Si to, kar ti rečejo
Sreda, 19. september 2007Vlado Miheljak, moj najljubši zoprnež med levičarskimi kolumnisti — in navsezadnje kolega, ki pa mu je nerodno, da tudi jaz pišem za Dnevnik oziroma za Objektiv —, je prejšnji teden predstavil svojo knjigo kolumen iz Sobotne priloge Dela v letih od 2001 do 2004. Najin bivši urednik Janko Lorenci ga je na tiskovni konferenci označil kot “najizrazitejšega in najbolj pokončnega političnega kolumnista v državi”.
Tej trditvi nočem in ne morem ugovarjati. Naj pa vendarle dodam, da je pokončnost kot kompliment samo druga beseda za nepremišljeno, trmasto in podjebantsko kljubovalnost zaradi kljubovalnosti. To govori kvečjemu o avtorjevi predvidljivi politični pozi in spremljevalnem aktivizmu, ne pove pa nič o tem, ali ima v resnici prav. Prav mu daje samo dejstvo, da šimfa oblast. To pri ljudeh vedno vžge, ker je poceni in zlahka razumljivo.
Miheljak sam pa je dejal: “Vse politične skupine podajajo iste vrednote. Ni jasne razlike med liberalci in konservativci, vsi so sredinski, kar pa v bistvu ne pomeni nič.”
Glede tega ima do neke mere prav. Sam bi ga dopolnil le v tem smislu, da težko rečemo, da vsi so sredina, temveč da vsi hočejo biti oz. se kot sredina sami deklarirajo. Specifika slovenskega političnega prostora je po mojem namreč v tem, da se večina strank in posameznikov — poslancev, aparatčikov, predsedniških in ministrskih kandidatov, ministrov samih, intelektualcev, pa tudi političnih analitikov v medijih in kolumnistov — izogiba političnim stališčem, ki bi lahko izpadla radikalna v eno ali drugo smer. Redkokdo se upa naglas opredeliti kot levičar, še redkejši kot desničarji.
Že to je zgovorno. Desničarjev je morda res manj od onih drugih, za nameček pa so kot inkriminiranci raje tiho. Po drugi strani pa se zato bolj silijo v sredino. Biti desničar je po prevladujočem mnenju že tako ali tako sporno, pod sedanjo vlado pa tudi oportunistično. In če že kdo prizna svoja pregrešna nagnjenja, potem to zavije v sprejemljivejšo konservativnost (po možnosti s kvalifikatorjem žlahtnosti ali avtohtonosti), da ga ne bi preveč obsojali.
Po drugi strani pa je tudi levičarstvo v intelektualnem smislu precej diskreditirano, saj se je iz etično in politično konsistentnega vrednostnega sistema poplitvilo v populistično pravičništvo nenačelnih nostalgikov socializma. Ti v materialnem smislu živijo danes slabše kot nekoč, medtem ko jim za pridobljeno svobodo — to v bistvu temeljno, četudi varljivo postavko levičarstva — sploh ni mar. Biti levičar je danes lažje kot biti desničar, saj zahteva manj miselnega napora in je tudi bolj družbeno sprejemljivo. Tako kot je nekoč veljalo, da so politično, socialno in kulturno neizobražene, neozaveščene, neprofilirane in/ali nezainteresirane množice tempirana bomba desničarstva, tako danes velja za drugi politični pol.
Kratka novica o izidu s Kučanovo udeležbo je nosila posrečen naslov, ki se je glasil Miheljakova knjiga nasvetov za levico. To me je spomnilo na knjigo z naslovom How to be Right: The Essential Guide to Making Lefty Liberals History. James Delingpole, britanski pisatelj in publicist — in niti ne alienirani prijatelj Tobyja Younga in kolega Borisa Johnsona —, v obliki kratkih in konciznih, po žanru kolumnistično-enciklopedičnih gesel obračunava z različnimi družbenimi fenomeni oz. samoumevnostmi.
