Ne tulil ne tekel
Ponedeljek, 8. oktober 2007Janko Lorenci je prejšnjo soboto v Objektivu zapisal: “Janša je v javnem življenju s svojim načinom vladanja prvič po koncu komunizma obudil strah.” Sam pa pravim, da me Janeza Janše ni strah. Pa ne zato, ker bi se mi zdel benigen prijaznež ali ker mu ne bi pustil pripisati vmešavanja v medije. Ni me strah kvečjemu zato, ker se zavedam, da živim v svobodni državi, v kateri mi politika ne le nič ne more, temveč mi predvsem tudi nič noče.
Seveda, jaz sem samo ubog kolumnist. Lahko pa bi bil direktor podjetja, v katerem ima vlada vpliv in bi me Janša morda zamenjal. Ali pa recimo urednik medija, katerega solastniki so KAD ali SOD ali privatno podjetje, ki pa vladi leze v rit. Ali urednik medija, katerega solastnik je privatno podjetje, ki vlado sesuva, da bi spravilo na oblast druge.
Če bi bil torej direktor ali urednik, bi se mogoče res bal Janše. A če bi bil jaz na takem položaju, bi bil toliko pošten, da bi sam sebi — pa tudi urbi et orbi — priznal, da so to nevšečnosti, na katere lahko človek naleti.
No, v bistvu so to anomalije. Nadstandardna vpletenost politike v gospodarstvo in vmešavanje v medije, celo javne, s pomočjo paradržavnih skladov, privatnih prisklednikov in tako imenovane civilne družbe so slovenske posebnosti, ki skrbijo tudi mene. Toda trditi, da je za to kriv direktno Janša, je absurdno. Janša je kriv samo toliko, kolikor je trenutno predsednik vlade. Na tej funkciji je strelovod za vse, kar mu ima kdo očitati. Ne pride mi na misel, da bi ga ekskulpiral. Toda personificirati izključno njega kot nekakšnega bav-bava, ki straši novinarje, se mi zdi malo izkrivljen, da ne rečem bolan pogled na svet.
Če že govorimo o strahu, je mene bolj strah novinarjev kot pa premiera — Janše ali kogarkoli. Strah me je črednega nagona. Če jih skoraj 500 podpiše Zgagovo in Šurčevo peticijo, ki je sam ne bi, potem me zaskrbi, da me ne bo kdo denunciral kot oblastniškega podrepnika. Strah me je, da “medijski watchdog” Boris Vezjak — bolj kot varuh svobode tiska zame le ideološki policaj, ki na internetu skrbi za to, kaj se sme pisati in kaj ne — mojega pisanja ne bo označil kot neprimernega. Tako kot je že povedal za komentar Janeza Markeša na to temo, za uvodnik v Žurnalu in protipeticijo Dejana Steinbucha, za komentar Darijana Koširja na temo sindikalnih demonstracij in že prej za kolumnista Mateja Makaroviča in Matevža Tomšiča.
Sam z veseljem polemiziram. Brez tega bi me pol manjkalo. Toda v dani situaciji to niso več polemike. Ljudje kot MWD ne polemizirajo, temveč se v imenu svobode tiska zgražajo nad dejstvom, da določen medij kolumnista sploh angažira, ker od njega pričakuje določena mnenja — zanje provladna, zame pa zgolj drugačna in originalna (pa tudi manj bevskajoča). Pa za kaj drugega, hudiča, si Vezjak misli, da pri uredniški odločitvi za izbiro pisca sploh gre? Ali hoče reči, da urednik nima pravice angažirati pisca, ki je po njegovem — in po mnenju somišljenikov — provladen? Da pluralizem ni več dovolj dober za slovenske medije?
Dejstvo je, da je obveljala ena plat medalje in se po logiki večine in glasnosti institucionalizirala do te mere, da drugače misleče označujejo kot nemoralneže, ki zasledujejo oportunistične cilje. To je moralno diskvalificiranje, ki svobodo tiska omejuje. In ta svoboda, kar sam pomnim — pomnim pa od konca 80. —, še nikoli ni bila tako na psu kot zdaj. Deležni so je samo tisti, ki tulijo in tečejo z volkovi.
