Pravica do besede
Ponedeljek, 11. februar 2008Nikoli nisem bral Playboya. Niti prelistaval ga nisem z eno roko, kot to počnejo pubertetniki. Zato sem z veliko zamudo, pozno že glede na čas lansiranja slovenskega Playboya — konkretno šele ob jubilejni izdaji njihovih intervjujev —, ugotovil, da so v tej reviji najboljši, serijsko najboljši intervjuji, ki jih lahko v slovenskem tisku sploh preberem. Odkar ni več Razgledov, tako dobrih intervjujev — in to s tako dobrimi fotografijami intervjuvancev — ne objavlja nobena publikacija več razen Playboya.
To omenjam le mimogrede, da ne bo izpadlo, kot da vedno samo šimfam. Res pa je, da ta digresija ni brez zveze s temo kolumne.
V intervjuju z Borutom Pahorjem, objavljenem v zadnjem Playboyu, mi je padlo v oči nekaj stvari — in to ne toliko njegove odkrite, a zaskrbljujoče izjave o odvisnosti od fitnesa (ali še manj hofiranje Katarini Kresal). Gre za nekaj, kar bo redkokdo opazil, vendar mi je vzel tako rekoč izpod prstov: da imajo politične teme in osebnosti v slovenskih medijih “absolutno prvenstvo” in da je jih je veliko celo v manj resnih. To je po njegovem posledica “izjemne vplivnosti politike kot enega od subsistemov na druge subsisteme”, v zgodovinski retrospektivi pa “recidiv bivšega totalitarnega sistema”.
Že nekaj časa se pripravljam, da bi ta problem podrobneje obdelal v daljšem, analitičnem, s fakti podprtem eseju, ne le na kratko v kolumni — vendar sem preveč raztresen, da bi si vse potrebno sproti beležil.
Mene osebno ne moti toliko prominentnost političnih tém, temveč predvsem direktno nastopanje politikov v medijih. Moti me, da se politiki tako pogosto pojavljajo v medijih — bodisi pred kamerami ali v tisku — s svojimi mnenji in stališči, pa naj gre za intervjuje, soočenja ali zgolj kratke priložnostne izjave. Politiki govorijo v medijih dobesedno na dnevni bazi! Vsak dan jim je dana pravica do besede. Ne bom hudobno trdil, da več govorijo kot delajo. A dejstvo je, da ne naredijo nič, ne da bi še isti dan in isti teden hlastno, hvaležno in podrobno o tem tudi govorili v medijih.
Skoraj ne mine dan, da v Odmevih ne bi nastopil kak minister (ali vsaj državni sekretar), da o poslancih niti ne govorimo. Od ponedeljka do petka se jih nabere za pol vladnega kabineta in petino parlamenta. In zdaj govorim samo o nastopih v studiu! Če pa k temu prištejem še izjave, posnete na terenu, je to število še toliko večje.
Informativne oddaje 24 ur in 24 ur zvečer na Pop TV in Svet na Kanalu A v tej disciplini veselo sledijo TVS in jo s svojo mešanico dramatičnega in nesramnega senzacionalizma tudi prehitevajo po desni. A to še ni nič! V Trenjih zadnje čase vedno pogosteje gostijo predstavnike različnih strank, najraje seveda prvake. Z oddajami, kakršne so Omizje in Aktualno, jim TVS ne more konkurirati, čeprav se trudi. V obdobju pred lanskimi volitvami in okrog zaupnice vladi je bilo tudi na TVS vrhunskih strankarjev toliko kot na Pro Plusu. Zato pa imajo po drugi strani oddaji Piramida in Vroči stol, ki pa sta tako ali tako katastrofi zase.
Standarde, ki zdaj veljajo tudi za druge tedenske publikacije, je že dolgo nazaj postavila Sobotna priloga Dela, zlasti z najmanj enim rednim letnim intervjujem s trenutnim premierom in predsednikom. Za sproti pa imajo ministre in poslance in predsednike strank, plus predsednike uprav velikih, politično povezanih podjetij. Teh je ravno za kakšnih petdeset številk na leto. Zadnje čase pa se širi trend dvojnih ali celo trojnih intervjujev, nekakšnih tiskanih okroglih miz, v katerih se strankarski veljaki diplomatsko prepirajo. Enkrat tisti iz vladnih strank, drugič pa iz opozicijskih. Da ne bo kdo užaljen.
Še najmanj sem proti intervjujem s politiki v revijah, kakršna je Playboy. A da ne bo pomote: tudi to, da Playboy intervjuva politike — vključno z najvišjimi po funkciji ali vsaj najbolj vidnimi —, je slovenska posebnost!
Ste v tujih časopisih kdaj prebrali intervju s predsednikom ali premierom dotičnih držav? Ste kdaj zasledili, da bi Bush dal intervju za New York Times? Ali — da ne bom tendenciozen, ker ZDA so res drug svet — Blair in Brown za Guardian? Ali Merklova za FAZ? Ali Sarkozy za Le Monde? In ali ste kdaj zasledili, da bi v državah s podobnim predsedniškim sistemom kot Slovenija časopisi delali intervjuje s predsedniki? V Avstriji ali Nemčiji? Seveda niste. Pri nas pa intervjuvajo celo bivše predsednike! (No, čeprav imamo že dva, bi to moral zapisati v ednini.) Bivšega! Prosim? Razen v Sloveniji nihče nikoli nič ne vpraša bivšega predsednika!