In v čem je njegovo desničarstvo? V knjigi ni niti sledu o zadevah, vrednotah in stališčih, ki bi jih povprečen Slovenec — ali celo povprečen slovenski levičar — prepoznal že zgolj kot konservativne ali kaj šele desničarske. Ne. Avtorjevo desničarstvo je v tem, da sesuva argumente ekologov proti pobijanju tjulnjih mladičev; Bonov pop aktivizem; Američane, ki se opravičujejo zaradi svojega predsednika, ali Zahodnjake, ki se opravičujejo muslimanom zaradi karikatur Mohameda; medijske študije kot študijsko smer; obvezno uporabo lokalnega poimenovanja eksotičnih imen kot Beijing in Mjanmar; izpraznjeno in zlorabljeno pojmovanje in uporabo pojmov kot diskriminacija in pluralizem (kot sam prevajam “diversity”); preveč liberalne učno-vzgojne metode v javnih šolah; obsedenost z organsko hrano; in druge, podobne urbane mite.
To knjigo omenjam, ker bi rad po eni strani opozoril na to, da biti desničar ni tako nerazumljivo, absurdno, katastrofalno, moralno gnusno in neodpustljivo ali celo prezira vredno, kot se to zdi slovenskim hojladri levičarjem. Desničarstvo je lahko kratko-malo vrednostno stališče, ki ne samo noče imeti, temveč dejansko nima nič opraviti z zgodovinskimi bav-bavi, kaj šele z aktualnimi, poosebljenimi v trenutni slovenski vladi.
Realnost današnjega levičarstva in desničarstva pa je še najbolj stvar medsebojnega obkladanja: si to, kar tvoj nasprotnik reče, da si. V tej disciplini nedvomno prednjačijo levičarji. In ni jim treba reči veliko. Ni bolj neizpodbitnega dokaza za človekovo intelektualno nedoraslost, nekompetentnost, moralno izprijenost, že kar norost, kot če človeku rečeš, da je desničar. Ena sama beseda odtehta cele knjige argumentov.
Ah, ti levičarji!
Dnevnikov Objektiv, 15. 9. 2007
Objavljeno v Sreda, 19. September, 2007 ob 21:34 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
47 komentarjev na “Si to, kar ti rečejo”
Komentiraj
Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.
19. September 2007 ob 21:54
Zdaj bi pa Markota prosil za en nedvoumen odgovor!
Se ti zdi Marko,
da je Miheljak bolj nekorekten levičarski pisec,
kot je Nežmah nekorekten SDS-ovski pisec?
Z užitkom pričakujem odgovor.
19. September 2007 ob 22:12
Nežmah se mi ne zdi niti malo nekorekten. Še najmanj pa SDS-ovski.
19. September 2007 ob 22:17
eh!
19. September 2007 ob 22:22
Nežmaha je korekten SDS-ovec približno tako, kot je Maks Modic konkreten porno igralec. Že leta nazaj je pač našel svojo nišo v zelo prikladnem mediju in v njenem izrabljanju verjetno skrajno uživa. Nežmah je torej kvečjemu “player”, Miheljak pa bi znal biti klasični fanatik.
19. September 2007 ob 22:27
seveda je nežmah korekten, ha. ker piše v mladino in se najbrž smatra za njihovo opozicijo. meni niso važni levi ali desni. v sloveniji je to nekaj, kar iz tujine gledajo iz svoje leve ali desne. jst od “političnega” kolumnista pričakujem, da podrobneje kot koga drugega spremlja oblast in jo kritično presoja. ne zanima me toliko ali se rop laže, kot kakšne odgovore ima vlada. in če obvlada, vlada, če ne pa ne, a ne?! zato se mi danes dopade miheljak in se mi je prej nežmah, čeprav bi raje bral ljudi, ki so manj “navijaški”. jih pa razumem, saj še najslabši sosed ni z vsemi skregan.:)
19. September 2007 ob 22:30
<< Biti levičar je danes lažje kot biti desničar, saj zahteva manj miselnega napora in je tudi bolj družbeno sprejemljivo. >>
Ajej… tale je pa malo pod pasom Marko… a smo res tako daleč prišli, da bomo sedaj poslušali še to, da ne mislimo dovolj? Ne vem no… Če se kdo zavezuje je sigurno to levica… ampak problem je to, ker smo v sloveniji še vedno vsi črno na belem…
v politiki so 4je poli ne 2 in tega žal ne znamo ločiti…
19. September 2007 ob 22:38
No Marko,
glede Miheljaka ne bom rekel nič, ker ga ne spremljam tako zelo pogosto. Nežmahove pamflete pa sem analiziral in komentiral na Mladini vsaj dve leti.
