Marku Zorku v spomin
Torek, 22. januar 2008Marko Zorko je bil definitivno najbolj duhovit pisec, kar jih je v naših časih tlačilo slovensko zemljo. Zakaj vzame smrt ravno takega?
No, to zveni tako, kot da bi moral konkretno predlagati, kateri iks-ipsilon pisun bi moral umreti namesto njega — kar pa ni moj namen.
Imel sem priložnost in čast, da sem bil urednik serije morda najboljših tekstov, ki jih je Zorko napisal: to je bil Skrivni dnevnik Janeza Drnovška, starega 47 ¼ let — tu nekje, starost smo vsake tri mesece updatali —, ki ga je kakšni dve leti, morda tri, v drugi polovici devetdesetih, objavljal v Razgledih.
Idejo za rubriko in avtorja samega je predlagal Tadej Zupančič, ki je bil fan britanske politične satire Skrivni dnevnik Johna Majorja, ki ga je v glavnem (in domnevno) pisal Richard Ingrams za Private Eye.
Zorko teh kolumen seveda ni podpisoval s svojim imenom, temveč kot “Janez Drnovšek” ali včasih tudi “dr. Janez dr. Novšek”. (To slednje sem si sam izmislil.) Bilo je neznansko veliko ugibanja, kdo je avtor. Sam nisem nikomur — razen mogoče komu v medijih, a z izrecno prošnjo, da tega ne objavijo —, izdal njegove prave identitete. Še danes mislim, da je v glavnem ostala prikrita.
Malokdo je takrat vedel že to, da je Marko Zorko življenjski sopotnik (pozneje tudi soprog) Helene Drnovšek, sestre takratnega premiera. Če bi ljudje vedeli, da kolumno piše Drnovškov svak, bi jih pa sploh kap!
Pisec dnevnika je vestno beležil in komentiral pripetljaje v “svojem” razburkanem življenju na čelu države, pa tudi filozofiral o navadnim smrtnikom manj znanih resnicah in iluzijah, vprašanjih in odgovorih. Pa ne v tem stilu, kot je naš bivši predsednik nazadnje res sam pisal knjige! Dnevniški Drnovšek je to pisal s stališča človeka, ki ga muči kompleks boga ali vsaj genija in nadčloveka — in mu je obenem fajn, da ga ima. Smešno za crknit!
Z Markom Zorkom smo se včasih družili po zaslugi moje bivše žene, ki je bila njegova kolegica z Vala 202. V njihovi čedni, janko-in-metkasti hišici v Dolskem pri Litiji je bil človek vedno dobrodošel. Helena je tako prisrčno bitje, da bi se pri njih moral prijetno počutiti tudi popoln tujec. Zorko pa je kot kakšen patriarh posedal naokoli, uživač v središču pozornosti, in stresal duhovitosti. Hiša je bila vedno polna obiskovalcev.
Spomnim se nekega obiska, ko je bil bolan. (To očitno ni bila ovira, vsaj ne zanj.) Ležal je na postelji, kadil joint za jointom, mi pa okrog njega, kot da smo prišli vohat sveti dim starega očaka in poslušat njegove odštekane prerokbe. Takrat sem šel raje ven.
Morda sem ga nazadnje videl pred leti, ko smo se srečali na Ryanairovem letalu iz Londona. Potoval je iz Dublina, kjer je bila Helena — po Canberri — gospodarska sekretarka na slovenski ambasadi. Na Ronkah pa so ga čakale tri punce: Miriam Možgan in Nataša Briški — ki sta bili v njihovi odsotnosti podnajemnici v hiši v Dolskem — ter Maja Vidmar. Noben potnik ni dočakal take dobrodošlice!
Pozneje se nismo več videvali. Zapletel se je v ménage à trois, zdelala so ga pljuča, ostal je na vozičku, s kisikovo bombo, z mojo bivšo ženo ni imel več stikov, z mano kot posameznikom tudi ne, po najini ločitvi še tem manj.
V radijskih krogih je znana anekdota, kako je Miriam Možgan, tiste čase novinarka na Valu, opravljala pripravniški izpit. V komisiji, ki ji je predsedoval takratni direktor Andrej Rot, je bil tudi Marko Zorko. “Kako se po nemško reče rdeče?” jo je na lepem vprašal — najbrž po celi seriji veleumnih vprašanj, na katera bi pripravniki morali poznati odgovore. “Prosim?” je zinila Miriam. “Preprosto vprašanje: kako se po nemško reče rdeče?” je ponovil Zorko. “Rot,” je zbegano odgovorila Miriam. Zorko pa se je obrnil k direktorju, ga pomenljivo pogledal in rekel: “Kar mene zadeva, je kandidatka izpit opravila.”
Skrivni dnevnik seveda ni bil edina dobra stvar, ki jo je MZD napisal. Meni osebno so bile poleg tega najbolj všeč kolumne v Sobotni prilogi. Čudna je usoda kolumnistov! Spomnim se samo drobcev tekstov, od nekod mi je nekaj smešno, pa nisem čisto ziher.
