Za narodov blogor

Volitve običajno zame niso razlog za slabo voljo. Politiki ne pripisujem takega pomena, da bi si gnal k srcu katerokoli od treh možnosti, na katere sem obsojen: da se lahko odločim kvečjemu za najmanj slabo izbiro; da se volilni pravici začasno odpovem; ali pa da nazadnje zmagajo tisti, ki jih nisem volil. To se dá preživeti. Toda letos postajam zelo slabe volje. Politika je dosegla tako nizko stopnjo, da je začela name negativno vplivati, pa če se od nje še tako nonšalantno odvračam.

Sinoči sem bil na koncertu Ennia Morriconeja v Križankah. Maestro je dirigiral orkestru Roma Sinfonietta in zboru Nuovo coro lirico sinfonico romano. Avditorij je bil poln do zadnjega. Tole mi je uspelo fotografirati. Težil ni nihče, hostes sploh nisem opazil.

Začeli so z nefilmsko, konkretno sakralno glasbo — kantato Vuoto d’anima piena, ki jo je Morricone napisal za tisočletnico katedrale v Sarsini. Nisem bil navdušen. Najprej malo Orffa, potem malo Goreckija, pa še malo Ligetyja. Je pa bilo nekaj vokalnih delov, ki so mi bili všeč. Premiera v Sarsini je bila ta ponedeljek.

V drugem delu pa so igrali (in peli) soundtracke iz filmov Bilo je nekoč v Ameriki, Žrtve vojne, Misijon, Cinema Paradiso, Zveži me! in Malena. Ni bil ravno the best of, izbral je v glavnem romantične, ne vedno najbolj znane teme. Za bis pa so zaigrali komad Here’s to you (Nicola and Bart), a.k.a. The Ballad of Sacco and Vanzetti. Celo življenje sem mislil, da je to komad od Joan Baez, pa ni, je Morriconejev, ona ga je samo pela v filmu Sacco in Vanzetti. To je bilo za konec ravno prav.

Na lestvici stopnje vernosti, ki jo je sestavil Richard Dawkins v knjigi Bog kot zabloda, bi se sam uvrstil na šesto od sedmih stopničk, seveda na ateistični strani: “Tega ne morem zatrdno vedeti, vendar menim, da je bog le malo verjeten, in živim v skladu z domnevo, da ga ni.” Tako kot avtor pa tudi mislim, da ateisti niso dolžni dokazovati, da boga ni. Dokazno breme je na strani tistih, ki verjamejo. S prepričljivimi dokazi pa nam ni postregel še nihče od Akvinskega in Pascala pa vse do današnjih teologov.

Memoarski fragment o “ubogih hudičih” sem z drugimi besedami in pod kdo ve kakšnim naslovom objavil že v Teleksu ob dvajsetletnici sovjetske okupacije Češkoslovaške. Razlogov, da to zgodbo opisujem in objavljam znova, je več. Prvič je dobra štorija, četudi sem do nje nostalgično neobjektiven; drugič sem bil leta 1988 premlad (pa tudi premalo časa je minilo od dogodka), da bi iz takega pisanja ne vem kaj ratalo; tretjič pa se danes le še malokdo spomni Aleksandra Dubčka, ciganskih postojank z medvedi v Liki in določenih avtomobilskih modelov — kaj šele vsega skupaj v isti sapi.

Mesec dni pred volitvami se širijo špekulacije o morebitni zmagi SDS in o še bolj morebitni potezi predsednika države. Če bi največ glasov dobila SDS, Türk morda ne bi podelil mandata za sestavo vlade Janši — ob predpostavki, da bosta NSi in SLS iztržili tako malo glasov, da relativni zmagovalec ne bi mogel sestaviti koalicije —, temveč Pahorju, predsedniku drugouvrščene SD, ki pa bi jo z LDS in Zaresom lahko.

Te špekulacije ne izvirajo samo iz razmišljanja o praktično ali vsaj teoretično možnih hipotezah, temveč tudi iz predvolilnih fantazem in strahov levice. Zlasti SD. Njihova samozavest se je začela krhati, zato zdaj razmišljajo o alternativnih možnostih — kako zmagati brez zmage.

