Za narodov blogor

Po enem letu smo posodobili fotografijo za mojo kolumno Oskar in jaz v Jani. Tudi tokrat je fotografiral Iztok Dimc in tudi tokrat se je izkazal.

Pop TV ni javna televizija, ki bi se morala trapiti s kvaliteto in kulturno-vzgojnimi vsebinami. Kljub temu pa ne vem, zakaj je treba objavljati primitivne vsebine za najnižje glasbene okuse. Verjamem, da si bo veliko ljudi ogledalo ta spot in s tem pripomoglo k preklikanosti velevažnega portala 24ur.com. Verjamem pa tudi, da obstaja še veliko spotov — celo slovenskih —, ki bi jih ljudje veliko raje gledali kot pa izdelek te glasbene kmetice.

Državljanom Ukrajine ali recimo Moldove Moldavije se opravičujem, da si jih sposojam kot referenco: a vseeno naj povem, da sem prepričan, da glasbene kmetice pri njih ne pridejo na najbolj klikane portale nacionalnega dosega.

To je Slovenija.

Rad bi opozoril na problematičnost ali vsaj relativnost pojmov tako imenovanih tajkunov in posledične (domnevne) tajkunizacije Slovenije. Mislim namreč, da gre za gonjo, ki je na socialnem nivoju posledica družbenega razslojevanja in s tem slabo razumljene neenakosti, na političnem pa demagoško orodje vlade.

Danes sem v Sobotni bral Pušenjakov tekst o Zorku. Še dobro, da je povedal kaj konkretnega o pokojniku — za razliko od Ogorevca, Zajca in Duše v trojnem nekrologu v Mladini, ki so samo patetično nakladali, kako so ga srali leta ‘70 na Filofaksu in v Šumiju in tako naprej do današnjih časov.

Pušenjak med drugim omenja, da je Zorko pisal blog. Nisem vedel. Potem pa ga je tudi Dajana polinkala v komentarju na moj torkov in memoriam. No, pravi blog to sicer ni, ampak nekaj v njem je le pritegnilo mojo pozornost.

To je prenosni polnilec za mobitel. Ne, ne gre za teleportacijo električne energije. Gre za valjček — tako imenovani Emergency AA Mobile Phone Charger — z 1,5-voltno AA baterijo (mignonko), ki ga z adapterskim kabelčkom povežemo s telefonom, kadar nam daleč od električnih priključkov ali od avta crkuje ali crkne baterija.

Marko Zorko je bil definitivno najbolj duhovit pisec, kar jih je v naših časih tlačilo slovensko zemljo. Zakaj vzame smrt ravno takega?

No, to zveni tako, kot da bi moral konkretno predlagati, kateri iks-ipsilon pisun bi moral umreti namesto njega — kar pa ni moj namen.

Če bi bili vsi komunisti taki kot moj oče, bi bilo vse v redu, se mi je včasih zazdelo v starih časih. Danes pa si porečem: če bi bili vsi ateisti taki kot jaz, bi bilo tudi vse v redu.

Družinska legenda pravi, da je moj oče svoji tašči — se pravi moji omici — v zadnjem trenutku preprečil, da me ni dala na lastno pest in naskrivaj krstiti. Foter je bil član Zveze komunistov in člani Zveze komunistov niso dajali otrok krstiti. Leta 1962 že ne. Ali pa je bil samo malo preveč privržen član.

Ko smo predlani kupovali stanovanje, smo si ogledovali tudi troinpolsobno na Pražakovi 7 — na tem danes popularnem naslovu, ki ga na Pop TV zadnje čase kažejo še pogosteje kot vhod v kranjsko sodišče s hudodelci v lisicah. Če se prav spomnim, se je stanovanje nahajalo natanko nad današnjim predsednikom. Misel, da bi stanovali nad dr. Danilom Türkom — in v istem vhodu kot Andrej Rozman Roza in Lado Leskovar —, je bila zapeljiva, a ne odločilna, in čeprav je bila tudi cena še kar sprejemljiva, nam iz drugih razlogov ni ustrezalo. In tudi če bi bil jasnovidec, ne bi kupil stanovanja samo zato, da bi postal predsednikov sosed.

To ni fotografija, to je screenshot — natančneje, izrez screenshota, čeprav na sliki ne manjka nič bistvenega. Res me zanima, ali bo kdo uganil, kaj je to.

Anja K. Tomažin. Nisem njen fan. Vsa ta voditeljska scena se mi zdi precej overrated. Ima prijeten glas in lepo dikcijo, to pa je tudi vse. Rekel bi tudi, da se bolje znajde v neposrednem dialogu s sogovorniki, kot pa če bere vnaprej napisan tekst. Na sinočnji Slovenki leta je blestela v kreaciji Urše Drofenik. Tako vsaj trdi Nina, ki je njen signature prepoznala po vezalkah korzeta na hrbtu.

