rekel, da gre poslušat moje predavanje (vedoč, da se me Marjan Puc st. spomni), in da naj rečem, da je bil tukaj, če me kdo kaj vpraša, ampak da ima žal opravke in ne bo poslušal predavanja. Rekel sem OK, samo da se ga znebim, in tip je odšel.

To s Pucijevim fotrom omenjam samo kot anekdoto, seveda pa ni povezana ne z Megličem ne z Jerebinškom.

Branku Gradišniku sem se že opravičil v komentarjih na njegovem blogu. Kljub temu pa naj ga še na svojem, še bolj javno, prosim odpuščanja za mojo davno arogantnost.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 15. Maj, 2007 ob 22:20 v kategoriji Po defaultu ZNB.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

25 komentarjev na “Meglič-Jerebinškovo nabrežje”

  1. reklam reklam pravi:

    lažeš

  2. bgradisnik bgradisnik pravi:

    Ne vem, kaj se gre “reklam”, ampak z mojimi podatki, ki sem jih zbiral in hranil pač dvajset let, se vse zgornje imenitno sklada.
    Mislim, da si ta šala, menda najdaljša v slovenski slovstveni zgodovini, zasluži aplavz (res pa me je takrat zdrmala, kajti na Kmečkem glasu so imeli celo preiskavo in sem bil tako rekoč v suspenzu, dokler nisem znotratekstualno dokazal logičnih felerjev v Megličevem dokazovanju” — oitem je aktiv ČZP KG v Večeru objavil demanti, jaz pa sem Megliču zastavil 10 vprašanj o tekstih, na katera ni mogel poznati odgovorov (in sem vsaj na tri medtem tudi sam pozabil odgovore).
    Na Večeru bom poterjal, da mi pošljejo e-zapise besedil, pa jih morda še kaj objavim mladini v poduk.

  3. hrajan pravi:

    noro

  4. Dajana Dajana pravi:

    No, končno nekaj, kar se bere kot humoreska – kriminalka ali kako naj se izrazim? Pa lepo, da si se mu opravičil. Na koncu koncev bo Gradišnik še uspešnico napisal o tem. Kako že gre? Kako smo preživeli socializem in se zraven še držali za trebuhe.
    :mrgreeen:

  5. binberlin pravi:

    Sam sem prav tako poznal enega Franca, če mu ni bilo Josef ime. Ta hudir je pisal za lokalni prirodosolovni časopis, vse dokler si ni nekoč neke živali izmislil. Zaradi tega so ga odpustili. Kaseneje je napisal znamenit roman o modelu, ki se je preživljal s tem, da je potepuške pse prebarval, jim pristrigel uhlje in prodajal kot rodovniške.

  6. binberlin pravi:

    E, končno sem se spomnil, škratovska pamet pač, Jaroslav, Jaroslav mu je bilo ime, no, saj bi me itak kdo kmalu popravil, ali?

  7. bgradisnik bgradisnik pravi:

    Dragi Marko,
    zdaj sem prebrskal vse svoje arhive in našel še tvojo oceno Mistifikacij (sic! gotovo uredniški lapsus), objavljeno v Večeru malo po aferi Meglič. Ocena je ena najbolj pravičnih, ki jih je bila kdaj deležna ta knjiga. Naslov je Knjiga, ki se briga zase! Mimogrede omenjaš tu tudi, da se o tej knjigi “v zadnjem času veliko govori, toda na žalost iz razlogov, ki nimajo z literaturo nobene zveze” (to je torej hommage in namig). Potem mi priznaš, da “tako kot Gradišnik v Sloveniji ne piše nihče”, da sem kot avtor “stilno in tematsko popolnoma samosvoj”, da so Mistifikcije “prva prava slovenska postmodernistična knjiga” (kjer si sicer citiral Luko Novaka, pa s tihim zadržkom, češ da sem pa v resnici nepostmodernist v tem bistvenem razločku, da sem “vzgojitelj srca” (!).
    Ne vem sicer, ali so te besede narekovali kaki krivdni občutki ali gola iskrenost, ampak po tem je jasno, da sem, celo če bi bil gojil kake sume proti tebi kot Megliču, na vse takšno zlahka pozabil.
    A tegale ti ne pišem zato, da razjasnim kuriozum, ampak ker sem pri nadrobnem branju tvoje kritike našel nekaj veliko bolj pomembnega: napoved Roke vode kamna v tisti ključni točki nepremostljivega razpora med literaturo in resničnostjo, ki je bistveno določujoč kot razlika med modernizmom in postmodernizmom.
    To je tako osupljiva reč, da bom zadevni odlomek citiral v celoti. Pišeš o potrebi, da bi se avtor odmaknil od naratorja in praviš: “Mislim, da gre za zavestno ustvarjanje nekih slepih peg na ekranu človekovih vrednosti in občutkov, za neko filozofijo zavestnih fikcij ali iluzij. Domnevamo lahko, da so te slepe pege obstajale že od nekdaj. Toda dejstvo je, da če jih je modernizem na gosto popisal z nečitljivo pisavo, potem bivši modernizem zdaj vse to radira. Kar bo prišlo za njim, pa bo te slepe pege pobarvalo. Rečemo lahko, da si je Gradišnik že kupil barvice.”
    Ta napoved, ki je ne razumem nič drugače kot metaforo o tem, da se bosta narator in pisatelj (oziroma fikcija in fakcija) končno znala spojiti, je tako osupljiva, da me dela motoglavega! Kajti natanko za to “sem se boril” naslednjih 20 let!
    Toile bom objavil tudi na svojem blogu, ker se mi zdi res pomembno.
    Marko, ti si se mi javno opravičil. Zdaj se še jaz tebi za morebitne pikrosti, ki sem jih kdaj izrekel na tvoj rovaš. Danes mi je jasno, da delava vsak na svojem bregu iste reke.
    Tvoj Branko

