Tika-taka

Sreda, 13. junij 2007

Z dojenčkom teče čas drugače, predvsem pa hitreje. Še nikoli niso dnevi, tedni in meseci minevali tako naglo kot zdaj, ko imamo Oskarja. Sprva, ko je svoj prihod na svet šele napovedal, se je čas sicer skoraj ustavil: ne pomnim, da bi se mi manj kot leto dni v življenju tako vleklo. Temu primerno sem bil na robu živčnega zloma, ko je na koncu zamujal že za skoraj dva tedna.

Res pa je, da Oskarjevo rojstvo ni bil edini rok: v teh devetih mesecih sem se preselil, kupil stanovanje in ga tri mesece obnavljal — z vsemi nepremičninskimi, bančnimi, notarskimi, obrtniškimi in notranjeopremljevalskimi digresijami vred, ki spadajo zraven — in se nazadnje, že z Oskarjem, preselil tudi dokončno. Tempo je bil frenetičen, lovili so se roki, vendar sem bil razen v zvezi s porodom presenetljivo miren. No, na koncu se je vse izšlo.

Dnevnikova kolumnistka Tanja Lesničar Pučko je pred dvema tednoma napisala odličen tekst o otrocih. Na primeru malega prijatelja, dveletnega Jurija, je o otroškem vpijanju sveta, odnosov in besed razmišljala kot o “podarjenem času”. In res: včasih se mi dejansko zdi, da je vse skupaj samo še bonus — kot je zadnjič pripomnil Gradišnik.

Nisem eden tistih, ki bi znali zlahka in naravno delovati sproščeno. Večino časa sem napet, nervozen, odsoten, samozadosten, neempatičen, zmeden, pozabljiv, osoren, navidez vzvišen, nepotrpežljiv. Tudi kadar sem sam. Veliko energije porabim, da z ljudmi komuniciram normalno in da jim posvečam ravno prav časa. (Mislim, enim ravno prav malo, drugim ravno prav veliko.) Enkrat sem — pa ne zato, da bi se tega otresel — poskusil z jogo. Mojster nam je dopovedoval, da se moramo skoncentrirati na tukaj in zdaj in ne misliti na nekaj drugega, kar nas žre ali visi nad nami. Ni šlo. Ne da nisem razumel, kaj hoče. Problem je bil v tem, da tega ne znam: vedno mislim na nekaj drugega (še zdaleč ne nujno zaskrbljujočega), z glavo sem vedno drugje (časovno ali prostorsko), vedno nekaj mislim, tuhtam (pa ne nujno pametnega). Daleč od tega, da bi bil zateženec ali zoprnež, samo sprostim, vživim in skoncentriram se težko.

Z Oskarjem pa mi vedno bolj uspeva živeti drugače. Morda je skrivnost v tem, da sem si v letu ali dveh rekonstruiral življenje, ki sta ga ob vseh peripetijah zadnjih let držala skupaj le še moj trmasti racio in nonšalantna emotivnost. Pa saj je tudi Oskar sam navsezadnje del mojega novega sveta. In morda je tudi skrivnost hitrotekočega časa ravno v tem, da šele ob njem spoznavam, kako si naj vzamem čas, čisti, notranji čas, bergsonovsko durée — pa ne le zase, ne le zanj, ampak kako naj čas v bistvu dojemam, ne da bi si domišljal, da se mi mora za vsako ceno muditi, tudi če ni razloga za sitnobo, kaj šele za paniko.

Ljubezen do otroka, vsaj do novorojenčka, je bolj podobna zaljubljenosti, le da je v njej že od začetka element večnosti, ki ji daje tudi globino. Tako se lahko človek skozi otroka zlije s časom, ki ga bo spremljal tako dolgo, da mu ne vidi konca — neglede na to, kako daleč je do takrat po koledarju.

Jana (Oskar in jaz), 5. 6. 2007

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 13. Junij, 2007 ob 15:11 v kategoriji BabyBlog.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

19 komentarjev na “Tika-taka”

  1. Fetalij W. Tyschew Fetalij W. Tyschew pravi:

    Otroci spreminjajo ljudi :) Sicer pa, da te ne daje hiperaktivnost? Ob vseh teh težavah s koncentracijo in sprostitvijo. Konec koncev pa je zna to biti dobra zadeva, da vedno nekaj tuhtaš in gruntaš… sploh pri pisanju ;)

    In lepo od tebe, da se trudiš z ljudmi komunicirati normalno, čeprav ti to žre energijo, vsaj poskušaš :)

    LP, uživaj

  2. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Vedno so me učili, naj bom do ljudi prijazen. To se me še danes drži.

  3. pipi pipi pravi:

    nekako pogresam vlogo tvoje partnerke pri tvoji ponovni sestavi v zivljenju, je resnicno zgolj Oskar za vse zasluzen?
    Vsaj v postih, kjer ga omenjas je vidno vpleten zgolj on in samo on …

    .::PiPi::.

  4. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Seveda je zaslužna tudi ona, in to bistveno. Sva pa zmenjena, da je ne omenjam (ali kvečjemu posredno), ker se noče pojavljat v medijih, in to je treba spoštovat.

  5. tameer tameer pravi:

    Lepo napisano Marko. Z otrokovim prihodom se v človeku marsikaj spremeni, tudi dojemanje časovnih dimenzij. Dokler nimaš resnične izkušnje starševstva, si tega niti pod razno ne moreš predstavljati.
    Ljubezen pa je tista snov, ki drži skupaj vesolje.

