Strah in svetobolje
Ponedeljek, 28. januar 2008Rad bi opozoril na problematičnost ali vsaj relativnost pojmov tako imenovanih tajkunov in posledične (domnevne) tajkunizacije Slovenije. Mislim namreč, da gre za gonjo, ki je na socialnem nivoju posledica družbenega razslojevanja in s tem slabo razumljene neenakosti, na političnem pa demagoško orodje vlade.
Beseda “tajkun” ni ameriška (“tycoon”), temveč izvira iz japonščine (“taikun”). Prvotno je pomenila “veliki gospodar”, uporabljala pa se je kot šogunski naslov. Je pa res, da je najprej prešla v ameriško angleščino. Sredi XIX. stoletja jo je v ZDA prinesel komodor Matthew C. Perry, ki je leta 1854 sklenil konvencijo o odprtju japonskih pristanišč za ameriške trgovske ladje. Že Abrahama Lincolna sta njegova pribočnika v šali klicala “Tajkun”. Kmalu so jo začeli uporabljati v poslovnih krogih, tam pa je dobila svoj današnji (prevladujoči) pomen, se ustalila in potem razširila v druge jezike.
Beseda “tajkun” je sopomenka besed “mogul”, “magnat” ali (v angleščini) “baron”, vse skupaj pa označujejo “človeka, ki je v določeni industrijski panogi (ali panogah) dosegel pomembne uspehe in si pri tem pridobil znatno bogastvo”. Wikipedija, po kateri te podatke in definicije povzemam — odveč je poudarjati, da v SSKJ te besede ni —, pa še dodaja, da so tajkuni “splošno znani v povezavi s svojo dejavnostjo ali naprimer po filantropiji”.
Znani tajkuni iz zgodovine biznisa so recimo John D. Rockefeller, W. Randolph Hearst, lord Beaverbrook, lord Rothermere; v novejših časih so za tajkune veljali (ali še veljajo) John Aspinall, Peter Bronfman, Giovanni Agnelli, Silvio Berlusconi, Rupert Murdoch, Bill Gates, Richard Branson in mnogi drugi.
Oznaka je dobila negativno, že kar sumljivo vsebino s pojavom ruskih oligarhov, kakršni so Abramovič, Berezovski, Hodorkovski, Gusinski, Čubajs, Gajdar. “Oligarh” načeloma pomeni isto kot “tajkun”, le da gre za postkomunistično specifiko, povezano z nepoštenimi, če že ne nelegalnimi dobički iz naslova tako imenovane divje pri(h)vatizacije.
Besedo “tajkun”, kot jo danes uporabljamo v slovenščini — in v konkretnih ekonomsko-političnih razmerah —, razumemo v tem ruskem pomenu “oligarha”, vendar s še bolj mafijskimi konotacijami. Teh pa se je beseda navzela na ovinku čez srbsko in hrvaško jezikovno področje.
Naj citiram pametnega in izkušenega, predvsem pa s slovenskimi bizarnostmi neobremenjenega gospoda. Peter Kraljič, mednarodni poslovni svetovalec pri McKinseyju, je v predzadnjem Objektivu v intervjuju povedal: “Ko [vlada] udriha po domnevnih tajkunih, pozornost ljudi odvrača od visoke inflacije, prenizke konkurenčnosti, demografskih problemov, pomanjkanja vrednot.”
Toda tajkune sovraži tudi plebs, ki sovraži tudi vlado. Naštete probleme ljudje občutijo v lastni denarnici, vendar krivdo vsaj toliko kot vladi pripisujejo tajkunom. Tajkun namreč označuje človeka, ki je toliko nakradel, da se to pozna tudi meni, tebi, vsem nam. Ali kot pravi Kraljič: “Razlika je v miselnosti. V ZDA milijonarje občudujejo, v Sloveniji pa zaničujejo. Če vlada podpira takšno miselnost, imamo problem z vrednotami. Očitno so te še komunistične.”
Marsikaj pametnega na to temo sta pred časom v epistolah v prilogi Financ Manager povedala Jože P. Damijan in Matjaž Gantar. Ampak v tem kontekstu ni oportuno citirati osovraženih teoretikov liberalizma in praktikov tajkunizacije.
Besedo “tajkun” je lepo poslovenil Zmago Jelinčič: on jih kliče preprosto “gospodje” — najraje s pejorativnim pridevnikom “raznorazni”. Kraljič pa pravi takole: “Želel bi videti številke. Pri nas se vse preveč trdi brez utemeljitev.” Sam dodajam, da bi rad videl predvsem imena.
Imena in številke in nasploh dokazi pa v Sloveniji nič ne veljajo. Povozila jih je sprevržena miselnost. V Sloveniji imamo problem z njo že od prej, zdaj pa nas še dodatno medijsko pumpajo z iluzijo vedno bolj bednega življenja in histerijo domnevnega pomanjkanja.
Problem podražitev — kar ne da ni problem, da se razumemo — so mediji senzacionalistično napihnili. Pazite: ne bi rad bil v koži tistega, ki mora preživeti z drobižem; prepričan sem tudi, da bi moralo biti zagotavljanje dostojnega življenja ljudem z najnižjimi prihodki prioriteta vsake vsaj minimalno socialne države. Vendar pa mediji (v nenačelni, protivladni spregi s sindikati) etablirajo počutje in situacijo človeka, ki živi s 300 evri na mesec, kot posplošeno, zveličavno in merodajno državljansko držo. Eksistencialni strah in politično svetobolje — v svoji materialistični verziji, seveda, ne filozofski — se širita daleč onstran deprivilegiranih slojev in zatirata vsako željo po podjetnosti, ambicijah, inovativnosti, bogatenju, bogastvu, veselju do življenja tudi v tistih, ki imajo še vse šanse, da nekaj dosežejo. In ti so vendarle v večini.