Pahor pripisuje razloge za to slovensko specifičnost nekdanjemu režimu zato, da bi se od njega še bolj distanciral. Vendar po mojem nima prav. To bi namreč pomenilo, da ne mediji ne politiki ne morejo ravnati drugače, dokler tega virusa ne prebolijo. Ne! Gre za zavestno in predvsem usklajeno, v manipulacijo in komercialnost usmerjeno ravnanje dveh družbenih podsistemov, ki pod krinko večnega in domnevno celo nujnega antagonizma ne moreta eden brez drugega. Toda o tem kdaj drugič.
Dnevnikov Objektiv, 9.2.2008
Objavljeno v Ponedeljek, 11. Februar, 2008 ob 11:25 v kategoriji Dnevnik 2004-.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
29 komentarjev na “Pravica do besede”
Komentiraj
Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.
11. Februar 2008 ob 11:49
Bravo, bravo! Perfektna analiza stanja slovenskega duha, koder je!
11. Februar 2008 ob 12:09
Playboy je dobra revija – razen slik plastičnih lepotic –
V želji za popolnostjo izvedejo toliko popravkov, da dobimo nestvarne, neseksualne podobe žensk.
11. Februar 2008 ob 12:31
Hm, nekaj številk nazaj je Putin dal intervju za Time, ob tem, da so ga predtem morali pol leta prositi, da je sploh pristal. Ne vem, zakaj bi to bila slovenska novinarska tendenca…
In skoraj bi dal ogenj v roko, da je ameriška izdaja Playboya kdaj v svoji zgodovini naredila intervju tudi s kakšnim ameriškim predsednikom…
11. Februar 2008 ob 13:08
žal politiki nadomeščajo nekdanje komentatorje.
Kar je zelo slabo.
Politik pač nikoli ne bo trosil pelina v svojo lastno skledo.
In če mi je alhko še 1 x žal potem moram dodati, da so si virtualni mediji naredili zelo pogubno uslugo s tem, da so- na ukaz politike- komentatorsko mesto pred davnimi leti ukinili.
Zgodi se, da včasih privlečejo v studio t. i. strokovnjake, ki pa NIMAJO daru za komunikacijo, in potem – v najboljšem primeru- njihova razlaga izzveni kot nekakšno momljanje.
Tudi jaz sem mnenja, da bi morali biti politiki v medijih res le v izjemnih primerih, ne pa, da se tam sončijo zato, ker ljhubijo pasje procesije in brez njih ne morejo.
11. Februar 2008 ob 14:34
Podpišem. Playboy premore odlične intervjuje, kakršne redko kateri tiskani medij zgolj kdaj po pomoti.
@Kaloh:
Kakšen smisel ima iskat dlako v jajcu. V stilu “Našli smo podatek, da je enkrat v zgodovini obstoja Playboy objavil intervju z ameriškim predsednikom, torej teorija MCja ne drži.” … hehehe …
Bistvo je v tem, da so v Sloveniji resnično največje zvezde politiki, kar je posebnost. Pahor se sveti na vrhu raznih anket po priljubljenosti, magari 60% ljudi glasovalo samo zato, ker je čeden. V drugih državah takšna mesta zasedajo zvezde šoubiznisa in kdaj pa kdaj celo kakšen aktualnejši inkteletualec na primer. In ja … vsaka povprečna informativna in celo razvedrilna oddaja pri nas gosti politike, politike in še enkrat politike. Zraven se najde pa pomeša kvečjem kakšna Saška Lendero, Rajko Hrvatič ali mis slovenskega vina.
11. Februar 2008 ob 15:53
Še več! Te zvezdniške politike tekom oddaje zabrišejo v bazen, poln vode! On se pa v želji po priljubljenosti ob tem še prisiljeno drži na smeh in konec koncev izpade enako bebasto kot miss tangic ali miss slovenskih kmetij.
11. Februar 2008 ob 15:55
morebiti pa je s tem povezana ena hecna reč – politika kot taka je na raznih lestvicah vedno označena kot najmanj zaupanja vredna reč.
kaj pa če ljudje hočejo s tem povedati (pa jim znanstvene ankete ne dajo te možnosti), da je politika najmanj nebanalna? da hodi vštric z estrado; da se več ne loči med borutom pahorjem in damjanom murkom, med ruplom in erazmom pintarjem, med SLS in 4play; nenazadnje med hillary clinton in paris hilton?
morda pa se je to zgodilo že zdavnaj; če ne prej, pa vsaj enkrat takrat, ko je kennedy premagal nixona zaradi televizije … ko je všečnost postala merilo in ko je PR postal nekaj, kar se uči na “fakultetah” …
11. Februar 2008 ob 19:11
V tujini se ves čas dogajajo eksluzivni intervjuji z najvišjimi funkcionarji v državi, ves čas pobirajo njihove izjave itd. Res ne vidim v čem je problem? Ali praviš, da bi bilo bolje, da bi aktualne politične probleme v državi komentirali glasbeniki, morda igralci ali pa kar športniki?
11. Februar 2008 ob 21:11
Moja zgodba z njihovimi intervjuji je praktično ista, še boljše pa je, da jih redno objavljajo tudi na njihovi spletni strani.
11. Februar 2008 ob 22:12
Našel sem en dober komentar in ker ni moj (zato verjetno sporen) in ki se na nek način tiče tudi te teme, vam ga “podarjam”.
