Delati se Francoza
Četrtek, 22. maj 2008Če v katerem slovenskem mediju opazite “ekskluzivni” intervju s holivudskim zvezdnikom — recimo takega —, ne verjemite ničesar. It’s a fake. Nekdo v Cannesu se je naredil Francoza in vas vrgel na finto. Ali recimo takega, na Planetu:
Aja, saj gre za isti intervju.
Oh, ta Cannes … Marcel Štefančič se je zadnjič posmehnil, da je na festivalu več Slovencev kot Francozov. Vem. Tudi jaz sem tam že delal gnečo. Od začetka do konca festivala, kot akreditiran poročevalec, sem bil tam samo enkrat, privatno pa še nekajkrat, ko sem skočil dol kar tako za hec, za konec, zadnji vikend, in si morda ogledal tudi kakšen film. Bivša žena, ki dela v Cannesu gnečo že kakšnih dvajset let, mi je rihtala karte ali prepustnice od nekoga, ki je že šel domov.
Kaj bi dal, da bi imel v arhivu tisti tekst, ki sem ga o kanskem festivalu napisal leta 1993 za Razglede! Pisal sem sproti, seveda, za kakšnih petnajst strani ga je bilo, ker naslednji teden je številka že izšla.
Tisto leto je bila odlična letina: v sélection officielle smo gledali Schumacherjev Prosti pad z Michaelom Douglasom in Robertom Duvallom, Wendersov Tako daleč, tako blizu, Gole Mikea Leigha z Davidom Thewlisom in pokojno Katrin Cartlidge, Klavir Jane Campion in Zbogom, moja konkubina Kaigeja Chena. Zadnja dva sta si tudi delila zlato palmo. Izven konkurence pa so vrteli še Harlinovega Cliffhangerja s Stalloneom. Popoldan pred večerno projekcijo so za vzdušje spuščali umetni sneg. Bil je zelo dober fake. Spomnim se, da sem odhajal s kosila proti festivalski palači, ko sem opazil padavine. Bilo je sončno, najmanj 25 stopinj! Ali pa je mogoče prišlo do ekološke katastrofe? Kosmičev je bilo v zraku vedno več in po vsem mestu. Dobra finta. Bil je samo Cliffhanger.
Vzdušje v Cannesu je med festivalom sicer razburljivo in prijetno napeto, vendar za novinarje tudi stresno in prav nič glamurozno. Še zlasti za slovenske. Ker mediji, ki se akreditirajo, tja pošiljajo v glavnem samo enega novinarja, ta poskuša videti čim več filmov — ne pa da bi si jih razdelil s kolegi, kot si to lahko privoščijo bogati mediji. Tako en človek vidi ali poskuša videti — če urnik projekcij v različnih dvoranah to le omogoča — po štiri, pet, celo šest filmov na dan. To zjutraj pomeni skok iz postelje oz. kopalnice v hotelsko zajtrkovalnico, kjer zeksaš kavo in potem z brioche v roki letiš na jutranjo projekcijo, ki se sicer začne ob 8:30, vendar si je treba zasesti dober sedež v dvorani. Organizatorjev prav nič ne briga, če število akreditiranih novinarjev presega kapacitete sicer orjaške Salle Lumière s skoraj 3000 sedeži. In tako naprej do poznega večera. Vmes pa še jej in pij in predvsem poročaj za svoj dnevni medij!
Je pa seveda res, da gledati filme v kinu z največjim platnom v Evropi, širokim kar 22 metrov — v Cannesu, na festivalu! —, odtehta marsikaj.
Med festivalom so vsak večer partiji, sprejemi, otvoritve, na katere pa slovenski novinarji — in filmarji, razen morda iznajdljivega in well-connected Andreja Košaka — ne pridejo, ker jih nihče ne povoha. Nihče pa jih ne povoha zato, ker nikogar ne zanimajo majhni mediji in kinematografije, za nameček pa se naši rojaki najraje držijo zase in stanujejo v poceni hotelih, kjer nimajo s kom minglati.
