Pogorelići

Četrtek, 6. december 2007

S Pogorelićem imava zgodovino. No, jaz z njim. Že od leta 1981. Včeraj sem ga poslušal šestič. Simfonični orkester RTV Slovenija, dirigent En Shao, solist Ivo Pogorelić; na sporedu dva Rahmaninova: Koncert za klavir in orkester št. 2 v c-molu, op. 18, in Simfonija št. 2 v e-molu, op. 27.


2007

Prvič na Pogoreliću sem fotografiral. Na predzadnjem koncertu, ko so že obstajali mobiteli s kamero, sem telefon sicer pritihotapil v dvorano, vendar si potem nisem upal. Izklopil sem zvok in vse, ampak sem se bal, da ne bi opazil svetlobe ekrančka. Dovolj je muhast, da bi prekinil koncert. Sicer pa se v slabi razsvetljavi tako ali tako ne bi nič videlo.

Tokrat pa sem se oborožil tako z Leico za fotke kot z E90 za video. (Uploadanje videa z Leice predolgo traja, tako ali tako je fajl prevelik in ga je treba konvertirati v iMovieju, kar pa se mi seveda ne ljubi.)

Uspelo mi ni nič boljšega kot tole:

L1010780

Ko je bila večina publike že v dvorani, so po ozvočenju na veliko opozarjali, da je vsako tonsko in slikovno snemanje strogo prepovedano. V nekem trenutku so se tudi začeli vsiljivo razlegati zvonci različnih mobitelov — spomnim se Ericssonove melodije s konca 90. —, sledilo pa je opozorilo, naj “popolnoma” izklopimo mobitele. Kaj takega mi še na misel ne pride: v takih primerih ga dam v profil Brez povezave. Na programskem lističu pa je pisalo: “Vsakršno fotografiranje in snemanje dogajanja na odru in v dvorani je strogo prepovedano. Nespoštovanje prepovedi lahko privede do prekinitve in odpovedi koncerta, za katero RTV Slovenija in Cankarjev dom ne prevzemata nikakršne odgovornosti. Proti morebitnemu kršilcu bo uveden odškodninski postopek.”

Namesto da težijo, bi lahko bolje poskrbeli za berljivost programskega lista, ki je bil na drobno potiskan v štirih stoplcih od roba do roba. So ti ljudje že kdaj slišali za text editing, strukturiranje teksta, za naslove, mednaslove in podobno, kar olajšuje branje in očesno skeniranje teksta? Da ne omenjam, da niso niti besedice namenili dirigentu!

Jasno, človek bi moral biti popolnoma brezskrupulozen nesramnež, da bi fotografiral med klasičnim koncertom, Pogorelića ali kogarkoli. Razmišljal sem že, da bi na Leici izklopil vse zvoke — avtofokus, zaklop, druge gumbe itak —, ampak sem ugotovil, da bi še vedno pobliskaval infrared, ki avtofokusu omogoča ostrenje. To je torej odpadlo. V vsakem primeru pa sem nameraval slikati in snemati med aplavzom. Zakaj hudiča ne bi človek snemal in slikal med aplavzom?

Ko je klavirski koncert izzvenel, sem potegnil iz žepa Leico in začel pritiskati, kakor hitro se je Pogorelić prvič vrnil na oder priklonit. Aplavz je bil huronski, slišati je bilo posamične krike navdušenja, godalci so z loki potrkavali po notnih stojalih, Pogorelić sam pa se je s svojim tipično kislim, prisiljenim, prezirljivim, naveličanim nasmeškom in s priprtimi očmi, češ, kaj mi je tega treba, motril publiko in se narahlo nagibal naprej — da si v dvorani ne bi mislili, da smo ne vem kaj ali kaj. Sprožil sem trikrat. Takoj sem vedel, da še ni nič ratalo.

A v tem trenutku je od kdo ve kod že prinorela hostesa in me začela vljudno nadirati, da je fotografiranje strogo prepovedano in da naj takoj pospravim aparat ali pa odidem iz dvorane. Še dodatno me je razkurila Nina, ki me je že prej svarila, da fotografiranje ne bo dovoljeno niti med aplavzom, in je potegnila s hosteso, češ, ja, seveda, kar vzemitu mu aparat, kaj pa je tako trmast.

Situacija se mi ni zdela najprimernejša za prerekanje in dokazovanje, zato sem se uklonil in molče preklinjal Rotovnika. Po novem se ne sme slikat niti med aplavzom?! Hej, med aplavzom so mu ljudje iz prvih vrst ali z balkona, Pogoreliću, s fleši pribijali v faco, ko se je klanjal! To je bilo v Cankarju tako rekoč pravilo! Kaj je zdaj to? Se je maestro sam naenkrat naveličal tega ali pa gre samo za previdnostni ukrep, da ne bi kmetje škljocali že prej med pianissimi? Ne vem. Bil sem zelo besen. To štejem za omejevanje osebne svobode izražanja in kulturne izbire. Plačal sem 50 evrov za vstopnico, pri tem pa sem spoštoval avtorske pravice izvajalca in pravico publike do nemotenega poslušanja. Da ne smem za spomin ali za blog pritisniti Pogorelića med priklanjanjem — kar je javno dejanje/dogajanje v javnem prostoru na javni prireditvi, ne pa avtorsko zaščiteno početje —, pa se mi zdi nevzdržno! To je bolj stvar papeškega malomeščanstva kot pa kulturne korektnosti!

1981

Bil sem zaljubljen do ušes. Ne čisto nesrečno, ampak definitivno sem bil druga violina. Prva violina je bila njena violina. Bila je glasbena wondergirl in se je ravno v tistem času pripravljala na diplomski koncert na srednji glasbeni — Drugi violinski koncert Maxa Brucha, če se prav spomnim, šel sem jo poslušat. Minevali so dnevi, tedni, ko sem jo videl kvečjemu v šoli med odmori in skozi okno na Maistrovi, ko je večkrat na dan hitela na glasbeno šolo (s Cankarjeve na Mladinsko). Večkrat kot Milko Lazar, ki je bil podoben fanatik in sem ga tudi non-stop videval.

Nakar je imel Ivo Pogorelić lepega dne v Unionski dvorani klavirski recital. Moj prvi Pogorelić. To je bilo že po Chopinovem tekmovanju v Varšavi prejšnje leto, ko je škandalozno izpadel iz predtekmovanja in ga je članica žirije Marta Argerich lansirala med zvezde s protestnim odstopom in z izjavo, da je genij. Leta 1981 je igral že tudi v Carnegie Hallu — ah, Philip Glass prav danes tam izvaja koncertno priredbo svoje opere Einstein on the Beach! —, očitno pa še ni bil tako slaven, da ne bi nastopil tudi v Mariboru.

In kdo je Pogoreliću po koncertu izročil šopek v imenu organizatorjev, če ne ravno moja violinistka? Grem na koncert in jo po tednu dni zagledam na odru, kako na koncu kušuje Pogorelića! Moja punca! Mladega, lepega, genialnega, prekletega romantika! Bil sem malo ljubosumen, ampak tip me je kljub temu že takrat fasciniral.

Pogorelich

Približno tako je takrat zgledal. Ta plošča je izšla leta dve leti pozneje, ko je bil star petindvajset let.

Jaz sem pa približno pol leta pozneje, sa devetnaest i nešto, zgledal takole:

Jla

Naslednji dan sem Pogorelića videl v mestu. S predstavnico organizatorja se je sprehajal v T-shirtu z napisom: “Fuck the art, let’s dance!”

V Kölnu, kamor je šla študirat k Igorju Ozimu, je na mojo violinistiko okrog leta 1990 naletel Luka Novak. Honorarno je delala kot natakarica v perestrojka baru, preoblečena v mlado komsomolko. A takrat je že bila na tem, da violino dokončno opusti. Kaj je z njo dandanes in kje živi, ne vem.