  8. binberlin pravi:

    Ko bi se še meni kdo opravičil, da bi bili enkrat za spremembo vsi srečni, smrk, smrk.

  9. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Branko: To sem pa res čisto pozabil, da sem napisal tudi “regularno” kritiko tvojih Mistifikcij. Neverjetno!

    Praviš, da so me morda vodili krivdni občutki. Morda res. Najbrž mi je že kmalu postalo malo žal, da sem se tako poigral s tabo, ko je vrag šalo odnesel. Po drugi strani pa moraš vedeti, da moj namen že v izhodišču ni bil ta, da bi knjigo sesul: Megliča si nisem izmislil zato, da bi te kritiziral, ampak tako rekoč iz čiste objestnosti. Verjetno mi je bila knjiga iskreno všeč, najbrž pa sem iz slabe vesti zaradi potegavščine v kritiki še malo pretiraval — če ne drugače, pa vsaj podzavestno.

    Odlomek, ki ga citiraš, je v skladu z mojo takratno teorijo metaromantike kot reafirmacije in ponovnega vračanja čustev, zgodbe in drugih klasičnih (literarnih) vrednot v slovstvo in nasploh umetnost, kar sem takrat zagovarjal kot nekakšno novo vzpostavljanje metafizike oz. transcendence.

    Vzgoja srca je bil zame takrat nekak paradigmatični roman!

    Zakaj pa si napisal, da sem “sicer” citiral Luko?

    V enem od pisem Manci sem opazil, da si spustil puščico proti meni, vendar se ne spomnim več, za kaj je šlo. Nasplošno nisem zamerljiv človek, tako da ni bojazni, da bi ostala kakšna senca med nama.

  10. serak pravi:

    V Književnih listih 12. decembra 2006 je (neki) Karel Meglič objavil svojo kritiko knjige Branka Gradišnika Strogo zaupno o Sloveniji.
    Kdo pa je to?

  11. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Vsekakor ne jaz. Očitno je nekdo pograbil ta moj stari štos in ga recikliral. To pojasnjuje tudi Gradišnik.

  12. ervinator pravi:

    “Gre za sestrično od Sašota Pečeta iz SNS.”

    Opravičujem, da sem tudi ta zapis samo preletel. Ampak ali ne bi bilo prav, da se Crnković opraviči svojim bralcem tudi za malobrižno rabo slovenščine? Sploh ker je dotični očitno marsikomu zgled …

  13. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Ervinator:

    (1) Če misliš pizdit, potem preberi natančno in v celoti. (2) Če se ti tekstov ne ljubi več kot preleteti, potem se vsaj ne opravičuj. (3) Eventualno neskladje s slovničnimi pravili ali s knjižno rabo pri meni ni posledica “malobrižnosti” — kje pobiraš take neslane arhaizme? —, temveč je namensko. (4) Če se že sklicuješ na slovnico, potem se je drži vsaj ti sam. (5) Če človeka direktno naslavljaš, potem pravilno črkuj njegovo ime. (6) Tako meni kot vsem ostalim je že zdavnaj jasno, da ti grem na Q, torej ne vidim pravega smisla, da bi še naprej komentiral moje umotvore.

