Knjižnica knjižnic

Ponedeljek, 11. junij 2007

Dr. Žiga Turk, minister brez portfelja, je v tem trenutku najbrž najbolj zaseden in priljubljen govornik v Sloveniji. Ko je ta tekst izšel v Dnevniku, je ravno nagovarjal udeležence Blogresa. (Ob tej priliki se mu lepo zahvaljujem za omembo mojega nastopa v petkovih Odmevih.) Že v torek pa je nagovoril — in sicer z video posnetka, ker je bil nepredvideno zadržan — založnike, ki so se zbrali v Portorožu na 5. kongresu Knjiga na Slovenskem.

Kot predavatelj sem se aktivno udeležil oz. se udeležujem obeh kongresov tudi sam, zato približno vem, za kaj gre pri eni in drugi stvari. Toda pustimo bloge za kdaj drugič in se posvetimo knjigam.

Založniki so med drugim razpravljali tudi na temo digitalizacije knjig in se spraševali, ali je to zanje grožnja ali poslovna priložnost. Vprašanje je seveda retorično na obeh straneh: seveda je grožnja in seveda je priložnost.

Na kongres so povabili tudi Tomaža Domicelja, da bi jim kot človek s posluhom povedal, kako so to reči urejene v sorodni branži. Njegovo predavanje sem zamudil, sem pa pozneje slišal njegovo priložnostno repliko o prodanih nakladah nosilcev zvoka. Pred desetimi, petnajstimi, dvajsetimi leti, je povedal, so se vinilke, kasete, cedeji najbolje prodajanih izvajalcev prodajale v nakladah okrog 100.000 izvodov, tudi več. Danes niti najbolj popularna štanca ne preseže niti četrtine te naklade. Ljudje so postali tako “pametni”, da si glasbo zastonj downloadajo z interneta!

Slovenija je morda napredovala, kar zadeva boj proti uporabi piratskega softvera. Glede glasbe pa je še vedno zadnji Teksas — oprostite, Kitajska. Je pa dosežek, da piratizirane glasbe nihče več ne prodaja javno na štantih.

Založniki imajo ta prastrah, da bi si odžirali kruh, če bi knjige — poleg tiskanih ali namesto tiskanih — dajali na internet tudi digitalizirane (preslikane, pretipkane) knjige. Po mojem gre za pomoto, ki ne upošteva razlik med knjigo in glasbo. Glasbena publika se z uporabniki interneta prekriva skoraj v celoti, kupci knjig pa le komajda; glasbo je za razliko od literature mogoče konzumirati skoraj kjerkoli in kadarkoli; glasbena publika sama se v tržnem povprečju in po življenjskih navadah bistveno razlikuje od knjižne, ki je bolj kultivirana in kupno močnejša, pa tudi konservativnejša.

Prednost knjig pred glasbo — in eden pomembnejših razlogov za digitalizacijo knjig — pa je tudi v tem, da v veliki meri prav na njih temelji družba znanja. In na to je opozoril Turk. Še več: rekel je, da ne vidi razloga, da knjige ne bi bile dostopne na internetu, če jih subvencionira država z davkoplačevalskim denarjem, in zakaj subvencija ne bi bila namenjena izključno avtorju; treba da je počasi eliminirati tiste, ki se ne ukvarjajo s produkcijo, temveč samo nekaj prekladajo iz skladišča v skladišče in h kupcu ali kamorkoli; če pa hoče kdo izdati knjigo, ki je že dostopna na internetu, tudi med lepimi, trdimi platnicami, in jo tržiti tistim, ki se jim ne ljubi begati po ekranu, naj kar izvoli, tudi to zna biti še vedno biznis.

Založnikom sem predstavil naslednjo poslovno simulacijo. Recimo, da natisnejo knjigo, ki je nameravajo prodati 1000 izvodov po ceni 20 evrov, ob tem pa ponudijo tudi dostop do knjige ali download za isto ceno. V tem primeru se ne bo praktično nič spremenilo: še vedno je bodo prodali 1000 izvodov, v elektronski obliki pa mogoče en odstotek.

Toda če poleg teh komercialnih 1000 izvodov po 20 EUR ponudijo e-knjigo zastonj, se tudi ne bi nič spremenilo. Četudi bi se več ljudi odločilo za digitalno knjigo, to ne bi vplivalo na prodajo tiskane izdaje v večji meri, kot bi se lahko zmotili pri napovedi prodaje. Prvič, to ne bi bili eni in isti ljudje, drugič pa bi si jo mogoče downloadal tudi del kupcev tiskane izdaje, ker jim je všeč, da imajo to vsebino vedno pri roki (v računalniku). S tem so se nekateri od prisotnih celo strinjali.

