Bufet

Nedelja, 17. junij 2007

Ne zanima me, ali je Janković upravičeno razveljavil razpis za Pločnik in ga ponovil. Ne zanima me, za koliko je MOL na koncu dejansko nategnil najemnika. Na Konjskem repu/Pločniku/Tromostovju — ali dobi mar najemnik s koncesijo tudi pravico do poljubnega spreminjanja imena lokala?! — bi rad samo kdaj spil kakšno kavo ali sok in prebral časopise. Pa ne bom več. Deloma tega niti ne morem: recimo brati časopisov. Časopisov ni več. Nova ciljna skupina Kavarne Tromostovje so očitno tisti kmetje, ki časopisov ne le ne berejo, kupujejo, naročajo, temveč jim niti na misel ne pride, da bi jih prelistali, če se jim slučajno kdaj ponudijo zastonj. Kavarna brez časopisov je kot hotel brez postelj. A kaj bi jamrali! Večinska klientela nekdanjega Pločnika so tako ali tako turisti iz tujine, ki ne morejo mimo nezgrešljive terase/vrta na najeminentnejši ljubljanski lokaciji, ali turisti iz Ljubljane in okolice (ali drugih koncev Slovenije). Tem drugim časopise odtehta to neverjetno dejstvo, da so se znašli v srcu prestolnice, kjer si blagohotno in gosposko dajejo streči z oranginami in Nestléjevim sintetičnim ledenim čajem po 2 evra na stekleničko! Nujno je treba podražiti mestni avtobus, da ne bo vožnja do centra in nazaj stala toliko kot en sam bloody drink na Konjskem repu! Pa tudi cigaret ne prodajajo več. Briga njih. Najbrž ima to kakšno zvezo s časopisi. Danes sem recimo čakal natanko 20 minut, da sem dobil na mizo to, kar sem naročil — pa ni bilo pretirane gneče. (Ko sem postal siten in pripomnil, da smo žejni in da ne bi čakali tako dolgo na preprosto naročilo, je smrklja odvrnila, da je tudi ona žejna! Take imam najraje. Mislim, izjave.) Ampak saj veste: vsi bi imeli lokale, v katere bi natrpali čim več miz in stolov, pri tem pa bi najeli čim manj kelnarjev. In še tiste uboge mulce, ki so jih kdo ve kje sneli, ki v življenju še pladnja niso držali z eno roko, kaj šele, da bi odpirali steklenice kje drugje kot na žurih, pač postavijo za šank in naj se sami znajdejo. (Meni gre recimo blazno na živce, da so natakarji sama mularija. Ta poklic je propadel! Rad bi enkrat doživel, da bi mi stregel človek, ki bi bil starejši od mene in bi imel vsaj malo šlifa!) A kakorkoli: nekdo nekje v neki pisarni pobira keš od Nestléjevih sintetičnih ledenih čajev za 2 evra — moj keš in keš natakarjev — in izračunava, kdaj se mu bo pokrila investicija v prekleto koncesijo, ki mu jo je župan zacolal. Zacolal pa mu je toliko, da mora zdaj nesrečni lakomnež šparati na časopisih in nasploh delati masoven lokal ali tako rekoč kolodvorski bufet, v katerega bo strpal ja čim več ljudi, ker je to kao glavni in najslavnejši lokal v Ljubljani. Tako je v Ljubljani. Kmalu še kave in najpreprostejšega piva ne bomo več mogli spiti, ne da bi se iz nas delali norca, ker zahtevamo preveč. Mene na Konjskem repu ne vidijo več.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 17. Junij, 2007 ob 21:42 v kategoriji Po defaultu ZNB.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

36 komentarjev na “Bufet”

  1. ameli ameli pravi:

    “Ta poklic je propadel! Rad bi enkrat doživel, da bi mi stregel človek, ki bi bil starejši od mene in bi imel vsaj malo šlifa!)” – no, s tem se zelo strinjam, sploh besedo šlif večkrat uporabim prav v teh nemogočih situacijah.
    Pozabijo ti prinesti menu, ne slišijo besede kapučino in prinesejo belo kavo, gledajo te znaveličano, potrojijo račun…
    Cafe-cafe v Mb je odličen, kavica achante, pa še super so založeni z revijami, časopisi bolj “resne” narave…

  2. Fetalij W. Tyschew Fetalij W. Tyschew pravi:

    Jebiga, tko je ko imajo zaposlene same študente, večinoma brez gostinske šole, za ta drobiž, ki ga večinoma zaslužijo, pa imajo vso pravico, da se jim je*e. Bolj žalostno je to, da nimajo časopisov, res čudna poteza… Morda bi se moral kdo obregniti ob to direktno šefu/lastniku, kaj takega. Kup časopisov pač ni tako draga zadeva, da bi lokal zaradi tega propadel.

