Referendum o pokrajinah ni bil najbolj brezvezen, kar smo jih imeli. Spomnite se referenduma o nedeljskem delu, pravici samskih žensk do umetne oploditve ali celo o TET3. To so bili brezvezni referendumi, če mene vprašate. Razdelitev države na pokrajine je birokratsko dolgočasna in neideološka tema, ki ljudi pač ne zanima. Vendar to še ne pomeni, da je šlo za vprašanje, na katerega volilcem ne bi bilo treba odgovarjati.
Jutri gremo na morje. V gozdiček pod mavrico.
Fotografijo sem posnel lani z balkona po dežju. Neostra je zato, ker sem digitalni zum od N95 navil do konca.
Takšen pa je bil pred enim letom Oskar, pri osmih mesecih. Poležaval je v lupinici in dal mir. Letošnje počitnice bodo v tem smislu bolj aktivne.
Upam, da mi bo ostalo dovolj časa, da medtem še kaj postorim. Popraviti in dokončati moram prijavo projekta in prezentacijo za nadzorni svet, tu in tam kaj nalepiti na blog, zraven pa še kaj prebrati. S sabo bom vzel Ambrožičevo Novljanovo stoletje, Kompetentnega otroka Jesperja Juula in Vidmarjeve long-time-no-read Obraze. No, pa tudi kolumne bo treba pisati. Kolumnisti niso nikoli na dopustu.
Toliko. Maile bom bral enkrat na teden, če se mi bo ljubilo.
Povprečna bruto plača je med 2004 in 2007 narasla za 20%. Minimalna bruto plača je v istem obdobju narasla za 19%. Povprečna starostna pokojnina je narasla za 14%. Leta 2007 je bilo 37.500 več delovnih mest kot 2004, brezposelnih pa okrog 25.000 manj. Stopnja zaposlenosti (67,8%) je nad povprečjem EU (27), stopnja nezaposlenosti (4,9%) pa pod njim. Neto plače so se zaradi nižje obdavčitve leta 2007 zvišale za 4,2%. Razlika med povprečno plačo moškega in ženske se zmanjšuje in je skoraj pol manjša od povprečja EU (15). Od 2004 do 2008 se je zaostanek Slovenije za povprečno gospodarsko razvitostjo EU zmanjšal s 85 na 92%. Kupna moč prebivalstva pa se je med 2003 in 2007 vsako leto zvišala za dobre 3%.
Tole je moje jutrišnje predavanje na Blogresu. Napisal sem ga danes popoldne v enem nonšalantnem zamahu. Po mojem sem postavil svoj rekord v količini teksta na časovno enoto. Zadevo sem ves teden odlagal, seveda pa v ozadju ves čas premleval. Na koncu je kar bruhnilo iz mene.
Upam, da s predobjavo na blogu ne bom koga odvrnil od tega, da bi me jutri prišel poslušat v živo v Cankarjev dom. Lahko pa namesto komentarjev pridete na predavanje in poveste svoje pripombe osebno, ko boste na koncu prišli do besede.
Eventualnih komentarjev nocoj ne bom komentiral — ker nimam časa —, bom pa jih na vsak način vsaj zjutraj prebral in morda tudi upošteval. Kaj pa veste, morda bodo odgovori na vaše komentarje vključeni že v predavanje?
Seveda pa v predavanje v nobenem primeru ne bo identično s tekstom, ki sledi spodaj.
Se vidimo jutri!
Včeraj in predvčerajšnjim mi je uspelo z Nokio posneti dve dobri fotografiji. Dandanes sem že malim zadovoljen, ampak vseeno.
Včeraj sem šel mimo Metalke in si ogledal RoboVoxa.
Zdi se mi odlična ideja, skulptura, instalacija, kakorkoli že to imenujete. Interaktivni konceptualni kip je definitivno za današnji čas, četudi ni po meri kiparstva, kakršnega smo navajeni. Vsekakor pa moja fotografija dokazuje, da še kako paše na ploščad pred Metalko (če že ne na Vodmat ali v Krakovo). Mesidža “mu” sicer nisem poslal, ker se mi je mudilo — pa tudi težav s svobodo govora nimam, da tako rečem —, ampak mogoče se bom v naslednjih dneh še vrnil. Škoda, da bo postavljen samo do nedelje. RoboVox bi moral ostati. Stavim, da bi hitro postal ljubljanska ikona.
V sredo je minilo eno leto, odkar je umrla Oskarjeva babica. Šli smo na grob, prižgali svečke, položili aranžma, se pogovarjali z njenimi prijatelji, ki smo jih tam srečali. Nakar je prilezel mimo polžek. Res je bil počasen. Vsaka druga žival bi mi že zdavnaj pobegnila, preden bi mi jo uspelo fotografirati. Nokie so najpočasnejši fotoaparati na svetu. Še dobro, da imajo vsaj makro način.
