Radio Rebeka
Petek, 24. avgust 2007Zakonsko določilo, da morajo nacionalne radijske postaje predvajati najmanj 40 odstotkov slovenske glasbe, komercialne pa najmanj 20, načeloma ni slabo. Sam sem vedno za, da je treba neuke, apatične in nezainteresirane množice — v tem primeru ljudi brez glasbenega okusa in nacionalne zavesti — prosvetljevati. (Mediji naj bodo pokroviteljski raje na glasbenem področju namesto na političnem.) Žal pa je v dani situaciji iluzorno pričakovati, da bo ta ukrep dosegel kakršenkoli učinek. Pa poglejmo, kakšna je ta situacija.
Prvi problem je, da lahko radijske postaje določilo preprosto eskivirajo tako, da slovensko glasbo predvajajo ponoči, ko radia skoraj nihče ne posluša. S to luknjo je zakonodajalec dal radiodifuzorjem pravo možnost za poniževanje slovenskih glasbenikov. Glasbeni uredniki so slovensko glasbo prej zgolj ignorirali ali vsaj podcenjevali. Toda šele to, da jih zdaj lahko nekaznovano uvrščajo v programski pas skoraj nične poslušanosti, je dokončno artistično ponižanje na nivo bednega vsebinskega mašila, ki ni vredno niti toliko kot najcenejši jingle!
Bolj bistven in težje rešljiv problem je sama kvaliteta slovenske popularne glasbe. Zakaj bi zakonodajalec podpiral slovensko povprečje? Še več! Glasbeno povprečje je statistični pojem, ki na radijskih postajah ne obstaja. Obstajata samo dobra in slaba (slovenska) glasba, ki pa sta — zlasti na komercialnih postajah — zaradi neenake popularnosti pač neenakomerno zastopani.
Zato ni čudno, da so med slovenskimi glasbeniki najglasnejši ravno najslabši. Pred kratkim se je Rebeka Dremelj v Lady zgražala, češ, to je bizarno in nesramno, pojdite v Grčijo, Italijo ali na Hrvaško, tam skorajda ne boste slišali tuje glasbe, ker v glavnem vrtijo samo domačo.
Ja, velika slovenska glasbenica je malo popotovala in prisluhnila tistemu, česar med seboj tako ali tako ne loči.
Obstaja pa tudi podproblem, ki je v bistvu kulturno vprašanje širših družbenih dimenzij. Zakaj so ravno najslabši najglasnejši? Zakaj so ravno najslabši prepričani, da so najboljši? Zelo preprosto: zato, ker so po nekih kriterijih ali morda celo podatkih najbolj popularni. Za najslabše je merilo kvalitete večinska priljubljenost pri množici brez glasbenega okusa. Če bi bili slabi, ljudem ne bi bili všeč in nas ne bi poslušali, pa tudi mediji nas ne bi povohali.
Za neuke: temu se reče populizem ali zakon množice in je velik družbeni problem, ker kvari splošno (povprečno, statistično) razgledanost in kultiviranost. Populizem pa predvsem spodkopava kompetentnost tistih, ki jim razgledanost in kultiviranost dajeta pravico, da se priglašajo k javni besedi.
Seveda, o okusih se ne razpravlja: eni ga imajo, drugi pa ne. Človek, ki posluša Rebeko Dremelj ali Atomik Harmonik, nima slabšega ali bog ne daj drugačnega okusa o človeka, ki posluša Kreslina, Melodrom, Guštija & Polono ali slovenske popevke iz zlate dobe tega žanra. Ne, tak človek nima okusa. On pač to sranje posluša — in to je vse. Res pa je, da punce z joški in glasilkami nastopajo v medijih in zagovarjajo oboževalce, češ, ali mislite, da bi se lahko toliko ljudi motilo.
A naj se vrnem k radiu. Včasih v avtu s cedejev preklopim na radio, največkrat na Val 202. Res ne vem, zakaj bi podpiral komercialne radijske postaje, ki z redkimi izjemami predvajajo sámo smetje — pa ne samo glasbeno, ampak tudi informacijsko.
