Pikele in Torjanda

Petek, 25. julij 2008

Pikele in Torjanda sta čista fikcija. Gre za imaginarni lokaciji, ki sem si ju izmislil v otroštvu. Čeprav sta imeni potonili v pozabo za cela desetletja, se mi je zazdelo, ko mi je mama prejšnji teden to omenila, kot da sem bil tam nazadnje pred kratkim.

Na Pikele in Torjando sem šel med igro. Če me je kdo vprašal, kje je to, sem odgovarjal, da ne vem. Nekje tam pač. In ja, po mojih pravilih se je kdo ve zakaj reklo na Pikele in na Torjando, ne v.

Spomnim pa se, da je oče sčasoma začel uporabljati besedo pikele kot evfemistično eksklamacijo — po mojem nekaj takega, kot nekateri danes rečejo pismo ali pišuka.

Nisem vedel, da je mama imela ves čas spravljena kakšna dva ducata živalic, s katerimi sem se rad igral. Tudi teh sem se spomnil do zadnje podrobnosti, ko sem jih po vsem tem času zagledal. Prinesli smo jih v Ljubljano. Oskar jih zdaj stresa iz pločevinaste škatle za kekse in zlaga nazaj not. V glavnem seveda ležijo po vsem stanovanju.

25072008591

Živo se spomnim celo vonja gume, iz katere so narejene, pri zgornjem ježku pa pa tudi nežno pikajočega otipa bodic.

25072008589

Tudi če bi živalce izgledale kot nove, še vedno ne bi mogle skriti svojih early sixties značilnosti — tako skromnosti izdelave kot provizorične domišljije. Ampak ali so zato res kaj slabše od današnjih figuric? Po mojem ne.

Pa tudi sicer se glede na starost kar dobro držijo.

25072008588

Temu kužku pa je bilo ime Rarek. No, v bistvu mu je še vedno tako ime.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 25. Julij, 2008 ob 09:52 v kategoriji BabyBlog.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

39 komentarjev na “Pikele in Torjanda”

  1. elroy pravi:

    tebi je začelo na otročje udarjat?

  2. тαмαяα pravi:

    Ja vedno je lepo odkriti kakšno pozabljeno igračo na podstrešju. Prikliče ogromno spominov.

  3. Sašo pravi:

    @elroy
    Če bi vsem začelo malo na otročje “sekat”, bi bile vrednote današnjega časa malo drugačne, kot pa so sedaj.

  4. rabarbara pravi:

    Hvala bogu za mame, ki včasih kaj shranijo, a ne?
    Tudi moja je to počela in hvaležna sem ji.
    Zdaj to počnem jaz, da mi bosta moja otroka enkrat
    hvaležna.
    In neverjetno je, koliko spominov lahko prikliče en
    samcat predmet, ki sam po sebi ni nič posebnega.

  5. Jasna pravi:

    A je tale na drugi sliki mogoče Peter Zajec od Beatrix Potter. Ne vem, ker zaščitni znak Petra Zajca je moder jopič. Ta pa ima modre hlačke. Drugače mu je čisto podoben, pomoje je sigurno Peter. Bil je moja najljubša igrača, samo plišasta in ne tako majhna, da bi šla v škato keksov.
    Koliko pa si bil star, ko si izmišljeval takšna ZF imena, za dežele in igrače. Še Marsovčki Pečjakovega Drejčka imajo bolj preprosta imana kot tvoje igrače.

  6. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Ne vem, po mojem sem bil star 3, 4. In ne, po mojem to ni Peter Zajec. Nihče ne bi mogel tako zelo faliti Petra Zajca.

    Sploh pa zajcu ne bi dal tako trivialnega imena.

  7. nevenka nevenka pravi:

    Jaz sem imela od vseh igračk najraje medvedka. Rumenega, plišastega. Ta je bil pa res od vseh najbolj moj-moj. Imela sva hudo resne pogovore. On je spal na sredini blazine, jaz pa na robu.

