Za narodov blogor

Kako odgovoriti Srbom, ki jih razganja od identitete, blut-und-bodna, zgodovine, nacionalizma, patetike in pasulja in ki nam kažejo tri prste? V teh zadevah so tako nesramni in naduti, da jim povprečen Slovenec, ki se noče kregati, kar prikimava. Ampak ne. Srbom je treba odgovoriti. Treba jim je dopovedati, da je njihovo razglašanje Kosova za zibelko srbstva srednjeveško, njihovo kljubovanje vsemu svetu pa obešenjaško. Zato pokažite prst tudi vi njim. In to en prst. Sredinec.

Zdaj je pa res umrl. Kljub temu, da sem okrog desetih po internetu na hitro prebral preveč resnih novic v preveč resnih medijih, da bi to bil samo trač, sem za vsak primer preveril pri njegovem prijatelju, kolegu, sodelavcu. Odgovoril je: “Žal. Nepreklicno.”

Slovenija bi lahko bila laboratorij za raziskovanje širjenja govoric. Terenska raziskava v Sloveniji bi po mojem dokončno pojasnila skrivnost širjenja tračev, s katero se sociologi in komunikologi že dolgo ukvarjajo. Seveda pa bi za to morali v realnem času in od samega začetka beležiti, kdo je komu kaj rekel, kdo je kaj narobe razumel, kako je sam dopolnil manjkajoče člene informacije, od koga h komu je šla informacija, kakšne so povezave med viri, kako in zakaj se je spremenila med enim pošiljateljem in naslovnikom, kako med prvim in zadnjim — predvsem pa, zakaj se je neka neresnična novica sploh začela širiti.

Lepo priložnost za takšno raziskavo zamujamo prav zdaj, ko se že nekaj dni širi trač, da je umrl Drnovšek.

Naj nadaljujem iz prejšnje kolumne: kako to, da je politika v Sloveniji nadpovprečno pomemben oz. vpliven družbeni podsistem? Si je ta položaj — ta privilegij, ki ji po logiki normalnih družbenih razmerij ne bi smel (ali vsaj ne imel za kaj) pripadati — priborila ali celo prigarala sama? Smo državljani sami dovolili, da si ga vzame (ali da ga morda ohrani)? Je to nam v škodo? Ali to lahko koristi komurkoli razen politikom samim? Morda medijem? Ali mediji zato pomagajo perpetuirati prominentnost politike? Bi sploh lahko bilo drugače?

Kaj je na sliki? Na prvi pogled že spet ta moja Nokia E90 Communicator. To sicer drži — le da je nanjo položena Nokia 6500 Classic.

Začelo se je kot štos: prijateljev, v družbi najtanjši in najlažji telefon, sem položil na svojega, največjega in najtežjega, ju vzel v roko kot kos kruha z rezino salame in samoironično ugotovil, da sploh ne čutim razlike v teži med svojim in obema skupaj. No, moj tehta 21 dek, oba skupaj pa dobrih 30. Je pa res, da je Komunikatorja po volumnu več kot trikrat več od ta male Nokie!

Če bi bil državljan ZDA, bi na letošnjih volitvah volil za Baracka Obamo. Tudi če ne bi videl tega neverjetnega spota.

Nimam navade na blogu objavljati posnetkov, ki me fascinirajo — kar me ponavadi niti ne —, toda tokrat moram narediti izjemo. Prijatelj mi je včeraj zvečer poslal link in do danes dopoldne sem si ga zavrtel že najmanj dvajsetkrat.

Will.I.Am iz benda Black Eyed Peas je v bistvu napisal muzko na Obamov govor. Več o tem in o nastopajočih si lahko preberete tukaj.

Nikoli nisem bral Playboya. Niti prelistaval ga nisem z eno roko, kot to počnejo pubertetniki. Zato sem z veliko zamudo, pozno že glede na čas lansiranja slovenskega Playboya — konkretno šele ob jubilejni izdaji njihovih intervjujev —, ugotovil, da so v tej reviji najboljši, serijsko najboljši intervjuji, ki jih lahko v slovenskem tisku sploh preberem. Odkar ni več Razgledov, tako dobrih intervjujev — in to s tako dobrimi fotografijami intervjuvancev — ne objavlja nobena publikacija več razen Playboya.

To omenjam le mimogrede, da ne bo izpadlo, kot da vedno samo šimfam. Res pa je, da ta digresija ni brez zveze s temo kolumne.

V intervjuju z Borutom Pahorjem, objavljenem v zadnjem Playboyu, mi je padlo v oči nekaj stvari — in to ne toliko njegove odkrite, a zaskrbljujoče izjave o odvisnosti od fitnesa (ali še manj hofiranje Katarini Kresal). Gre za nekaj, kar bo redkokdo opazil, vendar mi je vzel tako rekoč izpod prstov: da imajo politične teme in osebnosti v slovenskih medijih “absolutno prvenstvo” in da je jih je veliko celo v manj resnih. To je po njegovem posledica “izjemne vplivnosti politike kot enega od subsistemov na druge subsisteme”, v zgodovinski retrospektivi pa “recidiv bivšega totalitarnega sistema”.

Ko sem pred časom okrog dveh, pol treh ponoči nosil Oskarja po sobi in ga miril z malinovčkom in nežnimi besedami, sem razmišljal: čez petnajst let bo že globoko v puberteti, na živce mu bom šel, ker se bo imel že za odraslega, mene pa za fosila, vedno bo nekaj kontriral in odgovarjal, karkoli že mu bom rekel, jaz bom pa kar tiho, ker bom vedel, da se samo dela, da me nima rad, ali da pač pozablja. Nostalgično se bom tolažil, kako lepo je bilo nekoč, ko sem ga ob dveh, pol treh ponoči nosil po sobi in ga miril z malinovčkom in nežnimi besedami. On sam se pa tega ne bo spomnil.

Nina je iz mamine hiše pripeljala šivalni stroj. Postavili smo ga v predsobo, kjer bo v glavnem služil kot dekoracija. Že dolgo me ni kakšna stvar tako navdušila z dizajnom kot ta stara singerca. Gre za tako rekoč popolno ujemanje inženiringa in oblike, lesa in železa, ingenioznosti in estetike.

Da je zabeležka o slovensko-ameriškem sestanku v zvezi z razglasitvijo neodvisnosti Kosova, približevanjem Srbije EU in drugimi mednarodnimi temami prišla v javnost, je s stališča MZZ sramotno, s stališča medijev pa nespametno. Na zunanjem ministrstvu so izdajalci, ki poskušajo škoditi ugledu države, namesto da bi služili njenim interesom. Mediji pa so dokument senzacionalistično pograbili kot kronski dokaz za slovensko hlapčevstvo do ZDA in nesposobnost predsedovanja EU.

Izvirni greh je na strani MZZ: mediji te informacije niso ukradli, temveč so jo dobili. Kljub temu pa od medijev pričakujem, da bodo znali razlikovati med takimi in drugačnimi podatki.