Za narodov blogor

Od 1. julija se nam na slovenskih avtocestah ne bo več treba ustavljati — no, ja — za plačilo cestnine, pa še vozili se bomo za simbolično ceno na kilometer. Sam prevozim na leto okrog 20.000 km, od tega približno polovico po slovenskih avtocestah. Za to sem doslej plačeval kakšnih 300 evrov na leto, po uvedbi vinjet pa jih bom le 55! Ampak zakaj sem potem proti? Zakaj bi se razburjal nad državo, ki mi enkrat za spremembo hoče pobrati manj, bistveno manj denarja, namesto več?

Razumem, da so ljudje — vključno z načeloma bolj pametnimi komentatorji in kolumnisti — zgroženi nad nezaslišanim in nepredstavljivim zločinom Josefa Fritzla. Kljub temu pa bi od teh slednjih vendarle pričakoval malo več zadržanosti (in spoštovanja pravil igre) pri tekmovanju v moraliziranju glede dejanja, ki se morali izmika. Amstetten ni Auschwitz, incest ni genocid. Bom razložil.

Če v katerem slovenskem mediju opazite “ekskluzivni” intervju s holivudskim zvezdnikom — recimo takega —, ne verjemite ničesar. It’s a fake. Nekdo v Cannesu se je naredil Francoza in vas vrgel na finto. Ali recimo takega, na Planetu:

Aja, saj gre za isti intervju.

Pred desetimi leti je bila priljubljena reklama za laško pivo, morda se je še spomnite. Sicer polnoleten, čeprav za oglaševalsko korektnost premlad paglavec z oranžnimi lasmi v njej razlaga, da je v življenju zamenjal dve državi, tri fotre, štiri barve las in šest najljubših bendov — ampak laško je pa še vedno zakon! Sam bi danes dodal tole: v tem času smo zamenjali tri predsednike, štiri vlade in skupaj okrog pet direktorjev ATVP in UVK — ampak Pivovarna Laško je pa še vedno zakon!

Zjutraj sem šel na tržnico in v Sofrici spil kavo z Reporterjem. Prva številka odpadniške revije, ki sta jo ustanovila Šurla in Kršinar in konzorcij razočaranih ob neimenovanju kolovodje za odgovornega urednika Maga, zgleda kot Mag sam, samo slabše. Kar se Janezek nauči, to pač zna. In kdo bi sploh bral revijo, ki objavlja tako idiotske in dizgasting byline fotke svojih kolumnistov?

She’ll kill us all. Believe her or not.

Ivan Puc je v kolofonu naveden kot namestnik in pomočnik odgovornega urednika. Še vedno pa je naveden tudi v kolofonu Dela kot urednik notranjepolitične redakcije. To bo še zabavno.

Zdaj imamo že kar štiri revije, ki nas razveseljujejo z enim in istim konceptom naslovnic. S temi diletantskimi, kao karikaturnimi fotomontažami izhajajo tako Mag kot Demokracija in po novem tudi Reporter, občasno pa tudi Mladina.

Nikoli nisem razumel, kako je mogoče lansirati neko ne ravno ciklostirano publikacijo v pičlih dveh mesecih. Že vzpostavljanje ekipe in vseh operativnih parafernalij, ki jih v tisku rabimo, zahteva veliko časa, a to je še najmanj. Manj mi je jasno, kako dobiti zagonski kapital. Vendar je ta branža tiska v tem smislu iznajdljiva — resnici na ljubo pa tudi lahkomiselna — že od samega štarta Maga. Samo da ne bo Šurla ostal z dolgo šurlo.

Pet minut po tem, ko sem prišel domov, je že zvonil poštar. Prinesel je paket od Manufactuma. Superge so genialne!

Tako kot Maribor frustrira nekdanjega urednika Totega lista Srečka Niedorferja, ki v reportaži o štajerski metropoli — pod dramatičnim naslovom “Čakajoč na konec petstoletnega prekletstva” — v prejšnjem Objektivu žaluje za nekdanjim Ezl-ekom, je nekoč frustriral tudi mene. (Pa ne zaradi Ezl-eka, ki ga že takrat ni bilo.) Ampak jaz sem bil star osemnajst let. Obžalovati že davno izginulo, tipično malomeščansko, sicer simpatično prismojeno družbeno in družabno institucijo, kjer so sloneli gigrli in ogovarjali mimoidoče frajle? Moj Bog, s temi ljudmi tam zgoraj desno je nekaj resno narobe!

Na spodnji fotografiji je Oskar sredi svojega klasičnega manevra, ki ga izvede skoraj vedno, kadar nečesa ne dobi ali ne sme: leže na tla. Tokrat ga je prijelo v nedeljo na pokopališču, ko smo bili na babičinem grobu. Problem je bil v tem, da mu nisem pustil jemati v roke (prevračati) svečk na grobovih.

Spodaj levo konica prababičinega čevlja, zgoraj desno konica moje superge.

Pa ne, da bi jokal ali kako drugače sitnaril. Če ga pustimo, samo malo poleži, potem pa vstane in gre naprej, kot da se ni nič zgodilo. Na razlog za svojo trmo je že pozabil.

Današnje Nedelo je kot novico dneva — namreč najbolj prominentno izpostavljeno informacijo na prvi strani — prineslo komentirano poročilo o tradicionalnem pohodu Pot ob žici (oz. pohodu po poteh okupirane Ljubljane, kot so včasih temu rekli) pod anahronističnim, komunističnim, borčevskim, z današnjega medijskega stališča naravnost debilnim in še slovnično nepravilnim naslovom Skrb za zdravje in zgodovino mesta heroj. Ali je to sploh mogoče? Očitno je. Komu je pa sploh kaj mar za časopisne naslove?

A kakorkoli: je bila ta čudaška oblika ideološke rekreacije najbolj pomembna stvar, ki se je v soboto zgodila?

PS: Končno smo prejeli odgovor, ki smo si ga želeli in ga težko pričakovali:

“SKLEP: Otrok OSKAR CRNKOVIČ je sprejet(-a) v Vrtec Pod Gradom, enota POLJANE, Poljanska c. 21, z dnem 1.9.2008.”

Strahovi so bili odveč. Problemi, o katerih pišem v Janini kolumni, pa seveda ostajajo relevantni. Kako naj starši zavrnjenih otrok ugotovijo, kdo jih je ogoljufal? In tudi če izvejo, kako naj ukrepajo?

Denunciantski dinozaver Dular je kot gasilec, ki ne more pogasiti požara. Zato se vodja sektorja za slovenski jezik pri MK in siva eminenca ukrepov proti tujejezičnim naslovom v medijih v svoji nemoči spravlja na ljudi, ki prižigajo cigarete ali svečke na rojstnodnevnih tortah. Dular je v službi zato, ker je slovenščina ogrožena. Še več! Njegova naloga je, da vsak dvom o tej nikoli dokazani in nedokazljivi ogroženosti tudi ovrže.