Seveda je pa ravno svoboda tiska tisti neizpodbitni argument volkov. Seveda, svoboda tiska je sveta. Ali ni to dandanes, ob naraščajoči komercializaciji medijev, v veliki meri iluzija, je seveda drugo vprašanje — ampak to je vsekakor cilj, h kateremu kljub temu in še vedno vsi stremimo.
Toda slovenski mediji se ne le komercializirajo, temveč se tudi politizirajo. Politizirajo se lastniško, ker noben lastnik ni politično brezbarven ali brezbrižen. Politizirajo se profesionalno, saj uredniki z vsako politično odločitvijo, ki je v nasprotju z osebnim mnenjem novinarjev, tvegajo, da bodo denuncirani pred kolektivom, javnostjo, stroko in celo v tujini. In ja, seveda se nedvomno politizirajo tudi zato, ker imamo take politike, kakršen je Janša — ki pa s pomočjo Grimsa, Rupla, ASK in Simonitija ni ne prvi ne zadnji med njimi.
Toda medtem ko politiki in lastniki pridejo in grejo, pa novinarji ostanejo. Zato se bojim, da se še najbolj politizirajo zaradi zgoraj omenjenih intervencij in peticij in zaradi mnenj, kakršnega je zapisal Lorenci: da bo nastala “nepopravljiva” škoda, če bo ljudstvo Janši “podarilo” še en mandat. Sam si upam javno razglasiti, da na prihodnjih volitvah ne bom volil za nobeno od sedanjih koalicijskih strank. Toda kljub temu si ne bi upal zapisati kaj takega kot Lorenci. To je šloganje, ki si ga resen politični komentator ne bi smel privoščiti. Dovoli si ga tisti, ki ne razume, da je štos politike v tem, da so na oblasti enkrat eni, enkrat drugi — ne pa kar naprej tisti, ki so nam tako drugače simpatični. Dokler novinarji tega ne bodo razumeli, z njimi ne bom ne tulil ne tekel.
Dnevnikov Objektiv, 6. 10. 2007
Objavljeno v Ponedeljek, 8. Oktober, 2007 ob 10:59 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
8. Oktober 2007 ob 11:14
Hvala za reklamo, šefe.
8. Oktober 2007 ob 11:15
Be my guest!
8. Oktober 2007 ob 11:38
[...] Dnevnikov kolumnist in Siolov urednik (kateri vrstni red je pravi?), objavil v Dnevniku in na svojem blogu. Ker Crnkovič napada zapise na Siolovem blogu Medijski watch dog, pričakujemo zanimivo debato, [...]
8. Oktober 2007 ob 11:55
“Ni me strah kvečjemu zato, ker se zavedam, da živim v svobodni državi, v kateri mi politika ne le nič ne more, temveč mi predvsem tudi nič noče.”
to je pa tako precej ignorantsko stališče. dokler mene pustijo pri miru mi je vse fajn..kar zadeva janšo - meni se zdi, da očitki letijo bolj na celotno vlado kot janšo samega, je pa jasno, da je gospod precej avtokratski : )
8. Oktober 2007 ob 12:44
Marko ti praviš: “Seveda, jaz sem samo ubog kolumnist.” Zakaj ubog? Mnenjska oz. polemična rubrika pravih in spoštovanih kolumnistov so lahko zelo močno orožje civilne družbe…
Ana Jud pa je pred slabim mesecem na svojem sajtu/blogu zapisala: “Pustimo ob strani, da je Crnkovič wannabe kolumnist, ki ne more pisati o politiki, ker je ne razume in ne more pisati o gospodarstvu, ker ga ne pozna…” Slednje je samo bodica, da boš malo poskočil… :))
Na tem mestu me zanima sledeče (s čim zaključuješ pisanje): kdo je zate resen (verjetno misliš verodostojen) politični komentator/kolumnist? Kateri so njegovi atributi in podstati, ki mu prilepijo t.i. komentatorsko odličnost? Tisto o izmenjavanju na oblasti se mi ne zdi ravno relevantno za oznako (ne)resnega komentatorstva…
8. Oktober 2007 ob 12:49
Zelo si me pozitivno presenetil, Marko. Čestitam. Drugače sploh nisem do sedaj bral tvojega bloga.
