Za narodov blogor

Kadar sta v enem in istem kontekstu omenjeni policija in cerkev — kar se sicer dogaja zelo redko —, se vedno spomnim na enega od tistih tako starih policajskih vicev, da si jih skoraj ne upam več pripovedovati. Ampak tokrat si ne morem kaj. Dva policaja, skratka, med rednim obhodom po mestu zavijeta v cerkev. V notranjosti tišina, slišati je samo odmev njunih korakov po zglajenih kamnitih tleh. “A ne, kako je tuki akustično,” pravi prvi. “Jap,” odvrne drugi, “men tud ful drsi.”

Proti večeru je nenapovedano uletel Jonas z Alenko in Zojo na obisk. S sabo je iMel iPhone, ki mu ga je prinesel Godler.

V bistvu sem bil malo presenečen: Jonas iMa iPhone, jaz pa to iZvem od njega, ne zBloga! Res ne vem, kaj čaka.

Medtem ko sta Oskar in Zoja pred mamama delala svoj show — vsak svojega, seveda —, pa sva se midva ukvarjala z najinima D-LUX 3 Leicama, predvsem pa seveda z iPhonom. Jonas mi ga je malo demonstriral sam, malo pa sem sam probal. Zadeva zgleda tako perverzno zdizajnirana, da sem se jo skoraj bal prijeti in po njej tapkati. Safari je kar v redu — nedvomno hitrejši in priročnejši za navigacijo kot Web/Splet na moji E90. Tudi touchscreen ni slaba pogruntavščina.

A kaj — mi je rojilo po glavi med preizkušanjem —, ko pa na daleč vidim, čutim, slutim, kako malo funkcij ima v primerjavi v mojo in ne samo mojo Nokio že po defaultu, kaj šele z vsem tem, kar se dá v telefon inŠtalirati naknadno!

Potem pa sem vklopil fotoaparat in naju hotel fotografirati. He-he. Poskusite pritisnite na sprožilec, ki ni gumb, temveč gumb na touchscreenu. Tole je nekako ratalo:

Tudi sam sem ga posnel s fotoaparatom, da bi se lahko pred kom postavljal. Tole fotko sem potem poslal prijatelju s pripisom, češ, I touched it!

Andrej v življenju uporablja približno iste naprave kot jaz. Trenutno si deliva E90, le da je njemu že padla na tla in crknila, ampak dobi novo. Zastonj. No, odgovoril je z vprašanjem, za kateri predmet poželenja vendar gre. Potem sem videl, da fotka res ni ne vem kaj. Tako kot iPhone, v bistvu.

Črna podolgovata škatlica v ozadju na mizi je MC Communicator. Po mojem mi bo služil ravno tako dolgo, dokler se Apple ne bo naučil narediti mobitel.

Dvomim, da dandanes še kdo ve, kaj je to pitralon — razen seveda moških od štirideset let navzgor. Ja: to je to, s čimer smo si nekoč davno, ko so nam obrazne dlake šele poganjale in ko še ni bilo plastičnih britvičnih nastavkov z vsako leto več rezili, natirali lica.

Še več: beseda pitralon je kot blagovna znamka celo prešla v splošno jezikovno rabo kot sopomenka za losjon po britju!

Pojma nisem imel, da to še izdelujejo in da je to v resnici švicarska zadeva. (V starih časih jo je po licenci morala izdelovati kakšna Saponia Osijek. Ali morda Zlatorog Maribor. Ne najdem.) Kakorkoli, med rednim bravzanjem po Manufactumu — kjer sem pred časom naročil tisto uro in termometer —, sem naletel na tole.

Zelo poučno geslo o pitralonu je na nemški Wikipediji.

Ali bom pitralon naročil, bom pa še razmislil. Kaj ni malo bedasto naročati vodico za po britju po internetu? To bi pa bil res ultimativni snobizem! Seveda bi vsak brandiran dizajnerski nateg od after-šejva stal precej več od 11 evrov, ampak to v bistvu nič ne spremeni.