/ Moji komentarji so pod imenom Zoki./
Ocenjujem ga, kot najbolj pristranskega kolumnista v Sloveniji.
Naj ponovim, kot sem zapisal pod enim njegovim pamfletom:
“Dr. Nežhah ni novinar, ki je naklonjen desnemu polu slovenske politike, ampak je SDS-ovski politik, ki se skriva za profilom novinarja.
P.S.
Če bi delal, kakšno družboslovno diplomo, ali če bi bilo to plačano, bi si vzel kakšen mesec časa ter zbral in predstavil njegov pamflete in moje analize.
“Lotil sem se ga, s čisto miselno redukcijo, na podlagi nekonsistentnosti njegovih nastavkov z njegovimi izpeljavami”.
19. September 2007 ob 22:41
“Tako kot je nekoč veljalo, da so politično, socialno in kulturno neizobražene, neozaveščene, neprofilirane in/ali nezainteresirane množice tempirana bomba desničarstva, tako danes velja za drugi politični pol.”
Od kdaj pa to? In od kod? V Sloveniji zagotovo ne.
19. September 2007 ob 22:46
Zaradi nestrinjanja z urbanimi miti, ki jih omenjaš, bi na Otoku mogoče res veljal za konzervativca. V Sloveniji boš pa vedno levičar, pa če se še tako trudiš.
19. September 2007 ob 23:27
Nežmah je zame zelo razgledan intelektualec, medtem ko Miheljak nikakor. Nežmah je eden najboljših retorikov, kar sem jih kdaj poslušal. Desničar ali levičar, to mi niti ni tako pomembno, govori svetlobna leta bolje in prepričljiveje kot Miheljak. Nežmah presega svoje desničarstvo, Miheljak pa svojega levičarstva ne. Nežmah ima globok vpogled v marsikatere fenomene sodobne družbe in tudi presega provincionalizem. Miheljak pa je čisti provincionalist.
19. September 2007 ob 23:35
@Rado
Nežmahovo pamfletiranje v Mladini je – tako, kot je zapisano – na ravni najbolj primitivnega lumpenintelektualnega zmerjaštva/navijaštva, ki je docela navzkriž z vsemi načeli novinarstva. Ker pri Crnkoviču pisanje pogosto “prehiti” mišljenje in ga zanese na deliriozne in odiozne bližnjice (kot je bilo to nedavno ob Eleni in tule zgoraj v ponesrečeni sakralizaciji kvazidesničarstva), tudi za Nežmahov primitivizem ne najde žal besede in ga celo fascinira (vsaj dokler ne bo sam njegov objekt, čeprav – če dobro pomislimo – Mrkaićev primer dokazuje ravno nasprotno). Morda najhuje pri Nežmahu pa je, da to raboto izvaja zavestno, saj so njegove recenzije knjig solidne in intervjuji pogosto celo nadpovprečni.
20. September 2007 ob 00:07
[...] Biti levičar je danes lažje kot biti desničar, saj zahteva manj miselnega napora in je tudi bolj družbeno sprejemljivo. Marko Crnkovič [...]
20. September 2007 ob 08:37
@Rado, zate velja kot pribito:
[…] Biti levičar je danes lažje kot biti desničar, saj zahteva manj miselnega napora in je tudi bolj družbeno sprejemljivo. Marko Crnkovič […]
samo na tvoj blog je treba pogledati:
http://rado.blog.siol.net/2007/09/05/edvard-kardelj-je-zopet-ziv-%e2%80%93-ideje-velikega-komunisticnega-misleca-so-po-30-ih-letih-dobile-potrditev/
pa se vidi tvoje možgane kot skozi rentgen. Ista slika kot pri skoraj vseh “levičarjih”.
@Marko!
Mislim, da so tudi tebe že prepričali, če trdiš:
“Desničarjev je morda res manj od onih drugih, za nameček pa so kot inkriminiranci raje tiho. “
To bi veljalo, če bi gledal samo “levičarska” trobila na internetu. Kako bo pa na volitvah?