  8. Jasna pravi:

    Ne ni Peter. Smo na trenutek me je spomnil na njega. Praviš, da so igrače preproste izdelave ampak za to nič slabše kot današnje. Saj veš kaj menijo psiholozi, da je otroku najboljše dati navadno kuhanco, škatlo ali karkoli preprostega in potem otrok razvija domišljisko igro. V resnici pa so otroci kot srake čim bolj kičasto in svetlikajoče tem bolj rinejo v to. Če mene kdo vpraša mislim, da so Ninja Turtles in Power Rangers čisto kul. Za Oskarja pa Telebajski. Torej vse kar je ZF in vesoljsko je njim kulsko. Mene pa je zelo zaznamoval E.T. Še danes mi izvabi solze v oči.

  9. Okapi pravi:

    Kuža je, če me spomin ne vara, Švrk (od Disneya), imam nekje enega takega. Kar se pa tvojega vprašanja, ali so kaj slabše od današnjih, tiče, se ne bi nič čudil, če so polne kakšnih čudnih snovi in rahlo strupenih barv, ki so dandanes že dolgo prepovedane. Ampak hej, če smo jih mi preživeli …;-)

    O.

  10. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Večina današnjih igrač je plastično smetje. Oskar jih zaenkrat nima skoraj nič, zato pa jemlje v roke vse drugo, kar mu pride pod roke. Tudi Telebajskov mu ne predvajamo, ker z večjim zanimanjem gleda filme in tudi poročila. Včasih mu damo gor Mačka Murija, v glavnem pa mu vrtim tisto, kar sam poslušam. Toliko o vzgojnih in didaktičnih pripomočkih.

  11. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Aja, Okapi: Imaš prav, res je Švrk. Mogoče sem mislil, da je to pasma, in sem mu dal še ime. ;-)

  12. marelca pravi:

    Tacga kužka sem imela tudi jaz, pa sem dosti mlajša od tebe, očitno so še pri igračah šparali.

  13. Jasna pravi:
  14. Jasna pravi:

    Samo za tebe Schumanove Slike iz otroštva ali Otroški prizori kakorkoli se že reče. V dvorani tako kašljajo, da bi se Pogorelić verjetno vstal in šel. Sicer največi frajer in “rocker” tedanjega časa je za mene Franz Lizst. Ko poslušam njegov Libestraum v izvedbi tistega teatraličnega “čudaka” Lang Langa si zamišljam kako so dvorne dame norele za njim. Ne bom ti več težila z linki. Nisem Dajana.

  15. Miran pravi:

    Marko pazi, da ne vzameš Oskarju integritete otroštva. Ne delaj iz njega prezgodnjega znanstvenika po tvojem okusu.
    Mislim na blog št.10.
    Lahko, da se motim in tudi želim da se!

  16. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Miran: Brigaj se za svoje otroke!

  17. 1tastar pravi:

    Jaz sem pa kot otrok imel bolj realistično okolje. Nič izmišljenega
    http://1tastar.blog.siol.net/2008/07/20/moje-otrostvo/

  18. nevenka nevenka pravi:

    Vsak normalen starš bi za svoje otroke rad čim bolje kolikor se da…časi se spreminjajo, vmes vse sorte pogruntajo. Meni ni prav nič žal, da sem brata, ki je veliko mlajši, vzgojila v znastvenika.To ga je zanimalo in v tem ga v tem podpirala. Otrokom je pri igri treba dati svobodo, da razvijajo svoje interese, toliko svobode, da se ne ogrožjo pri igri.
    In ne samo to, igra za je otroka delo, on se v igri potrjuje, tudi pohvaliti ga je treba, da se lepo igra. In pokazati in ponuditi mu je treba več stvari, tudi, če se potem stran obrne, nič hudega, važno je da izve in izbira. To je princip, ki ga bo potreboval celo življenje.
    Pomembno je pa tudi to, da se zave, da ni vse enako dosegljivo.
    To so zame temeljne stvari, kar se igre tiče.
    Sicer pa stokovanjki pišejo vse sorte, tudi o igračah. Saj se da prebrati na področju razvojne psihologije kdaj je kakšen otrok dovolj star za določeno igračo. Čeprav že otrokov interes in odziv na nove stvari sam pove, ali je nekaj zanj, ali ni.
    Leta nazaj je bilo igrač manj, veliko jih je bilo vezanih na junake risanih filmov. Sedaj včasih v trgovini kar malo preplašeno gledam v vse te robotske superjunake…pravzaprav ne vem, kako to otroci danes sprejemajo, junaki so vezani na računalniške igrice.
    A se mi zdi, da gumijasta račka ali pa kužek ne naredita nobene škode. Poznam fantka, ki brez Jedijevega meča ne gre iz hiše, tako zelo se identificira z junaki vesolja. Dokler ga ne bo očaralo kaj drugega…