    Poklic natakarja pa je propadel ja, zato ker bi dandanes vsi radi fancy službice, ki so dobro plačane, to je delo po pisarnicah in kak easy šiht, kjer se ni treba preveč naprezati, ob tem pa seveda ne bi skoraj nič delali… Ni čudno da nihče več noče biti natakar celo življenje. Tako da mene sploh ne čudi, da starejših natakarjev več nikjer ne vidim…

  3. fritz fritz pravi:

    Hja, pa smo tam! Že pred časom sem, nekje na Siciliji, v tednu posedanja v senci lokala, ko z družbo nismo želeli biti čevapčiči na plaži, opazoval natakarja, ki je v svojih zgodnjih šestdesetih opravljal to obrt. Da je bil res mojster me je prepričal vsak dan. Beseda ali dve, ko smo prišli, pa kozarec oliv, ki ga je mimogrede odložil, ko je šel naslednjič mimo. Kdaj smo naročili, se sploh ne spomnim, saj je vedno tekel pogovor o še nečem… Najprej sem si še mislil, da smo na nabito polnem vrtu lokala izjeme, da smo mu morda zaradi nečesa bolj simpatični. Pa ni bilo tako. To je bil njegov ritual, s katerim je opravil z nestrpnostjo gostov. Na pijačo nismo nikoli čakali. Dejansko najbrž vsaj deset minut dlje, kot pri ostalih natakarjih, a sam sem imel občutek, da nas je postregel takoj. Povsem nekaj drugega je bil ta vrt, ko ga ni bilo. Zgolj še en vrt, zgolj še en lokal v množici prenatrpanih. Čarovnije ni bilo. Ker ni bilo nikogar, ki bi to znal. Tako je to.

  4. Tibor Jablonsky Tibor Jablonsky pravi:

    amen.

  5. ermin pravi:

    če rad bi srečal prijazne natakarje, bo treba tja po miklošičevi (navkreber) če rad bi čike, se sprehodi na drugo stran prešernovega trga, tja do kioska.
    mene pa zanima muzkalični program na pločniku.

  6. pet-in-g-seks pet-in-g-seks pravi:

    tole pa res ni fajn politika lokala …

  7. okapi pravi:

    Kaj casopisi in cigareti – ko smo oni dan tam sedeli, izkljucno zato, da se ne bi bilo treba Pizami smejati stoje, jim je zmanjkalo kozarcev za veliko pivo. Verjetno zato, ker je z malim vecji zasluzek.

    O.

  8. Človek Človek pravi:

    In ja, potem izpadem sam negativec, ker govorim, da je šlo slovensko gostinstvo po gobe… :/

  9. stesh stesh pravi:

    Absolutno preveč stolov in miz na takšni kvadraturi.

  10. bunny bunny pravi:

    Neprijaznost študentov ne bi smela biti povezana s plačilom, kljub vsemu je strežba še vedno najbolj plačano študentsko delo. Cenovno je enačeno z delom programerja (študenta seveda). Pred leti sem tudi sama delala v enem izmed MB jazz klubov, kjer prav tako nismo imeli nevemkakšne tarife; mislim da je bila urna postavka okoli 450 nekdanjih tolarjev, pa smo se vseeno trudili. Pač, zame je to stvar osebnega pristopa in bontona, ki ga imaš in nikakor stvar postavke. Če se ti ne da, se ti pač ne da. Kot študent veš v kaj se podajaš in če ti plačilo ni všeč, dela raje ne sprejmeš kot pa da bi bil dan na dan nezadovoljen in še več, da bi to nezadovoljstvo projeciral na goste oz. stranke.
    Vedno sem lepo postrežena v Jazz klubu Gajo, ambient je odličen ,njihove stranke pa so ljudje, neobremenjeni s tem ali vidijo oz. so videni ;)

  11. Rado Rado pravi:

    Dragi Crnkovič,
    strinjam se s tabo glede brezosebnosti lokala. Tudi jaz se v lokalu nisem počutil “dovolj spoštovanega”. Glede cigaretov pa: “Kajenje je zasebna zadeva, opravi to doma”.

