Da se je Svetlani Makarovič dokončno zmešalo, je dokazala z izjavo, da razen Elene Pečarič ne vidi predsedniškega kandidata, ki bi ga bila pripravljena podpreti. “Koga pa naj podprem?” je rekla v svojem naštudirano pisig stilu: “Farškega klovna z orglicami?”
Intervju s kliničnim psihologom Christianom Gostečnikom v Mladini pred nekaj tedni me je spomnil na nek stari intervju z Janezom Rugljem, v katerem je — poleg tega, da me je ozmerjal z “bedakom” — svojega očeta opisal kot “Mount Everest”, mater pa kot “krtino [… —] tako kot mora biti”.
V Trstu obstaja trgovina z otroškimi oblačili s slikovitim in zgovornim imenom 44 gatti, štiriinštirideset mačk. Zelo fancy in odlično založena, a ne draga — skratka, čisto nekaj drugega kot staroljubljanski baby-šminkeraji à la Gloss Junior in Oilily. Kakorkoli, Oskar je dobil svoje prve supergice. Zelo cute.
Nobene dileme ni bilo, ali vzeti all-starke ali ne, niti glede modela. Gre za številko 20.
Obuvanje traja nekaj minut, da ne bo pomote. Pri devetih mesecih in pol ima namreč še vedno ta opičji refleks — kot sam to hudobno imenujem —, da stopalo stiska v pest, se pravi krči prstke. Zlasti, če se nečemu upira, kot recimo obuvalu.
Sicer pa je bil Oskar med pomerjanjem priden. “Ma come sei bravo,” mu je hofirala prodajalka. Po mojem je v takih trgovinah res kar veliko vpitja.
Imeli so tudi odlično Ralph Lauren srajčko, ampak to bi bilo pa res troppo firmato.
Zakonsko določilo, da morajo nacionalne radijske postaje predvajati najmanj 40 odstotkov slovenske glasbe, komercialne pa najmanj 20, načeloma ni slabo. Sam sem vedno za, da je treba neuke, apatične in nezainteresirane množice — v tem primeru ljudi brez glasbenega okusa in nacionalne zavesti — prosvetljevati. (Mediji naj bodo pokroviteljski raje na glasbenem področju namesto na političnem.) Žal pa je v dani situaciji iluzorno pričakovati, da bo ta ukrep dosegel kakršenkoli učinek. Pa poglejmo, kakšna je ta situacija.
Življenje v ravnovesju? Kakšno je to ravnovesje, če je v celi Ljubljani najbolj predimenzioniran nek brezvezen osvežilni napitek? Še več: pol litra tekočine v tridesetmetrski steklenici, ki lebdi nad vodo, ki visi nad asfaltom? V advertisingu že mogoče.
Ogabno. Veliko bolj ogabno kot tista Sola, ki je celo večnost visela na Turistu. Raje bi videl, da Nebotičnik še nekaj časa ne bi bil obnovljen, če že ne gre brez tega. In še najraje bi videl, da bi se nekdo spomnil in omejil velikost plakatnih površin. Ali gradbenim podjetjem prepovedal prodajati oglasni prostor.
PS: Obljubim, da bom izvedel, koliko pokasirajo za to sranje.
Pri vsem skupaj je na Komunikatorju morda najbolj zabavno to, ga lahko uporabljamo kot tranzistor. Ja, v mislih imam tisto majhno škatlico na baterije in z izvlečno antenico, ki smo jih nekoč davno nosili s sabo, kadar smo hoteli poslušati radio. Na E90 gre to takole: priklopiš žične slušalke — brez katerih program Radio ne deluje, ker uporablja žico kot anteno —, vklopiš zvočnik in glej:
Se opravičujem, video sem posnel s svojo staro Nokio 6680. V ozadju se oglaša Oskar.
Prejšnji teden sem padel na finto in prvič v življenju kupil Playboy, da bi prebral kolumno o tem, kako seksajo ljudje z majhnimi otroki (na počitnicah). Predstavljal sem si, da gre za baby-kolumno, napisano s seksi plati. Nisem se zmotil. Bil pa sem šokiran nad vulgarnim izražanjem dotičnega, sicer in očitno ne nepismenega kolumnista in še nekaterih drugih piscev v tej — moram priznati — še kar zanimivi reviji, ki med fotografijam golih žensk prinaša tudi nekaj normalnega branja.
