Naglji za relativizem

Sreda, 6. junij 2007

Petindvajseti maj, tako imenovani dan mladosti, in maj nasploh, stereotipno rečeno tudi mesec mladosti, je čas za jugonostalgijo. Najprej napoči 1. maj, ko na predvečer zagorijo kresovi in se vrstijo govori o delavskih pravicah, na Rožnik in drugam pa se zgrinjajo množice, ki dobre volje objokujejo stare čase, ko so poštenje, delavnost, druženje, enakost, solidarnost še nekaj veljali. Staro in mlado zaploska sindikalistom in županom, ki oživljajo spomine na golaž, naglje, budnice in šnops.

A to še ni nič. Praznik dela je po dimenzijah in uradno, kot dela prost dan, sicer večji retrogardistični dogodek kot dan mladosti, vendar v primerjavi s 25. majem zbledi, saj je ta bolj spontan, bolj ljudski, bolj podoživljen — in tudi bolj subverziven.

Dneva mladosti in čaščenja Tita se ta dan spomnijo televizije z obveznimi prispevki o retro zabavah, ne pozabijo pa niti na posnetke iz Kumrovca, kjer se zbirajo fani Josipa Broza in se pred kamero sprašujejo, kako naj preživijo z dvesto, tristo evri penzije.

Mediji so se letos izgovarjali na dvajseto obletnico plakatne afere, ki je pomenila začetek konca štafete mladosti. Spomin nanjo je deloval dvoumno. Kaj jugonostalgikom sploh še predstavlja, če jim soavtor plakata Uranjek pripoveduje, da je general Adžić — ki nas je štiri leta pozneje nameraval zbombardirati — njihov morbidni, črno-sivo-beli plakat, živo prispodobo takratnega režima, zavračal z besedami, da “mladost voli boju”, oni pa so ga nazadnje prepričali, da je takšen zato, ker je Tito bil “metalac”? Ali današnja mularija sploh še razume, da tu ni šlo za vic, za ironijo, ampak za sredstvo političnega boja, in da je edina svetla plat te tragike v tem, da se je vse srečno izteklo in izpadlo komično?

Vsa ta postana in neslana godlja z jugonostalgijo in Brozovim kultom bi lahko bila odlična šola državne PR strategije. Nauk ni nič novega, je pa malo pozabljen. Država lahko z državljani — oz. s podložniki — svobodno in neomejeno manipulira, če jim le enakomerno in enakopravno zagotovi dovolj kruha in iger. Ker česa se danes ljudje najraje spominjajo iz časov SFRJ? Prijetnih banalnosti in benignosti.

Država mora skratka poskrbeti, da dá ljudem vrhunske rezultate v športu (zlasti v ekipnih športih), nadalje neko poslušljivo, podoživeto in patetično muzko (lahko tudi šoder) in druge oblike kulture (lahko tudi višje razvite, elitistične), predvsem pa občutek socialne enakosti. Materialna enakost — ali vsaj prepričljiv privid le-te — je seveda pomembna, vendar obstaja tudi drugi vidik: če država z ljudmi že manipulira, potem mora po tej teoriji to početi tako, da manipulira z vsemi enako oz. da poskrbi za to, da bo vsakdo imel enake možnosti, da živi naprej z iluzijo svobode.

Jugonostalgija je v bistvu tranzicija: tako pač doživljajo spremembe kulturnopolitično in političnoekonomsko neozaveščene materialistične množice, ki ne razumejo, da svoboda odtehta samo svobodo sámo. Titov režim je v bil v tem smislu mojstrska iluzija, ustvarjena s pomočjo spodbujanja kvazipotrošništva in dopuščanja relativne, režimu nenevarne svobode, predvsem pa s pomočjo ekonomsko povsem neutemeljene in netrajnostne socialne demokracije v smislu kao pravičnega egalitarizma.

Če je maj tak mesec, potem ni čudno, da so spori predsednika vlade s sedanjim in nekdanjim predsednikom Republike eskalirali ravno zdaj. Na površini gre za nasprotujoča si pojmovanja državne varnosti, svobode govora ter porazdelitve vpliva in prestiža, pod njo pa za boj za prevlado med starimi in novimi vrednotami. Janša je očitno le izgubil živce in se odločil, da bo vlada tranziciji storila konec. Eksplicitno bi naj to zgodbo zaključili v gospodarstvu, sodeč po govorjenju in ravnanju vlade pa tudi na kulturnem in socialnem nivoju. Janša to dokazuje z nediplomatskim kontriranjem manifestacijam starih vrednot — vsaj javnih, vsaj najbolj simboličnih in vsaj tistih, ki so po njegovem nedržavotvorne — oz. njihovih nosilcev.

To bi bilo v principu hvalevredno, če ne bi šlo za socialni in kulturni inženiring, za katerega pa v demokraciji seveda ni prostora. Predsednik vlade si ne sme jemati pravice — ali celo zgolj gojiti želje —, da bi spreminjal svet z aktivno kulturnopolitično purifikacijo prejetih idej ali magari predsodkov, vsajenih globoko-globoko v ljudi. Če mu gre kaj takega po glavi, potem naj raje zamenja službo in postane kolumnist — šele potem bo lahko pizdil.

Socializem smo skratka preživeli, zgodovine pač ne moremo zanikati. Toda delovno ljudstvo bi lahko dojelo vsaj to, da večina problemov, s katerimi se danes srečujemo, ni posledica tega, da smo v socializmu živeli, temveč tega, da smo ga preživeli, kot da se nič posebnega ne dogaja, in da si še danes delamo utvare, da je to bila najboljša možna ureditev v najboljšem izmed vseh možnih svetov. Del teh tipičnih tranzicijskih, postsocialističnih težav pa je žal in seveda tudi ta vsesplošni družbeni relativizem: tistim, ki imajo prav, ne moremo dajati s čistim srcem prav, kot tudi ne moremo iskreno oponirati tistim, ki se motijo.