Daleč najboljši odgovor o tej peticiji 500ih rdečih “novinarjev”, prej službenih ideologov pa je v Sobotni prilogi Dela napisal dr. Bernard Nežmah. Z izjemnim humorjem, če poznamo, da je veliko teh 500 eminetnih novinarjev posojalo ime in prostor v časopisih “steklim psom politike”: “Podpisujem samo svoje tekste!”
8. Oktober 2007 ob 13:04
Bravo, kolumno sem z veseljem prebral že v soboto. Po mojem mnenju se ne smemo pustiti ustrahovati demagogom, ki nas redno poizkušajo prepričevati češ, v kakšni grozljivi diktaturi da živimo. Možnost, da imajo prav tudi tisti na oni strani, to je tisto česar se omenjeni novinarji najbolj bojijo. Včeraj sem si slučajno ogledal krasen film »Das Leben der Anderen« in se spomnil nekega zapisa, kakšen šok je bil razpad socialističnega sistema za vzhodne Nemce. Veliko njih se je lotevalo izgradnje fiktivnega komunističnega raja s prislovično prusko disciplino. Ko se je ta pravljica razblinila je marsikateri vzhodni Nemec padel v travmatična ali celo psihotična stanja. Saj razumem. Ljudje si vse življenje gradimo menja, pripadnost in vero v nekaj in če se to izkaže enkrat za dvomljivo, se nam porušijo temelji in zorni kot. Mi, ki zgolj komentiramo zapise na blogih, lahko »usekamo mimo«, pa nas zato nihče ne bo pozival na odgovornost. Toliko težje je, če opravljaš poklic novinarja in moraš o spremembah podajati menja in komentarje ter si udeležen pri oblikovanju javnega mnenja. Za novinarje je najbrž težko tudi to, da so se mediji razpršili, da ni več enega oblikovalca javnih mnenj, da smo z internetom dobili svoje izvore informacij in da se nihče več ne klanja novinarskim avtoritetam. Zato, živela različna mnenja, živele peticije vseh vrst in vsebin, živele hvale in graje!
8. Oktober 2007 ob 14:30
Evo, če bi bila tole vsebina kakšne peticije, bi jo takoj podpisal. (Razen namiga o tem, katere stranke pridejo v poštev na prihodnjih volitvah).
8. Oktober 2007 ob 15:56
Dejan: S tem, da sem “samo ubog kolumnist”, hočem povedat, da (1) nisem eden od tistih - sem spadajo odgovorni uredniki, notranjepolitični novinarji in politično involvirani komentatorji/analitiki -, s katerimi bi se oblast ukvarjala oz. jim “kaj hotela”, in (2) da se pri pisanju držim načela ekvidistance.
Mislim, da sem v svoji kolumnistični karieri že velikokrat dokazal, da nikogar ne šparam: do politikov ene in druge opcije sem bil kritičen, kadar se mi je zdelo potrebno, pa tudi prijazne besede sem za njih našel. (No, o Jelinčiču nisem še nikoli napisal nič pozitivnega in niti ne bi, tudi če bi si slučajno zaslužil.)
V tem smislu lahko odgovorim na tvoje vprašanje o verodostojnosti oz. odličnosti takole: takšen je tisti, pri katerem ne moreš niti po daljšem spremljanju mnenj opaziti nagnjenja do ene ali druge politične opcije. Razen pri ekstremističnih politikih se mi namreč zdi nemogoče, da bi politiki vse delali prav ali narobe - in slovenska politična scena po mojem to potrjuje. Tako sedanja kot prejšnja.