Kolumna je bila napisana približno v stilu erotičnih zgodbic Braneta Kastelica na Mobitelovem mobilnem portalu, le da so v njej — kot moteči element, seveda — nastopali otroci.
Planet je marginalen medij, kjer to ne bije toliko v oči. Vendar so izrazi na P, K, F in J danes že tako izpraznjeni izvirnega, grobega pomena, da si jih očitno upajo tiskati vsevprek v mainstream štampi. Ali pa je z mano kaj narobe?
V četrtek zvečer smo bili v po sto letih v Asu. Na pijači, ne večerji. Kljub temu je Brane pri vsaki rundi hecal kelnarja, češ, še 30 čevapčičev, prosim (za nas pet, šest). Nazadnje je osebje reklo, da čevapčičev čisto zares nimajo, imajo pa “nekaj boljšega”. Presenečenje je bilo popolno: naenkrat smo dobili na mizo na tagliato narezanega florentinca s kakavovimi zrni. Kakava ni bilo zelo čutiti, ampak meso je bilo že sámo po sebi izvrstno spečeno.
Mogoče so se v Asu malo popravili. Sicer mi namreč ne pride na misel, da bi tam — razen zelo poredko kakšno pašto za kosilo — kaj pojedel.
Zanimivo, kajne, kako ogabno zgleda hrana, če jo fotografiraš preveč od blizu. Vsaj ostanke. Vsaj medium-to-raw pečeno meso. Vsaj z Nokio E90 v makro načinu in s flešem.
Si lahko predstavljate, da Jonas na odru ne pride do besede? Jaz sem to doživel. Čez sto ljudi je to doživelo. Bilo je v Hrovači, 25. maja letos: v Škrabčevi domačiji je vodil pogovor z Brankom Gradišnikom ob izidu njegovega trodelnega romana reke Roka voda kamen (v nadaljevanju RVK, tako kot Republiška volilna komisija). Gradišnik je govoril tako nezadržno, tako sam od sebe, tako je hotel vse povedati — in obenem vedel, kaj hoče povedati —, da Jonasu ni preostalo drugega, kot da si otira pot z brisačo, ki jo je prinesel s seboj in si jo zadegal okrog vratu kot rezervni igralec na klopi.
Ko sem ga peljal nazaj v Ljubljano, pa si je dal duška in govoril non-stop kot Gradišnik, da nihče v avtu ni prišel do besede.
Pred časom smo se ob sušiju in šampanjcu na mojem balkonu pogovarjali o LDS. Majhna, toda pestra druščina je predstavljala dokaj reprezentativen volilni vzorec — res pa je, da smo bili sami moški. Sam sem bil prezaposlen z dolivanjem (in polivanjem), toda če bi anketirali nas, LDS najbrž ne bi prišla niti v parlament. Poleg peripetij z izstopi in prestopi je bil glavni razlog za averzijo — milo rečeno — skeptično mnenje o nenadnem prihodu Katarine Kresal na čelo stranke. Češ, kje so pa njo našli in podobno. Nazadnje pa je najstarejši in najbolj izkušeni med nami rekel: “Fantje, niste fer, v bistvu ste samo fovš Senici!”
Osebno pa sem raje skeptičen do prevladujočega mnenja in veleumnih političnih analitikov in komentatorjev kot pa do nekoga, ki ga sploh ne poznam. Zato je moja teorija o Katarini Kresal naslednja:
Vse to sem v kolumnah in intervjujih že večkrat razlagal, vendar bi rad kljub temu še enkrat in enkrat za vselej razčistil z naslednjimi vprašanji: odkod jemlje tedenski kolumnist snov za pisanje; kako se spomni temo; je to sploh človeško možno, ne da bi bil genij ali plagiator?
Glede na nedavne plonkarske peripetije z Mojco Mavec in glede na kolumno Vesne Milek na to temo pred tedni v Oni je to očitno še preveč aktualno — predvsem pa po eni strani preveč mistificirano, po drugi pa diskreditirano.