Zadnjič sva se z Oskarjem sprehajala po Poljanah. Na Zemljemerski sem pred vhodom v stavbo Geodetske uprave opazil — ne sicer prvič — vdelan napis z zemljepisnim položajem in nadmorsko višino Ljubljane oz. točke, kjer se napis nahaja. Nebodigalen sem potegnil iz žepa telefon in vključil GPS, da bi preveril točnost podatkov.

Da ne bo pomote: ker sam ne znam in ne morem izmeriti natančnega položaja, sem izhajal iz najverjetnejše predpostavke, da ga je pravilno izračunal neznani zemljemerec in da bo rezultat tega eksperimenta pokazal samo to, kako nenatančen je GPS moje Nokie E90.

To je ta napis:

Telefon sem postavil na betonski rob plošče, v katero je vdelan napis. Pokazal je naslednje:

S pomočjo stopinjsko-decimalnega konverterja sem pretvoril GURS-ove podatke, izražene v stopinjah, minutah, sekundah in stotinkah sekunde, v GPS-ove na štiri decimalke. Izračun je pokazal širino 46,0463º severno od ekvatorja in dolžino 14,5169º vzhodno od griniškega poldnevnika. GPS je torej odstopal za štiri desettisočinke stopinje pri širini in za pet pri dolžini.

S pomočjo drugega, decimalno-stopinjskega konverterja pa sem pretvoril GPS-ove decimalke v stopinje, minute in sekunde. (Natančneje ni šlo.) Rezultat je bil naslednji: širina 46º 2′ 48″, dolžina pa 14º 31′ 3″. GPS je odstopal za sekundo in četrt na osi sever–jug in malo manj kot dve sekundi na osi vzhod–zahod.

Naprej. Izračunajmo, kolikšno je to odstopanje na obeh oseh v lažje predstavljivih dolžinskih merah in ali se ujema z odstopanjem — kot vidimo, 33 metrov —, ki ga priznava Nokia sama.

Ena ločna minuta zemljepisne širine znaša 1852 metrov (kar je obenem ena navtična milja). Ena ločna sekunda znaša torej 30,866 metra. To krat 1,25 je enako cca. 45 metrov. Ali decimalno: ena ločna stopinja zemljepisne širine znaša 112,12 kilometra, ergo je desettisočinka 11,212 metra. To krat 4 je tudi enako cca. 45 metrov. V obeh primerih, stopinjskem in decimalnem, se odstopanje širine torej ujema.

Z velikostjo stopinje zemljepisne dolžine pa je hudič, ker se spreminja s širino: varira namreč od 111 kilometrov na ekvatorju do 0 na tečajih. Pustil sem se podučiti, da stopinjo zemljepisne dolžine izračunamo tako, da 111 kilometrov zmnožimo s kosinusom zemljepisne širine. Natančneje, formula za izračun v kilometrih se glasi: λ = (111,320 + 0,373 sin² φ) cos φ — pri čemer je lambda dolžina, fi pa širina.

To je zame že prehudo, saj tega ne znam izračunati niti s kalkulatorjem (čeprav sem v 7. in 8. razredu dobil bronasti in srebrni Vegovi priznanji). Če torej na pamet in čez palec rečem, da je stopinja na naši zemljepisni širini dolga približno 56 kilometrov, potem je moj GPS na tej osi odstopal za 28 metrov.

Nazadnje pa je treba izračunati še kombinacijo obeh odstopanj. To pa (upam) še znam: realno odstopanje je enako kvadratnemu korenu iz seštevka kvadratov odstopanj po širini in dolžini — kar nanese 53 metrov.

Nokia se je torej zmotila za dvajset metrov več, kot je bila pripravljena priznati. Ob upoštevanju tega sicer približnega rezultata je mogoče domnevati, da tudi aplikacija Zemljevidi ni preveč točna točna. Tole je namreč kazalo na ekranu pred vhodom v GURS (Zemljemerska 12): križec z mojim položajem nikakor ni bil 53 metrov stran od realnega!