Pa še to: vedno sem sumničav, kadar veliko ljudi enako misli. Stvari niso tako črno-bele. V novinarstvu sem že 20 let in poznam zadeve. Res je, da že dolgo nisem v dnevni rutini in da se nikoli nisem ukvarjal z notranjo politiko, ampak spremljanje medijev mi dokazuje, da novinarji in uredniki niso tako brez greha, kot bi se radi prikazali in kot bi radi prikazali z argumentom političnih pritiskov (ki nesporno obstajajo). Veliko stvari, ki jih inkriminirani, (kao) politično nastavljeni uredniki in predsedniki uprav nekaterih medijev poskušajo uveljaviti, grejo v smer novinarskega profesionalizma. Problem pa je v tem, da so novinarji sveto prepričani, da je svoboda tiska identična z njegovo osebno pravico do mnenja in s pljuvanjem po vladi. To, da včasih zadenejo tarčo, ne opravičuje primerov, ko jo ciljajo, čeprav je zadeti ne znajo, ne morejo ali ne smejo.
8. Oktober 2007 ob 17:22
@ Marko: thanx za izčrpen odgovor… s predzadnjim stavkom v odgovoru, kot s tvojim današnjim prispevkom, se še kako strinjam.
Bo mi pa ob tem peticijskem vrenju ostala nerazjasnjena vsaj še ena misterijoznost. Kako sta Zgaga in Šurc upela na takšno sicer legitimno, a nerealno, da ne rečem profesionalno nezrelo peticijo spraviti tudi podpise takšnih mladih novinarskih peres, kot je denimo s strani ceha nagrajeni Večerov notranjepolitični novinar Matija Stepišnik, ki mu ni niti še 30 let. Razumem, da so starejši novinarji in komentarorji že ideološko kontaminirani in privrženi tej ali oni politični opciji, a kot kaže se tudi znotraj posameznih novinarskih krogov delajo takšni mali politični lobiji, kjer hočeš-nočeš-moraš skupaj z drugimi teči in tuliti kot se v prispodobi izrazi MC.
8. Oktober 2007 ob 17:52
Se lahko v to diskusijo vpletem še jaz, ki nisem niti kolumnist, niti novinar. Sem pa bralec!
Že kot otrok sem se naučil, da je treba veliko poslušati, pa ne verjeti vsega. So bili odrasli tako kontradiktorni, da bi bil čisto zmeden, če bi verjel enkrat eno, drugič drugo.
Vedno sem držal ekvidistanco, zlasti pa tisto, kar sem slišal, dobro premlel pri sebi in potem izdelal SVOJE MNENJE.
Ko sem hodil k verouku, sem prišel do spoznanja, da je to pravljica. Ko so me obdelovali komunisti, mi nekaj ni klapalo. Zato te bedaste filozofije nikoli nisem sprejel.
Ko je umrl Tito in je Juga tonila v vedno večji drek, sem ji to iz srca privoščil. Iz takratnih časopisov sem si zapomnil podatke, s cilji pa se nisem strinjal. Podatke pa sem seveda rabil, če sem si hotel ustvariti objektivno mnenje.
Pri novinarjih me najbolj moti, da se gredo politiko. Polarizirajo se v dve čredi, ki bi se medsebojno pobili. Za Boga in cesarja, bi rekli pred 100 leti vsak za svojega boga in cesarja. Za tuje obveščevalne službe je pri nas enostavno: samo dva časopisa, vsakega iz druge opcije preberejo, pa že vedo za vse naše sranje.
Ne vem, zakaj porabimo toliko papirja. Samo zato, ker bivša Višja politična šola bruha preveč diplomantov?
8. Oktober 2007 ob 18:23
Zelo dobro napisano Marko. Sem sicer že v Dnevniku bral, se pa absolutno strinjam s tem, da je tekst objavljen tudi na blogu, ker je tako izpostavljen komentiranju. Zadnje čase malo bolj pozorno berem tvoje tekste in z veseljem ugotavljam, da vas je le nekaj - takšnih novinarjev namreč, ki objektivno prepoznavajo napake tako na eni kot drugi strani. Kar se tiče pa pritiskov in strahu - sem že enkrat zapisal, da mene od 1990 nima biti česarkoli ali kogarkoli strah. Je pa dejstvo, da večina v tej državi težko razume, da ima nekdo toliko širine, da je sposoben glasno ali celo javno kritizirati tako leve kot desne. Ko človek kritizira leve, se namreč zelo hitro najde nekdo, ki te označi za “ta bel’ga”, četudi mu jasno in glasno poveš, da preziraš vsakršno kolaboracijo. No, ampak strah me definitivno ni!