  19. Miran pravi:

    Marko blog št.16
    Sram te bodi! Kaj pa pišeš in staviš v javnost stvari, ki se recimo mene ne tičejo.
    Ne zdravi svojih kompleksov na tak način. Sam se bom obrnil na vodstvo Siola in povprašal, če ljudje take zapete in nesramne narave lahko vodijo bloge.
    Če se mi bo sploh dalo se bom potrudil, da si boš svojo lenobo pasel kje drugje!
    A misliš, da bi te v Cankarjevem domu hoteli za umetniškega direktorja?

  20. Miran pravi:

    MARKO pa še to.
    Sam nimam navade, da bi se hvalil s svojimi otroki in tako kot ti na tak način reševal svoje stiske. Smatram, da so za tebe tvoji otroci iluzija. BOLNO!
    Pa vendar, če že hočeš.
    Moj sin Jernej študira na fmf Fiziko. Obenem tudi kompozicijo. Dovolj tehten študij.
    O hčerki Sari Rustja preberi na Wikipediji. Po vzporednem študiju na dveh srednjih šolah in na obeh vsa štiri leta odličen uspeh, sedaj končuje študij klavirja v Ljubljani in je že dobila Yamaha štipendijo za nadaljevanja študija v tujini. No preberi na Wikipediji!
    Oba sin in hči sta Zoisova štipendista.
    Zakaj sem to zapisal? Zato, da ne boš v skrbeh za moje briganje, do mojih otrok.
    Iz srca iskreno želim tvojim vso srečo.

  21. nevenka nevenka pravi:

    Daj no Miran, moj brat je predaval po Ameriki, v Sloveniji je med ljudmi, ki imajo prijavljenih največ svetovnih patentov ravno iz mejnega področja med fiziko in kemijo, vse super.

    Ja, srečen človek pa niti ni. Nekje je vzgoja naredila kiks.

    Ne vem zakaj si se spravil nad Marka, bo že naredil kar bo najbolje znal. In ne vem zakaj ne bi delil svojih izkušenj z otrokom z nami? Saj ti je prav povedal. Vsak starš je odgovoren za svoje otroke. Otroci sami itak niso rezlutat izključno vzgoje svojih staršev. Še prav zanič starši imajo včasih zelo dobre otroke, zato si nikar ne jemlji vseh “zaslug”.

    Jaz v temle bloganju ne vidim nobenega reševanja stisk, čeprav nekateri ljudje včasih malo psihoterapiramo. Zame gre pač za izmenjavo mnenj zelo različnih ljudi. In to je vse. Čisto brez potrebe si se tako razburil.

  22. nevenka nevenka pravi:

    Marko, lahko bi bolj strpno odgovoril. To, da se ljudje zravsajo o politiki mi je razumljivo, čisto zaradi vsake reči se pa ni treba.
    Vsak človek otroke vzgaja kakor ve in zna in včasih hoče popraviti to, kar se mu je zdelo, da so njegovi starši naredili narobe.
    Jasno, da si ne pusti, da bi mu vsakdo solil pamet. Itak metode, ki so dobre za enega otroka niso dobre za vsakega otroka.

