Za narodov blogor

Sošolke, ki so na obletnicah mature kazale fotografije otrok, so se mi vedno zdele zelo naporne. Samo da so začele vleči iz torbic svoje froce, posnete v otroških sobah ali na ramah očetov na izletih, smo sošolci že zavijali z očmi. To bi nas moralo zanimati, ampak nas ni prav nič. Če smo imeli smolo, pa so nam razlagale tudi o otroških boleznih in težavah v vrtcu.
Najbrž je to povezano. Ko so one rojevale, smo se jim posmehovali. Danes so njihovi otroci že na faksih ali v službah, mi pa šele rojevamo in — saj ni res, pa je! — kažemo fotografije svojih frocov.

Dovolite mi, da z namerno zamudo nekaj povem o nenavadnem incidentu s psom v jutranjem času na Valu 202 in o cenzuriranju komentarja Financ v zvezi s premierom, ki ga je urednik STA po dogovoru z direktorico ali celo na njen predlog izbrisal iz dnevnega pregleda tiska. Čakal sem namreč, ali bo kdo s profesionalnega stališča ocenil to, kar je radijska novinarka dejansko rekla in kar je komentatorka dejansko napisala.

Iluzorno. Pa pojdimo po vrsti.

Mojca Mavec ni več SiOLova hišna blogerka. Sodelovanje z njo smo prekinili, ker je dokazano prepisovala, kopirala, prirejala ali plagirala tuje tekste.

Ne obstajajo nikakršni dokazi, da teksti, ki jih je pod svojim imenom objavila na Blogosu, ne bi bili njeno izvirno avtorsko delo. Kljub temu pa smo prepričani, da je zaradi spornega ravnanja v drugih publikacijah resno načeta njena avtorska kredibilnost. Zato smo se ji zahvalili za sodelovanje.

Nemščino sem se začel učiti že približno trikrat, pa nisem nikoli zelo daleč prišel. Kljub temu pa znam dovolj, da prepoznam podobnost — kaj podobnost, tako rekoč enakost — med zadnjim odstavkom članka iz Die Welta in kolumno Mojce Mavec iz Premiere, pa tudi tem člankom iz istega časopisa in neko drugo njeno kolumno iz iste revije.

Novo razkritje dveh komentatorjev na Gradišnikovem blogu definitivno dokazuje, da Mojca prepisuje kolumne ali vsaj dele le-teh. Milo rečeno.

Glede na moj post Plagiat z dne 4. 7. 2007 lahko rečem samo to, da se počutim nategnjenega.

V svoje opravičilo lahko rečem, da sem do ljudi pozitivec in da si o njih, kadar sem v dvomih, raje mislim kaj dobrega kakor pa slabega. Vem, to je moja napaka, zaradi katere se včasih opečem. Jebiga.

Kakorkoli: Za vse zmotne ali vsaj brezpredmetne trditve, ki sem jih zapisal v svoji zavedenosti, naivnosti in lahkovernosti, se bralcem bloga opravičujem. Opravičujem se seveda tudi uredništvu One in ge. Jani Kolarič, ki jo je prva razkrinkala.

Mnogi od 165 komentatorjev so mi očitali, da zagovarjam tako nesprejemljivo početje, kot je prepisovanje tujih tekstov pod lastnim imenom. To seveda ni res. Za razliko od drugih sem želel pokazati samo malo razumevanja do človeka v stiski, ki je storil napako. Če bi šlo samo za eno napako, bi moje razumevanje še imelo neko podlago. Zdaj pa je nima več, saj novi dokazi pričajo o tem, da je Mojca Mavec v resnici kolumnistka kleptomanka.

Iz drugih virov pa sem tudi izvedel, da v dneh pred objavo inkriminiranega plagiata Mojca ni klicala na Ono in prosila, da ji iz osebnih razlogov ne bi bilo treba napisati teksta, kot mi je zatrdila v telefonskem razgovoru po prvem razkritju. Po vsem tem pa nimam več razloga, da bi verjel, da je res bila v tisti in takšni stiski, kot je trdila.

Pred kakšno uro sem jo poklical, vendar ni dvignila, ampak je čez nekaj minut poslala mesidž, da je v Franciji, češ, kaj pa je. Morda še ne ve, v katero smer se razvija njena zgodba. Vsekakor pa ne ve, da sem pošteno razpizden, ker imam dovolj tega njenega serijskega plonkanja.

Jezen sem najmanj iz dveh razlogov: po eni strani zato, ker sem izpadel budalo — pa ne samo po lastni zaslugi, ampak tudi po njeni —, po drugi pa zato, ker si po vseh teh kolobocijah ljudje utegnejo nazadnje res še misliti, da je za nas prefrigane kolumniste najbolj normalna stvar, da od tu in tam prepišemo kak stavek in izpademo veliki frajerji. Guess what? Pošten in pameten pisec bo raje izpadel neumen ali brezvezen, kot pa da bi kaj takega storil!

Odgovoril ji nisem in ji tudi ne bom, dokler se ne skuliram.

V Trubarjevem antikvariatu nasproti Magistrata sem odprl permanentno naročilo, da me sproti obveščajo o vseh knjigah Josipa Vidmarja, ki jih dobijo. V prvi rundi sem danes kupil njegovega Otona Župančiča (Hram, 1934), Drobne eseje (Obzorja, 1962), Literarne eseje (DZS, 1966) in predvsem Kulturni problem slovenstva (Tiskovna zadruga, 1932).

Gre za redek original tega znamenitega polemičnega eseja v ponošenem rjavem platnu z zlatimi črkami v globokem tisku. Moj izvod pa ima na spodnjem robu naslovnice še dodatek, ki priča, da je bila knjiga enkrat v teh 75 letih namočena v kavo ali kaj takega. Problem je stal 20 evrov, medtem ko so vse druge tri skupaj stale samo 5.

