Za narodov blogor

Ob nedavnih debatah v zvezi s kritikami narodnozabavnega entertainmenta sem se spomnil na intervju s Slavkom Avsenikom, objavljen 7. januarja 1994 v Razgledih. Zadeva je zgovorna in bi lahko še danes pojasnila mnoge dileme — tako dejanske kot namišljene — med poljudno in rafinirano glasbo in kulturo. Seveda pa bi za to bilo potrebno prebrati integralen intervju. Iz razlogov, ki bodo delno pojasnjeni v nadaljevanju, ga sicer nimam namena ponatisniti v celoti, vendar se poanti kljub temu ne bi rad odpovedal. Upam pač, da bo iz anekdotičnih okoliščin, v katerih je nastal ta zame in za morda še koga drugega nepozabni intervju, vendarle mogoče razbrati kaj relevantnega tudi za današnji čas.

S pomočje kolegice z Dela sem si priskrbel kopijo intervjuja iz dokumentacije in šel na kratko, a poučno pot spominov in tovarištva.

Miša Molk je varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija že nekaj mesecev, vendar je opozorila nase šele ta torek, ko je nastopila s komentarjem na Vesti. V njem je skritizirala Borisa Kopitarja zaradi “cenenega in zaigranega patosa” pri vodenju dobrodelnega koncerta za pomoč prizadetim v nedavnem neurju. “Podajmo roko sočloveku, morda bomo jutri tudi mi potrebovali njegovo dlan,” se je glasil po njenem inkriminirani voditeljev stavek.

Da si je drznila izraziti svoje ekstremno in ekscentrično mnenje o Kopitarjevem vodenju, je popolnoma neverjetno. Kaj si je vendar mislila?

Pikele in Torjanda sta čista fikcija. Gre za imaginarni lokaciji, ki sem si ju izmislil v otroštvu. Čeprav sta imeni potonili v pozabo za cela desetletja, se mi je zazdelo, ko mi je mama prejšnji teden to omenila, kot da sem bil tam nazadnje pred kratkim.

Na Pikele in Torjando sem šel med igro. Če me je kdo vprašal, kje je to, sem odgovarjal, da ne vem. Nekje tam pač. In ja, po mojih pravilih se je kdo ve zakaj reklo na Pikele in na Torjando, ne v.

Spomnim pa se, da je oče sčasoma začel uporabljati besedo pikele kot evfemistično eksklamacijo — po mojem nekaj takega, kot nekateri danes rečejo pismo ali pišuka.

Nisem vedel, da je mama imela ves čas spravljena kakšna dva ducata živalic, s katerimi sem se rad igral. Tudi teh sem se spomnil do zadnje podrobnosti, ko sem jih po vsem tem času zagledal. Prinesli smo jih v Ljubljano. Oskar jih zdaj stresa iz pločevinaste škatle za kekse in zlaga nazaj not. V glavnem seveda ležijo po vsem stanovanju.

Živo se spomnim celo vonja gume, iz katere so narejene, pri zgornjem ježku pa pa tudi nežno pikajočega otipa bodic.

Tudi če bi živalce izgledale kot nove, še vedno ne bi mogle skriti svojih early sixties značilnosti — tako skromnosti izdelave kot provizorične domišljije. Ampak ali so zato res kaj slabše od današnjih figuric? Po mojem ne.

Pa tudi sicer se glede na starost kar dobro držijo.

Temu kužku pa je bilo ime Rarek. No, v bistvu mu je še vedno tako ime.

Le zakaj mnoge ženske mislijo, da je Janša lep moški? To je mogoče razložiti samo s tem, da izvršna moč odtehta virilne pomanjkljivosti. Saj se vendar drži kot kamen! Ali vsaj kot kamen — če se slučajno nasmehne —, ki ga je s stoletno vztrajnostjo zmehčala voda! Tudi pleše so lahko šarmantne, a ne Janševa. Tudi moški s polnimi ustnicami so lahko čisto v redu, toda ne on s svojo arogantno šobo. Janša nima ksihta za politika. Najboljša stvar na Janši je Urška, kar pa je sploh krivica.

