I feel politics
Torek, 19. februar 2008Naj nadaljujem iz prejšnje kolumne: kako to, da je politika v Sloveniji nadpovprečno pomemben oz. vpliven družbeni podsistem? Si je ta položaj — ta privilegij, ki ji po logiki normalnih družbenih razmerij ne bi smel (ali vsaj ne imel za kaj) pripadati — priborila ali celo prigarala sama? Smo državljani sami dovolili, da si ga vzame (ali da ga morda ohrani)? Je to nam v škodo? Ali to lahko koristi komurkoli razen politikom samim? Morda medijem? Ali mediji zato pomagajo perpetuirati prominentnost politike? Bi sploh lahko bilo drugače?
Pahor pravi v Playboyu, da je pomembnost politike dediščina totalitarnega režima, sam pa trdim, da to ni res. Res je samo to, da je (bila) totalitarna politika vedno pomembnejša od demokratične. Bolj ko politika dela proti ljudstvu, bolj je pomembna — tako zase kot za ljudi. Nedemokratična politika se legitimira s tem, da imponira; da se jo opazi; da jo čutimo.
Mislim, da v Sloveniji že dolgo nimamo nedemokratične oblasti, le da se njena demokratičnost zmanjšuje na račun tega, da imponira; da se jo opazi; da jo čutimo. V dobrem in slabem. Vendar izvirni greh po mojem ni na strani politikov, ki svojo velevažnost samo znajo izkoriščati. Pomembnost politike je družbeno dejstvo, ki ga javno mnenje sprejema kot fiksno idejo, ta pa ne prihaja od nikjer drugje kot iz časov slovenske pomladi. Takrat smo se naučili, da lahko naša civilna, a tem bolj politična ozaveščenost spremeni družbo do temeljev. Tradicija disidentstva, ne totalitarizma je podlaga za današnjo politično hipertrofijo!
V dvajsetih letih je vera v državljanski angažma evolvirala v prepričanje, da moramo politiko budno spremljati, sicer se nam lahko zgodi kaj hudega. Do neke mere smo to fikcijo sicer delegirali na medije. Funkcija nadziranja politike pri njih ni sporna, vendar je spričo velikega državljanskega interesa — ki pa je s stališča medijev tudi komercialni interes — prestopila bregove. Mediji s politiki počnejo marsikaj. Res je, da jih tudi nadzirajo in da nas obveščajo o svojih ugotovitvah. Res pa je, da nas obveščajo tudi v primeru, če ne ugotovijo nič — ali z drugimi besedami, obveščajo nas tudi o tem, da jih nadzirajo.
A to še ni nič! Komercializacija medijev na političnem nivoju poteka po dveh tirih. Po eni strani zna mejiti na hujskaštvo. Mediji se vedno raje in raje postavljajo na stran malega človeka, človeka z nekimi problemi, ki si jih ne zna ali noče razložiti, za to pa avtomatično krivi politiko. Dati prav takemu človeku se medijem izplača. Ker pa si ne morejo privoščiti, da bi bili prinašalci samo slabih novic, temveč morajo servirati tudi kaj prijetnega, prijaznega, pozitivnega, za slovenske razmere celo glamuroznega, pa o politikih pišejo in jih snemajo tudi afirmativno, kot o družbenih vzornikih. Zastopanost politikov je tu najbolj disproporcionalna. Res pa je, da se sam velikokrat vprašam, kaj je huje: da se politiki spuščajo na trivialni nivo estradnikov — ali da bi pred kamerami paradiralo še več še hujših primerkov?
Množični in dnevni nastopi politikov pred kamerami in v tisku, o katerih govoril prejšnji teden, so v bistvu daj-dam. Politiki radi nastopajo v medijih. Pri tem ne gre toliko za občečloveško nečimrnost, temveč bolj za samolegitimiranje in polemiziranje s političnimi nasprotniki — vključno z mediji, ker ti so zanje tudi to —, pa tudi za opravičevanje. Redko se zgodi, da politik ne bi hotel nastopiti v mediju. In če že, potem razlog ni strah pred neprijetnimi vprašanji, temveč zamera, ki jo kuha do konkretnega medija.