Zadnje čase nacionalni radio dejansko in opazno vrti več slovenske glasbe: in to čez dan in sploh ne slabe. Jani Kenda, glasbeni urednik na Radiu Slovenija, mi je razložil, da je delež glasbe na njihovem 2. programu (od 5. zjutraj do polnoči) približno 55-odstoten in da je še večji, če prištejemo nočni preklop na RSI (Radio Slovenia International), ki vrti samo glasbo in še to večinoma slovensko. Izračun — 40% od 55% od 24 krat 60 minut — torej pokaže, da zakonsko zahtevana dnevna minutaža slovenske glasbe na nacionalnem radiu znaša približno pet ur in četrt. Dobrih 300 minut glasbe pa pomeni okrog 100 obveznih slovenskih skladb. To ni veliko. Slovenska glasbena produkcija je kljub skromnemu obsegu in statistični povprečnosti še vedno dovolj znatna in solidna, da zaradi stotih skladb na dan ne bi bilo trpeti niti poslušalcem z okusom.
Zadostiti kvoti ne bi smel biti problem za javni radio, ki ima zavidljivo (nacionalno) fonoteko. Je pa lahko problem za kakšnih 90 komercialnih radijskih postaj, ki ne premorejo (dovolj) slovenske glasbe, zlasti ne starejše. Ustanoviti radio je v Sloveniji postalo mačji kašelj, ki pa ima veliko večje kulturne reperkusije, kot bi lahko sklepali po lahkotnosti in mamljivosti poslovne odločitve, ki je do tega pripeljala. Meni osebno se radijski lastniki ne bi prav nič smilili, če bi APEK poostril kriterije za dodeljevanje frekvenc in če bi Ministrstvo za kulturo začelo bolj resno sankcionirati zakon o medijih — tudi člene o dovoljenem oglaševanju, ne le glasbenih kvotah — in bi kakšna postaja morala preprosto zapreti štacuno (ali pa sploh ne bi nastala). Medijski pluralizem je v radijskem segmentu namreč zgolj neslana šala.
Dnevnikov Objektiv, 18. 8. 2007
Objavljeno v Petek, 24. Avgust, 2007 ob 07:50 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
24. Avgust 2007 ob 09:03
Sam bi dodal le še to, da na komercialnih radijskih postajah vrtijo podn muziko zato ker so podkupljeni iz strani založb. Tega se seveda nihče ne upa na glas povedat, je pa vsem ki se gibljejo v tem okolju to popolnoma jasno. V ZDA so s tem opravili tako da so zaprli par DJ-ev in radijskih postaj pa je bil red narejen. Pri nas pa se v to gnilo jabolko ne upa ugrizniti nihče, še najmanj tisti, ki so za to odgovorni in tudi dobro plačani.
24. Avgust 2007 ob 09:24
Se popolnoma strinjam, čeprav imamo na Obalnih komercialnih postajah še eno veliko težavo, ki me od poslušanja odvrača ravno toliko, kot bi me slaba glasba - katastrofalni spikerji ali karkoli že so. Slovenščino popolnoma zmasakrirajo, skloni, dvojina, spregatve so jim bolj tuji kot svahili. O vsebini tistega, kar izustijo, pa raje sploh ne govorim. (Nekega dne sem v nekih poročilih slišala napovedovalko govoriti o “komičnem Aliju”, ko je govorila o bratrancu Sadama Huseina, in sem mislila, da je le lapsus. Ampak, ko je izraz ponovila tretjič, mi je bilo jasno, da ni šlo za napako pri branju.)
24. Avgust 2007 ob 09:42
Kdo sploh še posluša radio?
24. Avgust 2007 ob 10:26
Meni se zdi RSI ena prijetnejših postaj. V zadnjem času so se mi zaradi tekmovanja postaj, katera bo zavrtela več svetovnih hitov, le-ti prav zagravžali. Včasih dobiš občutek, da je bilo v vsej zgodovini glasbe sproduciranih vsega nekaj 100 štiklov.
