Za narodov blogor

Kot star Magnificov fan sem danes poteptal svoje principe in kupil Delo (po redni ceni 85 centov) z njegovim novim CD-jem Grande Finale. Knjig, CD-jev, DVD-jev in druge šare, priložene časopisom, načeloma ne kupujem. Časopise po eni strani kupujem zato, ker jih hočem brati, ne pa zaradi kvazi dodane vrednosti. Po drugi strani pa nosilce kulturnih vsebin preveč spoštujem, da bi si jih jemal s popustom in kot vabo za nek drug artikel. Sicer pa se ne spomnim, da bi si kakšno knjigo, CD, DVD, ki so jih ponujali s katerimkoli časopisom, res želel imeti.

Letos spet vodim “debatne kavarne” na Slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu — konkretno kar dve. Prva bo danes, ob 17:00, na temo YouTube proti časopisom. Pogovarjal se bom z Janijem Severjem, odgovornim urednikom Vesti, in Mileno Kalacun, odgovorno urednico spletnega portala Žurnal24. Grega Fras, odgovorni urednik Blogorole, se žal ne bo mogel udeležiti debate.

V petek ob isti uri pa bo še ena, in sicer na temo Blogi in zasebnost. Ta bo ženski krožek: sodelujejo blogerki Katarina Žarki, Saša Gerčar in Sabina Obolnar, odgovorna urednica One.

Dajana pa letos ni povabljena. Mislim, vsaj ne na oder.

V soboto je Oskar — iz zdravstvenih razlogov z zamudo — praznoval prvi rojstni dan. Objavljam kratko komentirano fotoreportažo: ne toliko o žuru samem kot bolj o stvareh okrog tega. Tudi niso nastale ne vem kakšne fotografije, ki bi jih bil pripravljen pokazati v javnosti. In ker je bilo super, sledi nekaj superlativov:

Najlepši copatki

Morali bi prispeti že kak teden prej, vendar so iz Robeeza poslali napačne — in to podložene škorenjčke za 6–12 mesecev. Na mojo reklamacijo so odgovorili, da lahko napačno pošiljko obdržimo, pravi itemsi pa so potem prispeli res ekspresno. Tako je Oskar preživel svoj prvi rojstnodnevni žur tako rekoč v kopačkah, škorenjčki pa še čakajo srečnega dobitnika.

Najboljša vožnja z nakupovalnim vozičkom

Najboljša vožnja z nakupovalnim vozičkom je prva vožnja z nakupovalnim vozičkom. Bila je nenapovedano presenečenje, pravzaprav trenutna domislica. Ko smo šli v Leclerc po nakupih za pogostitev — in po daljšem času z Oskarjem v supermarket sploh —, ni nikomur prišlo na misel, da nam ni treba vzeti s seboj vozička. Namreč otroškega vozička. Fotografija prikazuje Oskarja med izbiro svečk.

Najboljša torta

Namenoma objavljam samo preostalo tretjino torte, ne cele, da se ne bi blamiral s tipografskim zmazkom, kar je s smetano izpisana številka ena (v šrifti Cream extra bold serifna) nedvomno bila. S tem sem dokazal, da sem bolj talentiran za torte kot pa za dizajn. Saherca je bila namreč zelo dobra. Celo meni, ki sem — vsaj kot maître pâtissier — znan po samokritičnosti, je bila všeč. Gostje so jo dejansko hvalili, in to po mojem ne samo iz vljudnosti. Po težkih dilemah, po katerem receptu naj jo naredim, sem se odločil za varianto iz knjige Sto in enkrat dober tek Rolanda Gööcka. Roland Gööck je nemški avtor, ki mi je bil okrog leta 1970, morda ‘75 všeč že zaradi najbolj bizarnega priimka, kar sem jih kdaj videl. Pisal je zanimive, bolj ali manj mladini namenjene poljudnoznanstvene knjige, med drugim tudi Vsa čuda sveta in omenjeni gastronomski kuriozum.

Najnovejši vozni park

Ob teh dveh darilih sem se nenadoma zavedel, da je Oskar že velik in da je fant. Če ne štejem tega, da ga nikoli nismo oblačili v roza — in da je tudi svetlo modra skoraj prepovedana (razen kvečjemu za kakšno pižamico) —, sta ta dva avtka definitivno njegova prva spolno definirana objekta. Girls don’t drive!