Katarina Čas. Njen fan pa že, vsaj malo. No, všeč mi je. Včeraj je slučajno sedela zraven mene. Aritmije nisem nikoli gledal, sem pa se ob ukinitvi iz principa zavzel za oddajo. S Katarino sva od ne vem kdaj in ne vem zakaj na živjo.

Zoran Predin. Absolutno fan. Zna ustvariti odlične komade, odlična besedila, sam po sebi je posrečena odrska pojava s posrečenim nastopom — ampak peti pa ne zna preveč dobro. Melodija ne sme biti preveč sofisticirana in elaborirana, sicer se takoj zaslišijo njegove šibke točke. Za vedno se mi je prikupil pred leti na razglasitvi osebnosti leta po izboru ala 202, ko mi je z Mar Django kvartetom posvetil komad Moj Maribor je tak fejst nor. Včerajšni komad je bil odličen, ampak se je tudi malo preveč trudil z glasom.

Boris Kobal. Niti približno fan. TV Poper se mi je zdela neokusna polomija. Incident s Stipetom Mesićem in Cirilom Ribičičem v Lutkovnem gledališču — ko je rekel, da so politiki pičke ali nekaj takega — se mi je zdel precej deplasiran. Temu sem takrat (25. 3. 2000) posvetil kolumno z naslovom Stipe Message: kaj je rekel človek, ki se piše na K. Moram pa priznati, da se mi je včeraj še kar prikupil. Na trenutke so bili njegovi skeči z Jašo Jamnikom precej smešni. Highlight je bilo kuhanje. Govor, v katerem je igral samega sebe — namreč nastopal kot Boris Kobal, ne kot fiktivni šef protokola —, je bil še najslabši. Po mojem ne paše, da govornik na Slovenki leta teži s političnimi stališči, še zlasti z ne preveč izvirnimi. Jaz tudi nisem težil s političnimi stališči, še zlasti z ne preveč izvirnimi, ko sem imel slavnostni govor na Slovenki leta leta 1992.

Arsen Dedić. No-ja fan. Včeraj se mu ni preveč ljubilo. Rutinsko je odbrundal To pegasto dekle — kaj pa drugega — in malo poimproviziral po klavirju. Če že hočete poslušati nekoga, ki na neki neglasbeni prireditvi odbrunda svoj komad in malo poimprovizira po klavirju, poslušajte Randyja Newmana na zadnjem MacWorld Expu.

Oto Pestner. Tako rekoč fan. Slovenski Tom Jones — if you believe it. Nisem njegov fan že najmanj petintrideset let, ga pa še danes cenim. Včeraj je odpel komad Kmalu bo pomlad in totalno navdušil sicer poštirkano publiko. He really can sing. Spomnim se Magnificovega koncerta pred leti v Križankah, na katerem je nastopil kot gost s komadom Trideset let. “To je bilo dekle črnih las in begavih oči…” Izpadlo je precej smešno: Magnifico si je tiščal mikrofon v gofljo, Oto pa ga je držal na dolžini iztegnjene roke. V bistvu nepozabno glasbeno doživetje. Mislim, tisto takrat.