Kako se lahko GPS zmoti za več kot 60 metrov na tako majhni nadmorski višini — in se pri tem še gladko zlaže —, pa je seveda zelo skrivnostno.

Prosim za razumevanje za ta bizarni post. Te reči so me od nekdaj fascinirale. Že kot predšolski otrok sem ure in ure prečepel zatopljen v atlase in se na pamet učil višine najvišjih vrhov in globine najglobljih pacifiških jarkov ter oblike kontinentov in držav. Tudi pri Julesu Vernu — saj še kdo pomni tistih deset svetlomodrih knjig (ki sem jih kot bruc v navalu navdušenja za resnejšo literaturo zamenjal za prvo izdajo Pascalovih Misli, dvajset let pozneje pa spet kupil) — sem se za otroka veliko naučil o zemljepisni širini in dolžini. Zadnja stvar s tem v zvezi pa je neverjetna knjiga Dave Sobel z naslovom Longitude: The True Story of a Lone Genius Who Solved the Greatest Scientific Problem of his Time, ki mi jo je pred leti prinesel Tadej. (On ne podari, on kar prinese.) Knjiga govori o urarju Johnu Harrisonu, izumitelju pomorskega kronometra in v dramatičnem finišu vélikemu poražencu natečaja za rešitev problema plovbe oz. navigacije, ki ga je razpisovala cela serija britanskih kraljev v XVIII. stoletju. Harrisonov kronometer je morjeplovcem omogočil izračunavanje zemljepisne dolžine in povzročil pravo revolucijo v navigaciji, s tem pa tudi v mednarodni trgovini, geografskih raziskavah in kartografiji ter vojaških strategijah.

Prosim vse, ki so glede tega bolj pametni od mene, da brez nadaljnega javno korigirajo moje eventualne neumnosti.

Piscem pisem bralcev in drugih polemičnih spisov v tiskanih medijih načeloma nikoli ne odgovarjam. Odgovarjam samo komentatorjem na blogu. No, ne vsem in/ali ne vedno. Blog pa mi pride prav tudi za to, da odgovarjam piscem pisem bralcev in drugih polemičnih spisov v tiskanih medijih. Na blogu pa ja.

Vlado Miheljak, moj najljubši zoprnež med levičarskimi kolumnisti — in navsezadnje kolega, ki pa mu je nerodno, da tudi jaz pišem za Dnevnik oziroma za Objektiv —, je prejšnji teden predstavil svojo knjigo kolumen iz Sobotne priloge Dela v letih od 2001 do 2004. Najin bivši urednik Janko Lorenci ga je na tiskovni konferenci označil kot “najizrazitejšega in najbolj pokončnega političnega kolumnista v državi”.

Tej trditvi nočem in ne morem ugovarjati. Naj pa vendarle dodam, da je pokončnost kot kompliment samo druga beseda za nepremišljeno, trmasto in podjebantsko kljubovalnost zaradi kljubovalnosti. To govori kvečjemu o avtorjevi predvidljivi politični pozi in spremljevalnem aktivizmu, ne pove pa nič o tem, ali ima v resnici prav. Prav mu daje samo dejstvo, da šimfa oblast. To pri ljudeh vedno vžge, ker je poceni in zlahka razumljivo.

Na Bledu vedno pijem kavo v Grand hotelu Toplicah. Tam vsaj vem, zakaj je draga. Predvsem je zelo dobra, zraven pa je še dostojno postrežna. Imajo lep kavni servis in srebrne žlice. Ni treba posebej zahtevati vode. Natakarji so ustrežljivi, niso smrkavci in jih — po livrejah — že na prvi pogled prepoznaš kot natakarje, ne da bi jih zamenjal z gosti. Polkrožni salon s pogledom na jezero in grad je enak, odkar pomnim, ampak očitno redno vzdrževan v doslednem retro stilu socialistične noblese petdesetih let. Zato me nikoli ni motilo, da je kava dražja od kremne rezine.

