Arhiv za 20. Maj 2007

Dojenček na počitnicah

Nedelja, 20. maj 2007

Oskar si je za prvomajske praznike privoščil prve počitnice. Prevažal se je z eksotičnimi vozili kot naprimer z letalom in ladjico in prenočeval v poslopju za množične turistične storitve. Vse to pa pomeni, da je večji del počitnic uzurpiral zase in jih bolj malo privoščil svojim staršem.

Mnenja o počitnikovanju ali celo potovanju z dojenčkom so ne le deljena, ampak že kar polarizirana. Imamo zagovornike doktrine, da je potovanje možno ali celo priporočljivo — oziroma, v obeh primerih, da z malo truda, prilagodljivosti in odpovedovanja potovanje ni (tak) problem. Imamo pa tudi nasprotnike, ki so prepričani, da ne otrok ne starši nimajo od potovanja nič in da se je časovno, prevozno, geografsko, nastanitveno, prehrambeno in kulturnozgodovinsko preveč kompliciranim in kompleksnim počitnicam bolje odreči.

Eni in drugi — ki se v glavnem delijo po starosti (mlajši za, starejši proti), znotraj bolj ali manj istih generacij in generacijskih kolen pa po spolu (ženske proti, moški za) — imajo prav. Po tej prvi izkušnji res ne vem, kaj bi rekel.

To vsekakor niso bile počitnice, kakršnih sem bil vajen. In kako bi tudi bile, s šestmesečnim dojenčkom? Bomo še potovali z Oskarjem? Seveda, četudi še nekaj časa — koliko, ne vem — ne ravno v London ali v Avstralijo. Z destinacijami in pogostnostjo ne bomo pretiravali.

Sicer pa se ni tako težko prilagoditi. Niti meni kot komot človeku — in obenem (in predvsem) očetu — se ni težko prilagoditi. Še več: zdi se mi, da se niti Oskarju kot nebogljenemu in od drugih odvisnemu človečku ni težko prilagoditi. Je na potovanju trpel? Morda malo ali občasno. Vsekakor pa ni trpel molče.

Izkazalo se je, da so zgodbice o kričečih letečih dojenčkih (če ne gre ravno za medcelinske polete) res samo zgodbice: imam občutek, da se je Oskar v kabini neizmerno zabaval (in pri tem tudi zabaval sopotnike) — čeprav je res, da je zvedav in dobrovoljen in da je let trajal le tričetrt ure.

Kar otroka res spravi iz tira, je drugačno bivalno okolje in spremenjen urnik. Za dojenčka, ki je doma navajen spati v svoji sobi, je apartma idealna, če ne edina hotelska rešitev. V navadni sobi — pri čemer njeno udobje niti ni bistveno — bo otrok povsem zbegan, starši pa po svoje tudi. Čeprav pa je po drugi strani tudi res, da je svojevrstno družinsko doživetje domovati tako blizu skupaj, vsaj nekaj dni, na dvajsetih kvadratnih metrih, ne da bi se imel kam umakniti razen v kopalnico in na balkon. Ne zavidam tistim, ki tako živijo stalno. Toda vsako kolikor-toliko komfortno stanovanje, naj bo še tako prijetno, je v tem smislu že neke vrste odtujevanje.

Kot človeka, ki mu ni vseeno, kaj in kako jé, pa je mene samega še najbolj šokiralo dejstvo, da je edini možni način prehrane v gostinskih obratih z dojenčkom na počitnicah v bistvu fast food, karkoli že ješ: malo eden, malo drugi, predvsem pa oba čim hitreje in v izrazitem navzkrižju z bontonom.

O fenomenu jokajočih, cmeravih, nemirnih in porednih otrok v lokalih in o reakcijah ljudi za sosednjo mizo pa kdaj drugič.

Jana, 15. 5. 2007

  • Share/Bookmark