Po drugi strani pa mediji radi vabijo politike, saj jim to dviguje gledanost in branost — tako kot politikom opaznost, če že ne priljubljenost. Eni drugim grejo na roko. Večkrat ko nekoga povabijo, bolj se ta potrudi blebetati škandalozne izjave in nesramno žaliti svoje nasprotnike. Po zaslugi televizij in politikov gre kultura dialoga in argumentiranja k hudiču, politika pa postaja tabloidna tema.
Mediji so postali platforma za politično komuniciranje. V Sloveniji nastaja vtis, da se skoraj nič več dogaja v zakulisju — v tem smislu, da bi se politiki kaj bistvenega pogovarjali za zaprtimi vrati —, mi pa bi morali biti zaradi tega srečni, češ, tako vsaj vemo, da nimajo nič za bregom. V resnici pa je tako, da se za zaprtimi vrati nekaj dogovorijo, na koncu pa se še zmenijo, kaj bodo povedali medijem, ko se bodo vrata odprla. Pri tem pa ta sfrizirana sporočila v bistvu niso namenjena javnosti, temveč drugim politikom, tako nasprotnikom kot zaveznikom. Politiki s pomočjo medijev ne govorijo nam, temveč drugim politikom. Mi, javnost, smo tu samo zato, da informacijo vzamemo na znanje. Njeni pravi naslovniki jo lahko namreč pravilno razumejo le v luči dejstva, da smo jo vzeli na znanje tudi mi. Smo nekakšna interferenca, vendar za sámo komunikacijo nepomembni.
Že od starih časov partijskih kongresov nam ni butalo v ušesa tako nepomembno praznorečje. Takrat smo ga znali vsi prepoznati, dandanes pa le redki. Najbrž preveč verjamemo v svobodo, da bi znali ugotoviti, da je to samo manipulacija.
Dnevnikov Objektiv, 16. 2. 2008
Objavljeno v Torek, 19. Februar, 2008 ob 09:14 v kategoriji Dnevnik 2004-.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
36 komentarjev na “I feel politics”
Komentiraj
Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.
19. Februar 2008 ob 09:25
Bravo stari!
Pronicljiva analiza.
19. Februar 2008 ob 09:30
Ali pa preveč verjamemo v manipulacije, da bi se zavedli svobode.
19. Februar 2008 ob 10:15
Mediji so vedno bili zgolj orodje ˝sistema˝ (na takšen ali drugačen način). Konec koncev s tem namenom so tudi nastali (čitanje ukazov in ˝novosti˝ z dvora svojim podložnikom, če gremo še dalje, pa recimo prenašanje poglavarjevih odločitev preko besed vrača), zamenjala se je zgolj distribucija in število. Vsi sistemi pa so totalitarni, ne glede na ideologijo, ki stoji zadaj. Če tistega, ki kroji platno ne vidimo direktno, ne pomeni, da ne obstaja. Manipulacija kot taka, pa je dokončno spremenila obraz v 20. letih prejšnjega stoletja, in na nov način PRja sedaj servira ˝ukaze˝ v bolj ˝sofisticirani˝ obliki, na način ustvarjanja ˝situacij˝ in odrešiteljskih potez ˝za naše dobro˝. Svobodni smo v vsem, le v svobodi ne…
19. Februar 2008 ob 10:24
Vsi sistemi so totalitarni? Človek, odprl si mi oči!
19. Februar 2008 ob 10:29
Hehe, Marko, si še zaspan?
Ali pa se dejansko ne strinjamo?
19. Februar 2008 ob 10:42
Brez skrbi, s takimi nedeljskimi levičarskimi stereotipi se ne bi strinjal niti med spanjem!
19. Februar 2008 ob 10:52
Hehe, predvidljivo in močno zmotno. Niti pod razno ne gre za levičarstvo, prej ravno nasprotno, a brez nepotrebnega slepljenja… Ko mi bo nekdo dokazal, da smo pred zakonom dejansko vsi enaki, potem bom vse vzel nazaj. Do takrat pa bom s strani opazoval, kako ˝nosilci demokracije˝, širijo svojo ideologijo na lasten način, ne glede na kršenje ˝dogovorov znotraj zakonov˝, katere so sami postavili.