V starih časih, ko je kava v Ljubljani stala 150 ali 200 SIT, je v Toplicah stala 300 ali 350. Dandanes se je ta razlika zmanjšala ali izničila. Prav danes sem bil tam: makjato je stal 1,90 EUR, kapučino pa 2,10. Toliko bi za kavo danes zlahka plačal marsikje v Ljubljani, vendar z bistveno razliko: spil bi jo v pajzlu; postregla bi mi prek študenta najeta delovna sila, ki bi pristopila k mizi z besedami: kaj boš; obstaja pa tudi resna možnost, da bi bila kava kiselkasta.

Kdo je že zadnjič nekaj komentiral, da sem snob? In da sesuvam pajzle?

Tri kremšnite za s sabo v slaščičarni Hotela Park — ki jih strežejo tudi v Toplicah — pa so stale 6,60 EUR. Toliko o podražitvah. V Ljubljani.

Ni čudno, da so jih že toliko prodali.

Novo knjigo scenaristke, režiserke in pisateljice Nore Ephron bi morali skorajda prej prebrati moški kot pa ženske. Moj vrat mi gre na živce in druge misli o tem, kako je biti ženska je nekakšen priročnik, v katerem si odrasle gospe lahko preberejo to, kar so morda izluščile iz avtoričinih filmov Ko je Harry srečal Sally, Romanca v Seattlu in Čaka te pošta — in seveda iz lastnih izkušenj. A ker je knjiga kritična, cinična, karikirana in še smešna, bo morda še tem bolj prav prišla tudi moškim. Moj vrat jim lahko dá obilo izhodišč za resno in duhovito konverzacijo — tako med moškimi o ženskah kot z ženskami samimi, v mešani družbi.

Manj primerna pa je po mojem za debato v ženski družbi.

Kakorkoli, knjige mi še ni uspelo prebrati. Ko sem jo vzel v roke, sem se najprej zapičil v poglavje o otrocih z naslovom Starševanje v treh fazah.

Pred dnevi sem v pregovorno in namenoma dragem, tako rekoč upmarket Maximarketu kupoval čebulo. (V centru sem bil pomotoma z avtom, sicer bi šel na tržnico.) Navadno belo čebulo, tri glave. Človek se nikoli ne vpraša, koliko to stane. Zraven mene je upokojenka težkala v roki mrežico neke druge sorte čebule in me nenadoma vprašala, češ, gospod, ali se vam ne zdi ta čebula čudna? Res: če ne bi rekla, da je čebula, bi mislil, da so limone. Vzemite raje klasiko, sem rekel in pokazal mojo čebulo, ziher je ziher. Ja, je odvrnila, ampak ta je tako draga. Kila je bila 1,16 evra.

Pred časom smo šli z Oskarjem na kratek sprehod. Enkrat za spremembo smo šli v nasprotno smer, proti Roški in čez — pogledat nove bloke.

Imeli smo kaj videti!

Nekdanja kasarna na Roški zgleda tako, kot da so jo pred kratkim zbombardirali. Najboj neverjeten pa je vogal Poljanske in Kapusove (prva desno za križiščem z Roško, smer Kodeljevo): fasada, ki gleda na Poljansko, torej glavno cesto, je sesuta, fasada na Kapusovo, torej stransko, pa obnovljena!

Princesa Diana je bila edina globalna superzvezda, ki me je zanimala. Bil sem skorajda njen fan. Pa ne od nekdaj. Spomnim se, da sem 29. julija 1981 precej indiferentno gledal prenos njene in Charlesove poroke na ORF (tako kot 24 let pozneje, na Dunaju, Charlesovo in Camillino). Njeno življenje se mi je zdelo zanimivo kot roman, kot nekakšne modernizirane sestre Brontë — zanimivo v tem cenenem, tako rekoč tabloidnem smislu fascinacije z bogastvom, življenjskim stilom plemstva, dvornih averzij in intrig, zmesi aristokratskih in pritlehnih prešuštev, visoke mode, pompozne dobrodelnosti in psihologije nadljudi, ki se samo včasih, ko jim gre slabo, spomnijo, da so pod kožo krvavi tako kot vsi drugi.