Melita Berzelak. Odgovorna urednica Jane, ki sem ji nameraval napisati pritožbo zaradi njihove bizarne navade, da so razglasitve Slovenke leta popoldan. Vsakih par let me prime, da bi šel, ampak včeraj je bilo pa res prenaporno. Do dveh sem manično-panično pisal kolumno za Dnevnik — in še sem bil razmeroma hiter. Potem sem otrebil in narezal zelenjavo za govejo juho, jo vrgel z mesom in kostmi vred v lonec in pustil kuhat. Medtem sem se stuširal in opral lase in obril in oblekel hlače in srajco in kravato in si nadel predpasnik, da se ne bi še kaj posvinjal. Potem je bila ura kar naenkrat 16:00 in je varuška šla. Prišla pa je Nina, ki je medtem šla bistveno prej iz službe, ker je imela frizerja ob 14:30. Medtem ko se je rihtala, sem iz mesa iz juhe naredil esig-flajš, Oskarju pa sadno kašico, ker je bila naslednja varuška na urniku šele ob 16:30 — in še je poslala mesidž, da zamuja, ker je v mestu gužva. Kako bova pa midva prišla v Dramo, če je gužva? Z avtom ali taksijem? To bo katastrofa. Oddrvela sva ob 16:56, ob 17:02 sem parkiral pri Žmaucu, ob 17:05 prišla v Dramo, ob 17:09 pa že sedela na balkonu — in tisti hip se je začelo. Trajalo je do približno 18:30. Potem je bila pogostitev, lačen sem bil kot volk, ker kdaj pa naj bi čez dan jedel, ampak na prireditvah iz principa ne jem, ker imajo fotografi to sadistično navado, da pritisnejo na sprožilec v trenutku, ko človek odpre usta, da bi v nekaj ugriznil, ali v trenutku, ko mu grižljaj pri žvečenju najbolj izboči lice. Gneča pa je bila nepopisna, tako v nekdanji kadilnici kot v spodnjem foyerju, tako da sva kar šla, še prej pa smo z Nino Gazibara pred vhodom enega prižgali. V Maxiju sva kupila kruh in čokolado in šla v Žmauca na jägermeister s tonikom in pinto guinnessa. Ko ima miško varuško, mačke plešejo — zato sva spila dve rundi. Ob 20:30 sva bila doma. Hotel sem skratka povedati, da je popoldanski termin sredi tedna nečloveški. Ljudje zaradi tega stradajo, sabotirajo službo, frustrirane otroke si varuške dobesedno podajajo — in vse skupaj zakaj? Da nazadnje slišiš izbrano Slovenko leta 2007 (na Sarkićevem videu za Vest), ki citira poslansko zelenih v Bundestagu: “Za vsakim moškim stoji ženska, ki ga podpira. Za vsako žensko pa stojijo trije moški, ki jo ovirajo.”? Zaradi zgoraj omenjenih? Ali zato, da te potem fotografirajo s polnimi usti? Ali morda zato, da ob odhodu dobiš vrečko — vsak svojo, ne po eno na gospodinjstvo, kar bi bilo bolj racionalno — z nekaj mesecev starimi izvodi revij (Jana, Obrazi, Modna Jana) z nalepko “brezplačni remitendni promocijski izvod”. Te vrečke sva potem dala varuški, ki je bila tako srečna, da je rekla, češ, grem v službo, se hecam s tamalim, dobim za to 4 evre na uro, za nameček pa še darilo. A ni to super? Seveda. Zame pa je bilo še najbolj super to, da sem ob 21:00 dočakal govejo juho in esig-flajš.

Večina glasovalcev je pravilno uganila, da si bom kupil še eno Nokio E90. Zdaj jo imam že en teden in sem zaradi tega mešane volje: po eni strani sem zadovoljen, da imam spet edini normalni telefon, ki si ga res hočem uporabljat, po drugi pa imam slabo vest zaradi zapravljivosti. V tem trenutku niti slučajno ne bi smel zapravit 559 evrov — pa sem jih.

Ah, kako je bil odnos med politiko in mediji nekoč preprost! Pred desetimi leti je predsednik vlade dr. Janez Drnovšek priredil sprejem za novinarje. Majestetično asocialen, kakršen je od nekdaj bil, se ves večer ni premaknil in se je pomenkoval samo z grebatorji, ki so stali v vrsti, da bi z njim malo pokomunicirali. Njegova PR služba pa se je le odkupila za preživeti dolgčas. Ob odhodu je vsak povabljenec dobil darilce — in sicer skodelico za kavo, na kateri je bilo natisnjeno: “Nismo v slepi ulici. Nič nismo zamudili. In dobre živce imamo.” Podpis: “Janez Drnovšek v časniku Delo o Sloveniji”.

Sedanja vlada pa je uveljavila triumviratni novoletni protokol druženja z mediji. Z enim samim sprejemom so sv. Trojica Cukjati, Janša in Drnovšek simbolično začeli opozarjati na troedinost oblasti, ki bi jo naj osmišljala še njena četrta veja. Do lani, ko je Drnovšek že bil špilferderber in je sprejem ignoriral.

Že vnaprej povem, da sprejemam samo izraze sočutja, ne pa tudi kritične in vzgojne pripombe.

Policija rada reče, da ne dajejo izjav “v interesu preiskave”. Tako sem tudi sam molčal o tej neprijetni zadevi. Po treh tednih pa sem obupal in lahko tudi vse skupaj razkrijem: izgubil sem telefon. Izgubil sem Nokio E90 Communicatorja, kupljenega 6. avgusta lani, vrednega 538,99 EUR in nenazadnje napolnjenega s skoraj 2000 kontakti in še celim kupom podatkov — da ne govorim o desetih programih in dvajsetih temah, downloadanih (ali celo kupljenih) in inštaliranih posebej za ta telefon.

Izgubil? Ja. Najprej sem ga izgubil. Potem pa mi ga nihče ni vrnil, zato ga imam tudi za ukradenega.