Ta nesramni začetek je davek tokratni temi, da z aktualnim premierom ni nič tako narobe, kot veliko ljudi in še več medijev misli. To so namreč argumenti, ki jih nobenemu politiku ni treba poslušati — res pa je, da ni nič narobe, če jih slišijo. Toda o tem paradoksu na koncu.

Prvi klic v petek zjutraj, po vrnitvi z morja, je bil z Mobitela. Ura je bila četrt na deset, bil sem še v postelji, Oskar se je tudi ravno zbudil in začel plezati po meni. Domov smo prišli okrog enih, spat sem šel ob treh. Šli smo dan prej, kot smo nameravali, verjetno bi bilo v petek več prometa. Kakorkoli, ženska z Mobitela se je predstavila in rekla, da me kliče zato, ker je moja poraba ta mesec dosegla že skoraj 500 evrov. Nisem bil presenečen. Teden dni nazaj, ko sem preverjal stanje na Monitorju na Planetu, je bila poraba okrog 300. Toliko sem že bil pri sebi, da sem jo vprašal, ali me potemtakem kliče iz navdušenja. Ne-ne, se je nasmejala, a veste, naročnike vedno pokličemo, če njihova poraba nenadoma skokovito naraste, a ne, za vsak slučaj, da ne bi bili ob prejemu računa neprijetno presenečeni, ali pa če so vam mogoče ukradli mobitel. Žal je tako, sem se delal hladnkkrvnega, bil sem tri tedne na Hrvaškem in uporabljal internet in sem nekajkrat že sproti preveril porabo, tako da vem, kaj me čaka.

Ko se zgodi nekaj hudega, narod stopi skupaj kot en mož. To se pozna tudi dnevnim časopisom. V začetku tega tedna, ko so reševalci še iskali utopljence, so Delo, Dnevnik in Večer izšli s praktično enako fotografijo na prvi strani: prižgane svečke na bregu v prvem planu, v ozadju pa zakleta HE Blanca. Časopisi postanejo bolj različni šele potem, ko ne gre za trinajst mrtvih, temveč recimo za Šrota, Laško, Soršaka, Mercator in Janševe kurirje. Še več! Če gre za to, je že Delo sámo tako različno, da bi človek za trenutek pomislil, da živimo v medijskem pluralizmu po zaslugi enega samega časopisa.

Ljudi, ki se ukvarjajo s stiki z javnostmi, ne maram. Da pa ne bi posploševal, jih delim v tri kategorije. V prvo spadajo tisti, ki to počnejo v privatnem sektorju. Teh ne preziram. Druga skupina so vladni PR uslužbenci. Ti so že malo nižji organizmi. Najbolj alergičen pa sem na tiste vladne PR uslužbence, ki verjamejo, da imajo prav, in so to tudi pripravljeni javno dokazovati. Takšen je mag. Anže Logar, direktor Urada vlade za komuniciranje in — menda ja — mednarodni tajnik SDS.

Crocs so se mi že od začetka zdeli prav prismojen obuvalni trend. Zakaj hudiča bi kdorkoli (ki mu ni vseeno, kako izgleda), hodil naokoli v nedizajniranih in nedizajnerskih, gumijastih natikačih, zreduciranih na bistvo čevlja, pa če so še tako poceni? In to celo za urbano rabo, ne kvečjemu za športno! Crocsi so se mi vedno zdeli nekako … — no, ne češki, ampak bolj jugoslovanski: kar nekaj v stilu borosane, startask ali predvsem Jugoplastikinih modro-belih šlap z napisom Mediteranske igre Split. Socialist shoes. To bi obul kvečjemu v primeru, če bi se bos znašel v smrtni nevarnosti in bi moral prečkati zelo dolg hodnik, posut s črepinjami. Ali če bi slučajno oblekel Yassa trenirko. Kar pa seveda nisem in ne bi. Saj se spomnite Yassa trenirk? Bile se zelo popularne, potem pa so jih izpodrinile Robbe di Kappa.