8. Oktober 2007 ob 19:31
Marko, bravo, odlično. Kritike peticije se je namreč lotilo kar nekaj piscev, pa me ni nobeden prepričal. Ti si prvi.
Ključna misel je: biti sumničav, kadar preveč ljudi enako misli. Gledal sem tiste podpise - vem kako je s tem v Sloveniji - “si z nami ali proti nam” je pri nas vedno prisotna logika, lažje je podpisati kot biti drugorazreden, njihov, ritoliznik.
8. Oktober 2007 ob 19:49
Dejan: Kot sem napisal na MWD blogu: gre za “peer pressure” - po domače “pritisk kolegov”. Veš, da te bojo čudno gledali, če ne boš podpisal. Še več: nekateri so že začeli razglašat, da so tisti, ki niso podpisali peticije, “riti”.
8. Oktober 2007 ob 20:22
Kolikor vem, je to razglasil Boris Vezjak.
8. Oktober 2007 ob 21:12
Izgleda da ne živimo v isti državi.
Ali se Janša ni lotil pred dvema letoma sistematične prenove medijev? Tisto, kar je obljubil že pred desetimi leti. Saj nisi pozabil Marko, da je napovedal labodji spev novinarstva.
Ali niso začeli z odstavitvijo vrhunskega novinarja Hladnika? Ali niso pripeljali prodajalca avtomobilov za “taglavnega” na RTV? Prodajalca, ki je izjavil, da se na TV nič ne spozna. Ali niso poskušali žagati odgovornega na valu 202?
Ali niso STA napolnili z novinarji iz strankarskega časopisa? Ali nista kapital in politika posegla v Mag in v Delo? Pa Primorske novice. Pa uvedba eksekutorja Jančiča na Delo. in še in še.
Mag je prevzel Delo. Demokracija je prevzela STA. Televizijo je prevzela Akademija Jožeta Pučnika (Brez reza!)
Torej predzgodovine Marko Crnkovič ni videl. Vidi in čuti le pritisk večine nad manjšino nepodpisnikov, kakor tudi nad manjšino podpisnikov protipeticije, katere podpisniki so za zdaj novinarji Janševega časopisa, bivši novinarji Janševega časopisa (zdaj STA), Ana Jud in en blogar.
Marko, žališ moj razum. Sorry, nobenih pravih argumentov nisem spoznal v tvojem prispevku. Čutim le tvoj /prislovičen/ upor proti večinskem mnenju. Vidim le standardo kritično držo. Skoraj, tako rekoč, sam proti vsem. Zelo dopadljivo, zelo filmsko!
8. Oktober 2007 ob 21:53
Marko, še eno zadevico sem prej pozabil. Stanje, ko imajo paradržavne inštitucije vpliv na medije, je res anomalija, kot si napisal. Meni se pri tem poraja vprašanje, zakaj je oblast (katerakoli: prejšnja in sedanja) tako stanje vzdrževala poldrugo desetletje? Odgovor je na dlani.
8. Oktober 2007 ob 22:47
Rado je lep primer tega, kako naši levčarji ne morejo sprejeti dejstva, da je zdaj novinarstvo celo tako svobodno, da lahko kdo napiše tudi kaj nelevega.
Vse te ljudi, ki so jih odžagali, je pa nastavila prejšnja oblast, na isti način kot sedanja. Ampak, ker je bilo prej dovoljeno trobiti le v levičarski rog, jih to ni motilo. Danes jih pa moti le to, da nimajo več absolutne oblasti nad ideologijo.