Slovenija razpada in gnije
O lažeh in sprenevedanju slovenskih politikov
Recimo, da vzamemo v zakup, da je vsega skupaj samo še nekaj mesecev do volitev in da je razumljivo, da v histeričnem krču opozicijski, parakoalicijski in koalicijski politiki lažejo in se sprenevedajo, ampak takšnega vsesplošnega nabijanja in sprenevedanja, kot nam ga servira zdajšnja politična kamarila, pa vseeno še nismo videli. In kar je še huje, večini izmed vas se to sploh ne zdi problematično in nekritično kimate prav vsaki kozlariji, ki jo slišite. Še več, med temi povampirjenimi “predstavniki naroda” vam uspe videti politične barve in si celo domišljate, da je občutno bolje, da kradejo eni kot drugi.
Nacionalni interesi in množica opeharjenih bebčkov
Človek bi, po odkriti politični histeriji podjetij, ki so se pred volitvami 2004 oklicala za nacionalno pomembna podjetja in so bila združena v Forumu 21, peripetijah z NLB, povezanim trgovanjem pri “privatizaciji Mercatorja“, monopolizaciji Slovenije, ki jo je izvedla družina Šrot, pričakoval, da bodo državljani te republike počasi dojeli, kako poceni se jih “nateguje” z nacionalnim interesom. Ampak ne, namesto tega se še kar nadaljuje tirado, da ni važna dobra zakonodaja in učinkovita ponudba na trgu, ampak dejstvo, da je lastnik Slovenec. Poskusite vsaj poslušati, kaj vam te politične kače govorijo.
Erjavec – podjetja potrebujemo, da bodo imeli kaj od tega upokojenci. Ste morda res tako neumni, da boste namesto učinkovitih podjetij, ki izvajajo svojo dejavnost, imeli podjetja, ki pobirajo monopolistično rento iz vaših žepov in jo namenjajo pokojninam? Pa dobro, kaj je to, Kitajska? Si to želite? Poslušajte, kaj vam pravi Šrot, vrhovni vodja stranke, ki je znana kot stranka, ki se najbolj uklanja interesnim skupinam. Pravi vam naslednje – mislimo, da bi strateško pomembno podjetje, kot je Telekom (in preostala), moralo ostati v slovenskih rokah. (Ja, pika.) Bodimo resni, v katerih rokah? Ja, najbrž v istih rokah, kot je slovenska proizvodnja piva, brezalkoholnih pijač, mediji, finančna podjetja in drugo – seveda v rokah tranzicijskega megakonglomerata Pivovarne Laško. Slovenci, ste res tako zelo brez pameti, da bi na pladnju nesli katerokoli podjetje tej kliki, ki je mojster političnega izsiljevanja in kupčkanja? Realnost, ki bi vas morala skrbeti, je taka – imamo monopolizirano gospodarstvo, ki ga prek politike, ki sedi v podjetjih, obvladujejo interesne skupine. Te odlično uspevajo prav zato, ker se jim pustite nategovati s poceni triki in jim vsi srečni nosite svoj denar. Kaj imate od tega?
Sindikalistični nasilneži, razbijači in izsiljevalci
Odkar so se sindikati za vas izpogajali, da vam rast plač zaostaja za eno točko za vašo produktivnostjo in da vam zaradi kolektivnih plač ne bodo dali toliko, kot si zaslužite, ampak toliko, kot se oni dogovorijo z vašim delodajalcem (preberite ta stavek še enkrat in razmislite, zakaj plačujete članarino nekomu, ki vam niža plačo), bi pričakovali, da boste vzeli sindikate z rezervo. Toda namesto tega ste skoraj vsi z velikim veseljem pozdravili napenjanje sindikalističnih mišic v boju z vlado. Toda ali sploh veste, kaj ste podprli? Prvič, sindikalistične zahteve, ki nimajo nobene realne podlage. Je kdo že videl kakšno študijo, kak stroškovnik, s katerim utemeljujejo svoje zahteve? Seveda ne, saj jim ni treba, samo zagrozijo, da bodo v nasprotnem primeru razbili Slovenijo, pa je to že dovolj. Drugič, ali res mislite, da je v predvolilnem letu sindikate na ulice pognala skrb za delavstvo? Ne bodite naivni, gre za šopirjenje levice (Pahor, s tem si delaš medvedjo uslugo). Tretjič, veste, kaj vam je naredila ta vlada, ko je sprejela sindikalne zahteve, ki nimajo povezave s produktivnostjo? Vzela je denar iz vašega žepa in ga nesla v žep teh razgrajačev in ustrahovalcev. In ja, še vedno boste na občini enako dolgo čakali, še vedno boste umirali v dolgih čakalnih vrstah v zdravstvu, še vedno bodo naše univerze zanič in še vedno se bodo vaši sodni spori vlekli desetletja. Namesto da bi zahtevali, da naj delajo za vas, ste jim raje kar dali svoj denar. Stavka v zasebnem sektorju? Kolikokrat boste morali sami pri sebi ugotoviti, da je plačevanje po kolektivni pogodbi nateg za tiste, ki veliko delate, in odlična rešitev za tiste, ki se niti slučajno nočejo pretegniti.
Levica in desnica se delata norca iz vas, zakaj jih volite?