Hočete slišati še kaj o zdravnikih? Ni še mesec, kar nam je umrla mama. Pet dni prej, ko je že težko dihala, so v lokalni ambulanti rekli, da ima morda pljučnico, in ji predpisali antibiotik. Samo dva dni prej, ko je šla spet k zdravniku, so rekli, da ima morda bronhitis, in ji predpisali pumpico. V resnici pa je imela v nogi neopažen krvni strdek, ki je nazadnje povzročil smrt zaradi pljučne tromboembolije in hemoragičnih srčnih infarktov. V bolnico je prišla samo še umret.

Ko je bilo vsega konec, mi je zdravnik, ki jo je zaman oživljal, razlagal, kaj se je zgodilo. Bil je vidno pretresen. Jaz sem bil sicer še bolj, ampak sem vseeno rekel, da verjamem, da je storil vse, kar je mogel. Malo smešno, kajne, da se človek, ki ga je smrt bližnjega le par minut pred tem tako nenadno treščila po glavi, čuti dolžnega povedati zdravniku, da njegovo zaupanje vanj — čeprav ga prvič vidi — ni omajano? Toda povedal sem iskreno: ko se s tem soočiš, kriviš kvečjemu usodo, ne zdravnika. Vsaj ne tega zadnjega.

Pred dvema mesecema sem pisal o babicah kot o generaciji, ki izginja. Življenje mi je dalo na srhljiv način prav in me obenem postavilo na laž. Nekaj tednov nazaj sem namreč tudi napisal, da bo Oskar šel v vrtec pri dveh letih, pred tem pa ga bo eno leto čuvala babica. Pa ga ne bo. Na lepem je umrla. Ja, umrla. Ena od tistih dveh babic — in to mlajša —, za kateri sem napisal, da sta v odlični kondiciji. Tako gre to.

Kaj pa zdaj?

Drnovšek je spet v formi. Najprej je zavrnil povabilo, da bi na proslavi imel govor. Ko si je premislil, je bilo že prepozno, ker so organizatorji našli drugega govornika. Potem je rekel, da sploh ne pride, ker bi na ta način dal vedeti, da je v tej naši državi vse v najlepšem redu. Nazadnje pa je izdal še novo knjigo in na predstavitvi izjavil, da najde čas za pisanje na račun tega, ker ne bere časopisov in ne gleda televizije.

Najprej glede časa, ki si ga jemlje za knjige. Tipična stran v Pogovorih obsega približno 750 znakov; potiskanih strani je okrog 120; knjiga torej obsega tri avtorske pole.

Tri pole napišem v dveh mesecih, ampak nisem predsednik države — ali vsaj ne Slovenije, kjer predsednik nima veliko dela. No, z malo samodiscipline, ki je ima Drnovšek obilo, v dobrem letu dni (po izidu prejšnje) ni težko napisati take knjige.

Psevdofilozofske vsebine, ki nam jih za 19 evrov 90 prodaja Drnovšek, so v posmeh že self-help literaturi, kaj šele zgodovinskim tekstom filozofov od Platona pa do vzhodnjaških modrecev. Vse, kar je Drnovšek od njih pobral, je klasična forma dialoga med učencem in učiteljem. Dialog? Učenec in učitelj? Drnovšek se pogovarja sam s sabo. Sprašuje sam sebe in si sam odgovarja. Drnovšek se ima za preveč genialnega, da bi kot učenec sprejemal nauke od kateregakoli učitelja razen od samega sebe in da bi kot učitelj delil nauke kateremukoli učencu razen samemu sebi. V bistvu dela intervju sam s sabo, ker mu nihče drug ne bi znal zastaviti vprašanj, na katera bi bil pripravljen odgovarjati — predvsem pa vprašanj, na katera bi lahko dajal prave odgovore.

Namigovanje, da Drnovšek zanemarja uradne dolžnosti na račun pisanja knjig, je skratka neumestno: največ truda, ki ga takšne knjige zahtevajo od avtorja, je potrebnega za to, da se prepriča, da ni razloga, da bi mu bilo nerodno, ker piše neumnosti.

Razen da na koncu pride na rob kadra Liza ter začne bratca vleči za nogo in me poprosi za nekaj “kovančkov”, se v tem videu ne zgodi nič. Oskarjeve reakcije na Dire Straitse so zanimivejše kot v prejšnjem videu (ki sem ga zavrgel) na I’ll Be Seeing You od Rahsaana Rolanda Kirka.

Kliče me Alenka Sivka s Stopa in me vpraša, ali bi napisal nekaj vrstic o tej neprijetnosti, ki se je zgodila Mojci Mavec. Kaj pa je, se skoraj ustrašim. Razloži mi, da je v včerajšnji Oni neka Jana Kolarič v pismih bralcev Mojco razkrinkala kot plagiatorko: kolumno naj bi prepisala oz. priredila od nekega nemškega kolumnista in jo podpisala s svojimm imenom.

Šit, pomislim najprej, zakaj se to vedno zgodi ženskam, ki jih rad berem? Pred leti Vida Žabot, zdaj pa še Mojca Mavec! Ampak kdo pravi, da je vse to res, me spreleti. Je to sploh možno? Da bi Mojca naredila tako neumnost?

Včerajšnjo Ono sem prelistal, ampak ne do konca: nekje na treh četrtinah, ko sem ugotovil, da v njej ni Mojčine kolumne, sem jo odložil. Z Alenko se zmenim, da mi bo poslala background po mailu, sam pa se v nalivu prebijem do avta in iz zastoja pokličem Mojco. To je treba preveriti iz prve roke.