1994 (1.)

Naslednjič sem poslušal Pogorelića šele trinajst let pozneje. To je bil verjetno najbolj fascinanten koncert v mojem življenju, tudi če upoštevam rock koncerte.

Pravzaprav imam dva najbolj fascinantna koncerta — in tudi drugi, čeprav ne poslušam veliko klasike in sem le povprečen poznavalec, je bil klasičen. To je bila Šostakovičeva Osma simfonija v londonskem Royal Albert Hallu poleti 1991 v izvedbi (takrat še) European Community Youth Orchestra pod taktirko Vladimirja Aškenazija. K doživetju je poleg glasbe — ker od takrat sem pa res Šostakovičev fan in imam veliko njegovih cedejev — prispevala tudi dvorana. Koncert je bil namreč eden od poletnih Promsov (promenadnih koncertov), ki so po vzdušju podobni pop festivalom. V Angliji je to neverjetno, res vrhunsko in nepozabno.

Kakorkoli, po Pogorelićevem recitalu spomladi 1994 sem napisal za Razglede nor tekst — in to nepodpisan, za nepodpisano rubriko. Če se komu ljubi brati, tukaj je odlomek. (Integralna verzija obsega okrog 25.000 znakov!)

Pogorelic-1994-1

1994 (2.)

Naslednjič, že jeseni istega leta, pa smo Pogoreliča že tudi intervjuvali — spet seveda za Razglede — in sicer pred koncertom s Slovensko filharmonijo v Hali Tivoli. To je bilo obdobje, ko je očitno hotel sestopiti s slonokoščenega stolpa in klasiko približati množicam. Sodeč po pettisočglavi množici mu je to vsaj takrat uspelo. Igral je Prvi klavirski koncert od Čajkovskega. Orkester in solist so bili ozvočeni. Lahko si predstavljate, kakšna katastrofa je bila akustika! V Hali Tivoli so celo bendi z resnimi ojačevalci precej neposlušljivi, kaj šele ozvočeni simfoniki.

Skupaj z Angleškimi suitami je ta Čajkovski v izvedbi LSO z Abbadom tista Pogorelićeva klasika, ki sem jo v avtu največ preposlušal. Včasih tako naglas kot Smoke on the Water.

Maestro nas je naročil v soboto dopoldan na Bled, v Vilo Bled. Toda ko je naša ekspedicija — Miha Zadnikar, Jože Suhadolnik, moja bivša žena in jaz — prišla točno ob uri v hotel, nas je skenslal. Jutri ob istem času, je rekel nonšalantno. In ko smo prišli naslednji dan, nas je pustil čakati še dve uri, ker je — do enih, dveh popoldan — s svojo enturažo, na čelu z ženo-poševnica-učiteljico-poševnica-coachem, zdaj že pokojno Alizo Kezaradze, jedel zajtrk!

Potem se nam je končno posvetíl. Pa spet šok, da ne rečem ponižanje: po sicer vljudnem rokovanju je takoj vzel iz žepa stekleničko z nekakšno dišečo vodico in si natrl dlani! Razkužil! Son of a sobaka! Mi plebejci smo bili čisto poparjeni. Jožetu je za fotografiranje naklonil pet minut v parku in mu razlagal, da je pastorku ravno kupil fotoaparat, ker se je začel ukvarjati s fotografijo. Katerega pa, je iz vljudnosti vprašal Jože. Ah, nič posebnega, tega in tega Hasselblada, je odvrnil, Jožetu pa se je kar stemnilo. Hasselblad za mulca, ki se uči fotografirat!

To je bilo to. Še na film, seveda.

Pogorelic

Fotografija: Jože Suhadolnik

2002–2005–2007

Po koncertu v Cankarju 2002 (Musorgski, Liszt, Chopin) sem napisal šokantno kolumno z naslovom Zakaj sem na Pogoreliću jokal, zaradi katere me je potem marsikdo zafrkaval. Pa saj sem navajen. Precej nepredvideno pa je posodila tudi naslov eni od polemik Mića Mrkaića s preostankom sveta in (mojih) odgovorov nanje.

Koncert v Kulturnem domu v Novi Gorici (Chopin, Skrjabin, Rahmaninov) maja 2005 je bil brez posebnosti. Tako kot včerajšnji. Morda rabi Pogorelić pred koncertom stopnjevan cirkus okrog sebe? Ali pa to rabim jaz okrog njega? Ta koncert je bil dejansko napovedovan kot low-profile zadeva, predvsem pa je bil nedramaturški: zvezde običajno nastopajo na koncu, ne na začetku, in običajno igrajo največje hite na koncu, ne na začetku. Ta Rahmaninov ni piano showcase takih dimenzij, da bi ne vem kaj pripomogel k avri, kakršna obdaja Pogorelića. On je sicer vedno genialen, a če je bil genialen tudi sinoči, potem je to bila tako rekoč rutinska genialnost, genialnost z levo roko.

Odločil sem se, da bom začel pogosteje hoditi na koncerte klasične glasbe — ne le na Pogoreliće, Kleiberje, Pendereckije, Glasse, Repine, če naštejem samo nekaj redkih zvezdniških, na katere sem se potrudil (in si jih zapomnil). Sinoči se mi je namreč zazdelo, da je malokatera kulturna prireditev tako out-of-this-world kot klasični koncert. V konservativnosti klasične glasbe ni nič poljubnega in nepredvidljivega, nič trivialnega — samo resnost, zbranost, mera in askeza. To je redko že tudi v gledališču. In tudi sama pojavnost je za današnje pojme naravnost nadrealistična. Skoraj sto pingvinov s stoletnimi, strogo kodificiranimi predmeti za proizvajanje zvokov sledi kriljenju glavnega pingvina, ki zna petdesetminutno kombinacijo zvokov, zakodiranih v komplicirane hieroglife, na pamet za vsakega od njih posebej.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 6. December, 2007 ob 19:04 v kategoriji Po defaultu ZNB.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

52 komentarjev na “Pogorelići”

  1. Movies and Film Blog » Pogorelići pravi:

    [...] Za narodov blogor placed an interesting blog post on PogoreliÄ

  2. Media Districts Entertainment Blog » Pogorelići pravi:

    [...] Za narodov blogor placed an observative post today on PogoreliÄ

  3. david pelko (north) pravi:

    Veš kaj mene fascinira? Skladatelji, ki so napisali vse te skladbe. Vedno me je zanimalo in še zdaj se sprašujem, kako za vraga so “delovali” možgani najbolj znanim skladateljem, kot npr. Beethovnu, Chopinu, Mozartu, …. Pogorelič je slaven, pa vendarle samo izvajalec teh skladb. Drugače pa zelo zelo dober članek. Lep pozdrav.

  4. onapol pravi:

    Sem prebrala tisti tekst iz l 94 (bi se lahko dobilo se ostalo na vpogled?):

    Opis se mi sicer zdi nekoliko prenapet (metaforika, primere, izbor besed, stavcna tvorba), a se kljub temu prijetno bere. Komentirala bi par stvari.. kar je slucajno ostalo v glavi.