Samo kratek pomislek. V nocojšnjih poročilih na Pop TV me je zmotil prispevek o ljubljanki vzpenjači na Grad. V prvem letu obratovanja, so povedali, je “pridelala” 300.000 evrov izgube. In če bo šlo tako naprej, so dodali, se bo investicija pokrila šele po sto letih.

Nisem fan te vzpenjače, niti njen pogost uporabnik. Doslej sem se z njo peljal dvakrat. Vseeno pa ni nimam nič proti, da so jo zgradili. Zdi se mi posrečen, četudi ne zelo nujen del mestne infrastrukture. Nujen? Kako sploh definirati nujnost? Kaj v mestu res nujno rabimo? Tisto, brez česar res ne moremo živeti — recimo ceste —, ali samo tisto, kar prinaša dobiček?

V mestu je cela vrsta stvari, ki ne prinašajo dobička, a kljub temu delajo življenje v mestu prijetnejše. Tudi park ne prinaša dobička. Kot investicija se verjetno ne pokrije niti v tisoč letih. In navsezadnje, tudi Ljubljanski grad je za mesto en sam strošek. Po tej logiki je bila obnova — ki se je resda vlekla dolga, predolga leta — nesmiselna. Mar bi Grad po hitrem postopku porušili in zgradili nekaj, kar bi bilo ceneje vzdrževati in bi hitreje začelo prinašati izdatnejšo in oprijemljivejšo rento!

Pogrošnim medijem zato svetujem, da vsaj dvakrat razmislijo, preden se začnejo zgražati nad vsako domnevno nesmotrno porabo davkoplačevalskega denarja. Njihova hujskaška in senzacionalistična demagogija je namreč zelo kratke, se pravi komercialne pameti. Morda pa nam bo čez sto let kak Ljubljančan hvaležen za vzpenjačo. Tako kot mi nekomu za recimo Tivoli.

Če je to kriza srednjih let, potem so simptomi zelo blagi in tudi razmeroma poceni. Je pa res, da sem vseeno jezen sam nase, da naročam take neumnosti, kakršne so majce z ovitki plat od Zappe.

Včasih se sam sebi zazdim kot politični barometer: imam namreč nos za izid volitev. V večini primerov, odkar v Sloveniji svobodno volilmo — bodisi poslance v Državni zbor, predsednika države ali župana in mestne svetnike —, so doslej zmagali tisti, za katere sem volil (ali vsaj bi volil). Če moji favoriti ne zmagajo, pa tudi nisem preveč razočaran, saj se mi politika ne zdi tako pomembna in zahtevna zadeva, da je zaradi mene ne bi mogli opravljati tudi tisti, ki mi niso blizu ali jih celo ne cenim in jim ne zaupam.

Konec decembra, ko je EU z novinkami na čelu evforično praznovala ukinitev notranjih meja, je bilo z naše strani slišati cel kup dvoumnih reminiscenc na stare čase, ko smo meje prestopali ne samo s potnimi listi, temveč tudi z občutkom sreče, da to sploh lahko počnemo: prvič, da nas naši pustijo ven, in drugič, da nas oni tam pustijo not. Dvoumno pa zato, ker je pri tem prednjačila Slovenija, kot da bi ravno mi živeli za najbolj železno zaveso, in ker je nostalgija za starimi časi pri nas bolj živa kot drugje.

Včeraj popoldan sem se peljal proti domu. S svojim avtom, ne s taksijem. Tik pred koncem tunela je moj desni smerokaz za na Streliško že veselo utripal, ko me je nenadoma spreletelo: Fak, Jonas! Da ne bom prevozil 70 metrov preveč! Peljal sem torej naprej, ravno — in čez deset, petnajst metrov obtičal za avtobusom, ki je na Krekovem trgu pri Teološki fakulteti pobiral potnike. Obiti ga nisem mogel, ker je bil levi pas za ravno proti Zmajskemu mostu tudi že zabasan. Tako smo stali in čakali starke z berglami — no, tega nisem videl, samo hudobno sem si predstavljal —, da se vkrcajo na trolo. Avtobus je potem še ujel zeleno, drugi pa smo obstali pred rdečo. Potem se je za vogalom na Poljanski znašel pred mano bel kombi, ki je moral počakati nasproti vozeči avtobus. Poljanska je za srečanja takih kalibrov namreč preozka. Nazadnje pa sem padel še pred rdečo v križišču Poljanske in Zrinjskega. Zdelo se mi je, da sem od tunela rabil célo večnost — pa čeprav je treba na Streliški mimo Waldorfske šole voziti zelo počasi čez ležeče policaje.