  14. saskaflaska saskaflaska pravi:

    Marko,
    In kakšna težka bolezen te je zadela danes, da si čistiš dušo? :)
    In sedaj, ker piše “pri polni zavesti izjavljam ..” bi naj bila ta zgodba manj fiktivna in domišljijska? Mogoče pa si enostavno presedlal v marketinške vode?
    Sicer pa se pri mnogih tvojih člankih sprašujem, ali si že v svoji biti tako ciničen, sarkastičen, piker (mogoče včasih celo zloben), ali pač le dosledno in vztrajno igraš svojo vlogo. In tole danes je del scenarija?

  15. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Ne razumem te pripombe. Igram vlogo? Če že, potem mogoče samega sebe. In kaj naj bi to imelo z marketingom? Jaz samo sledim svojim tekstom, ne izmišljam si scenarijev.

  16. ervinator pravi:

    Crnkovič (aha, mora biti č), a to je namesto opravičila – da se namensko požvižgaš na slovnična pravila? No, ja, saj včasih res pravilni sklon zadeneš, čeprav pri otrocih pa še ne. :)

    P.s.: Tvojih navodil, ukazov ali namigov ne nameravam upoštevati.

    P.p.s.: Glede vprašanja o arhaizmih ti svetujem obisk Fide.

  17. saskaflaska saskaflaska pravi:

    Ob branju vsega tega mi je pač padlo na pamet, da si z Gradišnikom na ta način zvišujeta publiciteto. Toliko glede marketinga.
    Glede vloge pa; ne vem …sem se pač vedno spraševala, ali res na svet okrog sebe gledaš tako pikro in sarkastično in ali te RESNIČNO motijo akcije v samopostrežnih trgovinah, ali pa je to le “vloga” ki si si jo zadal v svoji poklicni usmerjenosti, kajti ljudje očitno radi berejo(mo) in spremljajo(mo) intrige in konflikte.

  18. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Včasih si želim, da bi bil ljubitelj gora in da bi pisal take potopise o pohodih čez Komno ali kam, kot jih zna Željko Kozinc. (Ne hecam se, res ga ful cenim.) Ampak ne. Vsak (najbolje) piše o tem, kar se ga najbolj dotakne.

  19. saskaflaska saskaflaska pravi:

    Aha, torej so se te vampi globoko dotaknili! :)

  20. Fetalij W. Tyschew Fetalij W. Tyschew pravi:

    ne glede na vse, je HUDA fora :lol: take stvari se ne dogajajo več. najbolj zabavno pa mi je to (citiram Gradišnika iz prvega komentarja) “kajti na Kmečkem glasu so imeli celo preiskavo in sem bil tako rekoč v suspenzu”

    hahahahah, ne moreš :D

    ko bi bil le še kdo tako “igriv” kot je bil takrat Crnkovič

    LP

  21. lufty lufty pravi:

    Halo Marko ! Malo pozno pa vendar hvala za alibi, ki si mi ga ponudil takrat v Kopru. Dobro, da me Puc ni vprašal o čem si predaval. Lep pozdrav in še enkrat hvala!

  22. Marko Jenšterle Marko Jenšterle pravi:

    Nekoč sem v Mladini vodil polemiko sam s seboj. Izvirni tekst sem podpisal s psevdonimom Ančka Markič (v njem sem “namočil” Jaka Koprivca, ki se je v kolumnah podpisoval kot Marko Anček), potem pa sem se napadel s pravim imenom. Zanimivo je, da se je potem med “naju” vključil Miha Štamcar in še on napadel Ančko.

  23. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Odlična fora, Marko! Polemika s Koprivcem? To bi bilo zanimivo prebrskati.

  24. Marko Jenšterle Marko Jenšterle pravi:

    Marko, mislim, da jo imam še shranjeno. Tedaj sem na Delu pokrival ZSMS in iz Maribora poročal o neki mladinski novinarski šoli, na kateri so obravnavali razmere v medijih. Ravno tedaj sta bila na udaru Teleks in Pavliha. Nadebudnim mladincem je prišel predavat tudi Koprivc in hvalil Delo, jaz pa sem se oglasil in predstavil dejansko stanje v hiši. Kasneje so me zaradi tega obravnavali na seji hišne ZK in po celovečerni razpravi ugotovili, da sploh nisem član partije in mi torej nič ne morejo. So me pa nekateri hoteli kar vreči iz službe, ker menda nisem bil lojalen časopisu. Tekst v Mladini sem napisal tako, kot bi ga pisala mlada udeleženka te šole. V njem je hvalila Koprivca in kritizirala Jenšterleta, ki je kar naprej nekaj jezikal svojemu šefu. Spomnim se, da so se nekateri blazno režali. .

  25. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Potem pa kar pod skener in objavi!

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.