Najbolj smešno darilo

Kavboj Jimmy jezdi po preriji — mislim, predsobi. Nič ni tako fascinantno kot zvok.

Najbolj čeden gost

Pin-stripe suit, srajčka, kravata … Po izjavi ene od gostij sicer “najbolj na fedrih” od vseh prisotnih. Temu primerno si je petletnik med tri-, štiriurnim stampedom slekel suknjič in snel kravato — in si ju spet nadel ob odhodu. Sicer pa je bilo na žuru (z nami domačimi vred) 30 ljudi, od tega 18 odraslih in 12 otrok (z mojo 18-letno Lizo vred in še enim homunkulusom, ki je prišel v trebuhu). Devet povabljencev (6 plus 3) se je opravičilo. Kvalifikacija za vabilo je bil vsaj en otrok do šest let na družino. Brez tega bi nas bilo hitro dvakrat, trikrat toliko. Single staršev ni bilo, ampak ne namenoma. Pravilo ni veljalo za strica in teto ter varuško in spremljevalca. Končali smo ob osmih.

V začetku oktobra sem objavil kolumno z naslovom Ne tulil ne tekel — namreč z volkovi —, v kateri sem napisal, da se mi zdi personificiranje Janeza Janše kot bav-bava, ki straši novinarje in urednike, bolan pogled na svet. Da ne bi slučajno kdo pomislil, da bom po premierovem ponedeljkovem nastopu v parlamentu to stališče revidiral. Ne. Ostajam pri svojem, da je bila Zgaga-Šurčeva petstoenainsedemdesetglava peticija majhen, toda eksploziven kup tendencioznega in politikantskega nakladanja, ki je slovenskim medijem bolj škodovalo kot pa koristilo.

Res je, da so tuji mediji obilno poročali o peticiji in domnevnih pritiskih in da so mednarodne novinarske organizacije podprle alarm slovenskih kolegov. Toda nihče od tujih novinarjev in nihče iz teh organizacij ni nič vprašal nikogar od tistih, ki se s peticijo niso strinjali. Nihče ni nič vprašal Steinbucha, Markeša, Makaroviča, nenazadnje tudi mene in še koga. Tuji mediji — in z njimi vred vsi tisti, ki na rit padejo, če jim jih kdo omeni — so v tem primeru gladko padli na izpitu.

Ker nisem ne aktivist ne pravičnik, me to sploh ne moti — kaj šele, da bi bil užaljen. Kolegi pri mnenjskem koritu so pač uzurpirali komunikacijske kanale in se etablirali kot edini merodajni razsodniki. Naj. To pravim zato, da boste vedeli: recimo Handelsblatt, “najvplivnejši nemški finančni časopis”, naj si mnenja Brankice Petković z Mirovnega inštituta zatakne za klobuk. Vsi tisti, ki bi radi Janši nekaj dokazali, pa naj si zataknejo za klobuk celo tujo štampo s temi mnenji vred, ki evropski patronažni službi potrjujejo stereotipe o državi, ki je pravkar izvita izpod škornja komunizma zgledala tako lepo napredna, zdaj pa vendarle regresira v tipično belorusko stanje posttotalitarnega sindroma.

Če dobi kandidat na volitvah več kot dve tretjini glasov, je nekaj narobe. S takšno premočjo zmagujejo samodržci ali vsaj avtoritarni politiki v državah, kjer je demokracija bolj fasada — in v državah, kakršna je Slovenija, kjer nezadovoljstvo s politiko hitro postane aprioristična averzija, ta pa se potem kanalizira v kljubovalne, iracionalne odločitve volilnega telesa. Tako je zmagoval Tuđman, tako zmaguje Lukašenko, tako je zmagal Janković — in tako je zmagal Türk.

Da je Türk premočno premagal Peterleta, ne zmanjšuje njegove kredibilnosti in primernosti za predsednika. To je dejstvo. Dejstvo pa je tudi, da plebiscitarna zmaga kandidata, ki sem mu dal glas tudi sam, ne povečuje mojega državljanskega zadoščenja.

Medtem ko jaz sam pri 45 letih še nisem bil v bolnici razen na obiskih in na nekaj ambulantnih posegih, pa je moral Oskar že pri 51 tednih prvič preživeti noč na Pediatrični kliniki. Kaj mu je bilo? Tako rekoč nič.