Tako se je v Slovenijo zalezla antitajkunska depresija, cepljena na pregovorno fovšijo in socialistično pravičnost. Boljše volje bomo kvečjemu takrat, ko nihče ne bo imel več kot mi sami.
Dnevnikov Objektiv, 26.1.2008
Objavljeno v Ponedeljek, 28. Januar, 2008 ob 13:46 v kategoriji Dnevnik 2004-.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
28. Januar 2008 ob 14:10
Fovšija svet pokonc drži!
28. Januar 2008 ob 16:28
Imena bi rad videl?
MC - Siolov blogerski in Dnevnikov tajkun-kolumnist.
Po kuloarjih krožijo govorice, da omenjeni pisec več ne ve, kam bi z denarjem… 
Če pa šalo malo potisnemo na stran - slovenski tajkuni so čista stvarnost…
28. Januar 2008 ob 16:28
No, ja Marko. Slovenska antitajkunska depresija nima pogostokrat veze s favsijo, prej s prezirom. Posebej ker za SLO velja, da je izredno malo bogatasev, ki so posteno prisli do ogromnih vsot denarja.
28. Januar 2008 ob 16:51
JA!
Če so ti. “tajkuni” prišli do denarja na nelegalen način naj jih pozaprejo.
Kak boj proti tajkunon, to bi mogu bit čist klasičen boj proti kriminalu, pa ni važno, če je kriminalec tajkun ali pa sosedov Joža.
Glede ostalga, ljudlje znajo pizdit, da bi dvignil svoje rit in kaj nardil pa ne.
28. Januar 2008 ob 19:01
Mislim, da imajo Američani za tako kategorijo bogatašev izraz robber barons. V Sloveniji, tako kot v drugih t.i. tranzijskih državah, kjer po letu 1990 prišlo do prelastninjenja državnega premoženja pa so bila plodna tla za različne nepravilnosti pri kopičenju premoženja. Slovenija tu ni izjema, je pa najbrž med državavami z najmanj pravnomočnimi obtožnicami na področju tovrstnega gospodarskega kriminala.
28. Januar 2008 ob 20:14
Marko, čeprav je favšija v Sloveniji res vseprisotna, pa ne moremo reči, da tajkunov nimamo in da gre le za favšijo. Ne moremo kar povprek vseh označevati za tajkune, nekateri pa nedvomno zaslužijo to oznako. Akrapovič in Boscarol in še kdo sta na svetovnem trgu uspela izključno s svojim znanjem in z odličnimi izdelki. Takim se bo skoraj vsak Slovenec do tal priklonil. Tudi Jankoviča bi težko označili za tajkuna, čeprav morda samo zato, ker mu ni ratalo.
Matjaž Gantar pa je po mojem tipičen tajkun. S finančnim prekladanjem in kolobarjenjem je v manj kot dveh desetletjih prišel do ogromnega premoženja. Gotovo bi uspel tudi drugje, a ne bi nikjer tako iz nič prišel do tako izjemnega premoženja. Tipično tajkunski odnos je pokazal tudi s tem, da je premoženje, ki je nekoč pripadalo vsem, odnesel na rajske otoke, da torej država in Slovenci od tega ja ne bomo nič imeli, Ob tem pa ni toliko faca, da bi se še odselil na tiste rajske otoke. Če to ni tipičen primer nekoga brez stila, ki izkoristi vse, kar se da in mu ni nič sveto, hkarti pa je še toliko predrzen, da kolumne piše. Morda bi ga pa še predlagali za Nobelovo nagrado za ekonomijo?. Pa ni najhujši, samo najbolj izpostavljen. Glavni so pa tisti, ki so v devetdesetih aktivno skrbeli, da je v zakonodaji ostalo dovolj lukenj. Tu sploh ne gre za sposobnost, ampak so TAKO NAREDILI, da jim je zakonodaja na kožo pisana.
Bine Kordež je pa pač samo zadnji med njimi. Mislim, da je vsakemu jasno, da do lastništva Merkurja ni prišel s trdim delom. Gre za poteze, ki so v pravnih državah čisto jasno definirane kot se ve kaj.
29. Januar 2008 ob 07:41
Kar ni v zakonu opisano kot kaznivo dejanje, ni kriminal, pa naj bo dejanje še tako sprevrženo!
Smo pač še iz socializma navajeni, da zakonov ne čitamo zato, da bi jih spoštovali, ampak zato, da najdemo luknje v njih!
29. Januar 2008 ob 08:30
V teh primerih lukenj ni bilo treba iskati. Tako očitno so nastavljene, da je skoraj vsak proces padel vanje.
29. Januar 2008 ob 08:46
Pa dejmo Kraljiča noch einmal: “Ko [vlada] udriha po domnevnih tajkunih, pozornost ljudi odvrača od visoke inflacije, prenizke konkurenčnosti, demografskih problemov, pomanjkanja vrednot.”
31. Januar 2008 ob 17:53
Namesto izraza TAJKUN predlagam LUKNJAČ!! :hammer:
25. Avgust 2008 ob 00:54
Torej,za te naše primerke tajkunov enostavno rabimo nek drug izraz.Oni niso ustvarili svojega premoženja ampak so ga pridobili na prevarantski način ker jim pač to omogoča zakonodaja.Po mojem mnenju je enostavno uveden organiziran in legaliziran kriminal.Zgodovina se pač ponavlja.Včasih so kradli posameznikom in dali narodu (kaj le?) zdaj pa so ukradli narodu in dali sebi.