Če niste slepi in nori, ste pokvarjeni, in če ste pokvarjeni, si zaslužite, da vas nategujejo. Mobilizacija sindikatov kot predvolilna kampanja levice? Tudi če ste noro privržen levici, bi se morali prestrašiti dejstva, da ima lahko ulica tako močan vpliv na vaše politične favorite. LDS in Zares kot levi stranki in morebitni koalicijski partnerici SD? Ne, tako nor ni nihče, da bi verjel, da gre tu za levico, in tako slep ne more biti nihče, da ne bi videl, da za njimi stojijo kapitalski interesi, ki komaj čakajo na zadnji “šus” privatizacije in na spremembo zakonodaje sebi v prid. Pa to sploh še ni vse; Pahor, ki tako zaneseno razlaga o potrebi po reformah, si v ekipo vpreže Ropa in Gasparija. Dva razvpita gradualista, ki sta s svojimi eksperimenti skoraj uničila Slovenijo. Spomnite se, kdaj se je začela zgodba o ekonomsko-političnem nacionalnem interesu (se spomnite Ropove izjave Jankoviću, ki je šla nekako takole – politika te je nastavila, politika te bo odnesla) in kdo je bil odgovoren za visoko inflacijo (mimogrede, višjo kot je danes)! Torej Pahor, koga zdaj nateguješ s to bizarno ekipo?
Deljenje denarja kot predvolilna kampanja desnice? Prerazdeljevanje vašega denarja na množico volivcev? Privatizacija gospodarstva z deljenjem delnic raji? Desničarji, očitno ste že popolnoma ponoreli, če še vedno najdete izgovor za podporo desnici (ali kar je od nje še ostalo). Vprašajte se, zakaj vaš Janša iz vlade ne vrže obeh izsiljevalcev, SLS in Desusa. Vprašajte se, kako je privatiziral Mercator in kako je z liki, kot so Zdolšek in ASK, uničil samega sebe. Vprašajte se, zakaj vsakič poklekne pred izsiljevanji sindikatov, in vprašajte se, zakaj se je že po pol leta odpovedal reformam, ki bi vpeljale tržno ekonomijo pod kontrolo pravne države, in je raje vztrajal pri političnem vodenju gospodarstva. Vprašajte se, kaj zdaj, ko vas so vas naenkrat tri četrtine v najvišjem davčnem razredu in odvajate večji kos svoje plače za nekoga drugega.
Osebno mislim, da za to državo ni več rešitve in da ste tega krivi predvsem tisti, ki slepo podpirate svoje leve ali desne nategovalce. Pravzaprav si zaslužite lekcijo v obliki ekonomske krize, ki pa jo tako ali tako s svojo neumnostjo odprto vabite v državo. Vsem preostalim pa priporočam, da čim prej preusmerite svoje premoženje v tujino. Kajti če vam ga ne bodo pobrali, zato da bi z njim podkupovali volivce ali financirali nacionalne interese družine Šrot, vam bo kriza, povzročena z ekonomsko politiko populizma, požrla vse prihranke.
Rado Pezdir
12. Februar 2008 ob 00:22
Pravzaprav ta pezdirjev kakec ni dober komentar. Potreben bi bil le kratek sprehod skozenj, in od koraka do koraka bi našel nekoherenco, podtikanja, ozkoglednost in dobršen del iz trikov iz nabora argumentacijskih trikov in prevar. Še dobro, da je tip očitno dovolj glup, da ga očitnost tega stanja ne moti. Malo manj dobro je, da ni sam in še več, da njegovo kakanje tudi objavljajo.
Glede politikov in medijev se kar strinjam s ponpetom. Izvzemši nepotrebno moraliziranje je zadel žebljico na glavo z vzporejanjem domnov kumrov in kahlov ehjavcev. V sloveniji pač nimamo estrade, slavnih in bogatih ali celo takih, ki bi bili pomembni na kak relevanten način. In se tripa na pahorje in janše, konec koncev imaš vse – lepoto, keš, bejbe, osebni spopad, karakterne preizkušnje, jasno distinkcijo med dobrim in zlim.
O čem naj pa piše dnevni cajtung, ko ima na eni strani tako močno emotivno prežeto politično dramo in na drugi kako avtomobilsko nesrečo in lokalnega bebčka. Koga pa res še zanimajo informacije, prav vsi si želimo zgodbic.
12. Februar 2008 ob 01:40
@ponpet:
Seveda hodi vštric z estrado. Točno tako je. Na enakem populizmu se futra. Predsedniške volitve tudi trenutno v Ameriki sploh niso PRovsko formirane na vsebinskih temeljih, pač pa izključno na estradnih prijemih.
Tisto, kar je specifika v Sloveniji, je obča popularnost. Skratka tudi najbolj populistične ankete uvrščajo na najvišja mesta na lestvici politike. Povprečna slovenska gospodinja bo tračarila o čednosti Janše versus Pahor, v Ameriki pa Pitt versus Damon, po Evropi podobno (no, Sarkozy se nekako približuje izključno populističnim prijemom na primer, ker tako tudi spretneje zakriva pred slaboumno javnostjo svojo politiko elitističnega primitivizma, s kakršno razsaja).
@jazsemjaz:
Ne aktualne politične teme bi morali čim več komentirati čim bolj strankarsko nepristranski intelektualci, vredni tega naziva. Opičja popularnost pa, ja, naj pripada predstavnikom šoubiznisa, ne pa služi za zavajanje s strani politike. Skratka, po hoduljah naj se lomi Marko Vozelj, s tortami naj se obmetavajo AHji in delijo trapaste naseške za lahko nategljivo publiko, ne pa Zver in Peterle, ki bi jih bilo smiselno poslušat samo, ko bi imeli poročat o kakšnih za državo koristnih dosežkih, v kolikor bi obstajali.