  23. Aja pravi:

    Miran
    ko sem brala vašo knjigo (Kako biti in ostati bolan) sem bila na trenutke jezna, zdelo se mi je da o nevrotikih pišete popolnoma brez empatije, ampak, dejstvo je, da so za okolico (povprečno, ki teži k povprečju) včasih težki, težavni in morda ni odveč včasih hladen pogled od zunaj na obnašanje nevrotikov (z empatijo pa naj se ukvarjajo terapevti)
    Zanimalo me je kdo so bili vaši modeli (vpogled v delovanje nevrotika se mi je zdel na trenutke zelo dober),
    ampak po tem “izpadu” na Crnkovičevcem blogu, se mi zdi, da ste vendarle nekaj materiala nabrali tudi z vpogledom v svoje obnašanje.
    Zanimiva knjiga, vsekakor.

    Nevenka,
    se obnašate kot kakšna mis zadnje čase – mir na zemlji, ljudje za boga mejte se radi pa ne se kregat
    LOL

    naj živi individualizem, anarhija, svoboda, sanje

    Crnkovič mi nikoli ni bil ne vem kako všeč, šele s tem stavkom:

    “Miran: Brigaj se za svoje otroke!”
    se mi je zdel za trenutek reničen, na dan je pokukal tisti nesramen mulc

    (ki po moje ni smel biti kot majhen otrok, da ne bo mamica žalostna)

  24. nevenka nevenka pravi:

    Aja, otroci so pa res tema, kjer se je treba stepst. Zelo zgledno.

  25. nevenka nevenka pravi:

    In točno, nevrotični, agresivni vzorci so pa zanimivi za razne aje, ki se hodijo naslajat v “cirkus”. Kako svobodno in intelektualno, predvsem pa vseobsegajoče ocenjujoče. Kar vrni se nazaj na nebo.

  26. Jasna pravi:

    Miran: Kako to, da pišeš o nevrotikih pa si po poklicu glasbenik, ki mu je bil problem za mene narediti nekaj notk. Nekako se mi zdi neverodostojno, sicer knjigo še nisem dobila v roke. Ah, ti fiziki..če pogledaš Mrkaića…

    Nevenka, Aja in Miran tudi: Nekateri pametni starši danes imaj poln kufer raznoraznih mentorjev, ki jim solijo pamet kako naj bi vzgajali otroke. Marko bi okrcal še Jaasperja Juula, ki je avtoriteta na tem področju. Tudi meni vse to gre na živce sploh psihijatri ali psihologi, razen vida Vida Pečjaka. On se mi je prikupil s ZF zgodbami. Vedno se najde neki Q, ki nam nekaj pridiga kako in kaj moramo narediti. Tako nam dr.Ziherl pridiga kako naj seksamo in poudarja, da ljudje na tem področju imajo zelo veliko problemov. Seveda jih imajo in on tukaj, da jih reši in kaj zasluži. Ma včasih bi jim kar najraje rekla: fuck off!

  27. štulič pravi:

    Švrka sem izgubil, Ježka se bežno spominjam, imamo pa celo četico sedmih palčkov in Sneguljčice iz iste serije in dimnikarčka brez ene ročice. Moj Oskar (4) jih vestno oporablja v razno_raznih scenografijah.

    @Nevenka. Moraš pa opazitii metamorfoziranje Jasne in Mirana. Prva postaja iz defenzivne fenice latentana domina, drugi pa, kljub podarjenemu ognju, pošteno jetra najeda.

    @Crnkovič. Veljalo bo tisto, konzervativno: Človeku ponudiš prst…

  28. Jasna pravi:

    Glede otrok in glasbe še to: spomnila sem se, da se je meni ( baje celo v zibelki) vrtela The Dark Side Of The Moon. Tako sem se odločila, da si jo bom prišponala tudi, ko bom na smtni postelji.

  29. vesna pravi:

    Nikoli si ne bi drznila nekomu soliti pamet o vzgoji njegovega otroka. Verjamem, da se vsak od staršev (no vsaj večina) trudi po svojih najboljših močeh. Sicer je pa vsak otrok individum zase in se na posamezne vzgojne prijeme odziva povsem drugače.

    Problem sodobne družbe, kar zadeva vzgojo otrok, vidim predvsem v permisivni vzgoji, ki se nezadržno širi in producira narcisističnega posameznika, ki v sočloveku vidi le sredstvo za lastno afirmacijo, hkrati je pa povsem odvisen od njegovega priznanja in občudovanja.