    Prvo bi rekla, da se mi Pogorelic kot primerek clovecnjaka zdi izjemno lep. Ne cudno lep, ne nenavadno lep ampak enostavno: lep. Cetudi bi bil najbolj slinast zavarovalniski agent rojen v taksnole telesce, bi se mi zdel izjemno lep. Obrazne poteze so simetricne, poudarjeni licnici skoraj nadzemski, da o ustnicah ne zacnem .. Ko z ocesom potujem nizje dol, ne opazim, da bi bile noge “na o”; nasprotno, meca in stegna so pravilno izklesana. (Mimogrede vir hrv globus: Na pitanje zašto se odlučio na kratke hlače, Pogorelić je reagirao protupitanjem: “Znate li razliku i sličnost između mladosti i lijepih nogu”. Nakon što je čuo odgovor ne znam, Pogorelić je objasnio: “Mladost se dogodi samo jednom u životu i brzo prođe, a lijepe noge ostaju za cijeli život.”) Ne bi sicer vedela, kaksne spodnje hlace nosi (svoj ponos stavim na tangice), tudi o impresivnosti njegovih genitalij nimam tehtnih pripomb; lahko pa recem, da kolikor imam izkusenj z akademskimi pianisti, nimajo nobenih tezav s seksualnim nabojem. Nasprotno — prezeti so s seksualnostjo. Tako, kot jo znajo izraziti ali izziveti na tipkah, jo tudi sicer brez tezav izrazajo ali izzivljajo (da ne recem s prsti in z rokami) s telesom. Zraven so nagnjeni k perverziji na sto in en nacin (mogoce zaradi pomanjkanja hobijev in interesov mimo glasbe, kaj pa vem). Vmesni p.s.: Posplosujem. Bazen mojih izkusenj ne vsebuje ravno ducata primerkov. Konec vmesnega p.s..

    Drugo imam neko teorijo o glasbenem izrazu. Ce je kvaliteten, pride iz vsega telesa. Dober glasbenik (najsibo instrumentalist, plesalec ali pevec) interpretira s celim telesom. Tako, kakor je tigru naravno, da premik vsake izmed šap generira v krizu (si predstavljas, kako mu šapa vzvalovi? tiger nikoli zgolj ne “premakne” šape, ampak jo vsakic s celim telesom prestavi; podobno druge zivali), smatram, potem pianist gibe rok in nog generira v krizu. Tam iz dna kriza prihaja tudi dih [pravzaprav na tak "sproscen" nacin dihajo ze dojencki, le ljudje kasneje pozabimo nanj, ker z leti (z neprimerno vzgojo!) postanemo zategnjeni in zablokirani; a ce se s telesom hoces profesionalno ukvarjati, moras najprej ponovno najti tisto primarno dihanje in sprostitev], taksen dih prezema telo od pete do las. Mislim, da je le na ta nacin, s sprostitvijo telesa in z globinskim dihom, mozno po volji (sprva po volji, kasneje pa tudi intuitivno) voditi telo. Zato si pri Pogorelicu ne bi drznila govoriti o zategnjenosti — ta beseda je tako nezdruzljiva z njegovo pojavo, da z njuno hkratno omembo obvezno zagresis kategorialno napako. Nekaj drugega je napetost (ustreznih) misic. V tekstu iz l 94 stoji, da ima stegna nevemkaksnaze od sedenja. Dragi moj, njegova stegna so, o tem sem prepricana, jeklena. Samo poglej si spodaj v interpretaciji Chopina .. mislim da 5. minuta nekje (sem si prej zapomnila, pa mi je ze uslo), kako mu stopala ves cas nihajo v zraku (podobno kakor tudi roke) — za to je potreben napor, ritnici ima ves cas izmenjujoce napeti, z njima sledi taktu (tudi kadar torzo skrene, spremljajoc izbor nadtaktne dinamike). In roke, dlani! Kako bi le prsti poskakovali kakor ping-pong zogice (spodaj glej Mozart 4. minuta in naprej), ce roke ne bi bile popolnoma sproscene in kje bi imel moc ter brezhibno kontrolo v prstih, ce le-ta ne vre iz dna hrbtenjace??

    Ne vem vec, ce se se da logicno slediti gornjemu opisu (ali pa me je povleklo v afekt, ker postaja vroce, kljub temu, da imam radiator v racunalniski sobi izklopljen), zato preklapljam -

    Tretjic pa -povsem iz muzicnega stalisca- pravzaprav nisem nek Pogorelic-fan. Okej, tip je vsekakor genijalen; clovek, ki je zmozen taksnih svojstvenih interpretacij, mora biti genijalen, za oznacbo takih fenomenov so v romantiki uopste izumili besedo genij. Imam pa raje feminilnega Chopina in bolj matematicnega Mozarta (ce mam ze ta dva primerka spodaj na tapeti). Mogoce sem samo preobremenjena s “poznanim”, da bi se “novo” prilicilo mojemu okusanju “lepega” v glasbi. No, to je zdaj ze skrenitev …

    Chopin
    http://www.youtube.com/watch?v=jiwVhJf4QaU

    Mozart
    http://www.youtube.com/watch?v=GNDz3_7LS_w&feature=related

  5. onapol pravi:

    Davidu: Kako so skladateljem delovali mozgani? Jah, kakor pri ostalih, je slo brzkone za bolj ali manj prepredene nevronske mreze. Sicer se pa en od drugega posteno razlikujejo (zivljenjske zgodbe, srecanje in prepletenost z glasbo, glasbeni poklici, poslanstvo, privatna zivljenja, custveni viharji, politika…). Nekateri so bili dobri izvajalci in skladatelji, drugi so bili dobri skladatelji in slabsi izvajalci. Tudi “zgolj” izvajalci/interpreti ostajajo zapisani v zgodovino. Recimo (sicer skacem v drug zanr, ampak vseeno) noben operni skladatelj ni znal peti kakor je pela Maria Callas, ki je ostala zapisana v zgodovino glasbe, ceprav ni napisala nobene opere.- Kako so pa njej delovali mozgani?

    Skratka… moje mnenje – o delovanju mozganov lahko precej izves iz biografij, ce jih beres z nekaj sintetizirajoce in abstrahirajoce moci. (Njega dni sem prevajala dokaj izcrpne biografije skladateljev, sicer mladinska literatura, a zanimivo in informativno ctivce — ce zelis, pusti el naslov, pa posredujem zeljeno biografijo, dve, tri ..)

  6. pikicavelika pikicavelika pravi:

    Jaz sem bila danes na koncertu. Mi je blo zelo vešč. Pa če še ne veš. Ni problem v direktorju CD-ja zarad fotografiranja, ampak v Pogoreliću. Ta tipo je že kar nekajkrat “pobegnil” z odra sredi koncerta zaradi fotografiranja in snemanja samo (!!!!) zvoka. Tipo ma pogodbo z eno nemško založbo (ga zelo mastno plačuje) in baje je celo v to komaj privolil (po mojem so mu najprej premalo denarja namenil). Enkrat pa je nehal špilat celo zato, ker je en poslušalec kihal in kašljal. Je muhast do konca.

  7. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Pikica: Se strinjam glede fotografiranja med koncertom. Ne pa med aplavzom.

    onapol: Zate si pa moram vzet čas!

  8. andrejmrevlje pravi:

    Marko in onapol: komaj cakam, da se bo vajin dialog nadaljeval. Seksi. Moj dodatek je naslednji, sloni pa zgolj na dveh posnetkih, ki jih je sugerirala plesalka onapol. Pogorelića namreč v živo še nisem videl, toda zdi se mi, da se njegove roke tako zelo velike, da jim mora podrediti način kako se približuje tipkam……O glasbi kdaj drugic, toda kot popolnoma realiziranega dihalca med pianisti predlagam naslednji posnetek: http://www.youtube.com/watch?v=HPqK1JJOFxw

    ciao, a.

  9. onapol pravi:

    Andrej — izredno odkritje (sploh upostevsi, da mi jazz nikoli ni bil na duso pisan. Sicer gre tu za povsem drugačen pristop h glasbi in igranju, pa vendar mislim, da bo na nekolikanj abstrahirani ravni mogoče zasledovati poanto)! Hvala. Zdaj me pa prav zanima, kako bo Marko zagovarjal svoj ‘genialen-pianist-ne-rabi-genitalij’ domislek. Obvezno si mora prej ogledat predlagane posnetke. Igranje klavirja je takorekoč seksualni akt. Brez genitalij ni gona, ni življenja, ni igre! Da, da. Pravi perverznjaki so.