@david pelko:
Ta sekta neoliberalcev je prepričljiva toliko, kot je prepričljiv kateri koli verski fanatik. Vidi boga, raj na zemlji, kjer se otroci valjajo v obilju na kičasti podobici s tigerčki in levi, premalo pa pozna biologijo, sociologijo in psihologijo, kaj šele kaj drugega, niti mu ni jasno, kaj pomeni, da je človek kulturno pogojeno bitje, zato meni, da je Vitomil Zupan dober pisatelj, ker ni maral komunizma, tako kot on, pojma pa nima, da ni niti približno tako kot on, ampak kako neki bi vedel, saj nima primerjave, bral tudi ni kaj dosti in tudi ne ve, zakaj bi bilo treba, če ima pred sabo boga in neoliberalno apokalipso. Platona pač razume toliko, kot ga razume Jankovič. Neka draga bukla, mora bit že kul.
Kot je rekel zorman nad mano. Ozkoglednost nas že itak pogublja skozi celo zgodovino, zato tudi Rado Pezdir in preostali Mrkaić krožek niso mesije odrešitve, ampak predvsem zelo ambiciozni in jezni karieristi, ki jih njihova Amerika, tako obljubljena dežela, očitno ne mika tako zelo, kot vpijejo, da se ukvarjajo s slovensko drhaljo, kot jo sami radi imenujejo. Jaz bi z njihovimi velepodjetniškimi sposobnostmi in tako neutolažljivim srdom nad gnilimi Slovenci že zdavnaj popokala v Ameriko, ki je po njihovih besedah svetlobna leta pred nami. Oni se pa kar matrajo z nami, debiloidi. Čudno. Saj fašistoidna pisma bi nam lahko v svrho osveščanja pošiljali tudi od tam. Ampak v Sloveniji bodo verjetno lažje ustanovili kakšno stranko in sploh zelo hitro postali medijske zvezde, v Ameriki pa z neoliberalci njihovega kova že počasi obračunavajo. Smola.
12. Februar 2008 ob 03:20
Playboy je zame prej katalog z avti in drugo kramo kot pa drkacina na dekleta. Ce ze, mi je zelo zanimiv ta efekt mnozicnih intervjujev. Si opazil, da so imeli v zadnjem casu prav vsi slovenski casopisi Pahorja za intervjuvanca? Eden za drugim. Takorekoc v sosledju dneva, dveh. Razlog vec, da je politika res fitnes, ki ga diktira ravno ona
12. Februar 2008 ob 04:03
To, da zunaj politiki ne nastopajo v medijih, seveda ni res.
V 5 minutah guglanja sem nasel cel kup intervjujev, recimo:
Angela Merkel za Financial Times (2. januar 2007)
Tony Blair za New Scientist (november 2006)
Sarkozy za Figaro (november 2006)
George Bush za USA Today (25. januar 2008)
Je pa res nekaj drugega. Pri nas imam toliko predsednikov in ministrov kot v vsaki drzavi, tudi tistih, ki so stokrat vecje od nas. Vendar imajo v teh drzavah, ker so pac vecje, neprimerno vec pevcev, igralcev, sportnikov, umetnikov, zvezd in zvezdic …, zato je razmerje med politiki in vsemi drugimi, ki se pojavljajo v javnih obcilih, povsem drugacno in pri nas se politiki sorazmerno res pogosteje pojavljajo.
Prav tako je popolna brca v temo izjava, da zunaj nihce nic ne vprasa bivsih predsednikov. Gorbacov, Mandela, Clinton, Carter, Havel … so poniknili v anonimnost? Ne bi rekel.
MC, malo bolj se potrudi naslednjic:-)
O.
12. Februar 2008 ob 08:41
Simona! Verjetno se Mrkaiču, Pezdirju ali pa moji malenkosti “ne da” oditi v Ameriko, ker smo verjetno zapečkarji ali kaj podobnega, mogoče se nekaterim tudi Amerika ne zdi raj na zemlji (meni, recimo).
Sicer pa, zakaj bi delali enako kot so naši predniki, ki so se izgubili po S. Ameriki, Kanadi, Argentini in s tem v Sloveniji delali prostor za Srbe, Hrvate in ostale emigrante, ki prihajajo še iz slabše razvitih družbenih sistemov.
Izgovarjanje, češ, da gre za jezne intelektualce, ki gledajo ozkogledno po moje ne drži. Verjetno so res jezni, ampak so z vso pravico, ker je stanje v Sloveniji res porazno, ker je vsaj cca 60% ljudi EKONOMSKIH SUŽNJEV peščici tajkunov, politikov, dobro plačanih novinarjev, kulturnikov, …… Nekaj % odpade še na tiste, ki imajo svoj posel in lahko delno delujejo na sivem trgu.
Pri nas uspevajo samo še podjetja, ki so “prisesana” na državne posle, razni uvozniki blagovnih znamk in taka polkriminalna, kot so npr. razni uvozniki avrtomobilov, kjer vsi preko “bypass” firm kupujejo avtomobile, za katere na plačajo DDV (samo primer).
Verjetno so tile intelektualci jezni, ker je Slovenija prekleto zaprt trg, kjer so vse karte porazdeljene, družbeni kapital spretno prehaja v privatne roke, na državni proračun so prisesani vedno eni in isti (beri: levi in desni), ker je stanje dejansko porazno in z zagotovostjo lahko trdim, da teh 60% ljudi NE ŽIVI NIČ BOLJE kot v komunizmu! Kvečjemu obratno.
Zagotovo je danes težje “lansirati” svojo družino, ker so stanovanja občutno dražja kot so bila v socializmu in kvalitetnih služb je veliko manj, kot jih je bilo v prejšnjem sistemu.