19. Februar 2008 ob 11:06
Malo sem nepoučen: Ali velja levičarsko = slabo?
Če velja, na podlagi katerih argumentov utemeljujejta svojo trditev.
Lep pozdrav in hvala za (morebiten) odgovor.
19. Februar 2008 ob 11:23
Rado, ni nujno da je slabo, v teoriji seveda. Vendar v praksi pa pozablja na eno točko – čoveka. Tu pa se vse konča. Človek se resda lahko rodi ˝dober˝ (čeprav se marskateri strokovnjak na področju genetike in tudi psihologije tudi tu ne bo strinjal), ljudje so slabi, bi bil lahko argument po Rousseau. Nekje v točki nič, pa bi ideologija levice bila veliko boljša izbira od drugih pojmov. A v realnem svetu je pač drugače…
19. Februar 2008 ob 11:23
Rado: Ne, ni enačaja. Poudarek je bil na “stereotipnem” in “nedeljskem”.Mladi militantneži so že kdaj slišali, da sistem ubija, ergo je totalitaren. To je taka ponarodela modrost, ki jo mladi militantneži sprejemajo kot preverjeno dejstvo. Za pravo levičarstvo pa je treba odrasti in zraven tudi misliti. Tako kot za vse drugo.
19. Februar 2008 ob 11:39
Hehe, kot bi bral pisanje najčudovitejših dosežkov sklepanja iz žurnala. Slepo pripadanje ideologiji brez kritičnosti je lastnost starih brez volje in perspektive, ki zaradi pomanjkanja energije krmarijo v trenutni situaciji, kjer najdejo zavetišče in plavajo z njo, ne da bi pomislili, da je resnic lahko več. Zato na vse kriplje nesmiselno branijo trenutno ureditev, ker jim ob določenem času odgovarja, v naslednjih zapletih, pa se lahko izkaže, da ob zamenjavi prejšnjo zopet označijo na enak način.
In ne Marko, ponovno, ne gre za ˝stereotipno miselnost o ubijanu sistema˝, gre za enačenje trenutnega sistema s prejšnjimi, na podlagi resnice. Vsak sistem je totalitaren, saj drugačen ne more obstajati. Vse drugo je slepa vera v ideologijo. In to ni militarno ali agresivno mnenje, to je bolj ali manj ˝nevpleteno˝ mnenje, stranskega opazovalca, ki se v nasprotju z nekaterimi zaveda svoje majhnosti.
19. Februar 2008 ob 12:32
Tudi meni se takšno mnenje ne zdi militantno ali agresivno, Človek. Sistem, ki zna, more ali sme biti totalitaren v eni sami točki, pač ima (tudi) lastnost totalitarnosti. Zato vsevedi, ki tega ne uvidijo, v svobodo samo verjamejo, namesto da bi se je zavedali, in torej ostajajo verniki, čeprav črtijo Boga (za površneže: napisal sem Boga, ne J. Krista, Alaha itd.).
19. Februar 2008 ob 12:48
Mali človek, ki je potisnjen na družbeno obrobje, bo vedno govoril: vse je v PM. V prenesenem vulgaris lingua hoče povedati, da je vse slabo. Ni nujno, da bo vedno tako razmišljal, tako je pač njegovo trenutno doživljanje sveta. V dobesednem inicialčnem konstruktu pa ima še kako prav: res je vse v PM – v politiki in v medijih.
19. Februar 2008 ob 17:38
ej, Marko, kje za vraga imaš staro slikco?!?
Na tejle mi nisi več tako všeč
19. Februar 2008 ob 18:12
Na novi sliki si kot reklama za suši overdose. Daj staro sliko nazaj.
Prosim.
19. Februar 2008 ob 18:40
Mica & Nataša: Vajina želja ne bo uslišana. Stare fotke sem se naveličal. Pa še preveč prijazen sem na njej zgledal…
19. Februar 2008 ob 18:56
Ok.