    Všeč mi je tudi namig v zvezi s Pogoreličevimi rokami. Morda je sploh tu razlog za njegovo edinstvenost. V tradicionalnih pianističnih interpretacijah bi bil težko izjemen, zato je (genij) našel svoj izhod. Dostirkat se v zgodovini genij rodi iz nuje, kajne? Ne bi bilo prevec intrigantno, ce bi se rojevali iz dolgcasa …

  10. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Andrej: Ja, njegove roke (dlani) so ORJAŠKE. Rudarske, avtomehaničarske, ampak lepe, nežne, prosojne, kot mavčni odlitek Chopinove levice v Muzeju romantike v Parizu.

  11. onapol pravi:

    Dlani: sem pozabila prej, ze dolgo nameravala pripomnit. V tekstu iz l 94 pise, da mu dlani mahajo ob telesu nazaj, ko pride na oder. To je nekaj povsem obicajnega in velja za vec ali manj vsakega ogretega (tj pripravljenega na intenzivno vajo ali nastop) instrumentalista (ne le pianista, ampak tud za godalca, flavtista, celo pevca, plesalca etc; hm morda velja tud za slikarje). Telesna ’sproscenost’, o kateri sem pisala zgoraj, pahne roke v tak -navidezno mlahav- polozaj. V resnici je to stanje (rok, dlani) izhodisce za optimalno delovanje naveze mozgani-prsti.

    Spet paralela iz zivalskega sveta .. opice, gorile, itd Narava zna avtomatsko izkoriscat dano. Ljudje smo tiste primarne stvari zakomplicirali, pa jih je treba odkomplicirat, da se znajdes v ‘naravnem stanju’, ki je izhodisce za odlicen izkoristek telesa.

    (Zvenim prepricano, a naj velja, da vecinoma samo razmisljujoce pisem.)

  12. polona pravi:

    Opomba: Pri registraciji je bila polona ze zasedena, zdaj pa sem bistro opazila, da lahko naknadno spet postanem polona; tako me ni treba vec nagovarjati z nezvenecim onapol. Se opravicujem za zmedo. Konec opombe.

  13. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Mač beter!

  14. Marko Jenšterle Marko Jenšterle pravi:

    Moje mnenje je, da imamo vsi tisti, ki kupujemo njihove originalne plošče, pravico vsaj do tega, da jih slikamo (jasno, da med aplavzom) in podpisa na plošči, če to želimo. To je njihov skromen prispevek k našemu mecenstvu. Sicer pa imam sam nekaj pomembnih trofej. Zna biti, da je eden celo iz tvojih časov v CD-ju. Ves koncert Milesa Davisa posnet na Sonyjev profesionalni walkman, čeprav je tudi tedaj zunaj z velikimi črkami pisalo, kako je to prepovedano.

  15. gusti gusti pravi:

    Ta spips sem pa še jaz rad prebral, mogoče nebi bilo slabo da se začnem udeleževati takih koncertov, sem namreč še kar neuk kar se klasike tiče. Mogoče si pa le nekaj premaknil v meni Marko, super si napisal tudi tisti članek sem prebral, res te je globoko fasciniral tip.

  16. andrejmrevlje pravi:

    Polona,
    Keith Jarreta spremljam vsaj toliko dolgo, kot Marko Pogorelića. To je tudi razlog, da tako pozorno sledim njegovim in in tvojim opažanjem, o katerih nekaj let nazaj nismo vedeli ničesar. Torej, naj živi blog! No, kljub temu, si trenutno ne more privoščiti, da bi pisanju o Ketih Jarretu posvetil več časa, zato le nekaj izhodišč. Tvoja opažanja o Pogoreliću so fascinantna in potem, ko sem si ogledal sugerirana posnetka (ali je Mozart posnet pri Pogoreliću doma?! Njegova casual oprava -srajca- skuša to sugerirati, toda groza, jaz v takšnem stanovanju ne bi zdržal več kot je trajal posnetek!) se sprašujem, od kod tehnika igranja enemu in drugemu. Ne vem ali je Jarret do jazza prišel preko klasike. Dejstvo je, da se je po dolgem igranju jazza spopadel tudi s klasiko, tudi na koncertih (obdobje ,ki ga ne poznam a me zdaj zanima), nato pa padel v popolno depresijo in nehal igrati. V življenje se je vrnil s cedejem s posnetkom njegovega igranja flavte!!!. Trdi, da ga je ozdravilo . Zdaj je spet jazzist, pred tremi leti sem ga videl v New Yorku, lani pa v Rimu in zagotavljam ti, da je bo Jarret igral se dolgo. Je pa zdaj manj ekspanziven, ne preizkuša več meja mogočega. Kot da se namenoma izogiba točkam, ki so ga posesale v temo. No, Marko mi je po majlu sugeriral njegov zadnji CD, za kar mu hvala. Tudi sicer menim, da zanimive izmenjave opažanj o prvem in drugem gospodu brez njegovega radodarnega začetka ne bi bile mogoče. Meni se je odprl zanimiv horizont, pa četudi lahko, da ne bo trajal več kot en blog.

  17. zelodko pravi:

    Pogorelič me ne fascinira. Bolj me fascinira njegova publika.

    Ko v Varšavi 1980 ni uspel zasesti prvega mesta, se je sicer Marta Argerich skregala z ocenjevalno komisijo. Domnevam, da se je temperamentni pianistki priljubil s svojimi zelo nekonvencionalnimi izvedbami. Za katere pa kaže, da so prej izraz arogance (do skladateljev in do publike) in samozaverovanosti kot genialnosti. Nekonvencionalnost je Pogoreliču postala poza. Da ne rečem marketinška strategija. Prepoved snemanja v CD, sitne hostese in varnostniki, ki gomazijo po garderobah itd, so le še en znak Pogoreličeve zvezdniške blaziranosti. Tip je naštudiral svojo publiko – publika to pričakuje od njega. To je z redkimi izjemami publika, ki ji klasična glasba dol visi, ko pa sliši za ime Pogorelič takoj izkešira 50 EUR za karto in napolni dve Gallusovi dvorani.

    Kar se mene tiče, bom šel poslušat Pogoreliča takrat, ko bo nehal pozirati in zaigral na primer takole: http://www.youtube.com/watch?v=nuf2YdQfMCc

  18. andrejmrevlje pravi:

    Marko, mogoče, da so njegove dlani takšne kot jih opisuječ, če jih gledaš od daleč, se pravi iz sedeža koncertne dvorane. Toda, si si ogledal posnetka, ki jih je sugerirala Polona? Sicer pa bi tudi mene zanimalo prebrati celoten tekst iz Razgledov? In še to: si tvojemu postu o pianistu dal naslov Pogorelići zato, ker je bilo vsako srečanje z njim drugačno od prejšnjega ali pa gre zgolj za to, da si Pogorelića srečal, slišal in videl večkrat?

  19. polona pravi:

    Z vsem spostovanjem, gospod Jensterle, mislim, da klasicni glasbeniki kupcem cedejk ne dolgujejo prav nicesar. Samo dejstvo, da zvocni posnetki obstajajo, je ze kompromis med edinstveno, skoraj “nadrealisticno pojavnostjo” (citiram Crnkovicev prispevek) izvajane klasicne glasbe in svetom ter kulturo, ki sta zaznamovana z mnogoterostjo, podvajanjem, instant dostopom, itd.

    Sploh pa ne vidim smisla v podpisovanju plosc (pop glasba je nekaj drugega, tam gre zdaj ze res primarno za trzenje ljudi).