SE pa strinjam, da g. Pezdir ne ponudi nobene rešitve za to stanje, kar mu ne zamerim. Zakaj mu ne zamerim? Zato, ker trenutno ne obstaja stranka, ki bi jo volil na naslednjih volitvah. Vse obstoječe opcije, kot so LDS, ZARES, SLS, SD, SDS, …. niso vredne glasu NOBENEGA DRŽAVLJANA RS (izvzemam takšne in drugačne privilegirance).
12. Februar 2008 ob 09:10
Pelko: Prvič in zadnjič si objavil cel komentar od nekoga drugega na mojem blogu – zlasti od Radota Pezdirja.
12. Februar 2008 ob 09:21
MC. Se opravičujem. Nisem “zlorabil” samo tvoj blog. Sem precej na tesnem s časom, bom pa kmalu odprl svoj blog.
Želim se dobro pripraviti in imeti na “lagru” vsaj nekaj prispevkov, preden ga odprem.
12. Februar 2008 ob 10:42
Marko, za razliko od tebe sem zvest bralec Playboya že več kot dvajset let, in vsaj toliko časa tudi vem, da Playboy objavlja najboljše intervjuje. Do prihoda slovenske izdaje, pa še nekaj časa potem, sem seveda bral ameriško verzijo in bil (upravičeno) zadržan ob najavi slovenske verzije, ki pa je z leti postala precej boljša, upal bi trditi celo, da je uredništvu Playboy uspelo zelo dobro umestiti v slovenski kulturni prostor, medtem ko je ameriška verzija po 11. septembru zaplula v patetično-patriotske vode in postala precej neprebavljiva.
In ni res, da Playboy (ameriški) ne objavlja intervjujev s politiki, vsaj za enega vem, da so ga objavili – z Jimmyjem Carterjem, novembra 1976, tik preden je prisegel kot 39. ameriški predsednik.
Kar pa se tiče aktualnega intervjuja z Borutom Pahorjem, moram priznati, da sem se po koncu branja resno zamislil, ali je to človek, ki bi mu želel dati svoj glas na letošnjih volitvah. Mislim, da ne.
12. Februar 2008 ob 11:01
Res je.
Tako pogosto pojavljanje politikov v medijih je ogabno, če ne že bolestno. Cena je pa enormna.
In res je tudi, da bo Pahor za prevzem oblasti z nasmehom medijem “obelodanil” barvo svojih spodnjic, zapel dalmatinski šlager, skuhal žgance, pohvalil pevko z najmanj posluha a obilnim oprsjem, komentiral zgrešeno enajstmetrovko naših nogometnih tenorjev …
Ko bo govoril o politiki, bomo raje preklopili! No, če ne bo preveč težil in bo “leporečil” mu oprostimo.
12. Februar 2008 ob 12:09
@Simonca Reboljeva
Saj vsi vemo kako delajo novnarji, kolumnisti in razni intelektualci analitki. Je njihovo delo najbolje označil Jankovič: “Če falijo, falijo, če pa zadanejo, pa potem ves čas govorijo sem vam rekel”.
Kakorkoli edini smotrni in logični sistem in ki ga imamo tudi danes je ta, da politiki sami komentirajo svoja dejanja. Navsezadnje imajo ti največ informacij in najbolje poznajo ozadje. Na novinarju je, da pobere izjavo koalicije in opozocije, ne pa da vsiljuje gledalcem, poslušalcem ali bralcem svoje videnje zadeve.
12. Februar 2008 ob 13:27
No, zokijeva misel je kar modra, novinarji in razni komentatorji tako radi razmetavajo mnenja, predpostavke, medvrstičja in obrazložitve na vse strani in res ne vem, od kod črpajo toliko samozavesti in suverenosti. En trdi eno, drugi trdi drugo in tretji tretje. In vsak povsem suvereno, češ, tako je, ker jaz tako pravim.
Vendarle je tvoja pozitivna izpeljava te misli milo rečeno debilna. Politiki so še veliko hujši, saj so v celotni zadevi precej bolj eksplicitno zainteresirane stranke in medtem ko vsakodnevne brce v temo novinarjev ne stanejo prav dosti (dvomim v kako direktno korelacijo med kredibilnostjo in naklado (oz. delež sprejemnikov) medija), mora politik prinašati javnost naokoli precej bolj elegantno. Teoretično vsaj, večina naših politikov (vsaj koalicijskih) je bolj ali manj neartikulirana in transparentna (ehjavecTM). Vendarle – tudi prejemniki informacij so pretežno glupi oz. brez prefinjenosti recepcije, ki je potrebna za dešifriranje iztirjenega političnega diskurza.
In smo spet pri novinarjih. Ki komentirajo in interpretirajo. Kar je konec koncev še najmanj. Saj tudi selekcionirajo poudarke, režejo izjave, določajo slikovno prezentacijo politika (npr. se bo janši bolj svetel nasmešek ali pleša), mu nudijo količino televizijskih terminov, jadajadajada.
In roko na srce, poti ven res ne vidim. Še najbližja pot ven se mi zdi razumevanje politike v infotaiment. Velikih razlik v vsebini baje ni (oz. se vsaj pospešeno razblinjajo), tak da uživajmo raje v primerjanju sloga in tega ali onega trača. Imamo nove tanke. Dogodila se je Ema in tista groza od Rebeke. Pahor je športniški odvisnik. Milan ima lepe oči. In volimo lepe oči. Koder. Tako zelo domačo kmečko logika. Morda kak intelektualec za komentar, pa spreganje humanistike ali psihologije s parlamentom.
