Za narodov blogor

Da ne bi podpiral te koledarsko-zimske iluzije, da je novo leto nekaj novega, objavljam še eno zadevo iz arhiva.

Fotografija je bila posneta 31.12.1986 na novoletnem žuru pri Luki Novaku (po domače Murgeljnov ata, Pod hrasti 59): z leve Stojan Pelko, jaz, Luka, Marcel Štefančič, jr. Bili smo stari plus-minus 24 let. Od Teleksove kolumnistične ekipe sta manjkala Aleš Debeljak in Miha Zadnikar. Zato pa je bil na žuru Tadej Zupančič, ki je vse prisotne obdaril z zajčki. Ne živimi, seveda. Razen po Zeksu in Zibnu — kot sem poimenoval svoja dva — in po tej fotki se žura ne spomnim. Zdi se mi, da sem sredi noči predvajal Be-Bop Tango od Zappe & The Mothersov. To je pomenilo skoraj 17 minut live on stage nakladanja, ki bi mu morali vsi pozorno prisluhniti in slediti. Seveda pa to ne potrjuje moje memorije, saj sem na veliko žurih težil z Zappo.

Vse dobro vsem bralcem in blogerjem (M/F). Navezal sem na vas, mislim, prirasli ste mi k srcu. Tudi tisti ta težki. Srečno — da ne bom preveč patetičen.

Taksi je poceni in praktičen način prevoza — seveda pod pogojem, da te taksist ne prinese ali poskuša prinesti okoli in da lahko vozilo najdeš ali prikličeš v razumnem roku. To pa seveda pomeni, da ljubljanski taksi ni niti poceni niti praktičen način prevoza.

Danes smo bili v Piranu. Po vseh teh tednih ljubljanske sivine in mraza in še snega za nameček je prav pasalo malo sonca in toplote, čeprav zaradi burje ni bilo tako prijetno, kot je zgledalo.

Zadnjič sem slišal zgodbico, kako se je nek poslanec — trenutno je v opoziciji — izognil kazni zaradi vožnje v vinjenem stanju. Peljal se je z kdo ve koliko promili alkohola v krvi nekje izven naselja, ko so ga ustavili policisti. Še preden pa so prišli do njegovega avta, da bi mu dali pihati, jo je pobrisal v hosto ob cesti in se skril. Policisti so debelo gledali, niso ga pa šli lovit. Možakar je malo počakal, poklical policijo in prijavil krajo avta. Potem si je zorganiziral prevoz in čez čas prišel po svoj “ukradeni” avto in ga ves zadovoljen in nedolžen prevzel.

To je ta zadnjič omenjeni intervju s Slavojem Žižkom. Objavljen konec avgusta 2000 v Sobotni, pod naslovom Od Ž do Ž. Dolg čez 36.000 karakterjev. Originalna verzija še 15.000 več. Kakšne posebne anekdote v zvezi s tem ni. No, bistvu so vse v intervjuju.

Zdaj pa zlepa ne bom več objavil kakšnega starega teksta.

Še ena ikonografska, morda celo ikonoklastična. Včeraj sem fotografiral Oskarja. Preklopil sem na zaporedni način — “high speed/unlimited” — in mu sledil z objektivom. Pet, šest sekvenc po ne vem koliko fotografij, skupaj najmanj tristo. Potem sem izbral najboljše, bilo jih je kvečjemu pet, ostale pa zbrisal. Tale pa mi je uspela že prej. Vsakih sto let — no, sto dni — kakšna uspe, več ne.

Naredil sem jo ČB, da bi zgledala bolj umetniško.

Verjetno se še kdo spomni tega komada od Azre: “Balkane, Balkane, Balkane moj, budi mi silan in dobro mi stoj!” Johnny Štulić pa je v Balkanu tudi priznal: “Brijem bradu, brkove da ličim na Pan-krte.” (Sam je naglasil na drugem zlogu.) No, to je zgodba o tem, kdo je hotel biti ali še zdaj hoče biti podoben Pankrtom.

Plakatov za kolosalno-kolosejske filme ponavadi ne opažam. A ko sem šel pred dnevi mimo tega, je v mojem kunsthistoričnem predalčku nekaj kliknilo: kje sem že to videl?

Da je oglaševanje tako imenovanih pirotehničnih izdelkov dovoljeno, se mi zdi popolnoma sramotno. Že to, da je rakete in petarde sploh dovoljeno prodajati, se mi zdi neumno — tako kot jih je neumno uporabljati. Primerjajte prepoved oglaševanja tobačnih izdelkov z oglaševanjem pirotehničnih izdelkov na nacionalni televiziji v uri tik pred Odmevi! In to brez pripisa in opozorila: “Pred uporabo natančno preberite navodila in se pogovorite s svojim pirotehnikom.”

Kako otroci kličejo svoje starše (in stare starše) in kako starši v odnosu do otroka poimenujejo sami sebe, je komplicirana posledica socialnih, psiholoških in dialektalnih preferenc. Še več: v to kategorijo spada tudi to, kako se kličeta starša med seboj. Pa poglejmo.

Moja generacija je že ena tistih — najverjetneje prva —, ki je začela starše klicati po imenih. Pred tremi, štirimi desetletji to še ni bilo zelo razširjeno, zato ni nenavadno, da sem jaz sam mamo in očeta vedno klical “mama” in “ati”. Že to je dovolj značilno: klicati starše “mami” in “oči” v Mariboru — vsaj takrat — bi bilo precej nepredstavljivo. (Tako naprimer vse do današnjih dni tudi nisem vedel, da na Gorenjskem velja, da je “mami” mama, “mama” pa stara mama.) Kakorkoli, v tem oziru se štejem za pripadnika stare šole in delam na tem, da bo Oskar klical starše “mama” (ali “mami”) in “ati”.