Še vedno pa ostajajo mediji, ki so ravno tako levičarski, kot so bili, npr. Dnevnik, Mladina, Direkt, še POP TV je ratal levičarski. Torej je novinarske svobode kvečjemu več kot prej.
Če nek novinar ni priljubljen na Delu, gre pa na Dnevnik…
Sploh pa, ste novinarji sami ustvarjali razmere, kakršne so. Skozi nacionalni interes in socialistično ideologijo, da mora biti vse v državni lasti, ste ustvarili tako stanje. Naivni ste bili, če ste pričakovali, da bo vlada kar tako pustila pri miru medije, ki bodo v državni lasti, hkrati pa še tako sovražno nastrojeni do nove vlade, kot so bili…
9. Oktober 2007 ob 08:25
Rado: Da tvoj užaljeni razum ne bo preveč trpel, pojdimo po vrsti.
Primorskih novic ni uničil Janša, ampak lokalni veljaki, na čelu s Popovičem in Bavčarjem. Vsak, ki je imel pet minut časa, je reševal Primorsko tako, da je kadriral in ukazoval na Primorskih novicah.
Jančič ni bil eksekutor, ampak slab urednik brez hrbtenice. Malo zgubljen. Slivnik se je zmotil. Je pa res, da bi Ervina tudi jaz razrešil kot urednika Sobotne. Ervin je morda res dober novinar, ni pa dober urednik. Sobotna je pod Ireno Štaudohar veliko boljša kot v njegovih časih.
Strinjam se, da je RTV Guzej katastrofa. Ne verjamem pa, da ima Janša kaj s tem. Sploh pa mi raje ne omenjaj RTV, da ne bo tokrat moj razum užaljen. Saj se spomniš Kocijančiča? Rudi Šeligo (ki so ga zmerjali z janšistom) je kot predsednik Sveta odstopil, ko so Kocijančiča v posmeh demokraciji imenovali ŠE ENKRAT.
Mirka Štularja je hotel odstavit Vinko Vasle, da ne bo pomote. Delo je prevzelo Mag, ne obratno. Demokracija ni prevzela STA. Alenka Paulin je čisto kul.
Ampak saj ne, da bi te hotel prepričat. Gotovo se boš bolje počutil, če boš verjel to, kar pišeš.
9. Oktober 2007 ob 09:59
@blitz, vsaka oblast uporablja medije, da lahko skomunicira ljudem svoje imperative. Ne vem, če je to ravno anomalija. Kulturna in politična identiteta v vse večji meri temeljita na teh principih. Politika vendarle ves čas oblikuje skupne interese, tako da daje novinarjem snov za pisanje in bralcem usmerja misli k skupnim ciljem.
Če bi vsak novinar v nekem trenutku začel pisati izključno iz sebe, država pa bi se umaknila iz medijev, bi verjetno prišlo do mnenjske disperzije, ki bi sprožila postopno mišljenjsko individualizacijo ljudi. Organiziranost množic bi se zrahljala, kulturna in politična identiteta bi se umaknili raznolikosti (morda celo kaotičnosti) posameznih interesov.
Tudi z vidika demokracije je na tem področju še vedno najpomembnejša državna politična (anti)propaganda. Kdo bi poznal tvojo kanclerko, če ne bi obvladovala medijev? Kdo bi pri nas izšolal novinarje, zorganiziral z njihovo pomočjo ljudstvo v večje skupine in tako posredno vzpostavil neko realno razmerje v parlamentu? Kdo bi sploh še pisal o parlamentu, če ne bi bila za to zainteresirana močna politična sila?
Danes marsikdo misli, da bi to mediji počeli sami od sebe. Jaz o tem dvomim. Menim, da bi - če bi razpustili državno tiskovno agencijo, vladne PR službe in nacionalko - Slovenija počasi poniknila kot Slovenija.
Ostane samo še vprašanje, kdo bo na oblasti, da bo lahko izvrševal odločilni vpliv na medije.
LpM
9. Oktober 2007 ob 14:03
Dragi Marko.