Saj je vseeno, ljudstvo zadovoljno, zabava od jutra do večera, država pa tudi ne kani zavoljo tega kar zbezljati.
12. Februar 2008 ob 15:26
@okapi:
Zelo relevanten komentar. Sigurno je res, da majhnost države in trga vpliva na sliko, vendar pa gre še vedno za procentualno enormen večji odstotek v primerjavi z drugimi državami in usmerjenost medijske politike. Slika kaže namreč tako, kot bi imeli dvsetokrat več politikov kot estradnikov in še ti estradniki so skoraj vsi po vrsti omembe nevredni za motiviranje publike. Kar tudi ni res. Res je, da mediji lansirajo naprej le peščico modelov iz šovbiznisa, in to, seveda tisto najbolj dolgocajtno in prazno in Samo to, zato politiki prevzemajo še vlogo zabavljačev, kar jim gre nedvomno v korist na nekorekten način. Skratka, ne gre samo za pojavljanje, ampak tudi, kako se pojavljajo in zakaj. Čeprav tvoja teza okvira brez dvoma po mojem mnenju drži.
@david pelko:
Hmmm … potem pa nisi najbolj seznanjen z njihovimi tezami, se pa kar hitro enačiš z njimi. Njim se vse da! Če se jim ne bi dalo, bi morali priznat, da so lenuhi, kar bi šlo pa zelo slabo vkup z njihovim konstantnim pizdakanjem čez razne skupine Slovencev, da so lenuhi. Tudi ni res, da ne ponujajo rešitve. Posebej je ne ponujajo, ker je jasna. Zgledujmo se po Ameriki, pripnimo se na filozofijo prostega trga. In njim se zdi Amerika raj na zemlji. Očitno nisi Pezdirja, Mrkaiča in podobne dobro prebiral, zato ni fino, da se tako zlahka priklopiš na njihove tendence, če jih nimaš prerešetane.
Seveda ni prav, da bi delali kot včasih (Argentina primer itd.), vendar ti ljudje niso prebežali v Argentino, ker bi se jim zdela to obljubljena dežela, ampak ker so bili praktično izgnani in je šlo za izhod v sili, s trebuhom za kruhom. Ti mandeljci pa dejansko Ameriko vidijo kot ideal, kjer naj bi vsak sposoben in kreativen imel možnost uspet. In oni se že imajo za takšne. Mrkaič je v obljubljeni deželi tudi doktoriral, torej bi se moral tam že naravnost zavihtet v sam ekonomski vrh na tak ali drugačen način.
Seveda se strinjam, da bi se morala politika umaknit iz gospodarstva. V vsakem primeru je smešen pomislek, da kjerkoli nikakršnega političnega vpletanja ni. Tisto, kar je pa še bolj naivno, je, da naj bi prosti trg spodbujal predvsem kvaliteto, kreativnost in ponujal demokratično priložnost vsem. To preprosto ni res, ker ta teza v imenu ekonomske “pravičnosti” ignorira vse stranske učinke, ki so v Ameriki še kako vidni in že dolgo izpostavljeni hudim kritikam. Ampak mi bi morali capljat za njimi in se spustit v brezno, da bomo spet svetlobna leta za nekom, ki se mu je nekaj že sesulo. Tudi notraj trga delujejo lobiji v velikem in malem. Mobbing je prav tako procesm, ki se odvija na komolčarskem prostem trgu. Tudi poneumljanje potrošnikov je na prostem trgu zaželeno zavoljo lažjega trženja produktov “na izi”. To se najbolje prepozna ravno pri kulturi, po kateri tako udrihajo. Prav gotovo se na trgu ne prodaja najbolje kakovostno leposlovje, niti glasba, niti kar koli drugega. In če odvzameš sistem, ki vsaj skuša vzdrževat nivo in s tem dvigovat mentalitetni nivo naroda, imaš pač s časom samo še lahko vodljivo drhal. Da ne omenjam ignorance življenja na hipoteki, razpasenje džank fooda za nepremožne, enormno razpasenje stresa zavoljo komolčarskega hitrega tempa življenja, ki normalizira vsakdan na Prozacu. Marušič je v intervjuju celo omenil, da se veliko podjetnikov poslužuje elektrošokov, da lahko čim bolj na hitro delujejo naprej, ko sem jim psihosistem sesuje. Potem je tukaj razpas anorekcije, bulimije, deloholizem, izgorelost itd. To so vse pojavi, ki lomastijo iz ameriškega načina življenja in ne kaže v nobenem oziru na kakovost življenja in demokratičnost. Vsak kekec tako sliko zlahka spregleda, če nima kakšnih drugi pretenzij pri lansiranju svoje ideologije.
In ja, težje je lansirat družino, še težje priti do stanovanja itd., po principu prostega trga pa bo vse to še težje. Vprašaj se, zakaj nekoga slednje ne bi nič posebej motilo?
Podpiram razkrinkavanje korumpiranih lobijev, vsekakor, ampak potem naj se raje pomujajo na tem področju. Žal imam pa občutek, da te ideologe korumpiranost globaliziranega neoliberalizma ne moti prav dosti. Moti jih predvsem slovenska politika (kar bi bilo čisto v redu, če ne bi bilo zgolj enoznačno ideološko spet) in blazno jih skrbi, da ne bi preveč vzdrževali kulture, ki skrbi za nivo naroda. Kje neki so se naučili, da kultura predstavlja tako grožnjo njim, če je preprosto ne zatreš in izobčiš s trga, ker s kičem in poflom konkurenčno tekmovat preprosto ne more, še posebej na zelo majhnem trgu ne!? Neuka populacija, kar je večina, pa tega itak ne šteka.