Predstavljajte si svet, v katerem bi bile vse knjige dostopne na internetu — ampak res vse. Če bi se vam zahotelo najti citat iz kateregakoli dela kateregakoli avtorja, domačega ali tujega, v izvirniku ali originalu, študijsko gradivo ali roman, poezijo ali esej, kuharsko knjigo ali slovar, bi samo vnesli ključne besede v iskalnik in kliknili enter. To bi seveda spremenilo vlogo obstoječih knjižnic — tako nacionalnih kot študijskih in splošnih —, vendar ne v negativnem smislu, kot si morda mislijo predstavniki knjižničnega lobija. Spremenilo bi tudi način poslovanja založb in knjigarn, vendar tudi ne v negativnem smislu, tako kot si predstavlja knjigarski lobi.

Prepričan sem namreč, da bi na knjižno produkcijo to vplivalo samo pozitivno. Še vedno doslej je bilo namreč tako, da se ljudje oprimejo tistega, kar jim ponujaš. Vsesplošna dostopnost knjig na internetu bi knjige oziroma branje postavila v družbeni fokus, s tem pa bi se povpraševanje po knjigah bistveno povečalo. Ker pri vsej tej evforiji okrog interneta — ki ji še sam podlegam — pa na nekaj vendarle pozabljamo: človeštvo še ni izumilo boljšega informacijskega vmesnika od potiskanega papirja.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 11. Junij, 2007 ob 13:49 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

34 komentarjev na “Knjižnica knjižnic”

  1. jonas jonas pravi:

    Pred desetimi, petnajstimi, dvajsetimi leti, je povedal, so se vinilke, kasete, cedeji najbolje prodajanih izvajalcev prodajale v nakladah okrog 100.000 izvodov, tudi več. Danes niti najbolj popularna štanca ne preseže niti četrtine te naklade. Ljudje so postali tako “pametni”, da si glasbo zastonj downloadajo z interneta!

    Hm. Po moji grobi oceni se je trend upadanja prodaje CD-jev v Sloveniji začel v devetdesetih. Zgovarjanje na internet (ki se je razcvetel deset let kasneje) je neumnost. Osebno še nisem stočil nobenega Domicljevega mp3 štiklca,… Ti? Brecljev Cocktail sem pa kupil. Tako kot najbrž ti.

    Rad bi videl kakšno resno študijo na to temo.

  2. alcessa pravi:

    Ja, vsaj mi tisti, ki nam knjiga pomeni zasluženi oddih od zaslona in – sicer ergonomičnega – pisarniškega stola (česar se znajo razveseliti oči, glava ter r*t), se knjigi na papirju ob ležanju na kavču ne bomo nikoli odpovedali. Druga stvar: osebna knjižnica s ta pravimi knjigami je tudi izraz nečesa, ne da, in brez nje bivalni prostori niso popolni.
    Kljub dejstvu, da nemški časopis Spiegel lahko kadar koli preberem na netu, mi ne bi padlo na pamet, da bi odpovedala naročnino na papirnato izdajo …

  3. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Jonas, ne sodi po sebi! (Po Domicelju pa sploh ne! ;-) ) Nas, ki kupujemo plate, imajo dowloadarji že od nekdaj za budale.

  4. laajoo pravi:

    Problem pri taki “e-knjižnici” bil bilo razvršanje podatkov. Kako uporabniku omogočiti, da dobi točno informacijo, ki jo hoče, v najkrajšem času. Mogoče bi se lahko taka količina podatkov rešila z kakšno čudno kombinacijo folksonomije in wiki… Pač veliko raziskav bi bilo potrebnih….

    Drugače je pa tej “knjižnici” precej blizu Amazon… Seveda bi naša knjižnica še veliko bolj izrabila “dolgi repek”, vendar vseeno Amazon nakazuje, kakšen efekt bi lahko to imelo…

    Vsekakor se ne splača ukvarjati z knjigami, ki jih prodajajo v desettisočih+ izvodih. Velika večina knjig, v katerih je RES kakšno znanje zbrano, ima zelo omejen krog ljudi, ki jih lahko doseže… Gledati je potrebno globalno…

  5. laajoo pravi:

    Drugače pa jaz osebno (kot downloader glasbe) gledam ljudi, ki kupujejo plate z velikim spoštovanjem…

    Jaz si nažalost lahko privoščim samo smetano glasbe, ki jo downloadam, v CD obliki… Pa še to sem se omejil na slovenske izvajalce… (moj zadnji kupljeni CD je bil Olivjia…)

  6. papagaj pravi:

    Crnkovič je spet usekal mimo. Kot ponavadi.