    Slikanje, snemanje. Tudi tu prepoved zgolj poveca ekskluzivnost Pogorelicevega koncertiranja, mu zvisa vrednost in ceno, ce hocete. Kako me razjezi, ko na Arsu pri prenosu v zivo oznanijo “zdaj na oder stopa Ivo Pogorelic, ki ne dovoli snemanja, zato se iz dvorane te in te poslavljamo” .. po drugi strani si pa mislim: mi je ze prav, kaj pa nisem tam na licu mesta.

    (Zanimivo, kajne? v prezasicenem svetu, kjer si pop ikone visajo vrednost tako, da ljudem dovolijo vpogled v svoje najintimnejse podrobnosti, razpecavajo lastne parfume, kolekcije oblacil, itd whatnot .. torej v tem prezasicenem svetu ni nic bolj mamljivega kot nekdo, ki ostaja nedosegljiv. Nedosegljivost je luksuz in vznemirja). Pa recimo, da ta marketinski argument ni na mestu. Kaj pa umetnost? Kako to vpliva na umetnost, ce interpretu (ali avtorju) po vsej sili pritikamo obraz (izraz, podpis, intimo, seksualno ozadje, prehranjevalne navade, lepoto, grdoto)? Zakaj pa se Preseren ni pustil portretirati in je zelel, da bi se ga -bolj kot po povprecni ali celo podpovprecni cloveskosti- spominjali po njegovih pesmih?

    Lacni smo mesa, cetud je dusa polna in nam solze viska tecejo po licih. Kako ogabno clovesko od nas! ;) Miles, ki je v znak resentimenta (sovbiznis se je bil namrec ze takrat razpasel na vseh podrocjih umetniskega delovanja) trobental obrnjen s hrbtom proti obcinstvu, se obraca v grobu, kolikor je dolg in sirok!


    Crni (zdaj tezko recem Marko, ker nagovarjam najmanj dva Marka hkrati) .. nekje si napisal, da ljubis zensko, dokler jo imas za Boginjo. Morda je bolje, ce vrhunski umetniki ostanejo božanski. Pustimo jih pri miru, da bomo lahko ljubili to, kar nam posredujejo. Kaj pa bomo z njimi, če bodo vsi le še “dedci v gatah” … Mislim, da je tvoja dolgoletna spremljava Pogorelica hvalevredna in spostljiva. Nikakor se mi ne zdi zbanaliziran. Res lep in navdihujoc prispevek.

  20. polona pravi:

    Zelodko: Pogorelicevo obnasanje je sicer mozno vnazaj interpretirat kot stratesko, a konsistentnost njegove “poze” od mladih let naprej (ki se ne spreminja), namiguje na to, da je pristen. Kakor je dejal v nekem intervjuju z Nemci — on (najbrz res) samo poskusa drzati stran od sebe tisto, kar bi lahko (kvarno) vplivalo na njegovo umetnost. Ce ima zraven kaksne razvade (kdo jih pa nima), mu pa res ne gre zameriti.

    Zdaj karikiram, ampak .. zamisli, da bi se pojavil nek povprecen pianist (ker smo pri pianistih), ki bi za svoj nastop zahteval prisotnost petih golih devic na odru. Kaksna atrakcija bi bila to, kajneda. Ce si Pogorelic privosci diseco vodico za roke, kvalitetna oblacila, nekonvencionalno privatno zivljenje … ne vem zakaj bi mu vse takoj steli v preracunljivost in zlo. Prepricana sem, da umetniku njegovega kova ni treba misliti na marketing, ni se mu treba podrejat smernicam, ki jih narekuje obcinstvo. To je zanj globoko pod nivojem.

  21. andrejmrevlje pravi:

    Za Polono: ce K.J. nisi poznala potem za vzorec poslusaj se tole, se pravi del Koelnskega koncerta, ki ga je, ko smo bili se otroci, odigral tudi v Ljubljani……http://www.youtube.com/watch?v=jzqMJWlKMsY

  22. zelodko pravi:

    Polona, z nekonvencionalnostjo pravzaprav nisem mislil na Pogoreličevo zasebno življenje, ampak bolj na njegovo odrsko pojavnost in predvsem na njegove izvedbe. Te so praviloma drugačne od že dolgo ustaljenih predstav, včasih je komad zmaličen skoraj do nerazpoznavnosti. Pogorelič si skratka lasti pravico, da popravlja skladatelja. Kar se mi zdi arogantno in samovšečno. Kar se pa tiče njegove odrske pojave, že prej sem dal en youtube primer, da je čisti presežek možen tudi brez trpečega izraza na licu in brez vsakršne »glume«. Tule je še prvi stavek istega komada, tokrat z asketskim Horowitzem. Skoraj bi lahko povzel, da sta umetnost in »gluma« v obratnem sorazmerju: http://www.youtube.com/watch?v=5s_Oo7HcQKw&feature=related

  23. Marko Jenšterle Marko Jenšterle pravi:

    Polona: Kar se mene tiče, je Pogorelićevo obnašanje zelo pop. Sploh pa po tistem, kar v svoji objavi piše Marko. In tudi, če je Miles Davis igral s hrbtom obrnjen proti publiki, se njegova trobenta na mojem posnetku čudovito sliši.

  24. tolstoyed pravi:

    nič nisem zasledil o tem zakaj je tako zelo potrebno slikati glasbenike..tudi mene, ki sem del občinstva, neizmerno moti nasilno fotografiranje..že tako odnos do glasbenikov/nastopajočih postaja vse bolj banalen, z nagravžnim fotografiranjem se jih postavlja pa v vlogo šimpanzov v kletkah..

  25. polona pravi:

    Krscenmaticek! A je sel Crnkovic na dopust, da mi dovoli takole samovoljno zabavat komentirajočo gospôdo …

    Zdaj bom pisala v prizmi tega, kar je, za moj okus, spodobno.

    Zelodko: Odrsko pojavnost in zasebno zivljenje stejem skupaj kot nekaj, kar naj (v idealnem svetu, zato pa tudi v nasi teoretski razpravici) ne bi vplivalo na slusno (muzicno?) ocenjevanje Pogoreliceve umetnosti. Seveda so izvedbe tudi nekonvencionalne, v tem je poanta, a tukaj lajas na napacno drevo. Jaz sem namrec ze v prvem prispevku obelodanila afiniteto do ortodoksnih interpretacij (sicer Chopina in Mozarta, a mislila sem na splosno). Vendar tu je treba, roko na srce –najmanj v interesu ohranitve dialekticnega zanosa zbranih komentatorjev, najvec pa v interesu karseda siroke objektivnosti– opraviciti in podpreti Pogorelicevo drugacnost. Njegova interpretativna svojstvenost je brez dvoma genialna. Da “popravlja skladatelje”? Vecina pianisticnih cvetk je zrasla na koreninah improvizacije, Chopin in Mozart sta samo dva izmed mojstrov improvizacije na crnobelih tipkah in stavit grem, da bi navduseno ploskala, ce bi slisala Pogorelica. Mislim, da se nihce izmed njiju ne bi pocutil ogrozenega. Ce umetnost prikrajsas za edinstvenost, jo takorekoc obglavis. In se tole: Da je Pogorelic aroganten in samovsecen? Hvala Bogu, saj se spodobi ;)

    G Jensterle: Vsi imamo pravico do svojega mnenja, poleg tega je “pop” najbrz blizu najsirsega (najtezje ekspliciranega, kaj sele definiranega) slovarskega pojma. O cudovitosti Milesa na posnetku sploh ne dvomim. Se ga da kje slisati? heh.. Pravim pa, da lahko celo ekscentriku, kakrsen je bil Miles (po obnasanju, oblacilu, folklori, prehranjevanju, spolnih navadah in se cem), ki se je odkrito posmehoval sovbiznisu, priklopimo marketinsko naravnanost, ce smo ze na lovu za tem. (Pa se to ne spodobi!)