  6. pipi pipi pravi:

    @Marko: posteno. Kaj pa ce je Oskar po mami in si kmalu ne bo vec zelel medijske pozornosti … previdno, da ti ne bo kdaj metal pod nos … malo heca ;)

    .::PiPi:::

  7. mojcakoprivnikar mojcakoprivnikar pravi:

    …JAH, S PREMNOGIMI INFORMACIJAMI NAS SVET HRANI IN S TEM ODVRAČA, DA SE USTAVIMO IN POGLEDAMO V SEBE…JAZ SE TEGA VSAKODNEVNO UČIM…PREDVSEM T.I. ZAHODNA KULTURA JE NEKAKŠNA, BOM DEJALA, NEZDRAVA MEŠANICA ŽIVLJENJA. VČASIH SE ZAZDI, DA SO NEKATERI DOBESEDNO HIPNOTIZIRANI OD VSEGA TEGA BUMA, DIRENDAJA IN KAOSA. A MENIM, DA JE BISTVO V ZAVEDANJU NEUNIČLJIVEGA DUHA.
    …NEKAJ ČLOVEKA ŽE NALEPI, DA OBMIRUJE…OTROK…HVALA STVARSTVU, DA TAKO ČUDOVITI DAR KOT JE OTROK…PA ČEPRAV SEM ŠE MLADA IN SAMA NIMAM OTROK, VERJAMEM DA JE USTVARJENJE OTROKA NEKAJ HMHM…NAJMOČNEJŠEGA…
    ..IN JA…LJUBEZEN KOT NAČIN ŽIVLJENJA…

    Z lepimi pozdravi,
    Mojca :-)

  8. teoo teoo pravi:

    majhna svečka, ki ni iz voska, prilezla je našem Martinu iz noska, majhnega noska…
    vlečem paralele med Oskarjem in Martinom. Res, da nisi tako znan in vseprisoten kot Šifrer tiste cajte, sam zanimivo pa je. Če boš še veliko pisal o tamalem, bodo enkrat v prihodnosti vse hoteli vedeti, če je tudi njegov lulček velik kot triglav …:D

  9. afna pravi:

    Glede teka časa pa absolutno drži- nikoli doslej se mi mesec in celo leto dni nista zdela nekaj tako hitro minljivega. Ravno danes sem razmišljala (ko je ta mali nekaj sitnaril), da bom imela v celem življenju največ dve ali tri leta svojega dojenčka (če se to obdobje neha pri enem letu). Kaj pa je končno to, dve, tri leta? Mine kot bi pihnil. Posebej po tridesetem. :D

  10. fritz fritz pravi:

    Sem v času, ki stoji!
    In do te točke te popolnoma razumem!

  11. lukav lukav pravi:

    Wellcome 2 my world :)

  12. drenovka drenovka pravi:

    Prihod novega člana v družino kaj hitro obrne staršem svet na glavo, ampak se to v prihodnosti odrazi za zelo pozitivno, saj starši to zmešnjavo ob rojstvu hitro pozabijo, saj jim je važno, da je otrok zdrav in nadobuden. Te muke so kasneje poplačane. Res pa je, da je vsak začetek težak. Otrok je staršem šola za vse življenje. Nanj nikoli dobro ne moreš biti pripravljen. Začnejo se dnevi polni adrenalina, živčnosti, smeha in joka.Ampak tako pač je. Kakšna meditacija in pa masaža v dvoje ti bo koristila.

  13. diaspora pravi:

    Nekatera obdobja v življenju res ubirajo tako hiter tempo, da se jih v času trajanja niti ne zavedamo, saj smo preokupirani s samim dogajanjem.
    Tule bom naredil banalno primerjavo:/ Letos opravljam splošno maturo in vsakega izpita sem naravnost posran, pa ne zaradi straha, da nisem dovolj pripravljen, ampak zaradi dejstva, da je od le teh enkratnih pokazateljev znanja odvisna moja željena nadaljna prihodnost in takrat me spreleti srh pred tem kaj me čaka.

    LP:)

  14. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Diaspora: Lahko si predstavljam pritisk, ki ga čutiš ob maturi. Ampak naj te kot nekdo, ki je to že daleč za njim, lahko vsaj malo potolažim: v življenju te čaka še veliko takih obdobij. Ko boš na faksu, boš imel vsako leto tako “maturo”! Pa potem v službi, pa potem še …

  15. NoniBoy NoniBoy pravi:

    Najbolj se bojiš mature, ko še nisi odrasel, ko nimaš ciljev in ko se bojiš vsega, kar je pred tabo… s časoma se lahko naučiš premagovati dosti težjih stvari, kot je matura, ki jo na koncu koncev uspešno konča velik odstotek dijakov. Odstotek uspešnih ljudi kasneje je dosti manjši…

  16. herr doktor herr doktor pravi:

    To si pa ful lepo napisal.

  17. NoniBoy NoniBoy pravi:

    Sem ne :) haha stari maček pol življenskih izkušenj :) )) haha

  18. Dajana » Arhiv bloga » Potreba po otroku pravi:

    [...] potreba po otroku pri njem pojavila, ko mu je umrl oče. Uf, ne najdem tega njegovega posta, je pa lepo napisal, kaj se dogaja, ko dobiš otroka. Z Oskarjem pa mi vedno bolj uspeva živeti drugače. Morda je [...]

  19. Dajana » Potreba po otroku pravi:

    [...] meni se je pojavila, ko je otroka dobila moja sestra. Uf, ne najdem tega njegovega posta, je pa tu lepo napisal, kaj se dogaja, ko dobiš otroka. Z Oskarjem pa mi vedno bolj uspeva živeti drugače. Morda je [...]

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.