Velike zvezde v Cannesu ne dajejo intervjujev, razen morda za največje medije ali press poole (ki jih obvladujejo največji mediji). Če so na festivalu zato, da bi promovirali film, potem intervjuje seveda dajejo, vendar ne ekskluzivnih. Pred projekcijo filma je tiskovna konferenca, na kateri lahko kdorkoli vpraša karkoli — kar izkoristijo vsi razen slovenskih novinarjev —, eventualno pa producent ali distributer priredi tako imenovani junket, skupinski intervju, nekakšno simultanko, v kateri deset do dvajset novinarjev postavlja vprašanja. Vsak novinar lahko objavi karkoli, tudi če je zvezdnik odgovoril na vprašanje drugega novinarja, vendar seveda nikoli v premem govoru kot serijo vprašanj in odgovorov — po siromašni slovenski tradiciji novinarskih žanrov kaj drugega pač ne velja za intervju —, predvsem pa ne kot ekskluzivni intervju.
Zgoraj omenjeni “ekskluzivni” intervju — značilno podtaknjen več kot enemu mediju, kar bi ekskluzivnost že tako ali tako anuliralo, tudi če bi dejansko obstajala — je moral nastati bodisi na novinarski konferenci ali na junketu. Ni problem: na mizo postaviš napravo in snemaš. Lahko si tudi ves čas tiho. Pretipkaš, prevedeš, malo editiraš, pa je. Junak si že zato, ker si se na nekaj metrov prbližal Penelope Cruz! Ali komu. Jaz sem bil najbliže recimo Robertu De Niru enkrat na tiskovki.
Za dotičnega kolega ne vem, ali objavlja take zadeve tudi v hrvaških medijih ali pa so ga tam že pogruntali. Naši ga še niso. Spomnim se ga s Sobotne, kaj vse je prodal Lorenciju za suho zlato! Ali pa so ga že, pa bralci oz. uporabniki (mobilnega) interneta še niso pogruntali medijev, ki to objavljajo.
Objavljeno v Četrtek, 22. Maj, 2008 ob 23:22 v kategoriji Po defaultu ZNB.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
31 komentarjev na “Delati se Francoza”
Komentiraj
Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.
23. Maj 2008 ob 00:13
Marko, si spoznal kako zvezdo tudi osebno? Komu stisnil roko? Vsaj Slyju?
23. Maj 2008 ob 00:17
in to razkriješ šele po “štiriindvajsetih letih”. mi pa živimo ves ta čas v temi.
23. Maj 2008 ob 00:44
Iztok: Žal ne.
23. Maj 2008 ob 01:04
patetično “novinarstvo”
patetičen zapis
u vrag še 1 rmen blog!
23. Maj 2008 ob 06:12
Objektiven prispevek o slovenskem filmskem novinarstvu.
23. Maj 2008 ob 06:55
Marko, mislim, da oba veva, da se v podobnih primerih za ekskluzivnost lahko slovenski novinarji obrišejo pod nosom. In da so od intervjujev hujše samo še “podtaknjene” novice, ki pred izidom filma z določenim igralcem7igralko preplavijo medijev v stilu “Igralka XXX je izjavila, da spi gola in da snema novi film AAA…” ali pa “Igralec YYY je priznal, da je včasih pil alkohol, v novem filmu ZZZ pa igra ozdravljenega alkoholika…”
Prednost intervjujev 1 na 3000 je seveda v enostavnosti, do prihoda digitalnih medijev pa se je take intervju dejansko dalo prodati za ekskluzivo, ena na ena s Penelope Cruz. Sedaj ni več tako, “intervjuje” lahko spišeš iz svojega stola, ali pa vzameš že narejene izdelke. Pomisli! Stjepan je ekskluzivnost dokazoval s sliko sebe in intervjuvanim igralcem/igralko. Kot da se ponavadi Hollywoodska smetana ne mara fotografirati z oboževalci.