Kot vedno sem tudi v predzadnji številki Obrazov prebral kolumno Mance Košir. Tokrat je govorila o očetovstvu in na primerih Petra Hawline in Matjaža Gantarja izpeljevala misel, da je duh pokojnega dr. Janeza Ruglja še kako živ in aktualen.
Hawlina je rekel, pravi Manca, da se strinja z Rugljem, da otrokom naredijo največ škode mame s svojim “komandiranjem” in “razvajanjem”. To pa zato, ker da “očetov ni več”, tako rekoč. “Odsotni očetje so značilnost tega zmaterializiranega sveta.”
Nikoli nisem bil Rugljev fan, nasprotno, z njim sem celo polemiziral — ne v strokovnem smislu, seveda, samo na živce sta mi šla njegov mačizem in prezirljivost do homoseksualcev in emancipiranih žensk. Njegove psihosocialne diagnoze Slovencev pa so bile v glavnem točne, vključno z razlago fenomena alkoholizma in slabičev, ki so jih na rob in čez pripeljale dominantne zafrustriranke.
Beri naprej »
Kam in kdaj je šla v Ljubljani na WC, je bilo edino, česar o Lauri Bush v začetku tedna nismo izvedeli. Prvi dami ZDA se opravičujem: to ne leti nanjo. To leti na slovenske medije, ki so servilno spremljali vsak njen korak, kot da so restavracija, trgovina, galerija — da ne rečem Jakopič in Grohar — šele z njenim obiskom dobili svoj smisel. Diskrepanca med epohalnostjo visokega obiska, kakršno so prezentirali mediji, in dejansko nonšalanco neposvečene javnosti je bila neponovljiva. Za božjo voljo, saj vendar nista prišla Sarkozy in Carla Bruni! Ljudje so ves ta cirkus spremljali s privzdignjenimi obrvmi in z zdravo človeško radovednostjo — kar je bilo edino normalno.
Dobro, da imamo filozofe. Filozofi govorijo pomembne stvari, ki jih večina ne samo ne zna izraziti, temveč je tudi kot tema ne zanima. Ker je filozofiranje na žalost sinonim za nakladanje, filozofe posluša ali bere le malo ljudi. Vendar njihov vpliv ni tako majhen, kot bi iz tega lahko sklepali. Bolj ko je družbeno ozadje podivjano, brutalno, plehko, (samo)slepilno in zlagano, večji je vpliv filozofov. Ljudje jih v takih razmerah bolje in tudi raje slišijo in razumejo.
Tako je Mladen Dolar v intervjuju v predzadnji Mladini povedal tudi tole: “Masivni vzpon etičnega diskurza v zadnjih desetletjih je nadomestek za odstotnost prave politike.” S tem se lahko samo strinjam. A ker sem sam filozof le toliko, kolikor s filozofi držim — in kolikor imam možnost propagirati in nadaljevati njihove misli —, bi rad opozoril na še bolj aktualen aspekt tega istega problema “masivnega etičnega diskurza”.
Včeraj zjutraj sem šel v trgovino po mleko. V kotu hladilnika s tetrapaki je bilo že na prvi pogled nekaj narobe. Bil sem še malo v komi, ampak sem napel oči in na embalaži, ki je prej še nisem videl, prebral naslednje: “mu”. Ker sem ozaveščen potrošnik, ki celo v štacunah (in v komi) gleda okrog sebe, se mi je takoj posvetilo, za kaj gre: to je zdaj to, kar so Ljubljanske mlekarne napovedovale na nalepkah na starih tetrapakih že nekaj časa, češ, za vas pripravljamo novo embalažo. Ali nekaj takega.
Kako lahko nekomu pride na misel, da mleku da ime? Ah, v marketingu je vendar vse možno. Toda pozor! Ali ni blagovna znamka “mu” — za mleko, če že ne za kaj drugega — veliko boljša kot recimo “excelsior” ali “phantom” ali “iz našega hleva”? Seveda je. Toda to je obenem edini argument za to, da so mleko poimenovali “mu”.
Včeraj opoldne sem bil na tiskovni konferenci v Kinoteki. Samo Rugelj (založba UMco) je predstavljal knjigo Marcela Štefančiča, jr. Zadnji film. Vzpon in propad novega Hollywooda in v sozaložbi s Kinoteko tudi prevod leksikona Knjiga o filmu (The Cinema Book) Britanskega filmskega inštituta (BFI).
Takole mi je Marcel potem poziral pred kamero.