V Arsenovi pesniški zbirki Brod u boci, sem našel tale verz:
“Dugo je pripremano naše poznanstvo
i onda jednom, uz vruču rakiju . . .”
Tako dialektika, kot tudi umetnost, glej zgoraj, ne verjameta v slučajnosti.
Seveda Janša (Jambrek) ni nikogar odstavljal, ampak le ustvarjal pogoje v katerih so aparatčiki udejanjali njegove zamisli in ideje.
Bavčar, Šrot, Popovič, Vasle so kot slučajno vlekli poteze, ki ustrezajo prav našemu predsedniku vlade?
Ne, ne.
Osebno zelo dvomim Marko, da verjameš v tisto, kar si zapisal. Kaj, če se ti je spet zgodilo tisto, da si hitreje pisal, kot pa misliš?
Kot, da smisel Janševih reform ni predvsem ideološka prenova. Napadal in pometal je s vsemi centri nekdanje Drnovškove vladavine in drugimi ostanki zgodovine. Celo najpomembnejše, ekonomske reforme, je dal v tretji plan. Ideologija, napajana z žalostno zgodbo domobranstva je gonilna sila njegove vladavine. Poteze, kot je zadnja, s postavitvijo spomenika banu Natlačnu so samo finalni izkazi njegovih hotenj.
Mimogrede, Kocijančiča tudi jaz nisem maral. (pa tudi Šelige ne – se spominjam, ko sem ob eni priložnosti sedel ob sosednji mizi in poslušal Šeligo, ki je brezprizivno in na široko diskutiral o slovenski politični realnosti. Prav strašljiva je bila njegova gorečnost. Še bolj, kot se mi zdi, npr. Darko Štrajn danes neprebavljivo “lev”, se mi je takrat zdel Šeligo neprebavljivo “desen”, takšen z ognjem v očeh, kot so bili nekoč partijski sekretarji, ki so silili kmete v zadruge).
Verjeti, ali ne verjeti, to menda ni vprašanje. Da ne bo bova žalila najinega razuma morava verjeti tistemu, za kar se bo našlo več argumentov. Vrednote, leve ali desne so seveda druga stvar. So človekova intima in se vanje ne bom spuščal.
Torej Marko, če si zares našel več argumentov “na oni strani”, potem pričakujem, da boš tudi podpisnik protipeticije. Tudi zaradi tega, ker so tudi tvoje vrednote tam. To bi bilo edino pošteno. Vse ostalo je izmikanje.
Če pa večina argumentov vendarle ni na “oni strani” potem bi bilo pošteno Marko, da bi se, kljub svojim vrednotam, ogradil od svojega prvotnega zapisa. Mnenja sem namreč, da biti v družbi z Ano Jud ni prav posebej dobra referenca.
9. Oktober 2007 ob 14:37
Ne, ne, peticij načeloma ne podpisujem. Nobenih. Ne glede na to, ali se strinjam ali ne.
Sicer pa niti peticija niti protipeticija nista dobro argumentirani. Avtorji in podpisniki so z enim in drugim tekstom hoteli dati vedeti samo to, na kateri strani so in proti komu so, niso pa prišli do bistva problema. Zato tudi nisem zaveznik Steinbucha & Co.
Da bi se ogradil od tega, kar sem napisal! In kaj ima to z Ano Jud? Nisem odgovoren za mnenja drugih.
9. Oktober 2007 ob 15:29
Marko (citat): “Da bi se ogradil od tega, kar sem napisal!”
Meni bi se zdelo to zelo človeško.
Človek, ki spozna svojo zmoto in to prizna.
Takšne poteze, delajo človeka velikega! Tu se kuje karizma.
9. Oktober 2007 ob 15:31
A se ti zajebavaš?
9. Oktober 2007 ob 15:35
Dobro,
vzamem nazaj.
9. Oktober 2007 ob 15:58
Saj sem ti rekel Marko. Če človek ves čas ne razglaša da je levičar, je v očeh slednjih avtomatsko desničar, domobranec … pri ektremistih mogoče celo fašist. Pa čeprav hoče taisti človek biti le objektiven.