  12. bear bear pravi:

    Sem biu 3x tam na obisku, prvič zadnjič in nikoli več.
    Res ne vem kje je smisel, da nabutajo toliko miz na tako kvadraturo, kava najdražja v mestu dobiš jo brez kozarca vode.
    Ne vem kako imajo to rešeno drugje ker tega nisem opazil nikjer, namreč zvečer je na sladoledu nemalo mušic, ki jih privlači močna svetloba.
    Bodite pozorni, ker jst sm se zadnič samo obrnil.
    Pa ne pretiravam da jih je bilo skoraj na vsaki banjici vsaj 10.
    Sem pa slišal kdo so novi lastniki in me ne čudi….

  13. chef chef pravi:

    Jaz sem tudi zadnjič popenil!

    Za kofe z mlekom prav tako zaračunajo evro in pol, za pir pa tri evre! Zakaj najdražje cene v Ljubljani? Zaradi imenitne lokacije, ofkors! A žal je to vse, kar novi Pločnik ima.

    Pa bi dal z veseljem tudi dva evra za kofe, cena me sploh ne moti. Da ga pa čakam čisto predolgo, potem dobm pa skodelico Barcaffeja brez vode… hvala lepa, nategujte koga drugega, mene ne boste več!

    Da o večernem programu sploh ne govorim! Pa o natlačenosti miz.

  14. tihi tihi pravi:

    Tale zgodba me spominja na nek prispevek 24ur, ko so prodajalca pleskavic na nekem dogodku v središču mesta spraševali, čemu tako drage pleskavice. No ko je povedal višino najemnine za tisto stojnico za en dan, je bila cena pleskavice kar na enkrat razumljiva.
    Mogoče bi MOL ob naslednjem razpisu postavila bolj podrobne pogoje glede programa, ponudbe, cen in števila miz, ne pa da astronomsko najemnino najemnik potem pokriva z masovnim turizmom.

  15. maatjazh maatjazh pravi:

    Polička s časniki se je s Kavarno Pločnik vred preselila k Figovcu.

  16. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Ja, tudi jaz sem slišal, da se je Pločnik preselil pred Figovca. Grem danes sprobat. Sem pa malo skeptičen glede lokacije: tisto križišče je v primerjavi s Tromostovjem in Wolfovo še trikrat bolj hrupno, pa tudi na transverzalni točki ni, vsaj zame.

    Bear: Kdo pa so novi lastniki?

    PS: Bojim se, da bo tam kakšna zelo leva živa muzka. Je že kdo kaj slišal?

  17. bear bear pravi:

    Lastniki nekaterih “fastfoodov” v Ljubljani.
    Se pozanimam točno katere si lastijo.
    Uglavnem rednih gostov bo tam zelo malo!

  18. maatjazh maatjazh pravi:

    Pri Figovcu je res nekoliko bolj hrupno, so pa zato tam še vedno živa stara drevesa. Tudi glasbeni večeri bodo kot kaže bolj zanimivi od tistih, ki jih zdaj pri Tromostovju ponuja čaršija.

  19. strike strike pravi:

    Lahko se pritožite vodji strežbe, ki sliši na ime KEKEC. Neverjetno, ampak resnično.

  20. chef chef pravi:

    Lastijo si fast food okrepčevalnico Točka na Čopovi. Tudi na točki imajo najdražjo ponudbo kebabov v Ljubljani. Najbrž je tudi tista lokacija bolj elitna od lokacije na Miklošičevi ali Trubarjevi. Kaj pa vem.

  21. ermin pravi:

    @ chef: (maolo off topic) enkrat sem poskusil njihov kebab in mi ni uspelo pojesti ga do konca. od takrta mi ne pada na pamet da bi menjal rašidovega iz pasaže name.