    1. Knjižnemu trgu se obeta podobna revolucija kot glasbenemu. Ko bodo naprave kot je Sonyev e-ink Reader čez par let stale 50€, tudi senilni starci (kot je npr. avtor zgornjega prispevka) ne bodo več kupovali papirja – ravno tako, kot je tudi moja babica pred kakim letom prešaltala iz telekartice na mobitel. Ne razumem ljudi, ki pravijo, da ima buljenje v tanek list celuloze samo po sebi neko ezoterično vrednost, ki jo ni mogoče preseči z drugimi materiali, ki so neskončno bolj ekonomični in ne zahtevajo množičnega poseka gozdov.

    2. Ni res, da tehnološko osveščena generacija ne odžira trga papirju. Vem, ker sem sam tak primer. Čedalje manj naročujem knjige iz tujine, saj njihove piratizirane verzije najdem na internetu in mi torej poleg zasoljene založniške cene ni treba plačevati še davka na provincialnost, ki ga pobira DHL in podobni paraziti.

    Podobno je z revijami. Dandanes je mogoče najti vsakodnevno digitalno izdajo papirnetega Le Monda, pa tudi tednik Spiegel, ki ga omenja alcessa je na voljo na nekaterih piratskih straneh. Če ne bi bilo tega, bi tudi sam mogoče kdaj razmislil, da bi se legalno naročil na kakšno od teh revij.

    1. Sveta, kjer bodo vse knjige dostopne na internetu, si ni težko predstavljati, ker deloma obstaja že sedaj! Projekt Gutenberg je npr. zdigitaliziral vse pomembnejše svetovne avtorje do leta 1920, Google pa že sedaj omogoča iskanje citatov tudi iz avtorsko zaščitenih del. Ravno včeraj so objavili novico, da bodo pri Googlu s pomočjo kakih 20 univerz v kratkem poskenirali približno 10 milijonov knjig.

    2. Za smrt večine založnikov se pa itak ni treba sekirati, saj ta panoga nikoli ni bila precej profitabilna. Jaz se že sedaj veselim časa, ko mi ne bo več treba prenašati zdolgočasenih pogledov zafrustriranih knjižničark in bom raje kot za zamudnino odštel 0,99€ za nakup knjige v on-line trgovini.

  7. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Papagaj: Pametni bojo vedno pisali, izdajali in brali knjige. Ne bodi tak fanatik.

  8. papagaj pravi:

    Ja, samo ne papirnatih.

  9. diaspora pravi:

    Do nekakšne pomembnejše revolucije knjig v smeri tranzicije iz tradicionalne oblike v cyber svet bo le stežka v celoti prišlo, saj si ne predstavljam, da bi ljudje dejansko zmogli po več ur strmeti v ekran ter si zraven misliti, da bodo bibliotekarsko industrijo opetnajstili za borih 20 Evrov, verjetno bi kaj kmalu odšli v knjigarno ter si kupili standardno verzijo, ki se je skozi zgodovino ohranila kot konstanta, spreminja se le design.
    Kar pa se tiče trivialne uporabe knjig na spletu, v smislu iskanja informacij o knjigi sami ter raznih citatov pa je takšno početje precej nedolžno in v nobenem pogledu ne bi zmanjšalo prodaje in profitabilnosti same branže.

  10. mweiss pravi:

    @Papagaj
    Ni ti potrebno biti žaljiv, se pa v veliki meri strinjam s teboj. Tudi sam sem uporabnik tehikalij in enega odsluženih Palmov z večjim ekranom uporabljam kot E-book čitalnik. Sem reden gost Project Gutenberg in tudi nekaterih, “drugačnih” izvorov tiskane besede. Včasih je z menoj na morje romal en cel kovček knjig, danes pa gre dlančnik s spominsko kartico.
    Mislim, da je Marko načel problem s katerim se bodo založniki morali slej ko prej spopasti in da jim vztrajanje zgolj na tiskanih izdajah ne bo zagotavljalo dolgoročnega obstoja. Solidno obvladam, vsaj sam tako mislim, dva tuja jezika in mi branje v teh jezikih ne predstavlja kakšen problem. Verjamem, da nas je takšnih vsak dan več in da bomo po elektronske knjige še naprej segali na tuje, če nam jih doma ne bodo mogli ali hoteli ponuditi.
    Težko je napovedati v kakšni obliki se bo trženje elektronskih knjig razvilo pri nas. Rahlo dvomim, da bi bile tega pri nas zmožne založbe. Vsaj ne v takšni obliki kot obstajajo danes. In vsekakor ne po ceni, kot jim jo predlaga Marko. 20€ za E-book? No go! Tudi iTjunovskih 0,99€ za knjigo je iluzija. Zadeva bi lahko zaživela nekje vmes. 10€ za E-book pri 20€ za papir. To se sliši smiselno. Zaslužek naj gre avtorju, pa prevajalcu in seveda nekaj lastniku E-knjigarne. Če zmanjšamo stroške oblikovanja in preloma, odštejemo stroške nepotrebnega tiska in mastne provizije današnjih velikih založb spustimo na razumno raven, bi najbrž lahko prišli v bližino ½ cene papirnate knjige.
    Resnica je, da bolj ko bodo velike založbe potiskale glavo v pesek in upale, da bodo še naprej delovale na ustaljen način, bolj jih bo nepripravljene prizadela digitalna doba tiskane besede.

  11. blitz blitz pravi:

    Jonas, se strinjam, da je prodaja CDjev začela upadati v 90-ih, vendar je to samo deloma res. Prodaja na izvajalca je res padla, skupna prodaja CDjev je pa narastla. Preprosto se je zgodila digitalna revolucija, ki pomeni, da lahko vsak Kljukec posname album. V vinilnih časih je bil tako studio kot izdelava enostavno predraga in ni mogel kar vsak pridanič v studio.

    Strahovito povečano število izvajalcev je povzročilo meglo, v kateri je le težko ločiti zrnje od plev. In tako se je prodaja nekako porazdelila.

    Marko, sem vesel, da nisem edini konzervativec, ki še kupuje plošče. Še nikoli nisem ničesar snel z interneta, niti ne vem, kako se to dela. Priznam, da sem kakšnih 10 CD-jev skopiral od prijatelja, pa še to le zato, ker jih ni več možno dobiti.

    Tudi si ne znam predstavljati, da bi pobiral knjige z interneta. Mislim pobiral že, ampak saj ne more človek brati z ekrana. Torej si jih bi natisnil, kar je morda na koncu dražje kot nakup tiskane knjige. Po drugi strani bi pa bila velik plus dostopnost e-knjig. In seveda bi lahko človek močno zmanjšal prostorko stisko.Če pomislim, da kupim v povprečju dve knjigi mesečno, bi to pomenilo že kar nekaj kvadratov več prostora v stanovanju.

  12. balkonski balkonski pravi:

    @papagaj:

    Saj ne rečem, da je Crnković s prispevkom zadel “u nulo”, a tudi ti si zgrešil. Že dolgo pred tabo so takšni in drugačni e-profeti napovedovali, da “čez pet let ne bo več papirja – nadomestil ga bo zaslon”. Malo morgen. “Če vprašate mene” (copy mojster Ivačič) imajo tiskane knjige še vedno najboljši “okus”. Si že kdaj poskusil prebrati celo knjigo z zaslona, tako od prve do zadnje strani, recimo takšno scca 750 stranmi. Kaj pa deset knjig? Recimo, ko si študiral za kakšen “masten” izpit? Profesionalno veliko časa preživim pred računalnikom, a imam e-knjige samo za dopolnilo njihovim “trdim” izdajam – samo kot reference, z iskalnikom vred.

    Modeli, kot ti, nam knjižnim “hardverašem” očitajo fetišizem. No, če sta polna knjižna polica ali dve (ali tri) fetiš, potem priznam – sem fetišist.