Sam temu sploh ne bi rekel filmsko novinarstvo. To je propaganda. Plain and simple.
23. Maj 2008 ob 08:42
Aha, a tako laufa tale reč! Ker jaz sem se vedno čudil vsem ekskluzivam po naših majhnih cajtengih. Zdaj je vse jasno.
23. Maj 2008 ob 09:18
Sprašujem se, ali so pomembni zvezdniki in približevanje njim, ali denar, s katerim plačajo novinarje za opravljeno delo.
Odgovor je oboje in kakor kdo.
Pa vendar je ves kažin res zanimiv.
Sicer pa je vsa stvar vsebolj sintetična.
23. Maj 2008 ob 09:39
Jaz pa sem spoznala Christopher-ja Leeja na primer. In dobila ekskluziven intervju-samo na žalost za bolj butast medij. Spoznala sem tudi Keifer-ja Sutherlanda ampak v nekih drugih okoliščinah. Pa Robina Williamsa tudi. Ne vem ali smo resnično tako pod vplivi medijev, in resnično se štejem za nekoga, ki mu slava ne gre ravno do živega, ampak karizma teh ljudi me je dobesedno odpihnila.
Po drugi strani pa je ena moja prijateljica odšla ne večerjo z zelo slavnim ampak slabim igralcem šit ne morem se spomniti imena, v teh zanič akcijskih filmih igra, aja. Van Damm (spelling???))in mi je povedala, da je med večerjo umirala od dolgega časa, tip ni imel prav nič za povedati. Ves čas je škilila v njegovega prijatelja, ki je bil veliko bolj zabaven in luškan-ampak na žalost že zaseden.
23. Maj 2008 ob 09:53
Kar pravšnji opis stanja Marko. Novinarji zgolj hodijo po projekcijah in ponavadi prepisujejo sinopsise filmov. Seveda se da dobiti tudi kak eksluzivni intervju. Sestre Nanut, ki so delale za HTV, oddajo Glamour Caffe, sedaj pa za TV Nova so imele pred kamerami Harrison Forda, Emmo Thompson, Anthony Hopkinsa…naši pa nič. Res se premalo muvajo po zabavah in bolj držijo sami zase. Včasih delujejo kot Albanci v pokojni JLA. Sicer pa se lahko mirno vsedeš na teraso hotela Martinez npr. in boš odkril da za sosednjo mizo pije Dennis Hooper, dve mizi proč je Charlote Rampling, s svojo agentko se desno ukvarja Michael Haneke…samo vprašati jih je treba. Toda Slovenci se obnašamo do njih kot “bogaboječi”. Letos sem takole mimogrede na ulici spoznal Brian de Palmo. Ni vraga če bi ga prosil za intervju, da bi ga dobil. Je bil čisto simpatičen sogovornik. Pozdrav iz Berlina
23. Maj 2008 ob 10:07
tudi sam sem ze delal gneco. zal brez akreditacij. bede je vsaj 10x toliko kot blisca, narejenega pa sploh najvec.
slovenci smo razred zase. ce sem ze kje koga srecal, mu je bilo podcastjo pozdravit, bog ne daj pochetat – ja vem, slabo za imidz. druga zgodba so juzni sosedje.
ne bom nikoli pozabil dveh frac, ki sta se pred menoj drenjali za ograjo pred rdeco predprogo na prvi dan. spedenani v nulo, vecerni toaleti tip-top. cemu nista na drugi strani mi je razkril detail – vsaki so izza oblekic/krpic se vedno gledale etikete
cannes je bolj trg, market. filme se hodi gledat na druge festivale.
23. Maj 2008 ob 10:09
Andrej ima prav. Cel kup ljudi srecas po kaficih kjer debatirajo in se nastavljajo soncku. treba je samo stopit do njih. za fotko preverjeno deluje.