Dnevnikov Objektiv, 2. 6. 2007

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 6. Junij, 2007 ob 08:33 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

13 komentarjev na “Naglji za relativizem”

  1. jablana pravi:

    Po moje je najboljši odgovor jugonostalgikom ignoriranje. Totalno.
    Tudi ta tvoj zapis deloma prispeva k temu, da še vedno tli (ali pa celo gori?) to poveličevanje preteklosti, ki bi bilo nezdravo tudi, če bi bila v resnici ta preteklost tako briljantna.

  2. Urška Urška pravi:

    Mogoče je pa kolektivni spomin – tako kot spomin posameznika – tudi selektiven in se torej spominjamo bolj ali manj le lepih stvari. Od prijetnih spominov do nostalgije je pa itak le še korak. Sicer pa nisem čisto dobro razumela, kaj si hotel povedati s tem, da svoboda odtehta samo svobodo sámo. Ali moje nerazumevanje pomeni, da sem predstavnica kulturnopolitične in političnoekonomske neozaveščene materialistične množice?
    Pa nageljni so, Marko, ne naglji, porkafiks! :)

  3. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Urška, ne preklinjaj. Nageljni mi zveni preveč gorenjsko.

  4. Simon Simon pravi:

    Še vedno pravim, da so nageljni in jugo-nostalgiki v glavnem neškodljivi. Ni potrebe, da jih postavljamo v vrsto skupaj še s kašnimi samodestruktivnimi nemarneži, kot so kadilci in njim podobni. Bolj me skrbi dejstvo, da je Hitler pri nas tretji najbolj bran avtor in da glede tega nihče ne zganja posebnega haloja. Gotovo bi bilo drugače, če bi bil to kakšen Marx in njemu podobni.

  5. likard37 likard37 pravi:

    Skoraj nimam kaj dodati napisanemu. Spet dober članek. Le tisto okoli prvega maja me je malo presenetilo. Jaz sem bil dolga leta prepričan , da je predvečer 1. maja namenjen povečani porabi nepriporočljivih vrst pijače, zlorabi lahkih drog in prijetni uporabi gumijastih izdelkov. Vidiš, zaradi takšnih pomot človek zlahka pade v kakšno nesmiselno nostalgijo!

  6. ermin pravi:

    crni, vsaj ti – majsko dete – bi lahko preskočil omembo meseca mladosti. ali prvega še vedno nisi pozabil – maja.

  7. simm simm pravi:

    Letos so mediji pretiraval, kot nekak tih revolt na sedanje stanje …
    Sem imel občutek, da cela država “nostalgira”!!!

  8. Urška Urška pravi:

    Marko, oprosti, ampak glede preklinjanja si enostavno ne morem pomagati. Kot del neozaveščene množice očitno ne znam bolje. Mogoče bi bilo drugače, če bi razumela tisto o svobodi …

  9. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Urška, zelo me čudi, da ne razumeš tega preprostega stavka. Da svoboda odtehta samo svobodo pomeni (v kontekstu moje kolumne), da so neozaveščene množice očitno pričakovale, da jim bo svoboda samoumevno prinesla tudi ne vem kakšno blagostanje. Ne. Svobodo imamo zato, da smo svobodni – neglede na premoženje in standard. Jugosnostalgikom, ki se jim standard po osamosvojitvi ni popravil (ali celo poslabšal), se v tem smislu zdi svoboda odveč, brez veze. Saj poznaš priliko o egiptovskih loncih mesa: ko je Mojzes popeljal svoje ljudstvo čez Rdeče morje, so mu zvesto sledili, ko pa so postali lačni, pa so mu začeli naprej metati, da so v sužnosti v Egiptu imeli vsaj kaj jesti. Preberi si knjigo Draga Jančarja na to temo (in z istim naslovom).

  10. pipi pipi pravi:

    @Marko: malo mimo konteksta … ze veckrat sem opazil pri tebi, da na rss dobim kaksno objavo, ki jo bodisi potem re-objavis dost kasneje ali pa (morebiti zgolj moja dozdeva v glavi) jo celo nikoli zares ne objavis potem … je tukaj zadaj zgolj to, da si v dolocenem trenutku premislis in post zbrises, ali po nesreci objavis, namesto da bi dal pod draft … koker koli, sedaj me zivcenega dela misel na video, ki naj bi bil z neke poroke in iz teksta sodec dost zanimiv …

    .::PiPi::.

  11. Urška Urška pravi:

    Hvala, Marko, zdaj pa razumem. Mogoče je pa teh nekaj stavkov umanjkalo v kolumni. Včasih se nam kot piscem kakšne stvari zdijo zelo samoumevne, ker so nam pač popolnoma jasne, in se nam jih potem bralcem ne zdi potrebno prav dosti razlagati, ker mislimo, da itak štekajo, tako kot mi. Jančarjev esej bom pa prebrala, hvala.

  12. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Ja, PiPi, včeraj zvečer sem to objavil, video je že bil uploadan, ampak se ga še ni dalo gledat, zato sem zbrisal. Ta hip sem ga dal gor zares.

  13. Prisluhi iz ženske garderobe » Blog Archive » Je že puč na letališču? pravi:

    [...] potem se ljudje jezijo nad nostalgijo? Pa mi to v eni taki lepi (mentalni) nostalgiji [...]

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.