    Verjamem, da bo v bližnji bodočnosti tehnologija omogočala nekaj takšnega: imel boš “blank” knjigo – takšno z e-papirjem, namesto obiska knjižnice boš nanjo pretočil vsebino (e-papir bo čudežno postal “potiskan”) in jo potem udobno bral v postelji, off-line. Ko boš knjigo prebral, boš nanjo pretočil novo vsebino, etc. Ampak…

    Stavim, da bodo knjižne police klasičnih knjig nadomestile knjižne police e-knjig (tistih hardverskih – gedžetov), pač različnih modelov, vedno sodobnejše in z vedno tanjšim “papirjem”. Nekateri pač čutimo potrebo imeti na mizi odprtih po deset knjig hkrati. Dvomim, da bo kdaj drugače. No, celulozni papir bo morda izginil, nadomestil ga bo najverjetneje “plastičen”, po fizičnih dimenzijah podoben, e-papir. To pa bo tudi vse.

  13. papagaj pravi:

    Vsem dvomljivcem v branje z materialov, ki niso iz celuloze predstavljam tale dva izdeleka: Sony Reader in iRex Iliad. Gre za novo tehnologijo e-ink, ki ima mnogo večjo ostrino kot navadni zasloni, poleg tega pa se električna energija troši samo takrat, ko obrneš stran, drugače pa je slika na zaslonu statična:

    http://youtube.com/watch?v=6sKBsp77PY0

    Vam podobni ljudje so pred nekaj leti govorili, da s sabo nikoli ne bodo nosili mobilnega telefona, ker je predrag in ker je velik kot cigel (opeka).

    @balkonski
    Jaz pogosto berem knjige (tudi take z 750 stranmi) iz svojega LCD zaslona na laptopu udobno v postelji, ker me poleg cene med drugim predvsem moti 3-mesečni čakalni rok za kakšno novo knjigo iz tujine. Meni se kvaliteta branja sploh ne zdi tako slaba v primerjavi s knjigo. Če bi se komu ljubilo pretvoriti zapiske za mojo fakulteto iz analognega v digitalni format, bi jih z veseljem bral tudi na tak način.

    Tvoj zadnji odstavek je pa prav smešen. To je tako kot bi pred 10 leti trdil, da bodo v prihodnost na policah v glasbenih trgovinah vsako novo pesem, ki jo bo izdala kakšna skupina, potrebno kupiti skupaj z mp3 playerjem.

  14. balkonski balkonski pravi:

    @papagaj:

    Sony Reader. Ne se hecat, no. Zaslon je (vsaj) kakšnih štirikrat premajhen in ima, žal, samo eno “stran”. No go. Zadeva mora izgledati kot prava knjiga, takšna s stranmi t.j. listi, ki zaprhuta, ko hočeš poiskati nekaj na, recimo, 255 strani.

    Hej, če bereš z laptopa in ti je to všeč, zakaj pa ne. Whatever blows your hair back. Meni, vidiš, ni. Sodeč po tem, kako prosperira Amazon, kar veliko ljudi deli moje mnenje.

    Tega, da bi z vsakim mp3-jem moral kupiti tudi mp3 player, pa gotovo ne bi napovedal. Saj tudi v časih vinilk in kaset ni bilo treba imeti več kot enega gramofona / kasetnika. Ker, razen če ne tripaš na kakofonijo, nikoli ne poslušaš (niti) dveh komadov hkrati, kaj šele več. S knjigami je drugače.

  15. balkonski balkonski pravi:

    @papagaj:

    Aja, še brezplačen nasvet (ko se že pritožuješ čez cene): prej ali slej (upam, da ne prej) boš ugotovil, da dober vid nima cene. Ko ti bo kakšen optik upilil takšno ceno, da se ti bo kar zavrtelo, se spomni na vseh tistih n * 750 strani, ki si jih prebral z laptopa.

  16. pipi pipi pravi:

    sicer malo mimo bistva posta, za vse, ki si zelite e-literature pretezno digitalne smeri, le to najdete v veliki meri zbrano na http://www.ebookshare.net/

    Predno se sam dokoncno odlocim za nakup knjige, probam prej preveriti dejansko vsebino v e-obliki, ce je le ta na voljo, ravno tako je kasnejse iskanje veliko lazje in ucinkovito. Ima pa drzanje knjige v roki svoj car, da ne govorim o dopustu, kjer si ponavadi ne zelim ravno gledat v racunalnik, sam dozivljam dopust v smislu regeneracije na nacin, da vsakodnevne navede nadomestis s cim drugim :)

    .::PiPi::.

  17. papagaj pravi:

    @balkonski

    Če pričakuješ, da bodo listi digitalne knjige zaprhutali v tvoji roki, je to samo tvoj fetiš, ne pa cilj, kateremu je knjiga v osnovi namenjena. Vse kaže, da bo tudi ta tvoja zahteva kmalu izpolnjena:

    http://www.youtube.com/watch?v=GeaT62OMi8M

    Vsak fetiš ima pa seveda tudi svojo ceno.