24. Avgust 2007 ob 10:59
Moj pogled na Radio Rebeko -> KLIK.
24. Avgust 2007 ob 11:00
meni se zdi problematično to, da slovenska glasba z neslovenskimi besedili ni tretirana kot slovenska. to pomeni, da psycho-path, moveknowlegement, silence in kar je še podobnih biserov odpadejo, ko gre za zapolnjevanje kvote.
pa še to: praviš, da med bednimi komercialnimi radiji obstajajo redke izjeme. imenuj kakšno, za hec.
24. Avgust 2007 ob 11:28
Dober članek! Se mi zdi, da anarhija odlično ustreza izvajalcem, populistam in turbačem, ki se sedaj najbolj razburjajo! Pred leti na nacionalki so jih znali bremzat. Kenda, Bulič, pa tudi Miša na TV, so vedeli, kaj sodi na veselico, kaj pa v eter …
Vse komercialne postaje pa menda le niso samo sranje. Radio DUR menda le skrbi za higieno predvajanega.
Kar se tiče slovenske glasbene scene, je bila že v osemdesetih na valu 202 lepo zastopana. Kriteriji za predvajanje so bili transparentni!
Založbam pa so tako ali tako šteti dnevi. Lenderova, Brendiji in podobno sranje imajo to srečo, da njihova publika ne zna kopirat CD-jev, tako da jih enostavno kupujejo in omogočajo še edini denar založbam.
24. Avgust 2007 ob 11:57
Pri vsem gre za umetno oživljanje slovenske glasbene produkcije. Ni vredno. Kar je dobro naj preživi, ostalo crkne brez pomoči zakonov.
24. Avgust 2007 ob 13:52
“Človek, ki posluša Rebeko Dremelj ali Atomik Harmonik, nima slabšega ali bog ne daj drugačnega okusa od človeka, ki posluša Kreslina, Melodrom, Guštija & Polono ali slovenske popevke iz zlate dobe tega žanra. Ne, tak človek nima okusa. On pač to sranje posluša — in to je vse.”
No, samo na tem mestu se ne bi mogel čisto strinjati. Nekateri namreč pravijo, da obstajata lestvica in pahljača glasbenih okusov. Okus ljudi, ki poslušajo vrhunsko simfonično glasbo, se razlikuje od okusa tistih, ki poslušajo Kreslina. Nekdo, ki mu je všeč (=po okusu) Miles, ne bo tako rad poslušal Polone. Če je komu všeč Ceca, bo težko prebavil Lovšina. In tako navzdol po lestvici. Do dna, kjer bo lahko nekdo izključno zaradi svojega okusa rajši poslušal Atomic Harmonic kot pa Vinka Globokarja. Glasbe brez okusa torej po tej razlagi ni. Množica naj bi po tej razlagi imela svoj okus, le da ga v tako kratkem času, odkar je tudi njej dostopna nekoliko boljša glasba, še ni utegnila dovolj razviti.
24. Avgust 2007 ob 14:03
gyzar, tu se pa motiš. kvoto zapolni celo glasba z minimalnim slovenskim deležem. celo slovenska produkcija tujega glasbenika če se ne motim. vsekakor pa slo bendi z besedili v angleščini spadajo v to kategorijo. mimogrede - na radijskih postajah se da zasledit, da se denimo v nekem časovnem obdobju odvrti tisoč različnih tujih glasbenikov, vmes pa seveda teh obveznih 20% slovenske glasbe kar pripelje do tega, da ene in iste domače izvajalce (denimo njih 20, ki so kolikor toliko spodobni) slišimo po večkrat. si ne predstavljam kaj bi bilo če bi se ta % še zvišal. verjetno bi poslušanost radijskih postaj postala še bolj katastrofalna.