@jazsemjaz:
Nikjer ni nihče nasprotoval komentiranju svojih dejanj. Govora je o nečem drugem, kar sem ti že replicirala.
12. Februar 2008 ob 15:31
Aja, david pelko … pozabila sem omenit še privatizacijo zdravstva in šolstva, ki po neoliberalnem sistemu prinaša Ameriki tako demokratično lepo življenje. No, saj je za omenit še morje vsega skupaj.
12. Februar 2008 ob 15:41
Aha … david pelko … pa še to … omeni mi prosim državo, kjer je imelo ali ima ljudstvo večjo možnost na volitvah, kot jo ima naša. Še vedno, jasno je, da je skorumpiranost na političnih položajih kot neonka direktno v oči, ampak kje, zaboga, jim uspeva bolje. V Ameriki??? Z Bushem mlajšim? od kod se je vzela kandidatka Clinton (tam je pač predsedniški sistem in toliko bolj pomemben …). Čigava desna roka je že bil Sarkozy in kako neki se mu je uspelo zavihtet navzgor. Kako je kaj v Avstriji? Skratka … ja, v Sloveniji bi veliko lažje dosegli nekakšno akumulacijo ljudstva, ker je manjša, da bi omajala politikantski lobizem, pa nam to ne uspeva, enako kot drugod. Vendar neoliberalni krožek pri tem res ni odkril tople vode. Ja, rešitve pa ne ponuja oziroma ne dobre.
12. Februar 2008 ob 18:46
HA. Simona REBOLJ.
Ne morem in ne želim razpravljati s tabo kakšen človek je Rado Pezdir ali Mičo Mrkaič (ki se ga precej omenja), niti jih osebno ne poznam. Priznam, še “svetih krav” nisem prebral, čeprav berem, kolikor mi le čas dopušča.
Članek Rada Pezdirja sem prekopiral na Crnkovičev blog zato, ker odslikava bolj ali manj realno stanje v Sloveniji. Priznam, da sem ga z veseljem “pripopal” na Crnkovičev blog.
Kar se pa Amerike tiče, sem jaz osebno totalno proti “americanway” in vso njihovo folkloro s politiko na čelu.
Kar se pa naši “oblastnikov” tiče nas pa furajo samo zato, ker v Sloveniji ni prave opozicije. Vsa slovenska politika mi deluje kot ena velika družina, ki se sicer cel čas nekaj krega (v velikih družinah je to pogost pojav), ampak cilji so pa enaki in navznot se dajo in znajo vse zment”. Seveda jim zadaj stojijo vsi pomembni mediji, ki jih budno kontrolirajo in spremljajo.
Tudi v gospodarstvu v Sloveniji nobena stvar ne ostane neopažena in vse stvari so podeljene, tako da resnega posla na slovenskem trgu ne boš odprla (razen, če nisi njihova) brez da ta izdelek ali storitev prodaš v tujino.
14. Februar 2008 ob 17:35
Naš bivši nič ne odgovarja, tudi če ga kaj vprašate!
16. Februar 2008 ob 23:21
@david pelko:
Predvsem mi je jasno, da si Pezdirjev članek z veseljem pripopal na Crnkovičev blog, sicer jih s podobno vsebino obstaja še na tisoče, samo da niso od Pezdirja in vlečejo drugačne solucije, saj nam je stanje, kakršno je, že lahko jasno dovolj.
Ja, ja, ja … vse je res … samo brezveze, da aplavdiraš Pezdirju, v kolikor si celo antiamerikanist, ker bi te on kvečjem nokavtiral, saj je velik amerikanist in ti njegove opcije za rešitev problema ne bi bile niti najmanj všeč … hehehe …
19. Februar 2008 ob 09:14
[...] nadaljujem iz prejšnje kolumne: kako to, da je politika v Sloveniji nadpovprečno pomemben oz. vpliven družbeni podsistem? Si je [...]
22. Februar 2008 ob 03:23
O intervjuvancih (politikih) v Playboyu:
Mislim, da Playboy izbira predvsem zanimive in hkrati vplivne persone, ki so sposobne s svojimi odgovori zapolniti okoli 40.000 znakov. Puhlice in nabijanja pač ne bi šli skozi.
In če smo že pri profilih medijsko izpostavljenih Slovencev; jaz osebno raje preberem intervju s Pahorjem kot pa Wernerjem, ki ga Playboy niti približno ne upošteva. Hvala …(pisk, ki ga uporabljajo na TV)…
O Pahorju v Playboyu:
Poleg redbulov in telovadbe me je najbolj fasciniralo omenjanje mame. Mislim, da jo je omenil pri kakšnih štirih odgovorih. Mama ga je učila to, mama mu je rekla to, mama je delala tam … le ena je mama. In Ojdip tudi.
O nagicah v PB:
Mislim, da so trije komentatorji omenjali slečena dekleta in se pritoževali nad popravki (retušo). Kljub temu, da revijo vsak mesec natančno preberem, nagice mirno preskočim. Vseeno pa imam mnenje. Dragi moji, predstavljajte si nasproten scenarij. Kaj vse bi lahko govorili o dekletih, če ne bi skrili kakšne gube, mozolja ali strije? Saj revice niti na cesto več ne bi mogle! In ko bi bodoče slovenske plejmejtke zaslutile zloveščo slovensko zlobo, bi gotovo vi ostali brez nagic v Playboyu. Kaj imate torej raje?