    Andrej: Midva sva pa naravnost nespodobna z ignoriranjem naslovne teme, se bojim …

  26. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Polona, sorry, bom se vam popoldan posvetil, zdaj ne utegnem. Veliko ste vsi skupaj napisali – in še zanimivo in pametno povrhu -, tako da bom imel kaj odgovarjat!

  27. polona pravi:

    Tolstoyed: Se strinjam z opazko, ceprav po drugi strani razumem fotofetisisticno (krasna beseda, a) motivacijo, ki narekuje cloveku, da absolutno ne sme zamuditi priloznosti … sploh ce dela takle vecdesetletni profil …

    Crni: Kein Problem. Samo, da nisi hud.

  28. tolstoyed pravi:

    predstavljaj si, da bi se na tak motiv sklicevala cela dvorana. nismo vsi ljudje indiferentni do tega da nas fotografirajo in ko glasbenik to še eksplicitno poudari se mi pač ne zdi najbolj fer, ali pa kulturno če hočeš. kar je samo po sebi precej ironično če pomisliš : )

  29. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Skratka:

    Najprej hvala vsem za komentarje. Me zelo veseli, da se ne oglašajo običajni osumljenci s pripombami, med katerimi je treba z lupo iskat kaj tehtnega. Glede na temo nisem pričakoval toliko odzivov, sploh pa ne takšnih. Res je sicer, da je ta objava že vsebinsko izvenserijska, pa tudi sam sem se potrudil in mi je po mojem ratalo. Kadar pišem o Pogoreliću, mi ponavadi rata. To pripisujem dejstvu, da obstaja večja možnost, da napišeš dober tekst, če imaš dobro temo, in da je Pogorelić kot ena takih tem zame inspirativen. Neka kongenialnost med nama gotovo obstaja. Vsaj z moje strani, seveda. :-)

    Najprej naj opravim z Jenšterletom. Posnel si Milesa Davisa? Live in Ljubljana, 31.3.1991? Na velikonočno soboto, zaradi česar dvorana ni bila polna, ker so celo jazz fani šli na podaljšan vikend? Pa to je neverjetno! To mi moraš dat enkrat za poslušat!

    S tem koncertom smo imeli totalno srečo. Nekaj dni prej je z isto zasedbo nastopal v Milanu, pa se mu ni dalo špilat več kot 40 minut. V CD pa dve uri! Ne veš, kako smo si oddahnili, vsaj zaradi tega! Pred koncertom je bila prava živčna vojna, zlasti zaradi njegovega riderja. (Rider je skupek navodil oz. pogojev, kaj vse izvajalec pred, med in po nastopu zahteva, od ozvočenja in osvetlitve do cateringa in nastanitve, prevozov.) Spomnim se, da so bili v light šovu prepovedani zeleni reflektorji. Menda zato, ker črnci izgledajo sivi kot zombiji, če jih osvetliš z zeleno. Kar zadeva catering, je med drugim eksplicitno zahteval évian. Évian sredi Ljubljane leta 1991, ko še naših zal in julijan ni bilo!? Ne spomnim se, kako smo potem to uredili. Glede prigrizkov (za main artista to, za bend to, za crew to, vse posebej in za vsakogar ob točno določenih urah) pa se živo spomnim, da je v oklepajo pisalo dobesedno takole: “Don’t give us those salami platters!” Hja, ti slavni socialistični narezki! Jezeršek je bil že takrat nadstandarden, tako da je bilo potem vse v redu.

    Pa limuzino je zahteval, kar je bilo potem rešeno tako, da smo si od nekega poslovneža ali podjetja sposodili največjega mercedesa. Za vožnjo od Slona do Cankarja in nazaj.

    BTW, honorar je znašal 75.000 dolarjev.

    Miles je bil eden tistih, ki so prišli v Ljubljano tako rekoč nastopit in umret. Zadnje ali ene zadnjih koncertov so imeli poleg njega še Dizzy Gillespie, zlasti seveda Kurt Cobain in dirigent Carlos Kleiber.

    Sicer pa je med igranjem obračal publiki hrbet že sredi 50. let. Najbrž je to bilo takrat še bolj nezaslišano.

    Iz Rotovnikovih pripovedovanj in iz zgoraj opisanih lastnih izkušenj vem, da se Pogorelić obnaša kot diva. Ampak mu ne zamerim. Mislim, da si genialen glasbenik – klasični še tem bolj kot pa rock zvezda – lahko to privošči. Ali si mogoče celo mora privoščit! Tako kot ga citira Polona: s tem drži na distanci tisto, kar bi lahko kvarilo njegovo umetnost. Najbrž se mi drugi v vsakdanjem življenju niti ne zavedamo, kako kvarno vplivajo na nas reklame, mediji, trači, plehkost, materializem, sintetika, plastika itd., seveda pa tudi internet in mobiteli in drugo, tudi nepotrebno komuniciranje – pa če smo do tega še tako skeptični in kritični. V tem mi je ta Pogorelićeva kulturna konservativnost – ker za to po mojem gre – zelo všeč. Tem bolj, ker se zavedam, da je sam nisem zmožen. Naj mi gre še tako na živce, brez trasha ne morem živet in se ne morem popolnoma izolirat med knjige in glasbo.

    Polonina opažanja o Pogoreliću – tako lastna kot pripombe na moja – so vrhunska in nimam kaj dodat, kaj šele polemizirat. Kapo dol! Kljub temu pa ostajam pri tem, da genialen pianist ne rabi genitalij. To je seveda metaforično rečeno, zato naj razložim. Velik del klasične glasbe, vsaj tiste nedionizične, nekarnevalske – kamor spada zlasti klavirska -, se mi zdi popolnoma neerotičen. Glasba, klasična glasba so čiste emocije, ki pa so izražene popolnoma racionalno, da ne rečem matematično. V tem ne vidim erotike – pa tudi iščem ne, niti pogrešam. Erotika je prišla v glasbo s pop kulturo, magari že z Mozartom, in dokončno eksplodirala v XX. stoletju s pop glasbo v pravem pomenu besede. Rokenrol nedvomno, jazz že bistveno manj. Erotičnost je verjetno premosorazmerna s popularnostjo oz. množičnostjo.

    Pa še nekaj glede fotografiranja:

    Ne mislim, da sem si z vstopnico kupil tudi pravico do fotografiranja. Mislim samo, da bi nam umetniki to lahko naklonili, podarili. Uro dve se maksimalno eksponirajo, se nam razdajajo, vsi smo nanje fokusirani, potem pa jim na koncu gre na živce, če jih fotografiramo? To bi se mi zdelo smiselno samo v kontekstu prej omenjenega Pogorelićevega odrivanja trivialnosti: če se meni osebno zdi zabavno, če pomislim, da kot mimoidoča figura na Tromostovju ali pod Eiffelovim stolpom nastopam v marsikaterem albumu nakljčnega japonskega turista, potem to ne velja nujno za Pogorelića.

    Toliko (zaenkrat). Spet sem napisal célo kolumno. Integralno verzijo teksta iz leta 1994 pa bom objavil posebej, kot nov post. Ta se mi zdi – s komentarji vred – že preveč obsežen.

    Še enkrat hvala – kar pa seveda ne pomeni, da morate nehat. ;-)

  30. Dejan Kaloh Dejan Kaloh pravi:

    “Zakaj hudiča ne bi človek snemal in slikal med aplavzom?”

    Saj je logično; takšni vmesni fotografski intermezzi, bi se nato še dogajali ves koncert po principu prsta-roke…

    “A v tem trenutku je od kdo ve kod že prinorela hostesa in me začela vljudno nadirati, da je fotografiranje strogo prepovedano in da naj takoj pospravim aparat ali pa odidem iz dvorane.”