24. Avgust 2007 ob 14:25
MC - Kako sirok je kriterij “Slovenska glasba”? Je glasba Zaklonisca prepeva, Sukarjev ali recimo Laibacha slovenska glasba? Ceravno le-ti ne uporabljajo slovenskega jezika? So prevedene turkizirane priredbe Sase Lendero ali poslovenjeni italjanski slagerji Jana Plestenjaka slovenska glasba? Kje je meja?
24. Avgust 2007 ob 14:38
Ej kapo dol za tole objavo! Se ne bi mogu bolj strinjat z vsem, kar si zapisal!
24. Avgust 2007 ob 15:41
že par let nisem poslušal radijskih postaj …. se mi zdi nesmiselno poslušati “bedarije” nekaj ur in potem, mogoče, slišati nekaj dobrega. Kar mi je všeč “zapečem” in si predvajam …
kar se tiče Rebeke … mi je pa zanimivo, da ob lokalnih uspehih manekenk oz. kvazi-zvezd, te nemudoma postanjejo pevke, kreatorke, voditeljice …
24. Avgust 2007 ob 16:14
Zakaj ne bi raje zakonsko uvedli, da morajo postaje obvezno predvajati recimo blues…vsaj eno uro na dan !
24. Avgust 2007 ob 16:35
“Človek, ki posluša Rebeko Dremelj ali Atomik Harmonik, nima slabšega ali bog ne daj drugačnega okusa o človeka, ki posluša Kreslina, Melodrom, Guštija & Polono ali slovenske popevke iz zlate dobe tega žanra. Ne, tak človek nima okusa. On pač to sranje posluša — in to je vse.”
Ja, tako je in nič drugače. Dobro napisano, nič za dodat.
24. Avgust 2007 ob 17:54
Marsičesa v življenju ne razumem ampak tega zakona pa res nikoli nisem razumel. A ne obstaja nekakšen nadzor poslušanosti ali nekaj podobnega? Potem pa se lepo država modro vmeša in regulira zadevo!? Ne sme in ne more se vmešavati v cene kruha ali v bognedaj da bi pospešila kakšno birokratsko oviro okoli pediatrične in onko klinike………..mirno pa se v smislu skrbi za slovenski jezik in narodno zavest obesi na strašno boleče probleme z Rebeko, Vernerjem, Atomiki in podobnimi varuhi slovenske besede. Naj zastopi kdor če!
25. Avgust 2007 ob 15:10
He, he … MC si uspešno nabija sovražne točke slavoželjnega kokošjega in petelinjega klana. Odkar smo se Slovenci začeli ukvarjat z odpravljanjem določenih nacionalnih stereotipov, je njihovo orožje dobilo še dodatne dimenzije zlorabe. Na primer Zavist.
“Zakaj so ravno najslabši najglasnejši? Zakaj so ravno najslabši prepričani, da so najboljši? Zelo preprosto: zato, ker so po nekih kriterijih ali morda celo podatkih najbolj popularni. Za najslabše je merilo kvalitete večinska priljubljenost pri množici brez glasbenega okusa. Če bi bili slabi, ljudem ne bi bili všeč in nas ne bi poslušali, pa tudi mediji nas ne bi povohali.”