Čim pa slišim, da je razočarani Lorenci ob pomoči prav tako razočaranega Kučana označil pozerja Miheljaka kot “najizrazitejšega in najbolj pokončnega političnega kolumnista v državi”, že vem koliko je ura. Mogoče se bo pa pod vplivom pijače iz Pen kluba spet prepiral z varnostniki pred ameriško ambasado. Pred rusko pa ne bi bilo dovolj odmevno.
MARKO, mislim da je ta tvoj post eden boljših, zato pričakuj še in še komentarjev!
Jaz nisem kot inkriminiranec raje tiho. Že 50 let s ponosom in javno razglašam, da sem desničar, istočasno pa zagrizen ateist. Pa uživam v polemiki.
Če bi hodil na fuzbal, bi se verjetno usedel na sredo bad blue boysov, in na glas vpil: Naprej Domžale!
Torej družno nad levo “sredinske”!
20. September 2007 ob 09:17
Čudno, jaz pa sploh nisem opazila da je kateri levi ali desni, sta pa oba dobro poučena kaj se splača pisat in govorit, takrat v danem trenutku…..zame sta oba plačana profesionalca po meri uredniške politike……imam svoje mišljenje in ne potrebujem sugestije ne levih ne desnih.
20. September 2007 ob 09:19
Maja: Meni se “splača” pisat samo v tem smislu, da dobim honorar. Ne glede na stališča.
20. September 2007 ob 09:49
Spet se ne bi mogel bolj strinjati
Če ne bi MC tega napisal, bi pa vsak čas ja, samo slabše bi bilo.
Desno usmerjene se danes res označuje za bedake, ki bi najraje vse prepovedali, levičarje pa za razgledane in edine sposobne za vodenje.
Dovolj je, da pregledamo blogosfero. Z vsemi silami se v komentarjih napada desničarske pisce in redkokateri desničar je sposoben take nesramnosti, kot levičar. Dovolj je, da kliknemo trackback na Drugi dom.
Nočem povedat, da so levičarji po difoltu bolj nesramni od desničarjev – finta je v tem, da si več upajo, ker jih je več. Kot si ugotovil – kdo pa danes še upa biti desničar?
Za moje pojme so oboje enako pametni – in oboji tudi enako neumni.
20. September 2007 ob 09:50
hehe, Miheljak me zelo spominja na Gantarja, ki še zmeraj poskuša prepričati poslušalstvo in bralstvo, da “nekaj” sigurno tiči za Ropovimi klevetami okoli Sove. Pa tako on kot sam vrag vesta, da to ne drži.
Enako je pri Miheljaku: meni osebno zveni s svojo “prepričljivostjo & pokončnostjo” zelo humorno in patetično
20. September 2007 ob 09:53
prav na smeh mi gre Chef….ko je LDS-ovec Žakelj pred leti izgubil bitko za županski stolček v svojem becirku, je napisal ogrčeno pismo v tem stilu: rdeči so intekeltualci, črni pa bedaki in zarukanci.
Če boš imel srečo, boš to pismo še zmeraj našel na njegovi www. strani.
20. September 2007 ob 10:00
Chef!
Upam si biti desničar, pa tudi na:
http://drugidom.net/
sem se včlanil, da jih bom lahko tolkel na njihovem terenu.
pa tudi na:
http://www.druzina.si/ICD/blog.nsf/
si upam puščati provokativne komentarje.
In nobenega honorarja ne dobim. Enostavno uživam v svojem cinizmu.
20. September 2007 ob 10:51
Marko ima seveda prav. Dandanes se je res težje in pogumno samooklicati za “neokonzervativca”, ravno tako kot je bilo leta ‘44 pogumno priseči Hitlerju na mariborskem štadionu.
No – tako težko ravno ni, saj zdaj za tvoje blesave ideje umirajo drugi ljudje.
20. September 2007 ob 11:00
Kaj pa je to za en blesav komentar?
20. September 2007 ob 11:57
desničarstvo in levičarstvo se pri nas malo narobe razume. gre bolj ko ne samo še za pro-vatikansko in proti-vatikansko držo. al’ kaj?
20. September 2007 ob 12:18
Na pojav bi gledal skozi prizmo dveh skupin ljudi – tistih, ki si želijo spremembe in tistih, ki se jih bojijo. Jaz tem dvem Slovenijam pravim “dobro nam gre Slovenija” in “dobro vam gre Slovenija”.