    Če se ti LCD kontrast ne zdi dovolj dober (meni se), e-ink to pomanjkljivost zagotovo odpravi.

  18. balkonski balkonski pravi:

    @papagaj:

    Komaj čakam. A bom, po moje, čakal še dolgo. E-profetom pač ni za verjeti. Dotični head-honcho MIT-ovega Media Lab-a je leta 93/94 (sem pozabil letnico), ko nas je razsvetljeval v Cankarjevem domu, napovedal, da je e-list že stara novica, e-knjiga pa naj bi bila production ready “naslednje leto”. No, od takrat je minilo že več kot ducat “naslednjih” let, pa ni pokazal niti prototipa. Če pomislim, da je to taisti model, ki zdaj svetu obljublja $100-laptop (ki je medtem ratal najprej $135- in nato $175-laptop), me nič več ne more presenetiti. Je pač false prophet. Drugega prihoda še ni na vidiku, sam pa sem že dolgo časa nazaj ratal nejeverni Tomaž. Ko bom videl in otipal luknje, bom verjel. Prej ne.

  19. papagaj pravi:

    Tudi jaz sem zmeraj nejeverni Tomaž, vendar pa hkrati vidim, da takšne stvari kot Sony Reader že v resnici obstajajo, čeprav za zdaj še s precej zasoljeno ceno.

    Meni je dosti, da priznaš, da nove tehnologije peljejo ven iz papirnatega tiska in da zato dolgoročno ni ravno smiselno graditi novega NUK-a.

  20. balkonski balkonski pravi:

    Priznam?!? Ehm, a gre tukaj za kako prizna(va)nje ali kaj?

    Jeti tudi obstaja, a ko sem ga zadnjič hotel fotografirati, mi je zmrznil fotoaparat/telefon. Pa ni bila “finta v softveru”.

    Glede NUK-a imaš delno prav. Za študente je treba narediti udobne podmornice, štof pa vreči v e-obliko, da bo dostopen vsem. A kaj, ko se očetje naroda ne bi zadovoljili samo s tem. Zidaki so le zidaki, beton je beton, simbolika je simbolika. Pa tudi vsi s(m)o po malem megalomani.

  21. klemensas pravi:

    Zgraditi nov, boljši NUK, je še kako smiselno. Tak NUK, kot ga imamo zdaj je za Slovenijo sramota. Bil sem že v marsikateri nacionalni knjižnici v tujini, tudi v ekonomsko manj razvitih državah od Slovenije, in marsikdo nas prekaša, prostori morajo biti večji, prijetnejši, wireless obvezen, restavracije itd. NUK nikoli zame ni bil prijeten, bil je utesnjujoč, in tudi Plečnikova mojstrovina je precej utesnjena že na zunaj, ko je stisnjena v nek klavstrofobičen prostor, okoli NUKA bi moralo biti kilometer vodnjakov in klopc. V zdajšnji NUK ne bi nikoli mogel hodit z računalnikom in delat, ker bi me to utesnjevalo. Pojdite kdaj v tujino si ogledat kako pravo nacionalno knjižnico, po moje se vam bo Slovenija zdela svetlobna leta daleč. Mislim, da bi se morali slovenski intelektualci zavzet za boljšo knjižnico, veliko in razkošno, to je stokrat bolj pomembno od stadiona. Tule v Vilniusu mi še na misel ne pride, da bi sedel doma pred računalnikom, tako zelo mi ustreza njihova nacionalna knjižnica, ki ponuja marsikaj, kar NUK ne. Ampak to je Litva, in če greste bolj na sever, npr. v Helsinke je še stokrat bolje. In v take knjižnice ne hodijo samo intelektualci, temveč tudi običajni ljudje, ker je okolje pomirjujoče in sproščujoče, z mnogo nadstropji, celo restavracijami. Skratka, ne strinjam se s tistimi, ki menite, da sploh ne potrebujemo novega NUKA, še kako ga potrebujemo, in to takšnega, ki bo vsakomur v ponos in bo prostor za kreativno delo. Nekateri preveč ločujete digitalno in klasično papirnato knjigo, ampak vse to gre z roko v roki, zame tu ni ločitve, in v tujini je že zdavnaj tako, v njihovih razkošnih knjižnicah so to že pogruntali, medtem ko se mi trapci trapasti sprašujemo, ali sploh potrebujemo novi NUK. Pa še kako. Ne, mi Slovenci sploh nimamo udobnega javnega kraja za ustvarjalno delo. Tisti, ki prisegate na digitalno tehnologijo bi imeli lahko na voljo celo nadstropje in verjemite mi, da bi se v taki knjižnici s svojimi računalniki bolje počutili kot doma.