Tale MCjev citat z lahkoto sproži floskulo iz kokošnjaka, da je Marko preprosto zavisten. Zavisten estradnicam napihnjene dekolteje, zavisten tržnega uspeha, skratka, zavisten. Vsak, kolikor toliko konkurenčno vreden umetnik, ki kdaj kritično povzdigne glas, ga napadejo, da je zavisten, in v bodoče ne bo več najglasnejši, da se ne bi blamiral. Nihče pa ne ustavi blamaž, ko moramo gledat, kako se na odrih in malih ekranih misice in razni drugi “štromarji” učijo peti in plesati, kot da so že zvezde. Česa takega ne vidiš niti pri sosedih. Ma kje! Še huje! Z lahkoto potrkajo celo na slovenska topla srca in obelodanijo svojo skromnost, češ, saj vem, da nisem popolna, vpisala sem se na solo petje in hodim v Kazino! Slovencem se stre srce, poglejte jo punco, kako poštena in nenaduta je! Dol s tistimi virtuoznimi glasbeniki, ki mislijo, da so nevemkaj, če znajo celo kakšen inštrument zaigrat! In potem dobimo na krožnik Melodije morja in sonca. Ni najhuje, da se čez oder sprehodijo sami popolni diletanti in največ tri pevke, ki so vsaj osnove petja nekako že predihale, še hujše je dejstvo, da so zmagovalci publike največji poden od podna. Česa takega ne vidiš na nobenih Sunčanih skalah, kaj šele na svetovni estradi. Še Manca Špik je morala za zmago sproducirat najbolj gnil med gnilimi komadi svoje kariere. Na svetovni estradi so največje pop smeti za naš nivo ultra mojstri. Ja, celo Britney Spears je pobirala nagrade na raznih pevskih tekmovanjih že v otroštvu. Pri nas je vrhunec nivoja poskus ohranjanja tradicije stare slovenske popevke. Nič narobe. Ampak oprostite. Žal Nuša Derenda s svojim slogom danes še na Eurosongu ne bi prišla v finale ali pa zgolj to.
Olje na ogenj prilivajo še neki neustvarjalni propadli glasbeni akademiki, ki pišejo plesnive štance za mlade zmagovalce pevskih talentov. Že v kali zatrejo možnost kreativnega potenciala in kričijo, kako dober vokal je novi favorit. In? Tom Waits pa ni dober vokal, a zato še izvrstnejši. Zato bomo mlado Evo še celo leto poslušali, kako po prireditvah izvrstno kopira (niti ne prireja) ameriški hit. Saj bolje bit zagotovo ne more!
Publika za mimogrede pomalica še zadnje drobtine neokusa (o umetnosti kot stvari okusa logično trobezljajo samo tisti, ki ga nimajo). Grims, kot desna operativna roka ministra za kulturo, javno podpre največji glasbeni pofl v državi, našteje enega za drugim, od Verbotnove, Lenderofazona pa do raznih Čukcev, in jih označi za ugledne slovenske glasbenike. Fino! Kateri so potem neugledni, raje ne pomislim.
Vsi skupaj pa se za lahko dobljene fičinge družno trudijo zavirat nastop novih, obetavnih, izvirnih bendov in posameznih ustvarjalcev. Kako priti do korita? Kako prilezti iz garaže? Kako? Če hijene pač čakajo samo na to, da ti pokažejo, kako te publika ne mara, potem pride na vrsto pa samo še hinavsko podtikanje o zavisti, če kdo kaj potoži, in popfilozofija o relativnosti okusa.
Sila nenavaden nacionalni šport imamo, ki mu na tak način res tudi 24 ur rolanja slovenske glasbe na radiu ne pomaga.
26. Avgust 2007 ob 18:06
Kar hvali RTV Slovenija, da ima veliko domače glasbe. Za “nagrado” ji pa hoče SAZAS potrojiti prispevek!
Meni je vseeno, kakšno mijavkanje poslušam. Za me je vse skupaj samo en šunder. Slovensko.hrvaško, angleško ali pa sosedova cirkularka.
30. Avgust 2007 ob 16:25
Marko, samo za informacijo. Ker sem jaz malo bolj napreden od tebe (hočem reči, da imam nekoliko starejše otroke), sem bil pred kratkin na enem koncertu (pozdrav poletju). Tam je pela tudi Rebeka s svojim ansamblom. A veš, da zna ženska peti? Aranžmaji so bili bolj rokerski in je bilo kar prebavljivo. Najbolj hecno je bilo pa, ko je zapela nekaj tujih komadov (Janis Joplin pa to) in je mladina samo debelo gledala, fotri in mame smo začeli pa navdušeno drencati. Vsekakor boljše od Predinovih kvazikultirnih banalnosti. Sicer boš pa najbrž čez par let tudi ti hodil na koncerte Čukov itd, pa ne boš več tako ozkogled.
30. Avgust 2007 ob 17:28
Vodopivec: Hmmm, zanimivo. Mogoče pa res. Bom poročal.