Kako zelo pa sem Diano v nadaljevanju zgodbe — ki sem jo začel podrobno spremljati — vendarle sublimiral, mi je postalo jasno ob njeni smrti. Takrat sem se zavedel, da je bila v bistvu moja vrstnica, ki pa sem jo dojemal brezčasno in eterično, nekako ageless. Opazil sem tudi, da sem ji zameril — kot kakšni bivši sošolki, v katero bi bil nekoč davno na skrivaj platonično zaljubljen —, da se je na koncu spentljala z zmedenim, nedoraslim in še grdim mednarodnim jet set fičfiričem.

Tole pišem v bistvu zato, da bom jutri imel kaj povedati za Stop, ko me bo v zvezi z oddajo NLP — ex-TLP — na TVS poklicala Alenka Sivka. Zanimalo jo bo predvsem to, kakšna sta se mi zdela nova voditelja Tjaša Železnik in Dejan Pevčevič.

Najprej naj povem, da je nedelja dan, ko skoraj nikoli ne gledam televizije ali vsaj ne čez dan. Zato tudi nisem redno spremljal oddaje TLP in sem si le približno mislil svoje o voditeljih. Bizovičar je imel včasih odlične prebliske, včasih je bila dobra muzka — ta je na TVS že dobra, če jo izvajajo v živo v studiu in če ne gre za narečne popevke! —, Tomažinka pa je bila simpatična. Zakaj je TLP pobral toliko viktorjev, mi sicer ni jasno. Oddaja na noben način ni bila genialna. Daleč od tega, seveda, da bi bila tako slaba, da bi morali zamenjati voditelje in format. Ampak tudi cirkus, ki sta ga zganjala Anja in Lado okrog svojega odhoda, je bil pretiran. No, tak je pač bil njun stil: TLP je bil njun privatni žur, vsi se štekamo, vsi se hecamo, vsi smo sošolci, vsi smo stari petindvajset do trideset let, ko jebe starejše, ki se ne znajo režat v dnevni sobi.

Toliko o tem.

Nove oddaje NLP seveda nisem gledal cele. Hvala bogu, da nisem TV kritik in da mi ni treba v nedeljo popoldan mazohistično čemeti kar pet ur pred televizorjem! Kakorkoli, oddaje še naprej ne bom gledal ali kvečjemu po koščkih in slučajno.

Zakaj so nova voditelja iskali ali našli ravno med igralci, ne vem. Nisem pa prepričan, da je to najbolj pametno. A kakorkoli: Tjaša Železnik zgleda dobro, ima dobro faco, skoraj karakterno, je inteligentna, zgovorna in simpatična — rabi pa še veliko voditeljske rutine.

Po mojem pa Tjaša rabi tudi novega sovoditelja. Kje hudiča so našli tega Pevčeviča in zakaj so ga vzeli? Ali morda Petar Radovič misli, da je Pevčevič véliko odkritje? I don’t think so. Morda bo dober čez deset ali dvajset let: ko se bo malo postaral, ko ne bo več tako luštkan smrkavec, ko bo morda tudi bolj razgledan, da se ne bo blamiral z neumnostmi v zvezi s slovenskim filmom in glasbo in da ga sovoditeljici ne bo treba popravljati. Verjetno pa mu bodo do takrat popravili tudi frizuro.

Sicer pa imam dovolj oddaj, ki zgledajo kot mladinski program in v kateri voditelji resno razlagajo, da bo “jutr lep ureme”.

Bolj podrobno pa se v NLP ne bi spuščal.