23. Maj 2008 ob 10:20
Dve leti nazaj sem na Berlinalu na nekem afterpartyju za pet minut falil Alana Rickmana. Vatamistejkatumejka …
23. Maj 2008 ob 12:40
Trač
23. Maj 2008 ob 12:42
Postanem kar slabe volje, ko berem o tem, kaj se dogaja v sodobnem novinarstvu. Eden mojih največjih novinarskih uspehov je ta, da sem bil več kot uro na samem z Gabrielom Garcio Marquezom, pogovarjala sva se o vsem mogočem, takoj po koncu, ko so spomini še sveži, sem si vse skupaj pridno zabeležil, ampak intervjuja z njim pa nimam in ga ne morem objaviti, ker mi ga ni dal.
23. Maj 2008 ob 14:18
@Crni: Bivša žena dela v Cannesu? Dej zrihti kakšno karto… za drug let.
@Marko Jenšterle: Ni ti dal intervjuja, lahko pa napišeš o tem, kaj sta se pogovarjala itd. Saj si že, ane? Lahko pa ga prosiš, če ti odgovori na par vprašanj, da bi zelo rad kaj o tem napisal. Saj se da vse zmenit.
Jaz sem pri svojih sedemnajstih srečala na Olibu Šerbedžijo… pa nisem mogla narediti niti intervjuja… kaki intervjuja… še ust nisem mogla odpreti. Bulil je vame, jaz pa stran.
Ni bilo intervjuja. Hej, mogoče bi ga naredila zdaj?!? Ima kdo njegov mejl?
23. Maj 2008 ob 14:19
Veliko sem že prebrala intervjuev s podpisanim novinarjem, v Glosu je skoraj vsakič. Zapomnila sem njegovo ime, ker mi je bilo fascinantno koliko zvezd je že intervjual. A Teo Hegeduš vleče za nos? Nikoli nisem pomislila, da bi si intervju lahko kar izmislil. Andrej ima prav, vse to sem že videla na HTV. In zakaj krasna punca kot je Penelope, ne bi dala Hundiću intervju? A ta Hrvat, da je takšen lopov, praviš.
23. Maj 2008 ob 14:27
Dajana: Jaz sem vsako poletje pri sorodnikih na Braču. Dino Dvornik mi je skoraj sosed. Filip Šovagović tudi. Čisto v redu ljudje so. Šerbedžijev mail rabiš, ni blema bom zrihtala…
23. Maj 2008 ob 14:30
Jasna:
23. Maj 2008 ob 14:52
Jasna: Saj si nič ne izmisli. Saj objavi objavi samo to, kar ljudje rečejo. (Najbrž.) Ampak on je samo snemal in mogoče postavil eno vprašanje med množico drugih. Problem je v tem, da zavaja bralce (z vednostjo uredništva ali brez nje), ker zamolči, kako je nastal intervju. To je goljufija.
Da je Hrvat, je verjetno naključje – razen če koga prepriča s tem, da je kot Hrvat boljši od slovenskih novinarjev v Cannesu, ki so … glej zgoraj. Sicer pa imamo tudi med domačimi kolegi modele, ki počnejo (ali so vsaj počeli) isto. Ravno zadnjič mi je Marcel razlagal, kdo je bil med slovenskimi poročevalci iz Cannesa pionir nastavljanja kasetarjev na tiskovkah in ekskluzivnih intervjujev, ki so iz tega nastajali.
23. Maj 2008 ob 16:20
Jaz sem pa mislila (ker je Hrvat), da ti je kaj Boro razlagal, ampak sem se spomnila, da je čudak v Beogradu.
V Glosu je razlagal ( Hundić) kako je prišel v hotelsko sobo, kako je Sharon Stone videti še bolj čudovita v živo.. in takšne fore. Saj ne mislim, da imaš kaj proti hrvaškim novinarjem, Hrvat – tat se rima pa me malce asociralo. Bi kar verjela, da tako delajo. Hudo!
