Za narodov blogor

Vezanemu, a neporočenemu moškemu srednjih let gre zelo na živce, če ga omenjajo kot “fanta” (od “punce”). To je dejansko huda degradacija: z eno besedo vas frcnejo na nivo gimnazijca, študenta, ko je to bilo res to.

Ampak to še ni vse, kar mi gre na živce. Na živce mi grejo tudi mlade — eventualno blond — televizijske novinarke, ki srepo gledajo v kamero, tiščijo politikom mikrofon pod nos in jim zastavljajo vprašanja tako, kot da bi jih nadirale. Tudi sicer govorijo tako, kot da nadirajo gledalce. Ali morda mislijo, da zato delujejo bolj avtoritativno? Pri meni že ne. Temu sam pravim Pop TV-jeva šola govora, ampak odkar je Erika Žnidaršič prestopila na TVS, to ni več ekskluziva.

In kakšna je zveza med tema dvema temama?

Braco Koren sicer ni več v enaki formi kot sredi sedemdesetih, toda njegova naftalinska izvedba nepozabnega šlagerja Ptica vrh Trigláva predstavlja tiste tri minute znotraj dveh ur, po katerih si bom informativno-razvedrilno oddajo na predvolilni petek (19.10.) z Rosvito in Mariom sploh zapomnil.

Seveda pa se bo ta hibridna oddaja zapisala v zgodovino kot ena boljših domislic, ki so nam jo nesrečni pametnjakoviči s Kolodvorske podarili, obenem pa tudi kot eden hujših spodrsljajev javne televizije pri zagotavljanju temeljne, splošne, tehtne in poštene politične informiranosti državljanov pred katerimikoli volitvami doslej.

Že nekaj mesecev — odkar Oskar grabi vse, kar doseže, in po možnosti daje v usta — se sprašujem, zakaj so za otroka zanimivejši “realni” predmeti, ki jih uporabljajo odrasli, kot pa igrače, namenjene prav njim. Žlice, torbe, vrečke, čevlji, smeti, telefoni, daljinci, žice, vžigalniki, tube, ključi, ščetke, gumbi na štedilniku in feršterkeriji, miška in tipkovnica, celo sesalec — karkoli.

Takole je to zgledalo pri malo več kot šestih mesecih:

Takole pa danes, pri malo manj kot dvanajstih:

Pokrovček od baterije na N80 je znal v trenutku sneti z zobmi, enkrat — prvič in zadnjič, ker sem strog foter — pa mu je to uspelo celo na E90. Mami je malo manj stroga. Nininega SonyEricssona Z1010 na Svemi niso mogli popraviti, nadomestna Nokia 6680 (moja stara rezerva) pa bo tudi morala na Teleray, ker je crknil mikrofon.

Malokaj pa je tako privlačno kot tipkovnica in miška — še posebej Applova, bi rekel. In tudi tako odporno. Na Nininem laptopu manjkajo že črka V ter dve smerni tipki. (Naj kdo poskusi vstaviti nazaj knofe na IBM-u!)

Otroci te starosti ne morejo vedeti, da bi naj po mnenju in predstavah proizvajalcev oz. oblikovalcev igrač prijemali v roke in vtikali v usta predvsem tisto, kar je plastično in pisanih barv ter infantilnih oblik. Logično, da jih zanima tisto, kar jih obkroža in kar vidijo v rokah staršev in drugih.

In če to delajo vsi otroci, zakaj potem tako vztrajno še naprej delajo igrače, ki jih ne zanimajo? Ne verjamem, da nimajo feedbacka s tržišča!

Moja teorija je, da otroške igrače zgledajo otročje ne zaradi otrok, ampak zaradi odraslih: če se ne bi že na prvi pogled razlikovale od vsakdanjih predmetov okrog nas, ne bi vedeli, kaj moramo otrokom puliti iz rok.

Pred kratkim me je nek Neslovenec opozoril, da je Slovenija čudna dežela, v kateri rabiš za lansiranje kakršnegakoli javnega medija (oz. za vpis v evidenco) podpis pristojnega ministra. Sam na to še nisem pomislil, ampak po njegovem je to že iz principielno-demokratičnih razlogov nevzdržno. Stvar je taka: če minister ne bi podpisal, bi mu lahko očitali omejevanje svobode informiranja, zato na koncu vedno podpiše — pred tem pa si ne more kaj, da prijavitelju v brk ne bi neformalno pripominjal, češ, vi mediji ste vsi enaki, tudi vi boste pljuvali po vladi, kajne, no, naj vam bo.