    O optimalni vzgojni tehniki za posameznega otroka pa si res ne bi upala nikoli pametovati.

  30. simonarebolj simonarebolj pravi:

    Hvala za smeh. Tile dialogi med Crnkovičem in Jasno postajajo že vredni pojma “kultno”.

    In igračke so res irelevantne in danes nič boljše, če ne slabše, kot nekdaj. Osebno se tudi strinjam s komentarjem, ki opozarja na funkcionalnost in spodbujanje k domišljiji, ustvarjalnosti. Za otroka je mnogo bolje, da mu pustiš, da razstavi budilko in jo poskuša sestavit nazaj, kot pa zasuvanje z nefunkcionalno kramarijo, ki ima največjo napako ravno v tem, da skuša bit popolna in brez pripombe v smislu in pomenih. Zato je k ustvarjalnosti spodbujan otrok pač vedno večji pejn in di es za starše od ne preveč ustvarjalnega, ker se bo hotel igrat predvsem s tistim, s čimer vidi, da se igrajo odrasli in mu bo pač večji žur valjat po rokah fotrovo miško kot ta kosmato iz “Čenčarije”. Za svoj najljubši simbol si bo pa otrok izbral pač nekaj med razpoložljivim in ga ne bo prav nič brigalo, koliko je tisti zajček koštal in ali spada med vrhunske izdelke po meri trenda. No, dokler ne bo prišel v šolo, v veleslavni faking VZGOJNOizobraževalni zavod po meri človeka. Kjer bo pač mulc, ki je našel navdušenje za sabljanje na primer, precej manj pa za žogo, malček najebal, ker za šolo sabljanje ni omembe vreden šport in se večina pač obmetava z žogo in vsi bodo imeli Barbiko in vsi določen avto in vsi bodo gledali točno tiste risanke, tako da se o poročilih Oskar ne bo imel s kom pogovarjat. In na tem mestu se starš, ki hoče v svojem otroku odkrit njemu lastno iskro in možnost razvijanja njemu primernega potenciala za zmage v življenju, ki mu bodo resnično dale občutek, da izpolnjuje svoje poslanstvo v tistem, kar mu gre najbolje, znajde pred hudo provokativno preizkušnjo, ki ni samo vredna reka “Biti ali ne biti”, ampak lahko že kar “Kako ubiti ali ne ubiti”.

  31. Aja pravi:

    “In točno, nevrotični, agresivni vzorci so pa zanimivi za razne aje”

    vsakršni vzorci obnašanja, ki nas odrivajo stran od našega bistva, me zanimajo, nevrotični, agresivni, še kakšni drugi, prav imate.

    “ki se hodijo naslajat v “cirkus”. ”

    a to po vašem počnem? po moje sem sam preveč firbčna, res bi lahko manj brala bloge, pa ta čas bolj koristno uporabila, spet mate prav.

    “Kako svobodno in intelektualno, predvsem pa vseobsegajoče ocenjujoče. ”

    Aha, se pravi cenite svobodne, intelektualne, vseobsegajoče ocenjujoče komentarje oz. komentatorje, seveda, treba je met visoka merila.

    Na nebo?
    ups, tega pa nisem čist zastopla.
    Sej ni važno, jaz vas podpiram, hrabro naprej v nove zmage.
    (Brez cinizma, res tko mislim)

  32. Miran pravi:

    Jasna prosim te, da se ne obregaš v blogih ob mene, ker ne razumeš nič.
    Oprosti, vendar nisi po mojem okusu in bi kramljanje s tabo rad totalno zaključil.
    Iskreno sem ti napisal in prosim, da me razumeš.
    Tisto o notkah pa prebolevaš na nelogičen način. Povedal sem ti že, da sem bil ravno takrat brez zvočnikov , ti pa si dobila princa, ki je to postoril.
    Odslej me pusti na miru!

  33. 1tastar pravi:

    Za Marka so NJEGOVI otroci EDINI otroci na SVETU!