  22. matic pravi:

    saj ne da bi hotel samo hvaliti, ampak, prav toliko, kot je koncept tega “novega pločnika” zanič, toliko si v črno zadel s tem prispevkom.

    Priznam sicer, da ponudbe sploh nisem sprobal, sem se obrnil že prvič, ko sem bil tam zmenjen na petkovem “poslužbenem” piivu.

    turbokapitalizem turbožupana.

  23. simonarebolj simonarebolj pravi:

    Jaz sem slišala za “Pločnik” pred Figovcem pred parimi dnevi. In prav imaš … obetajo si čim več žive muzike. V četrtek (mislim, da je bil četrtek) so igrali Fake Orchestra , tako da očitno prav levi muziki niso naklonjeni, ampak zna bit kar v redu vzdušje, čeprav je še malo za počakat, da ne bi takoj skakali od veselja v zrak. Zaenkrat kaže v redu.

    Je pa res, kar se tiče trpanja miz in čim manj natakarjev in natakaric, pa še ti so od besa nad slabo plačano uro in preveč dela le še nesramni in objestni do gostov.

    Kar se tiče starejših natakarjev, ki naj bi bil to nekako njihov poklic, ti priporočam, da greš kdaj na kosilo v Vodnikov hram … he, he, he … Nekaj je mladih in nekaj tistih starešin, ki smo jih bili nekdaj vajeni. Po mojem znaš dobit živčni zlom … vsaj jaz sem ga že parkrat. Kar hočem povedat je, da danes ne stari ne mladi nima več veze, ker je politika povsod vedno bolj enaka. Mizerna plača za malo kadra in temu primerno razpoloženo in zaposlen profil osebja. Dobri natakarji so samo še v kakšni koktajl placih, kjer na veliko tržijo od japijev in se temu primerno potrudijo, da so natakarji in natakarice še nekakšni “šovmeni” in flirtači, za nagrado pa je tudi njihova ura krepko višja.

    Lp

  24. diaspora pravi:

    Kot v vseh drugih branžah je s časom tudi v gostinstvo priromala kapitalistično nastrojena miselnost, profitabilnost je seveda na prvem mestu. Neumno bi bilo pričakovati, da bo srednješolec brez ustrezne izobrazbe, enako vestno opravljal svoj ˝trenutni˝poklic, kot nekdo, ki je bil zato izučen in si je skozi leta pridobil dosti izkušenj in zna s strankami primerno ravnati.

    V nekaterih lokalih je čas v katerem si postrežen že res občutno predolg. Zaenkrat si ga še lahko krajšamo s cigareti, ampak tudi tega bo kmalu konec. Me zanima kakšna bo situacija potem?

    Lp:)

  25. blitz blitz pravi:

    čisto prav imaš, Marko, da te motijo take zadeve. Kot je že marsikdo napisal, najbrž je probelm v cenah. Mislim pa, da je problem tudi v podjetnikih – pri nas so “privatniki” vedno bili bogati, zunaj pa ni nujno tako. Zlasti gostinci na zahodu marikdaj samo “preživijo”, ne pa bogatijo.

    Problem natakarejv pri nas izhaja tudi iz tega, da jih običajno prveč terajo in marsikdaj starejši tempa enostavno ne zmorejo. Iz svojega življenja v tijuni sem potegnil naslednjo izkušnjo – dva poklica sta v Sloveniji težja kot na zahodu: natakarji in trgovke. Delo pri nas poteka hitreje in je zato manj časa za prijaznost. V dunajskih kavarnah mladih natakarjev sploh ni; z ženo sva zelo rada zahajala k Landtmannu zraven Burgteatra – natakarji so bili stari med 45 in 70. Pa niso bili ne vem kako prijazni, ampak stil so pa imeli. Landtmanna sem oboževal, motilo me je le, da se sme vsepovsod kaditi. Taman zate, Marko

    P.S.: ali se še kdo spomni natakarjev iz Lipe konec osemdesetih in začetku devetdesetih. So bili vsi starejši, pa niso ravno imeli šlifa. Prej so bili čudni.