9. Oktober 2007 ob 16:23
Zdaj mi pa prosim povejte, ali jaz berem narobe, ali pa vi pišete narobe.
Namreč Primoos, iz tvoje replike je namreč moč razbrati, da je lahko le tisti človek objektiven, ki ni levičar.
Me prav zanima iz katere knjige si prišel do tega spoznanja.
Resno ti svetujem Primos, da poskušaš ločiti med vrednotami (levo, desno - tukaj prav ne obstaja, oz. prav je lahko oboje) in med argumenti, ki podpirajo, ali ovržejo določeno tezo, trditev, misel . . .
9. Oktober 2007 ob 16:36
@Rado
Oprosti. Niti slučajno ne mislim, da je objektivnost povezana s tem, ali nekdo je ali ni levičar ali kaj drugega. Prav tako se strinjam s tabo, da je tako levo kot desno lahko prav ali narobe. Osebno mi je bolj pri srcu liberalizem, ki pa ga v Sloveniji praktično ni (pa ne od zadnjih volitev, pač pa že desetletja). Je pa dejstvo, da se mi pri debati z ljudmi, ki pravijo, da so levičarji (kar spoštujem) dogaja, da kritika neke konkretne levičarske misli ali dejanja sproži burne reakcije in obtožbe (česar ne spoštujem). To je seveda moja izkušnja. Ne izključujem pa možnosti, da je tvoja popolnoma drugačna ali obratna. Pa lep dan še naprej.
9. Oktober 2007 ob 16:37
primoos, Rado: Zdaj sta pa oba malo tendenciozna!
9. Oktober 2007 ob 17:22
Sem opazila, da si ponavadi proti, če je večina za in obratno. Samo s tem je tako kot s politiki: nemogoče je, da bi večina delala vse prav ali vse narobe.
Do določene mere se s tvojim pisanjem strinjam- tudi jaz sem nehala brati Lorencijeve članke, ne toliko zato, ker se z njim ne bi strinjala, ampak bolj zato, ker se ponavlja in ker se mi ne da brati kar naprej istih jamranj.
Glede peticije pa tole: ne verjamem, da gre pri vseh podpisnikih/cah za čredni nagon. Sem si vzela čas in šla gledat posamezna imena. Med njimi je veliko zelo dobrih novinark in novinarjev, za katere enostavno ne verjamem, da jim je vseeno, kaj podpisujejo (oziroma da podpišejo samo zato, da ne bi izpadli riti). Bolj kot število podpisnikov me skratka zanimajo imena, ki so zadaj.
9. Oktober 2007 ob 17:45
[...] strinjali s kolumno Marka Crnkoviča v sobotnem Dnevniku, ko si jo lahko preberete tudi na njegovem blogu. Vseeno pa zelo težko razumem nekatere komentarje, ki jih pišejo osebe, ki se imajo za socialno [...]
11. Oktober 2007 ob 18:13
Kdo je zadaj? Repovž je vedno zadaj, kot pedri.
12. Oktober 2007 ob 22:50
@afna - malce ne štekam tvojega posta. Praviš, da tu le ne gre za čredni nagon, (kar je vsaj po mojem mnenju - v primeru kakršnih koli peticij - pravilo), v isit sapi dodajaš, da so pri stvari tudi “pomembnejša” novinarska imena, zaključuješ pa z vprašanjem, kdo je zadaj. Halo?! Bolj kot ne, gre za stanovski “si z nami ali proti nam”, čeprav nobena stran ne ve povsem dobro, zakaj so na eni ali drugi strani.
15. Oktober 2007 ob 18:10
Nekoč sem mislil, da imjao publicisti možgane.. Pa vidim, da so bedaki kot bivši mladinci!
Bom moral odpreti svoj resen blog!
25. November 2007 ob 12:37
[...] začetku oktobra sem objavil kolumno z naslovom Ne tulil ne tekel — namreč z volkovi —, v kateri sem napisal, da se mi zdi personificiranje Janeza Janše kot [...]