V Sloveniji smo imeli 60 let socializma in zato je politična legitimnost ne glede na vso retorično dokazovanje, da to ni res, še vedno nekoliko levo obarvana. In z njo tudi vsi državni sistemi.
In ker levo ideologijo in vrednostni sistem večina ljudi pozna in ker gre za sistem, ki je vtkan v delovanje države – so zagovorniki statusa quo hkrati levičarji in paradoksalno – naravni kandidati za “konzervativce”.
Tako je mogoče razložiti obrnjene vloge konzervativcev in progresivcev pri nas in spremljajoče pojave, ki si jih opisal. V bistvu je naša politika business as usual; le da levica nastopa iz foteljev, druge opcije pa delujejo stoje – v večini držav pa je bilo, ko so se pojmi konzervativizma in progresivizma kovali – ravno obratno.
20. September 2007 ob 17:11
Ne štekam! Tip se ne ozira na zgodovino ampak “sesuva argumente ekologov proti pobijanju tjulnjih mladičev; Bonov pop aktivizem; Američane, ki se opravičujejo zaradi svojega predsednika, ali Zahodnjake, ki se opravičujejo muslimanom zaradi karikatur Mohameda; medijske študije kot študijsko smer; obvezno uporabo lokalnega poimenovanja eksotičnih imen kot Beijing in Mjanmar; izpraznjeno in zlorabljeno pojmovanje in uporabo pojmov kot diskriminacija in pluralizem (kot sam prevajam “diversity”); preveč liberalne učno-vzgojne metode v javnih šolah; obsedenost z organsko hrano; in druge, podobne urbane mite …”.
In to je okej! Avtor pač orisuje nivo svoje morale … vsaka vrsta morale, vrsta duha, miselne orientiranosti je podlaga za dejanja. Takšna, ki tvorijo zgodovino. Nekoč v zgodovini so mirne vesti bobijali mladiče tjulnjev, namesto po Paris Hilton raje pljuvali po Bonovem aktivizmu, salutirali svojemu predsedniku Busha in tako dalje … Grozljiva nova zgodovina! Da bi postal človek lev takoj, tudi če sicer niti pomislil ne bi na opredeljevanja.
20. September 2007 ob 17:13
Bav bav! Šele zdaj sem dokončno prepričana … Hvala za pomoč!
20. September 2007 ob 21:17
@1tastar: meni se zdijo oboji smešni. Provocirat sem se pa naveličal
20. September 2007 ob 21:40
“Nežmah se mi ne zdi niti malo nekorekten. Še najmanj pa SDS-ovski.”
Ta je res mocna!
20. September 2007 ob 22:21
Biti levo ali desno ni toliko pomembno, kot je pomembna tehtnost argumentov o konkretnih vsebinskih vprašanjih. Ne nazadnje pa je pomemben tudi nivo razprave. Priznam, da včasih rad preberem kakšen Miheljakov komentar, nekje zadene point. Vendar pa vedno znova lahko ugotavljamo, da se nemalokrat prav surovo obregne predvsem ob Janšo in RKC kot nekakšen simbol njegovega napadanja. In pri tem ne zbira sredstev. Včasih ga je prav žalostno brati. Kot da vse svoje otroške travme projecira v ti dve tarči pri čemer ne zbira sredstev. Tako kot se on zna nizko spustiti, se zna malokdo. Prav tako pa absolutno ne prenese ktitike na svoj račun. To je dokazal tudi zadnjič, k je denimo celo kolumno porabil za pisanje odgovora na repliko Sajeta. Zanimivo je, da denimo za Janšo in RKC ne najde niti ene pozitivne stvari. Ne vem če sem kdaj zasledil kakšen pozitiven komentar na ta dva subjekta. Nikoli! Ne mi rečt, da za to ker jih ni. Ne samo to. Praktično vsi komentarji, ki se nanašajo na ta dva subjekta, so izrazito nestrpni. In to mislim da vse pove o njem. Včasih ko ga berem, si mislim, da berem pamflet kakšnega ultra revolucionarnega levičarja, ki se je pripravljen na smrt boriti za svoje ideje, ne pa za nekega univerzitetnega profesorja. Sicer pa pove dosti podatek tudi to, da praktično vse knjige, ki jih napiše, so zbirke njegovih kolumen za časopise iz preteklosti. Ali res ni sposoben napisati kako znanstveno delo? Za univerzitetnega profesorja se mi to zdi zelo zanimivo…
20. September 2007 ob 23:20
@aquinas: Se strinjam s teboj! Ravno obratno, pa velja za Nezmaha! Zato je neumno enega pljuvati, drugega pa hvaliti. Oba sta ekstremista pri katerih ze pred branjem, ves kdo bo “bad” in kdo “good”. Ne maram ne enega ne drugega.