Ironično je to, da sem si od vsega, kar je napisal, najbolj zapomnil ravno nekaj, na kar mogoče sploh ni bil ponosen. Stavek se je glasil približno takole: “Sem edini v Sloveniji, ki lahko predsedniku reče: jebem ti sestru!”
Ta stavek je morda tipičen za Zorka, a tudi tipičen za pravega kolumnista, kolumnista z dušo in telesom. Tak človek se včasih spomni nekaj popolnoma neobjavljivega, ali vsaj načeloma neobjavljivega, kar bi lahko nekoga prizadelo, užalilo, nekaj tako ali drugače neprimernega ali celo neizrekljivega — kar pa je po drugi strani vendarle tako posrečena misel, tako genialna duhovitost, tako dober štos, da si ne more kaj, da ne bi nazadnje napisal in objavil. Poznam ta občutek.
Da je umrl stari hipi Marko Zorko, je velika krivica — in tudi sramota za usodo ali karkoli že, kar ga je odpeljalo v večna lovišča.
Objavljeno v Torek, 22. Januar, 2008 ob 20:12 v kategoriji Po defaultu ZNB.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
26 komentarjev na “Marku Zorku v spomin”
Komentiraj
Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.
22. Januar 2008 ob 20:48
Precej let sem ga bral v Sobotni prilogi. Odličen opazovalec in pisec. Škoda je takih ljudi.
22. Januar 2008 ob 20:53
mir in spokoj njegovi duši
ni bil kakšna posebna pisoča perla, običajni pisunček.
nobena skrivnost ni, da je z izjavo ”jeben predsednikovo sestro” sam povedal kam spada
22. Januar 2008 ob 20:55
ups, tipo napaka.
pravilno: ”jebem predsednikovo sestro”
22. Januar 2008 ob 21:25
škoda, res, rad sem ga bral … starega frajerja.
22. Januar 2008 ob 22:51
@nakladac, pišeš kot ti je ime?
22. Januar 2008 ob 22:52
nakladac, de mortuis nil nisi bene.
Tudi jaz sem ga rada brala.
22. Januar 2008 ob 23:05
Delala sem namesto Helene, ko je bila na porodniški. Ko je izseljenski Slovenec pripeljal v Ljubljano kanadske javorje, da jih je posadil na gradu, sem zrihtala enega (odvečnega) za na Dolsko. Helena me je večkrat vabila tja, pa nisem šla. Potem pa so šli v Avstralijo. Potem sem enkrat brala pri njem v Sobotni prilogi o tem kanadskem javorju. Da so praznovali njegov rojstni dan. In zdaj… Enkrat se obrneš in človek umre…
23. Januar 2008 ob 00:03
Izjemno rad sem ga prebiral, praktično povsod. Ogromna izguba za slovensko kolumništvo.
23. Januar 2008 ob 04:15
Resnična zgodba mojega življenja
Pravzaprav smrti.
Kajti na koncu te zgodbe bom mrtev.
Moj bog, kako sem samoljuben!
Marko Zorko
Marka ni vec. Tako gre to. Ce ne bi pogledala v telefonsko skatlo, kjer je zlovesce pisalo: Poklici me… bi Marko se vedno zivel. Ob smrti Berte Bojetu in domace macke Kelly, je Marko v tvojih Razgledih to fizikalno lepo popisal. Citiral je nekega fizika in eno teorijo, ki se je jaz z mojim poroznim spominom ne spomnim, slo je pa nekako takole: Ko odpres skatlo, vidis ali je macka ziva ali ne. In dodal, da Spela ni odprla skatle in se vedno verjame, da je macka Kelly se ziva, ceprav smo ji to uspesno prikrivali vec kot leto dni. In zanj bi bila Berta se kar ziva, ce ne bi odprl racunalniske skatle.
Odprla sem skatlo in Marka.. ni vec.
Ampak, takole od daleč, mrtvi zgledajo drugače. Manj je drobnjarij in ostane več globala. Spomin je na dolgih valovih, med vsakim vrhom in dolino pa imaš čas, da se tiho čudiš, kako je to, na tem svetu. Tako kot pri glasbi. Brez valovanja je ni. A ni čudno? (Marko Zorko)
Toliko the spominov se ujelo. Vsak trenutek z njim je bil ena sama drama, ljubezen in krohot. In skorajda bi pozabila na dogodka, ki su ji opisal, pa sta bila tako.…Zorkova.
Odsel je prijatelj. In zdaj nas tisci v prsih. Sel je drugam, kjer ne potrebuje kisika in zdravih pljuc. In kjer ga cakajo Dule munjeni, Lenca, Berta Bojetu, pa stevilni Sumijevci, ki so svoje dni na siroko odhajali. To bo hudic, Sumi part deux!