Kaj imata skupnega omenjeni kolegici? Obe ženski, obe stari trideset-plus, obe nežni dušici — vsaj v pisanju, drugače ju ne poznam dovolj dobro —, nagnjeni k sentimentaliziranju, obe z literarnimi ambicijami (Vesna s sicer bolj eksplicitnimi in bolj realiziranimi), obe z izrazitim zavedanjem svojega spola in generacije, pa tudi medčloveških in družbeno-družabnih trendov.
Vse našteto je lahko dobra kombinacija adutov za kolumnistično pisanje, lahko pa je tudi zelo eksplozivna mešanica. Ženske pri teh letih, ženske tega poklicnega in socialnega profila nimajo izdelanih profesionalnih prioritet, niti ne premorejo obrambnih mehanizmov, ki bi jih varovali pred pritiski pisanja kolumen — pritiski javnosti, nenazadnje pa tudi lastnega jaza ali magari celo ega.
Tako je ime mojemu novemu telefonu. Ja, odkar obstaja bluetooth, dajemo telefonom imena. Še dobro, da tudi avti nimajo bluetootha. A kakorkoli: gre za Nokio E90 Communicator.
Tema Inferno: Prilega se tako widescreenu kot ta malemu. Aktivno pripravljenost sem skenslal, ker imeti kar osem ikon aplikacij na notranjem ekranu pri vseh teh dedicated gumbih pod njim nima smisla. Na zunanjem pa sem si naštimal bližnjice s petsmernim gumbom.
Na mojo nesrečo je model prišel na slovenski trg sredi mojega dopusta. Na še večjo nesrečo me je zadnji teden v ledja zopet zarezala lumbalgia acuta. Jaz pa v Zadru: daleč od maserja Li Furuja, daleč od elektrošokerja Frančiška Oberstarja v Murglah — in še dlje od E90. Imelo me je, da bi šli nazaj že v sredo ali petek, kot je bilo prvotno in drugotno mišljeno, ne šele v ponedeljek, ker je bil na Pelješcu ugoden veter za srfanje in sta Jure pa Sandra podaljšala in nista prišla v Nin. S takim hrbtom bi tako ali tako težko vse spakiral in znosil v prtljažnik in potem še vozil do doma. Res nisva vedela, kaj naj. (Hvala bogu me je potem hitro minilo.) No, vmes pa sem nepremišljeno zinil, da me na Mobitelu čaka nov telefon in da bi mogoče … — in me je Nina vprašala, ali sem normalen. Ja, hani, seveda sem normalen, sem zavzdihnil. In tako smo ostali do nedelje.
Res pa je, da bi v tem primeru iz bojlerja izteklo manj vode.
Biti z dojenčkom na dopustu pomeni, da to praktično sploh ni nikakršen dopust. Edina razlika je v tem, da si nekje drugje — recimo (in slučajno) na morju. Ampak pojdimo po vrsti.
Človek rabi na dopustu natanko toliko prtljage, kot je pač gre v prtljažnik — pa če jo tlači v twinga, golfa, karavana, ne vem kakšno limuzino ali enoprostorca. Občutek, da smo vzeli s seboj veliko ali malo, ni odvisen od velikosti avta, temveč od zvrhanosti (in še čez) prostornine prtljažnega prostora.
Sam vozim nadpovprečno velik avto s še bolj nadpovprečno velikim prtljažnikom. Ta ob vsakem odhodu na dopust preseže moja panična pričakovanja, da vanj nikakor ne bom spravil vsega, kar nameravam, ker sem bil tak bedak, da nisem kupil karavana.
Vrnitev z morja se ni začela obetavno. Ob sedmih iz Nina, ob enajstih v Ljubljani. Čez Kočevje, 360 km. To je bilo še v redu — glede na to, da nas je doma čakal poplavljen utility. Bojler je puščal že od kdo ve kdaj. Do dveh zjutraj sem s smetišnico zajemal vodo in jo zlival v ajmer in razmišljal, zakaj se to dogaja takrat, ko je človek na dopustu. Da bi bila mera polna, so bili tudi spodnji sosedje na dopustu.
Kakorkoli, vse se je srečno izteklo. Dobesedno. Sosedom ni zamočilo stropa. Očitno so nam dobro položili ploščice.
To je bilo v nedeljo zvečer oz. ponoči. V ponedeljek pa sem se zaklenil iz stanovanja.