Gledam tisto tvojo fotko v Bukli in se sprašujem, kdo je večji
umetnik? Ti ali fotograf? Ti – zato, ker znaš narediti pogled, ki ubija in kao “neurejen” videz, ali fotograf, ki je to naredil v črno-beli tehniki. Najbrž oba. Še nekaj bi v zvezi tega, ampak moram iti…
23. Maj 2008 ob 16:26
Jasna: Kdor je samo gledal, še nikoli ni postal umetnik.
23. Maj 2008 ob 19:26
Na žalost je res tako. Na žalost je pa tudi tako, da Stjepan zares dobiva intervjuje – tudi eksluzivne – zato Marko je pričakovati, da se boš omenjenemu novinarju tudi javno opravičil, k’neda?
Vsem bebčkom, ki pravite: “a sedaj mi je pa jasno”, pa lep pozdrav.
23. Maj 2008 ob 21:08
[...] se da lepo navezati na Crnkovičev tekst o Cannesu. Povezava mogoče ni takoj vidna, vendar oba primera govorita o medijih in smislu [...]
23. Maj 2008 ob 22:10
…v zvezi fotke, a je bolj važna kravata od glave? Saj vem, da se glave režejo zaradi kompozicije, ampak odrezal je preveč. In zakaj me to briga? Saj veš zakaj, slikca bo šla v magnifax. “Kdor je gledal, še nikoli ni postal umetnik”. Ne vem, ne vem nekaj clinteastwoodovskega je v tem gledanju. Od koga si se to naučil? To sprašujem, ker jaz sem se vse naučila od drugih. Recimo, ko Patricia Arquete v Lost Highway pride mehaniku po avto sem si osuplo pomislila:” Joj, kako ona zna!” In sem se tudi jaz tako naučila, in potem vi lepo berete zgodbice z rockerji.
24. Maj 2008 ob 13:31
Dajana: Gre za to da Garcia Marquez ne daje intervjujev. To sem vedel že v naprej, a sem na tistem srečanju vseeno vprašal, če bi mi ga mogoče enkrat dal, hkrati pa mu povedal, kako vem, da jih ne daje, ker jih sam dela. Eden njegovih zadnjih je bil recimo s Subcomandantom Marcosom.
24. Maj 2008 ob 13:45
Marko Jenšterle: Škoda. Mislim pa, da je imela Astrid Lindgren podobne probleme. Ona je sicer dajala intervjuje, imela pa je ogromno pošte od otrok in šol iz vsega sveta in nekaj se jih je pritoževalo (je povedala v inervjuju haha), zakaj jim ni takoj odgovorila na njihova vprašanja oz.dala avtogram. Mislim, da morajo imeti ti veliki kar probleme s popularnostjo.
24. Maj 2008 ob 22:41
Dajana: Jaz sem ga takrat povabil naj pride na našo gledališko predstavo, pa mi je pojamral, da žal ne more nikamor v javnost, ker takoj planijo nanj. Tudi po najinem pogovoru na mehiškem kulturnem ministrstvu so ga takoj napadle uslužbenke in uslužbenci s knjigami (zase in za prijatelje) ter prošnjami za podpise. Ne vem, če veš, ampak že dalj časa pripravlja knjigo o Castru. Nekoč je izjavil, da je samota velikih diktatorjev primerna samo še s samoto velikih umetnikov.
25. Maj 2008 ob 09:13
imam občutek, da bo knjiga o Castru napisana v naklonjenem tonu.
25. Maj 2008 ob 11:19
Vanja naklonjena sta si pisec in glavna oseba v knjigi. A misliš, da v življenju delata prav?
6. Junij 2008 ob 12:09
Ja, sestre Nanut so meni ful všeč, sta zelo sposobni, prodorni in simpatični.
Glamur Caffe, kasneje Shpitzo (ki ji je kvaliteta počasi padala) sem včasih še samo zaradi Nanutk gledala.:D
Sicer pa moje skromno mnenje je, da so hrvaški novinarji, tako ‘terenski’ kot tisti v studijih, recimo kakšni voditelji, veliko bolj kvalitetni od slovenskih.