če ne bo šlo zlepa, bo pa zgrda.
Se bo treba odločit za referendum.
Ali res želiš izgledati najmanj 30 let starejši kot si v resnici?
19. Februar 2008 ob 19:04
A ne zgledam starejši na prejšnji fotki?
19. Februar 2008 ob 19:43
Pomemben je tale del: “Pri tem pa ta sfrizirana sporočila v bistvu niso namenjena javnosti, temveč drugim politikom, tako nasprotnikom kot zaveznikom. Politiki s pomočjo medijev ne govorijo nam, temveč drugim politikom. Mi, javnost, smo tu samo zato, da informacijo vzamemo na znanje. Njeni pravi naslovniki jo lahko namreč pravilno razumejo le v luči dejstva, da smo jo vzeli na znanje tudi mi. Smo nekakšna interferenca, vendar za sámo komunikacijo nepomembni.Že od starih časov partijskih kongresov nam ni butalo v ušesa tako nepomembno praznorečje. Takrat smo ga znali vsi prepoznati, dandanes pa le redki. Najbrž preveč verjamemo v svobodo, da bi znali ugotoviti, da je to samo manipulacija.”
Zmer me je zanimal a sem mnenja oblikoval sam in jih kot enaka prepoznal v MCjevih kolumnah a si enostavno “posvojim” njegove trditve….
Vsekakor sem do ugotovitve, da javnost ni pomembna za komunikacijo med politiki, že prišel…
se pa strinjam s tem da je obsesija s politiko, (sploh so pa to takrat počeli VSI), vsaj pri meni, posledica obsesivnega buljenja poročil na RTS ob 19.30 še v čsu 80.ih let… in torej ima neko povezavo s totalitarizmom.
19. Februar 2008 ob 21:00
Oprosti, to je off topic, a ko sem zagledala to slikco, sem rekla: Vau, Blogos ima novega hišnega. Prvič: se te ne da prepoznati. Drugič: izgledaš star, zabuhel in grd. In ker nisi ne eno, ne drugo (no, ja, smo že v letih, ane), ne tretje, daj prosim eno drugo slikco noter. Saj tista stara bi bila v redu, če se ne bi tako grdo držal. Če se pa malo nasmejete vi tukaj na prestolu, pa tudi ne bo konec sveta.
19. Februar 2008 ob 21:33
Na tem blogu sicer ne komentiram, ampak tale nova fotka je pa katastrofa. Brez zamere.
P.S. S to novo fotko boš težko odgnal morebitni novi val gostlniških opravljivcev.
19. Februar 2008 ob 21:33
model. šele dele sem pogledu slikco… res ti ni v ponos. Dj MC, mogoče bi obojavu uno fotko k si sam zanjo rekel “doba ko sem se oblačil kot natakar”
lp in brez zamere
19. Februar 2008 ob 21:51
Zdaj sem se spomnil, na koga me ta slika spominja, če jo pogledaš na hitro.
Na Joerga Haiderja. LOL.
19. Februar 2008 ob 23:26
@david pelko: Pa res.
19. Februar 2008 ob 23:36
Dajana, moški se postara kot dobro vino, večina žensk pa, nasprotno, kot mleko v tetrapaku.
20. Februar 2008 ob 08:30
Mediji počnete marsikaj:
perpetuirati, prominentnost, totalitarizem, legitimira, imponira, velevažnost, trivialnost, paradiralo, disidentstvo, hipertrofija, angažma, evolvirala, delegirali, glamuroznega, afirmativno, dispoporcionalna
in se strinjam, po zaslugi novinarjev gre kultura dialoga in slovenskega jezika k hudiču.
20. Februar 2008 ob 08:51
Maja, what’s the point?
20. Februar 2008 ob 09:00
Oh, saj bi ti odgovorila, pa verjetno nebi razumel slovensko.
20. Februar 2008 ob 10:04
Maja je iz prispevka izbrala nekaj najlepših besed. Zelo so puste in dolgočasne. Pristojijo faci na fotki.