  22. simm simm pravi:

    Mogoče kdo ve, kakšni so podatki za kartografijo?
    Takole na oko bi rekel, da so ji šteti dnevi!

  23. chef chef pravi:

    Če se moram odločiti med tiskano ali e-knjigo, bom vdno izbral prvo! Krajši članek komot preberem tudi na zaslonu, kaj več pa ne.

    Dobro knjigo pa prebiram po več ur skupaj, udobno zleknjen v postelji, ali pa med tem, ko hodim v mesto po dolgočasni Jurčkovi.

  24. chef chef pravi:

    Če se moram odločiti med tiskano ali e-knjigo, bom vdno izbral prvo! Krajši članek komot preberem tudi na zaslonu, kaj več pa ne.

    Dobro knjigo pa prebiram po več ur skupaj, udobno zleknjen v postelji, ali pa med tem, ko hodim v mesto po dolgočasni Jurčkovi.

    Pa sem mlada generacija!

  25. maatjazh maatjazh pravi:

    Vsak nov tehnični medij se postavi ob bok starim. Ne nadomesti jih, samo odvzame del pozornosti njihovega občinstva. V nasprotnem primeru npr. tiskanih časopisov in radia po vdoru televizije in neta ne bi bilo več. Za tiskano knjigo se bo pozornost z razvojem kulture e-branja torej predvidoma zmanjšala, izginila pa ne. Zmanjšanje samo po sebi bo seveda imelo ekonomske posledice, kar z vidika slovenskih založnikov ne napoveduje ravno svetle prihodnosti za izvirne izdaje. Za trge izdaj v velikih jezikih, zlasti v angleščini, nova prerazporeditev trženja s pisano besedo seveda ne bo usodna, saj gre tam pri tem poslu za velike izplene. Založniki, tudi slovenski, bodo – tako kot se pri nas iz drugih razlogov že dogaja z glasbeno produkcijo – tržili izdaje predvsem v velikih jezikih, saj je e-tržišče globalno. Tiskana izvirna slovenska knjiga pa bo – spet predvidoma – doživela še nižje naklade, kot jih ima že itak: kupovale jo bodo knjižnice (če se ne bo medtem spremenila tudi kulturna politika) in redki posamezniki, zbiratelji. To se v bistvu dogaja že danes, razlika bo le v tem, da bo cena takšne knjige verjetno precej višja, zaradi česar se bo zmanjšalo število zbirateljev in posledično izdanih naslovov v tiskanih edicijah.
    Kar je pri tem zelo dobro, pa je to, da se bo (na e-prizorišču) v razmerju med številom bralcev in piscev povečal delež slednjih, kar bo pomenilo porast ustvarjalnosti z vsemi pozitivnimi posledicami.
    Lahko se pa seveda tudi motim.

  26. Solo by Ručigaj » Blog Archive » Elektronska identiteta posameznika pravi:

    [...] Marko Crnkovič bi imel knjige dostopne tudi v elektronski obliki. Seveda ni daleč želja, da bi imeli vso glasbo dostopno v elektronski obliki. Ups – saj jo že imamo. Applova prodajalna iTunes Music Store, in tudi druge, da ne govorimo o programih, s katerimi lahko glasbene plošče v naši posesti kopiramo v digitalni svet, jih pretvorimo v zapis mp3 in jih sluhamo iz digitalne tehnike v neskočnost. A takšen način užitkarjenja v glasbi kmalu narekuje ključno odločitev – kupovati cedeje, ali kupovati glasbo preko spleta? Jih sploh kupovati? Morda bi bilo užitke bolj smotrno krasti z nelegalnim kopiranjem glasbenih datotek v svoje računalo, predvajalo ali na šifrirane nosilce? [...]

  27. zigaturk pravi:

    Še mojih 5c.

    Dve prednosti imajo knjige oz. revije:

    1) Bistveno hitrejše listanje, random access. Bistveno več bitov/sekundo sprejemaš z listanjem knjige oz. revije kot s klikanjm po zaslonu.