A to ni tema današnje kolumne. Pozabavajmo se raje s to staro, a trdoživo idejo, da bi bilo treba lansirati desničarski ali vsaj konservativen časopis in s tem zagotoviti mnenjski pluralizem, ki bi rešil vse probleme, ki Slovenijo pestijo.

Težko je voziti rikverc, če ne vidiš nazaj — ali če nisi vajen gledati v stranska ogledala. Še posebej, če imaš célo zadnjo šipo od roba do roba prekrito s plakatom svoje žene, ki kandidira za predsednico, če si iz Maribora in če zapelješ v slepo črevo Gregorčičeve ulice. Kaj hočemo, g. Piberlu res ni šlo najbolje od rok. Fotografija prikazuje kritično fazo prebijanja nazaj, pri čemer smo mi na oknih že sklepali stave, ali bo šel lak ali ne.

Fotka je nastala sredi popoldneva, ko mi je moj strankarski vir ravno poslal mesidž, da Peterletu ne kaže najbolje (30%), da sta Türk in Gaspari izenačena (25%), Gorgonzola — “plemenita” plesen — pa je adijo (15%).

Včasih je veljalo, da morajo novopečeni novinarji najprej oddelati pripravniško tlako s poročanjem o cenah zelenjave na tržnici. To je mogoče samo apokrifna legenda, saj nikoli nisem poznal nikogar, ki bi to delal, niti bral kakšnega takega poročila.

Mogoče pa so res poročali s tržnice, le da tega nisem bral, ker me po eni strani ni zanimalo že kot informacija, po drugi pa poročila verjetno tudi niso bila berljiva, kaj šele zanimiv novinarski žanr. Škoda. A naj popravim to staro napako in dam majhen, skromen zgled. Navsezadnje so tudi gibanja in razmerja cen dandanes veliko bolj zanimiva kot nekoč — pa tudi bolj skrivnostna. Vsaj zame.

Ker ne vem, ali bom leta 2024, ko se bo na maturantski izlet odpravljal Oskar, še pisal to kolumno, mi dovolite, da se téme lotim že zdaj, ko se odpravlja njegova big sister Liza.

Moja maturantska leta so bila skromnejša, zato si šole in dijaki niso izmišljevali ne vem kakšnih destinacij. In ne le to: šole so že dvigale roke od izobraževalnih aspektov izleta in vsebino vse bolj prepuščale dijakom. Tako je bilo vse skupaj vedno bolj zreducirano na žur.

Maturanti naše šole so zaradi poceni piva po tradiciji hodili v Prago — ampak samo do našega letnika, ko je na šolo prispel dopis ambasade ČSSR v SFRJ, da smo dijaki Prve gimnazije Maribor persone non grate zaradi vsakoletnega pijančevanja, razbijanja, kozlanja in podobnih kršitev javnega reda in miru. Prekleti Čehi! Mi bi bili vendar totalno pridni in bi si samo intelektualno ogledovali Hradčane! Tako smo potem za nekaj dni šli v Poreč (kot ponavadi), kjer smo lahko nemoteno pijančevali, razbijali, kozlali in podobno kršili javni red in mir.

V zvezi s predsedniško kampanjo se je razpaslo mnenje, da je takšna kot kandidati — dolgočasna. To sem najprej slišal od hčerke, ki se je sprva veselila svojih prvih volitev, vendar zdaj napoveduje, da se jih ne bo udeležila, ker se ji zdi “brez veze”. Poskušam ji razložiti, da je neudeležba v bistvu voda na mlin tistih, ki mislijo drugače. A to ni najhuje. Takšno stališče me pri mladih volilcih niti ne skrbi. Bolj me skrbi, da tako mislijo tudi tisti, ki volijo že dolgo in imajo to mnenje celo za javno merodajno.

Pravkar prispelo: avtoinstalacija za Nokio E90 Communicator. Pa ne, da bi se šel kaj z elektriko in akustiko, ne — to mi ne pride na misel. Toliko, da ga trdno drži in da lepo vidim na ekran (ne da bi mi zakrivalo kaj drugega).

Neverjetno, kako natančni so Američani v svoji pragmatičnosti. Tisto, kar drži telefon, je držalo (holder), tisto, kar ga drži na armaturi, pa nosilec (mounter). Tako sem moral pri ProClipu naročiti dva dela: drop-down meni za znamko telefona in potem še za model, nakar še enkrat oboje za znamko avta in model. Nisem mogel verjeti, da imajo moj avto v bazi, očitno so zelo evropsko usmerjeni. Pa da se sploh kdo spomni narediti custom made držalo za tako asimetrično armaturo, kot je Vel Satisova!