Pred dvema tednoma so se mu na zadnjem zgornjem delu stegen pojavili madeži, ki so po vsem videzu in védenju spominjali na plenični izpuščaj. Namazali smo jih z bepanthenom in to je bilo to. Ni bilo videti, da bi ga to sploh motilo, kaj šele srbelo. Potem pa se je začelo širiti: kmalu je bil lisast do kolen, posamezni madeži pa so se začeli pojavljati tudi na rokah.Na poti domov smo se napol slučajno, impulzivno ustavili na Metelkovi pri dežurni pediatrinji. Toliko, da vidi, kaj je to, in mu morda predpiše kakšno posebno mažo. Pogledala je zadevo, takoj posumila na alergijo in nas napotila na Pediatrično kliniko. Že vnaprej nas je opomnila, da bodo Oskarja najverjetneje hospitalizirali, ker da pri alergijah še ne znanega izvora ničesar ne prepuščajo naključju, saj lahko pride do zatekanja dihalnih poti oz. do zadušitve.

S to spodbudno popotnico smo prišli na Vrazov trg. Prijazne zdravnice in sestre, ki so tudi po strokovni plati vlivale zaupanje, so ukrepale po protokolu: ugotovile so, da naj bi šlo za urtikarijo oz. koprivnico, in mu predpisale dieto, izmerile kisik v krvi, dodelile posteljico, oblekle v smešno, ampak srčkano roza pižamo, mu dale šot adrenalina in še nekega zdravila in za večerjo postregle riž na sojinem mleku. Nahranil sem ga jaz in lahko povem, da je to nekaj najbolj gnusnega, kar sem v življenju dal v usta. Pozneje sem ugotovil, da ves trakt alergijskega oddelka smrdi po sojinem mleku.

V Sloveniji ne more nič ostati skrito — in nihče ne zna ostati tiho.

Tak primer je peticija Petra Peterke proti podpredsedniku SD in profesorju politologije na FDV dr. Igorju Lukšiču. Ta je študentom dal nalogo, naj na volilno nedeljo pri mašah poslušajo, ali bodo župniki v pridigah namigovali faranom, koga bi bilo primerno izvoliti za predsednika. Informacija o gotovo ne najbolj zahtevni in dolgočasni praktični nalogi, ki so jo bodoči politologi kdaj dobili, je šla od ust do ust in kmalu prišla do politikov — seveda tistih, ki se jim je to zdelo nezaslišano.

Zdrava pamet nam dopoveduje, da od prisebnega posameznika ni logično pričakovati, da se bo obremenjeval z velecenjenimi, a ne tudi pomembnimi mnenji SDM (podmladka SDS) in Jožeta Tanka. Še posebej ne s tako absurdnimi: “Pahorjeva SD je s tem ponovno zadala hud udarec ustavnim pravicam, saj je dr. Lukšič brez ustrezne pravne podlage odredil hud poseg v svobodo posameznikov.”

Kako hitro beži čas! Oskar je danes dopolnil eno leto. Tole je nastalo iz tiste male pošasti, ki je pol ure po rojstvu spominjala na Dragutina Mateja. So far, so good.

12.11.2006:

11.11.2007:

Kdo ve, kako dolgo bi še trajalo, preden bi se spomnil na Tangerine Dream, če ne bi šli včeraj na martinovo kosilo v Skaručno. Ob peči, kjer sem sedel, je bila namreč skladovnica elpijev, v kateri je bila prva plata ravno Ricochet, kot da mi jo je nekdo dobesedno nastavil. Konec 70. sem nemški trio Baumann-Franke-Froese, pionirje elektronike, ogromno preposlušal. Tako sem danes — takoj, ko se mi je maček polegel — naročil tri njihove najboljše cedeje: poleg Ricocheta še Stratosfear in Rubycon.

Skaručna — v bistvu Žagar na Skaručni (hvala za popravek, lagrangeya) — je moja najljubša gostilna. To seveda ni gostilna za vsak dan, no, za vsak vikend, ker ni tega časa in denarja, da bi si jo človek prepogosto privoščil. Čeprav v Skaručni še nihče ni omenil besede slow food, si je namreč za kosilo treba vzeti pet ali šest ur in po novem blizu 100 evrov na osebo.