  26. Človek Človek pravi:

    No no Blitz, to pa ne bo držalo… Brata Yehia (Buddha Bar) sta začela z običajnim lokalom, danes sta ena najbogatejših zemljanov… Prav tako so na enak način pričeli lastnik Pasche ipd… Zato to, da se z gostinstvom nekdo samo preživlja je napačno razmišljanje. ˝Preživijo˝ zgolj tisti, ki ne znajo delati… Kot v vsakem poslu…Problem slovenskega gostinstva je drugje. O tem sem pisal že pred časom na lastnem blogu. Problem je v miselnosti in v nas samih, se pravi potrošnikih, ker podpiramo to neinovativnost in lenobo. Predvsem pa je problem, ki se v Sloveniji odraža na marsikaterem področju, v tem, da so na napačnih položajih napačni ljudje.

  27. simonarebolj simonarebolj pravi:

    Uf, ne bi se mogla bolj strinjat z zadnjim stavkom Človeka. Kaj pomeni sito najbolj ustreznih kadrov za določeno področje je v Sloveniji popolna neznanka in zgolj sreča botruje dobremu iztržku rezultata.

  28. blitz blitz pravi:

    Človek, nisem napisal, da se od privat posla ne sme obogateti, temveč, da ni nujno obogateti. Sem v materialističnem svetu preživel kar nekaj let in kar dobro vem, kaj govorim. Lokali in trgovine niso vedno vir bogastva, pa ne zaradi nesposobnosti lastnikov ampak preprosto drugačne življenjske filozofije, ki je na zahodu neprimerno manj materialistična kot pri nas.

  29. greciozo pravi:

    tudi sam sem imel podobne probleme v tem lokalu. fante je pobral naročilo, šel okoli vrta in srečal prijatelje, in so govorili in govorili. na svojo kavico sem čakal malo manj kot 20 minut, da se je natakar vse pomenil.

    bi pa rad pripomnil eno stvar, ki je postala stalnica v naših lokalih. takoj, ko dobiš na mizo svoje naročilo, ti to tudi zaračunajo. kot da bi prišel v trgovino in ne v lokal, kjer plačam tudi storitev. sam sem se že večkrat skregal in svojega zapitka ne plačam takoj, ker mi gre na živce, da mi takoj pod nos molijo račun. hej, mogoče bom pa še kaj spil! in bom vsakič sproti vlekel iz žepa svojo denarnico? in če jaz čakam na svoje naročilo 20 minut, bo tudi natakar počakal do trenutka, ko bom lokal zapustil …

  30. klemensas pravi:

    Natakarska kultura je v Sloveniji na psu. Problem ni le v študentih in natakarjih brez ustrezne izobrazbe. Če lahko primerjam s tujino, npr. Češko, Poljsko in Litvo, tudi tam delajo študentke kot natakarice, vendar se znajo obnašat. Ne vtikujejo se v gosta in ga ne tikajo. Mnogokrat so oblečene v uniforme, malce sicer po švabskem zgledu, a to je meni všeč. Če v Sloveniji natakarici rečeš: Oprostite, gospa … ti ta zabrusi, “jaz nisem nobena gospa, jaz sem Mateja, kar Mateja mi rec” In ko sem eni od teh rekel, da dobro vem, da ni nobena gospa, vendar da ji rečem gospa zato, ker sem sam gospod, je le užaljeno vihala nos. In kolikokrat so me v Sloveniji hoteli presesti, ker sem bil sam za mizo, in bi bilo torej bolje če bi sedel nekje v najbolj bednem kotu. Na Češkem je domačijska vulgarnost šov in teatralno izdelana, najbolj vroča kelnarica te zaigrano kresne po hrbtu in vpraša, če boš še eno pivo, to ni vsiljivo, to je dobro izdelan šov, ženska pa je ponavadi lepša kot povprečna kandidatka za slovensko mis. Natakarstvo je v Sloveniji tržna niša, vendar dokler se ne bo našel kak lastnik lokala, ki bo znal uniformirat svoje osebje, zahtevat strogo disciplino, tudi ne bomo deležni neke kulturnejše postrežbe, kot jo imajo na severu, v že omenjenih državah, nasploh pa v Avstriji in Nemčiji. Še na Hrvaškem, kjer imamo pogosto Slovenci marsikaj za pripomnit glede postrežbe, je natakarstvo na višji ravni. V Ljubljani pogrešam pivnice švabskega in češkega tipa, kjer bi ponujali tudi kvalitetno hrano in pa seveda imeli kvalitetno postrežbo. Ampak očitno naš trg tega noče, najbrž bi bil vložek prevelik in je bolje imeti v lokalu neko Matejo, ki se zapleta v gobezdava pomenjkovanja s vozniki traktorjev ali kakih dobrih limuzin. Mi smo neka mešanica alpskosti in balkana, iz tega pa nastane najhujša kombinacija. Pri nas se mora intelektualec prilagajat kmetu, medtem ko je v tujini obratno, tam se kmet boji gospoda.