21. September 2007 ob 02:14
Lepo, da imate radi Nežmaha – lep pozdrav tudi v London..
No,
jaz sem Nežmaha študiral, vendar le njegove Pamflete v Mladini. In moja gornja izjava velja le zanje (za obdobje 2002-2007). V svojem pisanju je bil “konsistenten” in se je loteval izključno levice. Pa če je bila na oblastia, ali v opoziciji.
Njegove prioritete bi povzel s naslednjo oceno, ki sem napisal lani, po eni izmed mnogih pamfletovskih protilevih eskapad.
“Dr. Bernard Nežmah se je ponovno lotil vseh, ki so NE-JANŠA. Bolj, ko je stranka, človek, ali pojav oddaljen od centra, bolj je vreden Nežmahove pozornosti in njegove kritike. V samem centru je seveda Janez Janša, ki je nedotakljiv, v koncentričnih krogih mu sledijo stranka SDS, potem drugi člani koalicije (rdeči Desus je seveda na koalicijskem obrobju). Najoddaljenejša je seveda LDS in vsi radikalni kritiki Janše in njegove politike. Trenutno najradikalnejši je dr. Janez Drnovšek, ki je zato tudi najbolj Nežmahove kritike vreden.”
Vabim te LONdon, da prebereš teh, vsaj 200 Pamfletov v Mladininem arhivu in moje analize spodaj ter se zopet oglasiš.
21. September 2007 ob 05:56
London, imaš čisto prav. Ampak Crnkovič ni sploh nič pisal o Nežmahu, temveč le o Miheljaku.
Nežmaha je potem privlekel en od komentatorjev, verjetno zaradi uravnoteženega pljuvanja.
21. September 2007 ob 07:41
Je pa Crnkovič to pot zadel v osje gnezdo. Vzporedna vojna teče še na
http://drugidom.net/izjavil-je/
Mogoče pa še kje.
21. September 2007 ob 08:10
Rado, nekaj mi ne “stima” glede tvojega komentarja!?
21. September 2007 ob 10:12
Ne bom oporekal Nežmahovi desni usmerjenosti (saj usmerjenost v desno ni nič slabega, jebela!).
Definitivno pa je nivo njegovega pisanja bistveno višji od Miheljakovega levičarskega (spet, usmerjenost v levo ni nič slabega!)
Tu poteka debata o večji nesramnosti levičarjev, ne pa, kdo ima bolj prav.
21. September 2007 ob 10:44
Biti desničar,
ali biti levičar, samo posebej ni nič slabega. To je stvar vrednot, ki jih človek ima.
Problem je, se ko človek v obrambo svojih vrednot odpove poštenosti.
In to je tisto, kar jaz očitam Nežmahu. V vseh petih letih, kar jaz spremljam Pamflete, se ni “dotaknil” Janše in komajda kdaj SDS. Kot da je Janša brezgrešno bitje in kot, da je SDS idealna stranka. Bolj, kot je bil človek na levi, večje kritike je doživljal s strani Nežmaha. /Še kakčno leto nazaj je bila LDS za vse kriva, pa čeprav se je ukvarjala sama s sabo./
In Miheljak!
Pogosto navržen očitek, da on je iz “legla” FDV-jevcev. Tam pa tako “vemo”, kakšni so, ni uporaben za resno debato. Če kdo želi resno diskutirati in utemeljeno kritizirati, bo moral jasno pokazati kje ga Miheljak “lomi” in kako to počne kar naprej.
Moje oglašanje (in podobni posti) so uvrščeni v kategorijo teorije zarote (vzporedna vojna). Očitno ste me uvrstili v prve bojne vrste levice. 1tastar me je celo uvrstil med Kardeljeve privržence, čeprav sem v svojem blogu smešil njegovo idejo TOZD-ovstva.
