Vidmar, še danes

Sreda, 18. julij 2007

V Trubarjevem antikvariatu nasproti Magistrata sem odprl permanentno naročilo, da me sproti obveščajo o vseh knjigah Josipa Vidmarja, ki jih dobijo. V prvi rundi sem danes kupil njegovega Otona Župančiča (Hram, 1934), Drobne eseje (Obzorja, 1962), Literarne eseje (DZS, 1966) in predvsem Kulturni problem slovenstva (Tiskovna zadruga, 1932).

Gre za redek original tega znamenitega polemičnega eseja v ponošenem rjavem platnu z zlatimi črkami v globokem tisku. Moj izvod pa ima na spodnjem robu naslovnice še dodatek, ki priča, da je bila knjiga enkrat v teh 75 letih namočena v kavo ali kaj takega. Problem je stal 20 evrov, medtem ko so vse druge tri skupaj stale samo 5.

vidmar.jpg

Odločil sem se, da bom zbral vse Vidmarjeve knjige. Nekaj jih je še pri mami, bodisi na policah v dnevni sobi ali v škatlah v kleti, še kakšna pa je morda ostala pri bivši ženi. Katere točno se še kje nahajajo, ne vem. Seveda pa še zdaleč nimam vsega.

Zadnjič pa mi je Manca Košir podarila štiri vezane letnike Modre ptice iz let 1930–34 z nekaj Vidmarjevimi članki oz. eseji ter njegove Polemike (DZS, 1963), Ivana Cankarja (DZS, 1969) in Sile časa (Matica, 1985) — in to iz knjižnice njenega očeta.

Moj naslednji “stanovanjski” projekt je izdelava knjižnih polic. Temu bom dal prednost celo pred policami za cedeje.

Kulturnemu problemu slovenstva je založba ob izidu priložila dotiskano stran z izjavo, s katero se je distancirala od Vidmarjevega pisanja. Ko sem to prebral, me je kar zmrazilo ob tej založniški nizkotnosti. Takole to gre:

citat.jpg

Ozkoumnosti je bilo v Sloveniji očitno že od nekdaj dovolj — in nemara premalo ljudi Vidmarjevega kova, ki bi upali pisati takšne reči (kot na koncu inkriminiranega predgovora):

Naposled še tole: Svet je iz tira. Pripravljajo se morebiti gospodarski in socijalni prevrati, kakršnim ni primere v zgodovini, — tu pa modrovanje in besedovanje o taki stari in nevažni stvari. Na ta očitek, ki sem ga že čul, pravim: kakor koli naj se obličje sveta izpremeni, če nočemo biti še težje oškodovani, nego nas je oškodoval požar svetovne vojne, moramo biti strnjeni in do kraja urejeni v tej edini stvari svoje narodnosti. Narodnost je in bo ostala osnova vsake bodoče preuredbe sveta. Čim večje stvari se gode in se bodo godile na evropski celini, tem jasnejša mora biti naša zavest, tem bolj je potrebno, da postanemo čvrsta strnjena enota brez notranjega razdora in da izločimo iz naše duševnosti vso malodušnost, ki je dediščina naše tisočletne odvisnosti.

V Ljubljani, 24. aprila 1932.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 18. Julij, 2007 ob 15:14 v kategoriji Po defaultu ZNB, Vidmar.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

5 komentarjev na “Vidmar, še danes”

  1. EnXeN pravi:

    Zanimivo je, kako lucidno Vidmar razmišlja tudi v luči sedanjosti … Očitno smo Slovenci vedno premogli humanistične mislece tipa Vidmar, Kocbek, a jih vse premalo upoštevali!
    Apel racionalnemu slovensko občestvo – mnogokrat še dandanes, toliko let kasneje, baš odvrne od razumnega razmišljanja in vzbudi v njem uporništvo, vse negativno “[... kar] je dediščina naše tisočletne odvisnosti [...]“

  2. tolstoyed pravi:

    se sprašujem kako bi se na tako reakcijo odzvali aktualni oblastniki.. kolk cenimo vidmarja se bo pa vidlo po naslednjih parlamentarnih volitvah. (ko bomo na njem pristajali..)

  3. afna pravi:

    Tudi meni je všeč Vidmar. Pravzaprav ne ravno on (seveda ga nisem poznala, poznala pa sem ljudi, ki so ga), bolj njegov stil pisanja in razmišljanja. Ja, bilo bi dobro, če bi Kulturni problem slovenstva poznali vsi gimnazijci. Za malo “lažje” branje so pa super Obrazi.

  4. klemensas pravi:

    To pojasnilo založbe je tudi treba razumet v duhu tistega časa, danes se nam kaj takega zdi trapasto, toda ali ni bolje, da založba napiše tako pojasnilo, kot da te nasploh cenzurira in ne objavi dela. Pa pustimo tu Vidmarjevo “veličino” itd. Danes se ne bo nobena založba šla smešit s takšnim pojasnilom, enostavno bi delo zavrnila in lahko je nekdo še tak Vidmar, tu ni neke pluralnosti resnic. Meni se zdi to pojasnilo, kljub svojim bedastim argumentom, prej znak tolerance kot pa nekega vzvišenega uredniškega odklanjaja, o katerem danes niti ne vemo, niti ga ne moremo dokazati. založba je odkrito priznala ves svoj gnoj, to je fer s stališča založbe.

  5. majakrizaj pravi:

    Mene izjava založnika opominja na pravila- takratnega časa, tudi danes imamo pravila na spletnih straneh,medijih, ki bodo morda za naše vnuke čez 80 let smešna,trapasta,idiotska…….ko bo uradni jezik angleščina.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.