    Ima kdo to posneto? Plačam… :)

  31. barbiblond barbiblond pravi:

    Tega zapisa sem res vesela. Človek ima posebno tehniko in posebno energijo. Prvi koncert sem obiskala 83, karta je bila darilo za rojstni dan. Enkrat me je neslo celo v Lisinskega. Nikoli nisem lovila podpisov po koncertih, ampak njegovega sem pa iztržila. Taktično. Dolga štorija.
    Če gledam nazaj (in naprej)- neprecenljivo.

  32. Marko Jenšterle Marko Jenšterle pravi:

    Marko, jaz imam zapisano, da je bil Miles 30.3.91. Ne skrbi. Ga boš znova poslušal.
    Sicer pa pri velikih umetnikih vendarle ne bi zanemarjal tudi pomembnega elementa publike. Če smo zanje res tako zelo moteči s svojimi zemeljskimi željami in napakami, potem naj od Rotovnika enostavno zahtevajo, da jim plača honorar in omogoči igranje pred prazno dvorano. In potem ne bo nepotrebnega slikanja po koncu in mukotrpnega prihajanja nazaj zaradi nekega hrupa aplavza.
    Jaz imam nekaj prijateljev, ki so čisto nori na zvok in za svojo vrhunsko opremo kupujejo samo še drage zlate kable, na koncerte pa ne hodijo več, ker jih moti človeški hrup okoli njih. Pred leti je v Sloveniji živel Boris Kovač. Fantje so mu razlagali o vrhunski opremi s katero poslušajo njegove plošče. Boris pa nam je govoril o tem, kako je v svojem studiu v Bukovcu inštrumente s snemalnimi mizami povezoval z najcenejšimi žicami, ker za kaj drugega ni bilo denarja.

  33. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Marko: Imaš prav, velikonočna sobota leta 1991 je bil 30.3. – sem preveril v koledarju.

    PS: Kdo pa je (bil) ta Boris Kovač?

  34. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Aja, Barbi: Mogoče bi pa bilo zanimivo slišat tudi tvojo štorijo o avtogramu?

  35. Marko Jenšterle Marko Jenšterle pravi:

    Boris Kovač – vojvodinski skladatelj in inštrumentalist, vodja skupine Ritual Nova, med drugim tudi avtor glasbe za predstavo Iztoka Kovača Sting and String – first touch v izvedbi Enzo Fabiani String Quarteta. Nastopal tudi na Drugi godbi. Na primer s projektom Profana liturgija.

  36. polona pravi:

    Vidim, da ste sli drugam, a vseeno bom se nekaj dodala (in obnovila tisti del, ki me je navdihnil):

    Crni wrote: “Kljub temu pa ostajam pri tem, da genialen pianist ne rabi genitalij. To je seveda metaforično rečeno, zato naj razložim. Velik del klasične glasbe, vsaj tiste nedionizične, nekarnevalske – kamor spada zlasti klavirska -, se mi zdi popolnoma neerotičen. Glasba, klasična glasba so čiste emocije, ki pa so izražene popolnoma racionalno, da ne rečem matematično. V tem ne vidim erotike – pa tudi iščem ne, niti pogrešam. Erotika je prišla v glasbo s pop kulturo, magari že z Mozartom, in dokončno eksplodirala v XX. stoletju s pop glasbo v pravem pomenu besede. Rokenrol nedvomno, jazz že bistveno manj. Erotičnost je verjetno premosorazmerna s popularnostjo oz. množičnostjo.”

    Da genialen pianist en rabi genitalij je sicer zelo zvocen, da ne recem lep, stavek. Jasno je, da Pogorelica s tem nisi kanil oskubiti v evnuha. Metaforika pa vseeno ne drzi vode. Naj ovrzem razlago.

    Erotiko sicer sama pojmujem zelo siroko, a recimo, da na tem mestu z ‘eroticnim’ oznacujem predvsem nek telesni prebitek, iracionalni (da ne recem seksualni) naboj.

    Ena izmed najocitnejsih zakonitosti poslusljive glasbe (vsaj do Schönberga) je ta, da se morajo disonantni akordi eventuelno razvezati v sozvocja. To pri poslusalcu stalno poustvarja napetost in popuscanje, celo stopnjevano napetost (napeto, napeto, napeto!) in popuscanje (aaah). Seksualne konotacije so vec kot ocitne. Temu lahko sicer “reces” matematicno-racionalno, drazljaji ki te bombardirajo prek sluhovoda, so pa presneto nematematicni in neracionalni. In ves kaj? Matematika in racionalnost ti nista izvabili solz na oci (me prav nic ne briga, ce si latenten homofob). Tisto, kar je “vec” v racionalnem in se kot presezek skriva v “emocijah”, je erotika.

    Ze pred romantiko glasbo spremljajo tudi nic kaj sramezljiva besedila (prim stari italijanski madrigali z naravnost spotakljivimi vsebinami ampak ok .. vokalna glasba je najbrz po defaultu dionizicna, zato je ne bom uporabila v argumentu). V 19. stoletju se frustrirana seksualnost (neuslisane ljubezni) sprevrne v emocije in fura svoj naboj prek njih. Kar se zdalec ne pomeni, da izgine; prav razcvete se! Pomisli samo na Wagnerjev Gesamtkunst, ki je prezet s seksualnostjo, tako z bozansko kakor tudi s cisto vulgarno seksualnostjo. Priznati je treba, da erotika klasicne glasbe ne more biti popolnoma primerljiva s Playboy eroticizmom, ampak saj tako dalec primere niti ne mislim forsirat. Mislim, da se moras strinjati s tem, da je eroticno lahko tudi vzburjenje, ki ne cilja neposredno na mednozje? Chopinovega gona, ki se je pod vplivom umetnosti sublimiral in ga lahko beremo (bolj ali manj zakodiranega) oz slisimo (z vecjo ali manjso stopnjo obcutljivosti) v poustvarjanju njegovih del, ne mores primerjati s silikonsko Pamelo Anderson (najbrz sem ze v zaostanku s porno divami, oprostite). Ampak prosim. Erotika ne more biti zgolj plebejsko masiranje soncnega pleteza. Erotika je tudi apolinicno masiranje soncnega pleteza ;)

    In ce smo ze pri ‘zgolj klavirski’ glasbi .. Liszt je bil kralj popularnosti in mnozicnosti, on je tako rekoc kriv, da se je prej komorni znacaj klavirskih recitalov razbil oz razprsil. Je bil po tvoje torej vsaj Liszt eroticen? Dame so ga obozevale in kricale okrog njega [ceprav zmotno prevladuje mnenje, da se je ta pojav ustolicil z brzkone dionizicnim (mal se ze hecam s temi pridevniki) Elvisom Presleyem]. In jazz? Come on! Jazz se je levil v umazanih kanalih, kuplerajih, med drogami, zvodniki in kurbami. To je ze kar hardcore erotika (ki skoraj ze ni vec erotika, ker je prevec zvulgarizirana, ampak hell … ce poslusas Milesov sound, smo spet pri apolinicnem).

    Vse je eno.

    Andrej bi se gotovo strinjal z mano :-D

    In se zmeraj se mi zdi nespodobno tezit umetniku za podpis (razen morda, ce je mocno pijan in sprico tega nepristeven). Tudi v primeru, da bos nekega dne to hotel trziti. Posebno v tem primeru. Ce bi pa rad zadevo imel doma, da se hvalis z njo ali pa kot fetis (in ima pogojno lahko celo uporabno vrednost) … mah .. ne vem. Tole se zdi prevec plehko, da bi si sploh zasluzilo kaksen zakljucek.