In mi bomo veliko tega, kar nas ucil, zakuhali v njegov spomin.
miriam teresa
23. Januar 2008 ob 07:49
Čeprav smo že nekaj časa vedeli, da je neizogibno, je občutek še vedno gnil. Bil je podoben mojemu staremu očetu. Luciden, pokončen in duhovit do konca.
Upam, da sem se naučil kaj o življenju od takšnih, kot je Marko.
See you in the cool part of heaven!
23. Januar 2008 ob 08:12
Mogoče bo zvenelo plehko, ampak sam sem vsak teden v Mladini najraje prebiral tiste resnične in polizmišljene citate na začetku njegovih kolumn, ki so bili kot ocvirki, ki fino zabelijo že tako okusno pisanje. Neizmerno pronicljivo pero, ki se žal ne bo več pomakalo v tosvetno črnilo.
23. Januar 2008 ob 08:38
Miriam: Gre za Heisenbergovo načelo nedoločenosti. Sicer pa ja, od daleč mrtvi zgledajo drugače. Dobro rečeno.
Nice to hear from you.
23. Januar 2008 ob 08:52
Najprej: sožalje vsem MZ svojcem in prijateljem…
MZ je bil nedvomno pronicljiv pisec, le kolaboracija z Mladino se mu je v zadnjem času poznala: manjko kritične distance in objektivnosti…
MC: konkretno, ne konketno…
23. Januar 2008 ob 10:39
@Stric Bedanc, ja, tisti ocvirki so mi običajno ohranjali zaslon. Dva še vem na izust: “Bog mora imeti neumne res rad, da jih je toliko naredil.” in “Ne skrbite, kaj bo jutri, pravo sranje prihaja šele pojutrišnjem.”
23. Januar 2008 ob 15:17
eh dragi gospod Marko Crnković, moram vam reči, da sem nad nekaterimi mnenji na tem blogu bil precej razočaran,
če jih primerjam z članki, ki sem jih pri štirinajstih bral na zadnji
strani Sobotne priloge.
Se pa seveda strinjam, da je smrt Marka Zorka zelo tragičen dogodek in velika izguba za slovensko novinarstvo in nasploh slovenski prostor.
23. Januar 2008 ob 15:19
Mogoče jih pa štirinajstih niste razumeli?
23. Januar 2008 ob 18:21
pojdite na moj blog in presodite, pa ne glede na zadnji prispevek,
pa ravno zato ker sem razumel tiste pri štirinajstih, sedaj vem,
da so ti na blogu precej v neskladju z mojimi mnenji in vašimi takrat.
23. Januar 2008 ob 18:24
poslušajte tudi posnetke z mojega zadnjega koncerta in moje posnetke zeppelinov in kreslina,
dobil sem recenzije od kreslina in gjurina, da so moje pesmi dobre
in da dobro odpojem zeppeline, dejansko jih sfolgam v tenorju,
brez falseta.
23. Januar 2008 ob 18:54
eh pa saj nakladam, v bistvu ne hodim na ta blog, spomnim se samo članka o tem, da bi morala biti verska vzgoja v šoli al nekaj takega,
pa tega spodnjega se spomnim iz principov, o tem če bi bili vsi komunisti kot vaš oče
23. Januar 2008 ob 22:27
Najbolj žlahtnemu od vseh naši odzorelih hipijev lahko dam samo en globok poklon.
Ena njegovih zadnjih …
“Kakšno metodo uporabljate za boj s skušnjavami potrošniškega sveta?”
“Metodo nizkega osebnega dohodka.”
Markove besede so tečne, da bi bile večne, in prav je tako!
24. Januar 2008 ob 07:25
Ja, dober je bil…
btw. Dolsko ni pri Litiji
24. Januar 2008 ob 09:33
Dolsko JE pri Litiji, samo uradno se ne reče Dolsko pri Litiji, ker je edino Dolsko. Mea culpa.
26. Januar 2008 ob 13:46
V Drugem svetu sem zasledila, da je pisal na eDnevniku svoj blog. http://www.ednevnik.si/?w=erostanatos
26. Januar 2008 ob 21:13
[...] je Zorko pisal blog. Nisem vedel. Potem pa ga je tudi Dajana polinkala v komentarju na moj torkov in memoriam. No, pravi blog to sicer ni, ampak nekaj v njem je le pritegnilo mojo pozornost. V enega od [...]
9. Februar 2008 ob 15:52
Zakaj pa ta bošček Samokodela piše o tem kako on poje? Ja ne vem no mislim da pa to čisto nobenega ne zanima. Kar se pa mene tiče pa najraje pojem v dobri družbi kozarčku ko ga mam že malo pod kapo, haha, tiste En hribček bom kupil, pa Kol’kor kapljic’ tol’ko let in podobne. Deremo se pa tako da vsi pobegnejo, hahaha!
23. Februar 2008 ob 11:02
[...] da sem v kasnejši službi zamenjavala njegovo sestro, ki je bila takrat na dopustu. Tukaj pri Crniju v komentarjih govorim o tem. Marko Zorko je bil njegov svak. Torej je Helena izgubila v mesecu dni [...]