    2) Revija oz. časopis nudi just-in-case informacijo, ne zgodlj just-in-time. Širi obzorja, olajša “browse”. Na googlu najdeš samo tisto, kar si iskal. Kako dolgočasno!

    Glasba: ko bo dovolj poceni, bomo kupovali. allofmp3.com je dober primer. Glasbeniki bodo morali pa več zaslužiti z živimi nastopi, fetiš ovitki in drugimi zadevami, ki izpolnijo poželenje, ne pa potrebe. Podobno kot metlice.

  28. gyzarr gyzarr pravi:

    @zigaturk:na firefox si lahko naložiš en simpl plugin: stumbleupon. ko ga instaliraš, te dokaj obširno analizira, da vidi, kaj te zanima, potem pa stumblaš, kadar ti je dolgčaš – in vedno najdeš relativno zanimive stvari – vse s področij, ki te zanimajo. in najdeš tudi tisto, česar nisi iskal!
    za muziko se pa strinjam; bomo kupovali, ko bo ceneje. ker … ne vem, sam sem kar se tega tiče dokaj geek – na dan zloadam približno 10 albumov; vse preletim, tiste, ki mi na noben način niso všeč, zbrišem; če me kaj res navduši, kupim (posebno če gre za “obskurne” izvajalce z že itak majhno naklado).

    p.s.: nočem niti izračunat, koliko bi me stalo, če bi kupil 400gb, ki sem jih v zadnjem času zloadal, ampak sigurno bi blo za zoisovo štipendijo kot edini vir dohodka preveč.

  29. gyzarr gyzarr pravi:

    am … kako to, da ne morem urejati svojega komentarja?

  30. maatjazh maatjazh pravi:

    Žiga Turk pravi:
    “Glasba: ko bo dovolj poceni, bomo kupovali. allofmp3.com je dober primer. Glasbeniki bodo morali pa več zaslužiti z živimi nastopi, fetiš ovitki in drugimi zadevami, ki izpolnijo poželenje, ne pa potrebe. Podobno kot metlice.”

    Ej, očitno za glasbenike prihajajo težki časi! Kar se glasbe tiče, se zdi tole zelo nerazvojno razmišljanje.

  31. alice pravi:

    Papagaj, zdolgočasenost in zafrustriranost se meni ne zdi lastnost knjižničarjev.

    Jaz sem na strani tiska tudi zato, ker manj kvari oči od zaslonov.

  32. mihagapiha pravi:

    Marko, kontaktiral bi te privat, a nikjer ne najdem tvojega e-mail naslova.

    Miha

  33. zigaturk pravi:

    @gyzarr: hvala za link; naročil revij pa še ne bom odpovedal.

    @maatjazh: nerazvojno? Seveda pričakujem, da bo glasbeniki pogruntali kaj razvojnega. In da to ne bo npr. davek na prenesen gigabyte po internetu kot paralela davku na pomnilniške medije.

    Glasbeniki bi morali razmišljati, kako bi tisti denar, ki so ga ljudje pripravljeni plačati za glasbeno kulturo, pa tega ne potrošijo za plošče, vseeno potegnili v svoj žep. Šenkavanje glasbe na internetu zato, da bi prodali več izdelka YYY se zdi možna pot.

  34. maatjazh maatjazh pravi:

    @zigaturk: Davek na prenesen gigabyte? – Ne, davkov je že dovolj. Pomislek v bistvu izhaja iz vprašanja, kaj vse zajema skrb države za razvoj. Tu smo v tej zvezi nehote trčili na razvojno naravnanost slovenske kulturne industrije, ki je po defaultu omejena predvsem z jezikovno “bariero”, sicer bi bil njen obstoj ob boku megakulturnih multinacionalk nesmiseln. V praksi se kot takšen bolj ali manj že izkazuje. Vprašanje pa je, kdo in kako v imenu države skrbi za razvoj slovenske glasbene industrije (in pa založništva izvirnih slovenskih del). Gre res samo za politiko subvencioniranja, ki jo izvršuje MzK? Država ne vidi boljše rešitve? Je njen pogled na (slovensko) glasbo res nerazvojen?

    Ali še bolj konkretno: kako na tem specifičnem in omejenem trgu (ob realnem vrednotenju stroškov) ZNIŽATI CENO domačega YYY glasb. izdelka toliko, da bi ga kupil tudi Žiga Turk?

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.