  37. barbiblond barbiblond pravi:

    Po koncertu je imel gor v restavraciji večerjo, pa tudi mi rezervacijo. Ne gre, da kogarkoli gnjaviš med večerjo, posebej če si smrklja. Zraven je bila družinska prijateljica, prava zagrebačka gospa in vsak projekt skupaj njo je bila prava drama (beri. dril lepega obnašanja). Roke v nulo, noge v nulo, kaj obleči, kako hoditi, izražanje, intonacija… Prav velikokrat nisem šla z njo ( vsekakor manjkrat kot bi moji radi), pa tudi držalo ni prav dolgo, je imela pa stil brez primere, finoča ji je bila v krvi.
    Pa sem jo prav previdno vprašala, kaj misli, če bi se spodobilo in kdaj, da poskusim pri njegovi mizi- niso še jedli- za podpis.
    Gospa brez besed vstane, vzame koncertni program, stopi do njega in ga nagovori v purgarski maniri tako efektno, da ji je ponudil stol. Sta ugotovila, da sta bila skoraj soseda in na koncu ljubim ruke, gospodžo.
    Sem potem resno razmišljala o prostovoljnih urah pri njej, samo kaj, ko je bilo bolj malo stvari tega kova, ki bi me zanimale…
    Sej ne vem, a je zanimivo? Meni je bilo.

  38. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Polona: Tole je pa zame že prehuda zmes filozofije in muzikologije. Če se prav spomnim tistega pisanja, se mi je zdel nekako evnuški, dejansko, ampak ne v slabem smislu, nekako vzvišen nad temi stvarmi, eteričen. To, kar razlagaš o telesnosti v glasbi oz. pri glasbenikih, je najbrž res, ne bi pa tega enačil z erotiko. Mogoče to izvira iz istih človeških vzgibov kot erotika, ni pa povezano z erotiko v tem bolj posvetnem smislu.

    Barbi: Hecna zgodba, si kar predstavljam to purgersko sceno. Tega v Ljubljani že ne bi doživeli.

    Pa še to, če smo že pri glasbi: danes je umrl Karlheinz Stockhausen! Vsi grejo, kot je rekel Tadej, ki mi je to sporočil.

  39. barbiblond barbiblond pravi:

    Marko, to je bilo v restavraciji CD! Saj pravim, neprecenljivo :) Polona, lahko da je plehko. Ni pa niti tržni artikel, niti fetiš, omenim pa tudi redko. Prijeten spomin na mojo polnoletnost.

  40. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Aja! No, morala pa je bit zraven Zagrebčanka.

  41. polona pravi:

    Saj se mi v originalnem prispevku zdi se tisoc stvari vrednih nagovora, a kaj, ko vsako clovek tako tezko do kaksnega kraja pripelje (recimo zdelo se mi je pomembno, da dirigenti -na nasih koncertih- niso dovolj izpostavljeni). Bo dovolj za nekaj casa.

    Stockhausen je mislim da umrl v sredo, samo press release je bil danes. RIP

    Barbiblond: super, niti v najbolj zivahni domisljiji si ne bi mogla misliti tako prefinjenega, skoraj povsem nedolznega pristopa. Pogorelic in starejse dame ..

  42. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Pa še nekaj: Dvomim, da bi danes minglal s publiko v isti restavraciji.

  43. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Polona, vdam se!

  44. barbiblond barbiblond pravi:

    Ja, Zagrebčanka, je pa že 30 let živela v Ljubljani.
    Za danes tudi jaz dvomim. V tistih cajtih tudi on ni imel veliko izbire: CD, Emonska klet ali Parma…

  45. ermin pravi:

    well, kot fotograf si pogorel(ić).

  46. binula binula pravi:

    Ni potrebno obtoževati ne CD ne g. Rotovnika zaradi prepovedi kakršnegakoli snemanja in fotografiranja.

    Tale Pogorelič je totalno nor človek. V času ko vadi, ne sme biti v njegovem nevemkolikšnem radiju nobene žive duše. Vse mora biti trikrat zaklenjeno in varnost totalno okrepljena. Menda še uslužbenci Cankarjevega doma niso mogli normalno priti do svojih delavnih mest, ker so jim varnostniki v času Pogoreličevega vadenja to preprečili. Model ni zadovoljen prav z ničemer oz. bolje rečeno ni zadovoljen sam s sabo.

  47. polona pravi:

    Binula: Najbrž da res ni zadovoljen sam s sabo, umetnik take sorte mora biti pač perfekcionist, sicer ne bi bil tako dober, kakor je. In najbrž je res “nor”, če je nek statistični povprečnež (in njegovo obnašanje) merilo duševnega zdravja.

    A bolj pomembno od teh oznak se mi zdi zavedanje, da za tovrstno delo ne zadošča koncentracija 10 minut pred koncertom; Pogorelic je (mentalno) “v” svojem koncertu najmanj tisti dan, ko nastopa (24h), najbrž pa tudi cel teden prej. Tudi priprave (ohranjanje tehnike, mentalne in fizicne kondicije, vpetost v interpretacijo, gramatikalni del izvajane partiture, itd) najbrz ne potekajo “ob dolocenih urah” — ce hoces biti prvovrsten, si “v stvari” vsak dan, ves dan (al pa vsaj večino dneva). Koncertni komadi zanj ne morejo biti samo delo; priprave in učenje tudi niso zgolj njegov way-of-life, ampak (sem prepričana) tudi njegov state-of-mind. Najbrž bi si celo lahko privoščil šunder (a je to legitimna beseda?) okrog sebe, ker mora biti sposoben izjemne koncentracije, je pa povsem logično, da -ce (oz. ko) si to lahko privosci- motenja ne tolerira. In on si to lahko privosci. Zaradi nepriljudnosti ni nic slabsi umetnik. Celo bolj intriganten se nam zdi (ampak mislim, da mu za to vec al manj dol visi. Vsaj meni bi, na njegovem mestu).

  48. lukav lukav pravi:

    Hmm daleč najboljša blog debata v zadnjem času, morda odkar spremljam blog (hmm)? Ko bi jih le bilo več ..

  49. Za narodov blogor » Objave » PS: Pogorelić ‘94 pravi:

    [...] izrecno željo bralcev Pogorelićev — bilo bi malo smešno, če bi napisal “na željo dveh bralcev” oz. komentatorjev — [...]

  50. Modre misli Barbi Blond. » Objave » DaVincijeva koda z glasbeno spremljavo pravi:

    [...] je harmonija, je mogoče najti tudi glasbo. Verjetno se boste  na Urškovju strinjali, pa Pogorelići [...]

  51. manjica pravi:

    Naravnost uživala sem ob obeh postih o Pogoreliću. Ampak, dragi Marko, mislim, da je tole s fotografiranjem v tvojem primeru eno samo sprenevedanje (morda, ugibam, nagajanje Rotovniku). Res je že minilo že žnj let, od kar si delal v CD, ampak sem preprična, da se še spomniš, kakšne so bile pogodbe (ne smo riderji) in veš, kaj v njih piše glede snemanja in/ali fotografiranaja. Ne moreš se po poziciji, ki si jo imel, pizdit na hostese! Pa saj si vendar sam nekoč dajal hostesam navodila! Ti res nikoli ni šel na živce Zlobec, ki je v dvorano vendo pretihotapil fotkič? In ne, mislim, da si z vstopnico ne kupino dovoljenaja za fotkanje (da samo med aplavzi, je pa itak spet sprenevedanje).

  52. Virtual Insanity » Jaz sem pa blogerka pravi:

    [...] Z vonjem, barvo in okusom. Se spomnem še na Crnkoviča. Železni repertoar itak. In BTW na temo Pogorelića pa so bili objavljeni resnično kvalitetni, če ne celo najboljši komentarji (v moji kratki [...]

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.