  31. markizlj pravi:

    Slovenija je ITAK….in bo še nekaj časa v dobi NEDOJEBANEGA KAPITALIZMA in to se pač kaže, malodane na vseh področjih in nažalost tudi v gostinstvu. Je sicer v Ljubljani par lokalov z spodobno ponudbo in postrežbo, ambientom, vse ostalo je pa po mojem mnenju zabloda – nategovanje potrošnikov, masovka v stilu dejmo nabutat čim več miz, zbit skupi par starih dil, mal furnirja in iverke, prvlečt iz Italije kakšno kičasto kao starinsko kovano ograjo, ki jih tam btw. proizvajajo na metre, jo prefarbat, pa mal odrgnt, da bo fency fina – starinska, pa mal keramike… zmanjšat stroške in režijo na minimum cene na max. in bo fino…
    Osebje je itak iz ceste, delajo v glavnem na črno, sicer pogodbe čakajo v predalu ( just in case) če uleti inšpekcija, dizajnerji lokalov so ponavadi lastniki sami, ali njihove bejbe, ker za koji k… bi pa najemal arhitekte, oblikovalce, pa mi to vse sami znamo in najbolj vemo, pa še stane to. Ponavadi so to bivši švercerji, dilerji, kelnerji z osnovnošolsko izobrazbo ali nedokončano srednjo šolo, skratka novodobna slovenska “smetana”…
    Tko to gre, treba je pokrit lizinge in kredite za kajene, Q7, mece, metre na morju, vse to tankat registrirat in vzdrževat in na koncu meseca pokrit najemnino, pa še neki more ostat za hude čase…
    O nočnem življenju Ljubljane in njeni gostinski ponudbi, pa raje nebi zgubljal besed …

  32. simm simm pravi:

    Turizem smo ljudje!

    Ali nekaj podobnega, menda. Kaj bi to, če imamo pa belo Ljubljano, otoček sredi jezera, gore in morje … a zdej naj bi bli pa še prijazni?

  33. simm simm pravi:

    Sem pozabil, a ni Dolanc pred leti izjavil preroško misel, da ne bomo narod kelnarjev!

  34. Saša Gerčar Saša Gerčar pravi:

    Podobnih misli sva bila tudi midva z možem, ko sva ugledala koooooončno postavljen ta že težko pričakovani lokal. Najprej sva seveda spljuvala vse, kar sva uspela videti. Stole pa opravo natakarjev pa nič časopisov pa nekam bolj sterilen videz celega lokala, potem sva uspela pustiti polovico kremšnite, ki sva jo naročila za oba …..in verjemite mi, jaz res težko pustim kakšno sladico :) , nato pa naju je ob računu zadel še dodaten šok.
    Tudi naju ne bo več tam!

  35. Nergač » » Odstranili so stojala za kolesa pravi:

    [...] Tromostovje že vtaknil Pi.Roman, že junija pa v počasno postrežbo in odsotnost časopisov Marko Crnkovič, sem hotel ostati tiho, ampak včeraj me je podjetje Seam d.o.o., že spet razjezilo, čeprav [...]

  36. ikari pravi:

    tole sem pa šele danes videl… (22.4.2008) in spet je Crni zadel poanto… burekđinica dmađanti je poden od podna.

    tja pa se res ne hofi noooo.

    sej vem da se bo najdu ker k bo padu po men da sem snob. sej kot pravi slovencelni si tega Crnemu itaq niso upal rečt, čeprov je naredu isto kot jst…

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.