20. Februar 2008 ob 11:57
@majakrižaj:mislim… tale komentar je pa nadvse monološki. in ni vreden komentarja.
20. Februar 2008 ob 14:29
“Najbrz prevec verjamemo v sobodo, da bi znali ugotoviti, da je to samo manipulacija” … Crni, ce bi se dosledno uposteval, bi se po mojm bolj previdno navduseval nad “yes we can”.
Sicer se mi pa (z zamudo) zdi precej berljivo, kar je spisal Clovek. Pravzaprav mislim, da je njegovo mnenje precej blizu Crnijevemu clanku. Saj “smo” zgolj interferenca, kakor piše v originalnem postu.
Clovek: Ni tako problematicno dejstvo, da “nekdo v ozadju” kroji situacijo (prikrita manipulacija, recimo). Meni se zdi bolj nevarna ozadna razpršenost — ko (navidezno usklajeno) manipulirajoce mnostvo ljudi, izmed katerih vsak kroji svoj rajon, fura priblizno enako pridobitnisko filozofijo, nihce izmed njih pa ne vidi celotne slike. (A si gledal film “The Cube”? Podobno) Tako tudi nihce ni odgovoren za (potencialno grozljive) stranske učinke (podivjanega, kompletno out-of-control) sistema. Spet paralela z nacizmom (so shoot me).
Se mnenje mam okrog tezenja s sliko. Tole zna bit kompliment cloveski necimrnosti, ampak Crnijeva identiteta bi po mojm ostala neokrnjena, cetud bi se slikal s crknjeno raco na glavi, saj nismo na lepotnem tekmovanju (btw a ste videli Godlerjevo? zelena smrecica na uhlju, lepo vas prosim. Glasno se zasmejim, vsakic ko ga vidim s tistim narejenim blank izrazom. A mu kdo tezi? Pac samoironicen avtoportret. Hvalabogu, da niso vsi krasni in retusirani). Bolj kot ujemanje slike z masovnimi kriteriji (mladega, zdravega in liftnjenega) lepega videza, se mi zdi pomembno, da je “on” izbral “tale” izraz za “semle”. Dejstvo, da se je obesil brez olepsav, je prej obcudovanja vredno, kakor spotakljivo. Ce bi hotel, da ga nberemo oz komentiramo zarad lepote, bi se lahko zamislili (nad njim in nad sabo). In kaj imate s to starostjo. Pa kaj, ce izgleda starejsi ali mlajsi. Saj veste priblizno koliko je star. In kaj potem, ce izgleda tak al drugacen. Itak ima se nesteto pojavnih oblik, ki jim nismo prica, ker nismo z njim in ob njem. In kaj potem.
20. Februar 2008 ob 14:34
Hvala, Polona. Končno nekdo! S težko muko se zadržujem, da ne bi protestiral proti komentarjem glede avatarja – ali vsaj vprašal, s čim sem si zaslužil to teženje, ko pa se večina ljudi na internetu ne predstavlja niti s pravim imenom in priimkom, kaj šele z obrazom!
20. Februar 2008 ob 15:52
Jaz sem preveč plehka, da se ne bi obregnila ob novo podobo in obvezno omenila suši.
A si že ugotovil, da bi se pisal Carko Mrnkovič, če bi zamenjal prvi črki? Verjetno ja.
20. Februar 2008 ob 21:12
Marko,
zakaj si tako težek? Daj ljudem vendar tisti avatar, ki si ga želijo.
Ti sebe pač lahko kadarkoli pogledaš v ogledalo.
LP
19. Marec 2008 ob 20:27
‘Najbrž preveč verjamemo v svobodo, da bi znali ugotoviti, da je to samo manipulacija.’
ocena: 10+
27. Marec 2008 ob 19:51
[...] sem pogledal dnevno informativno oddajo in slišal, da je Crnkovič za objavo kolumne z naslovom I Feel Politics v Objektivu dobil zaradi uporabe angleškega naslova sicer v Slovenščini napisanega članka [...]