Televizijskega prepira na TVS med Voduškom in Markešem nisem gledal. Nikoli ne gledam Vročega stola, ker me Voduškov intrigantski ali priliznjeni senzacionalizem ne zanima. Zakaj bi gledal politična modrovanja novinarja, ki se čuti dolžnega vprašati predsednika Državnega zbora, ali sme nekoga — pa čeprav predsednika neparlamentarne stranke, mislim Golobiča — povabiti v (neko drugo) oddajo, in potem Cukjatijevo mnenje tudi upošteva?

Na izrecno željo bralcev Pogorelićev — bilo bi malo smešno, če bi napisal “na željo dveh bralcev” oz. komentatorjev — objavljam integralno verzijo nepodpisanega teksta o koncertu Iva Pogorelića 26. aprila 1994 v Cankarjevem domu.

Tekst je bil objavljen v prvi naslednji številki Razgledov v rubriki Peščena ura. To je bila nepodpisana rubrika, ki je hotela biti — no, pa saj je tudi bila — nekaj takega kot Talk of the Town v New Yorkerju: faits divers, small talk o urbanih, kulturniških, političnih, whatever zadevah, ampak na inteligenten način in v prepoznavno kozerskem stilu chattering razreda.

Peščeno uro sem največkrat pisal sam, velikokrat Mateja Hrastar, izjemoma tudi kdo drug. Saj res, enkrat tudi Jonas! Angažiral sem ga za reportažo z evroligaške tekme v biljardu — ali morda snookerju? — v Cankarjevem domu. Upam, da bo sam kaj več o tem povedal (če se še spomni). Se ni eden od igralcev pisal Burda? En Esterajher?

Kot se spomnim, sem Jonasa v nasprotju s pravili rubrike vseeno podpisal. V čem bi bil point, da dobim ravno njega, potem pa prikrijem njegovo identiteto? Saj res: najbrž sem ga zato podpisal, ker nisem bil čisto zadovoljen s tekstom.

Če danes to berem, je tekst definitivno predolg (25.381 znakov). Ni toliko problem v dolžini sami, je pa v vsakem primeru preveč gostobeseden. Bil bi idealen, če bi ga (bil) skrajšal za kakšno četrtino, morda celo trejino.

Če se komu ne ljubi vsega brati, naj vsaj prebere zadnji odstavek s citatom iz Baudelairovega pisma Wagnerju.

Današnjim bralcem se tudi opravičujem, da ga objavljam brez ČŠŽ-jev (in seveda mehkih Ć-jev, če smo že pri Pogoreliću). Tekst je bil napisan v programu TextEditor v operacijskem sistemu NextStep, na Nextovih mašinah — in s tem nekompatibilen s preostankom digitalnega sveta. Ko sem leta 2000 odhajal z Dela, sem si dal prekopirati — in konvertirati — vse tekste, ki sem jih imel v računalniku od leta 1992. To je (računalniško gledano) seveda uspelo le deloma.

Tekst ni imel naslova. Imel je samo mednaslove, ki se jih ne spomnim. Če ima kdo dostop do Delove dokumentacije, pa naj sam preveri.

PS: Hudiča, še tole glede Peščene ure! Pravkar sem dobil mesidž od Tadeja:

S Pogorelićem imava zgodovino. No, jaz z njim. Že od leta 1981. Včeraj sem ga poslušal šestič. Simfonični orkester RTV Slovenija, dirigent En Shao, solist Ivo Pogorelić; na sporedu dva Rahmaninova: Koncert za klavir in orkester št. 2 v c-molu, op. 18, in Simfonija št. 2 v e-molu, op. 27.

Pred časom sem v Sobotni prilogi prebral kolumno Draga Jančarja o seriji mladinskih knjig Spoznajmo države EU. Komplet, ki ga je izdala neka nizozemska založba, obsega (ob izidu leta 2004) deset novih članic. Jančar se je upravičeno spotaknil ob to, da je (razen Malte in Cipra) samo Slovenija predstavljena tako, kot da komunizma tako rekoč ni bilo; da je Josip Broz Tito prominentno opisan kot najpomembnejša in nasploh pozitivna figura v zgodovini Slovenije; in da sta razpad Jugoslavije in s tem tudi slovenska samostojnost zreducirana na teorijo, da se po Titovi smrti “nihče ni mogel odločiti, kako bi bilo najbolje upravljati državo, ki jo je sestavljalo tako veliko različnih narodov”.

Manca Košir se je v soboto popoldan na knjižnem sejmu še enkrat pogovarjala s svojimi dopisovalci — z vsemi šestimi naenkrat in pred publiko verjetno zadnjič. Bilo je kar zabavno, za konec pa smo naredili še skupinsko fotko:

Na fotografiji, z leve: sedijo Urban Kordeš, Matjaž Gantar, Manca, Dušan Osojnik; zadaj Aleksij Kobal, moi, Branko Gradišnik.

Foto: Stric Bedanec (z mojo Leico). Hvala!

PS: Čeprav je knjigo založila Mladinska knjiga, Mančinih Moških pisem sploh ni v emki! Neverjetno!