Kakšna fantazma!!!
Privlečite raje na dan argumente.
Tudi ne moremo metati v en koš vse levičarje, ali vse desničarje in jih kar povprek obsojati, ampak moramo obravnavati vsakega posameznega pisca.
Tudi jaz nisem Nežmaha kritiziral kar povprek, ampak sem se opredelil le na njegove Pamflete, ker sem jih zares preštudiral.
21. September 2007 ob 11:19
[...] je, biti desničar je težko…težko je laž spremeniti v [...]
21. September 2007 ob 12:18
Vsi se drenjajo na sredini, ker se pri nas še sploh ne ve, kaj je biti na desnici, kaj pa na levici. Vsi programi političnih strank pri nas koketirajo s komunalnimi občinskimi programi, od predvčerajšnjim naprej bodo to programi o protipoplavnih ukrepih – v tem smislu, kdo je bil – katera politična opcija – v preteklosti bolj kriv, da je prišlo do poplav, vsi so proti ozonskim in drugim luknjam, kot npr. proračunskim itd., o nacionalnih zadevah pa so vsi modro tiho. Če NSI ni, ko je predlagala samo šest pokrajin, tega predloga ni utemeljevala s šestimi škofijami, kar bi bilo edino logično, ker bi to pomenilo, da zagovarja katoliško organiziranost.
21. September 2007 ob 12:49
[...] pomagati prizadetim, so mi všeč, sploh tiste o odpisu davščin. Upam, da mi zaradi tega ne bodo rekli, da sem desničar. Se pa lepo vidi, iz katerih časov poganja korenine premier. Ob njegovih besedah, da do večera ne [...]
21. September 2007 ob 13:55
Janša je Cvikla in podobne poj…, ko je obljubil obnovitev Franje, pomoč poplavljencem in dan žalovanja.
Ko napadate vse, kar je Janševega, napadite še to!
Bom jaz začel:
Obnavljati Franjo je isti drek kot izkopavati kosti po vojni pobitih. To “mladih in naprednih” iz povojne generacije nič ne zanima!
Pa še Sarkić naj mladiče od svojega psa Janše imenuje Franja?!
21. September 2007 ob 14:02
1tastar: Nezanimanje mladih generacij za te teme ni argument, da Franje ni treba obnovit in da ljudi brez groba ni treba dostojno pokopat!
21. September 2007 ob 14:32
to, kar ti razumevaš kot desničarstvo je v bistvu cinizem.
21. September 2007 ob 15:42
JAZ SEM ZA NAŠE.
21. September 2007 ob 20:13
V oni grapi obnavljati Franjo je, kot bi to moralo biti sedaj jasno vsakomur, pa ocitno ni, jalovo pocetje. Iz zelo enostavnega vzroka, ker bo tam stala samo do naslednje velike poplave.
Tam bi kvecjemu lahko postavili kulise, v Cerknem pa naredili muzej.
O.
22. September 2007 ob 14:21
[...] prosim Tomčevo insinuiranje in žigosanje s tem, kar pišem v zadnji oz. predzadnji kolumni o levičarski taktiki obračunavanja z nasprotniki. Očitno pa sem pozabil omeniti, da znajo biti [...]
24. September 2007 ob 17:24
Nimiy
Nič novega nisi povedal. Saj že, odkar imam blog, ponavljam, da sem cinik in zajebant.
V bistvu me desnica en kurc briga, ampak levica mi gre zares na jajca! Sredina pa je zame en povprečen pofel, ki se mi gabi.
24. September 2007 ob 17:28
Kar pa se stroškov za Franjo tiče: so mi “levičarji” dejansko v komentarjih povedali, da naj se neha izkopavati kosti.
Janša je pa obljubil obnovo samo zato, da mu ne bi Stanovnik sitnaril. Saj tistih par dil res ni noben strošek proti obnovi vodovoda v Železnikih.
10. Oktober 2007 ob 19:59
1tastar, ne bo dolgo trajalo, ko te bo Jure Mesarič pocenzuriral, ko boš preveč prepričljiv in boš imel premočne argumente. Se je dogajalo že marsikomu.
Kosti naj se kar lepo izkopava, da bomo jasno videli, kako zločinski je bil komunizem. Franjo pa naj obnovijo borci sami s svojim denarjem.