Montaža je otročje lahka. Z zatičem razširiš špranjo med pokrovom armature in okvirjem ventilatorja in vstaviš nosilec, na katerega si že privil pivotno ploščico držala; nakar na ploščico priviješ še središčni gumb držala in zategneš po želji — kolikor pač hočeš spreminjati naklon telefona.

Zdaj tudi odpadejo slušalke. Pogovarjal se bom kar po speakerphonu.

Proizvajalec je bil dovolj pameten, da je levo spodaj naredil izrez za vtičnico polnilca in za jack od slušalk.

Čemu služi tisti kaveljček na desni, pa še nisem ugotovil. Mogoče za dišečo smrečico?

Eden najbolj absurdnih argumentov, ki so jih protikadilski fanatiki stresali med tako imenovano javno razpravo pred sprejetjem zakona, je bil ta, da bodo potem — zdaj — končno lahko zahajali v lokale tudi tisti (nekadilci), ki jih motijo zakajeni prostori. Dva, tri mesece po prepovedi kajenja v lokalih je jasno, da je to (bil) lari-fari: čist zrak ne bo nikogar prepričal, da bi zahajal ali celo začel zahajati v lokale.

Že v začetku leta, ko so me mediji potunkali v debato o prepovedi kajenja, mi je bilo jasno, da so argumenti ljubiteljev nikotina in gostincev tako trhli, da mi je bilo včasih kar nerodno, da sem na kadilski strani. Zagovorniki prepovedi so vsaj mahali s pasivnim kajenjem in z incidentnostjo smrti od raka in bolezni srca in ožilja pri kadilcih. In četudi so demagoško nakladali o tako rekoč množičnem umiranju od cigaret, sem jim potihem dal prav vsaj v tem moralno-državljanskem smislu, da ni pametno spodbujati kajenja in izpostavljati dimu tistih, ki tega ne želijo. Žal pa nismo prišli do besede glede metode, kako to doseči, ne da bi koga za karkoli prikrajšali.

Janko Lorenci je prejšnjo soboto v Objektivu zapisal: “Janša je v javnem življenju s svojim načinom vladanja prvič po koncu komunizma obudil strah.” Sam pa pravim, da me Janeza Janše ni strah. Pa ne zato, ker bi se mi zdel benigen prijaznež ali ker mu ne bi pustil pripisati vmešavanja v medije. Ni me strah kvečjemu zato, ker se zavedam, da živim v svobodni državi, v kateri mi politika ne le nič ne more, temveč mi predvsem tudi nič noče.

Seveda, jaz sem samo ubog kolumnist. Lahko pa bi bil direktor podjetja, v katerem ima vlada vpliv in bi me Janša morda zamenjal. Ali pa recimo urednik medija, katerega solastniki so KAD ali SOD ali privatno podjetje, ki pa vladi leze v rit. Ali urednik medija, katerega solastnik je privatno podjetje, ki vlado sesuva, da bi spravilo na oblast druge.

Če bi bil torej direktor ali urednik, bi se mogoče res bal Janše. A če bi bil jaz na takem položaju, bi bil toliko pošten, da bi sam sebi — pa tudi urbi et orbi — priznal, da so to nevšečnosti, na katere lahko človek naleti.

Samo majhna pripomba in pojasnilo: video posnetek Oskarja med divjo ježo na dinozavru v lokalu Čuri-Muri sem na izrecno željo varuške, ki jo video tudi prikazuje, izbrisal. Ne sprašujte zakaj, ker ne bom povedal. Sicer pa sem včeraj na Bolhi — ali v Trzinu, če sem natančen — nabavil voziček za dvojčka. Stal je 150 EUR. Za v lift je malo preširok, ampak bojo že nekako.

Dokler ga ne bo v ponedeljek do konca zasedel sošolec Tom, drugi potnik doubledeckerja in prav tako varovanec taiste varuške, je Oskar še lahko malo na komot.

Jonas je v intervjuju v predzadnji Jani povedal, da glede očetovanja (pri njegovih letih) “ni zamenjave za mladost, za mladostno energijo”. In še: “Ni zamenjave za mladega fotra.”

Jonas je mladenič mojih let, rojena sva le štiri mesece vsaksebi. Nekateri malo starejši fantje — recimo Zoran Predin in Andrej Šifrer, ki mu ju kot primera sugerira spraševalec — pa pravijo, da je moški idealen oče šele po štiridesetem. Sam sem postal oče — namreč prvič oče z vsem, kar spada zraven — pri štiriinštiridesetih, pa tudi moj oče jih je imel ob mojem rojstvu štirideset.

Kaj torej? Prej ali pozneje?