  34. Miran pravi:

    Ne bi rad bil žaljiv in imam rad vse ljudi, tudi otroke od Crnkoviča. Ampak spoštovani, res me moti, Crnkovičeva oholost in presega vse meje človeškega okusa. Meni so pomembni tudi otroci npr. v Darfurju!
    Crnkovič je zelo težka osebnost. To ne bi bil problem, če ne bi Marko zaradi svojih stisk prenašal bremena na okolico. Enostavno povedano: Ne moreš Marko Crnkovič svojih kompleksov zdraviti na meni, ali na komu drugemu. Tudi golf ni nič kriv.
    Se opravičujem vsem na blogu, ki me morda ne razumete, vendar razbrati Crnkoviče tekste na teh blogih ni zežko. EN SAM KONFLIKT!
    Zame je to sila moteče.

  35. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Miran: Res ne vem, zakaj nakladaš, da imaš rad vse ljudi, tudi moje otroke. Kdor ima rad vse ljudi kar počez, pavšalno, nima rad v bistvu nikogar. Komu se hočeš s tem prikupit? Saj lahko rečeš, da ti je vseeno bodisi za Oskarja ali otroke v Darfurju. Ne bi ti zameril. Nasprotno. Bilo bi mi vsaj jasno, da ne nakladaš.

    Ti sicer nisi žaljiv, si pa izjemno zoprn oz. vsiljiv s svojim pokroviteljstvom in psihologiziranjem in diagnozami. Zmerjaš me z zakompleksancem, potem pa še pričakuješ prijaznost od mene?

    Vtakni si nekam tisti vžigalnik in mi daj mir. Prosim.

  36. Miran pravi:

    Marko: Žal mi je, da sva si v laseh. Gledano dolgoročno ima morda to nek pozitiven namen. Kaj pa vemo.
    Da imam rad vse ljudi ni nakladanje. Da je to pavšalizem si vsekal mimo. Tvoja teorija o mojem nakladanju me kar ne zaobjame.
    Ne sovražim te, je pa res, da sem tip, ki strašansko stojim za svojimi principi. Vem, da tudi to ni vselej vredu!
    Od potepanja po blogu in drugačnih mnenj se tudi sam veliko naučim. Bolj kakor pokroviteljski, sem tip strašansko radovednega človeka. Moja, včasih spolzka točka je preveliko drezanje v stvari. Pač tak sem. Ni mi nerodno priznati, da sem zelo socializiran in dovolj družaben, a tudi zoprn. Tudi v odnosu do sebe sem velikokrat nemočen. Vselej pa zmorem.

  37. Jasna pravi:

    Nekaj bi še dopolnila kom.35.( še vedno mi “hodita” po glavi Mulder in Scully, ker se tako lepo dopolnjujeta.)
    Boro Dežulović pravi, da nekateri ljudje otkrijejo kako jim med obrvmi poganjajo antence. Do takšnih si nestrpen in prav je, da si! Ker so se sami postavili nad tabo.

    Pa še nekaj glede ljubezni do vseh ljudi: Kar je daleč od oči, je tudi daleč od srca. Za ljudi, ki jih ne poznamo, ne vidimo in nimamo izkušnje z njimi nam je malo mar. Žal. Za Darfur je še UNICEFU malo mar. Križnar že ve.
    Varjamem, da se odrasli raznežijo ob otrocih. Danes zvezdniki radi pokažejo kako so dobri očetje. To pri oboževalcih prinaša pike. Brad Pitt, Tom Cruise, David Beckam, Michael Douglas…vsi nežni, požrtvovalni in dobri očetje.

  38. saudade pravi:

    Nimam časa prebrati vseh ostalih komentarjev, no, pa tudi ljubi se mi ne prav preveč. Samo toliko, da sem, ko sem zagledala slikice teh figuric, zavzdihnila – Ooooo. Ker sem jaz imela točno take. In ja, moj kuža je bil Švrk.

    Se vidi, da sva istih let. Če se ne motim, si bil na faksu leto za mano.

  39. Kobrowsky pravi:

    Tale kužek, pani, z vsemspošto vanjem, spoštovani Marko, nikakršen RAREK, ampak jefaking ŠVRK!

    Well, I neva’!

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.