Arhiv za 17. Junij 2007

Bufet

Nedelja, 17. junij 2007

Ne zanima me, ali je Janković upravičeno razveljavil razpis za Pločnik in ga ponovil. Ne zanima me, za koliko je MOL na koncu dejansko nategnil najemnika. Na Konjskem repu/Pločniku/Tromostovju — ali dobi mar najemnik s koncesijo tudi pravico do poljubnega spreminjanja imena lokala?! — bi rad samo kdaj spil kakšno kavo ali sok in prebral časopise. Pa ne bom več. Deloma tega niti ne morem: recimo brati časopisov. Časopisov ni več. Nova ciljna skupina Kavarne Tromostovje so očitno tisti kmetje, ki časopisov ne le ne berejo, kupujejo, naročajo, temveč jim niti na misel ne pride, da bi jih prelistali, če se jim slučajno kdaj ponudijo zastonj. Kavarna brez časopisov je kot hotel brez postelj. A kaj bi jamrali! Večinska klientela nekdanjega Pločnika so tako ali tako turisti iz tujine, ki ne morejo mimo nezgrešljive terase/vrta na najeminentnejši ljubljanski lokaciji, ali turisti iz Ljubljane in okolice (ali drugih koncev Slovenije). Tem drugim časopise odtehta to neverjetno dejstvo, da so se znašli v srcu prestolnice, kjer si blagohotno in gosposko dajejo streči z oranginami in Nestléjevim sintetičnim ledenim čajem po 2 evra na stekleničko! Nujno je treba podražiti mestni avtobus, da ne bo vožnja do centra in nazaj stala toliko kot en sam bloody drink na Konjskem repu! Pa tudi cigaret ne prodajajo več. Briga njih. Najbrž ima to kakšno zvezo s časopisi. Danes sem recimo čakal natanko 20 minut, da sem dobil na mizo to, kar sem naročil — pa ni bilo pretirane gneče. (Ko sem postal siten in pripomnil, da smo žejni in da ne bi čakali tako dolgo na preprosto naročilo, je smrklja odvrnila, da je tudi ona žejna! Take imam najraje. Mislim, izjave.) Ampak saj veste: vsi bi imeli lokale, v katere bi natrpali čim več miz in stolov, pri tem pa bi najeli čim manj kelnarjev. In še tiste uboge mulce, ki so jih kdo ve kje sneli, ki v življenju še pladnja niso držali z eno roko, kaj šele, da bi odpirali steklenice kje drugje kot na žurih, pač postavijo za šank in naj se sami znajdejo. (Meni gre recimo blazno na živce, da so natakarji sama mularija. Ta poklic je propadel! Rad bi enkrat doživel, da bi mi stregel človek, ki bi bil starejši od mene in bi imel vsaj malo šlifa!) A kakorkoli: nekdo nekje v neki pisarni pobira keš od Nestléjevih sintetičnih ledenih čajev za 2 evra — moj keš in keš natakarjev — in izračunava, kdaj se mu bo pokrila investicija v prekleto koncesijo, ki mu jo je župan zacolal. Zacolal pa mu je toliko, da mora zdaj nesrečni lakomnež šparati na časopisih in nasploh delati masoven lokal ali tako rekoč kolodvorski bufet, v katerega bo strpal ja čim več ljudi, ker je to kao glavni in najslavnejši lokal v Ljubljani. Tako je v Ljubljani. Kmalu še kave in najpreprostejšega piva ne bomo več mogli spiti, ne da bi se iz nas delali norca, ker zahtevamo preveč. Mene na Konjskem repu ne vidijo več.

  • Share/Bookmark