Krajevno ime so Moravske Toplice. Turističnim strategom in podobnim modrijanom se je to z leti očitno zazdelo preveč kmečko, zato so kompleks preimenovali v Terme 3000. Kaj hudiča naj bi ta številka simbolizirala? In ali bi od slovenskega lastnika, ki se imenuje Sava Hotels and Resorts, lahko pričakovali kaj drugega? A to še ni vse! V nekaterih primerih se tam pojavlja tudi blagovna znamka Panonske terme, ki pa mi je kot povprečno pozornemu turistu ni uspelo razvozlati (in se mi je tudi ni ljubilo). Zakaj za nameček forsirajo še to splošno, nikjeršnje, geografsko, geološko ime? Kolikor vemo, je — danes, v Sloveniji — tam Prekmurje, mar ne?

Velikanska večina turistov, ki prihajajo recimo v Bad Kleinkirchheim, Ischgl, Châteauneuf-du-Pape, Villeneuve-lès-Avignon — da madžarskih ali finskih destinacij niti ne omenjam — ne zna pravilno izgovoriti krajevnega imena v lokalnem jeziku prav nič bolje, kot bi znali izgovoriti Moravske toplice. Toda nikjer razen v Sloveniji jim ne pride na misel, da bi se tržili pod izmišljenim imenom — in to po možnosti z absurdno cifro kot dodano vrednostjo — ne pa pod toponimom. Če kliknete na internetni strani na kje smo, najdete samo še Terme 3000. Moravske Toplice so tako rekoč izbrisane z zemljevida in obstajajo samo še kot poštni naslov.

Ampak to samo mimogrede.

Oskar je isti letnik rojstva (2006) kot Suri Cruise in Shiloh Nouvel Pitt-Jolie. Slednja se je rodila celo na moj rojstni dan! To mi ni prav nič všeč, ampak kaj hočem? In kaj mi torej preostane drugega, kot da napišem nekaj stavkov o celebrities in njihovih otrocih?

Če me nekaj zanima, razumem tudi nemško. Naprimer tole: “Es baut eine Brücke zwischen zweibeiniger und zweirädriger Fortbewegung und schult dadurch Gleichgewichtssinn, Koordinationsfähigkeit und Reaktionsvermögen.” Gre za tole, prišlo pa je po pošti v ponedeljek zjutraj:

Doslej sem mislil, da je drezina tisto smešno železniško-železničarsko vozilo, ki so ga — vsaj nekoč — ročno poganjali tako, kot da bi črpali vodo iz vodnjaka. Pa ni samo to. Drezina je v bistvu prvo dvokolo, izumljeno leta 1817.

Novokomponirana slovenska beseda za to reč je poganjavček. To mi zveni tako, kot da si jo je izmislila kakšna poslovodkinja v Baby Centru v BTC-ju. Plastična roba, plastična beseda.

Dotični model drezine — ki sem ga spet staknil kje drugje kot na Manufactumu (tokrat na nemškem, kjer je ponudba precej drugačna od tiste na .com) — je namenjen otrokom od drugega do šestega leta starosti.

Tako imenovani First Bike Laufrad sem kupil malo prezgodaj, saj Oskar niti pri najnižjem položaju sedla z nogami ne doseže tal do te mere, da bi se lahko poganjal. Nekaj mesecev bo še trajalo — do takrat pa si bom lomil hrbet s porivanjem. Hitreje ko ga porivam, bolj se mu seveda zdi zabavno.

Kolesa so dvanajstinpolcolska, okvir pa je iz litega aluminija.

V Bušiju prodajajo podobne drezince, le da so lesene. Če se prav spomnim, jih imajo v dveh velikostih. Prednost Oskarjevega modela pa je po mojem v tem, da ima prave pnevmatike, ne polno gumo.

Vožnja se potem konča približno takole:

Fantomske ekspoziture oblasti tako rekoč vsak mesec lansirajo nov brezplačnik, ki že izgleda kot toaletni papir, vsebina sama pa je taka, kot da novinarskih standardov nikoli ni bilo. Danes je vse dovoljeno. Nismo si še opomogli od šoka nad gnusobami tipa Slovenski tednik in V času, ko smo fasali še Ekspres. V tem zmazku lahko preberemo to, kar mislijo Janša, Rupel in Bajuk, pa jim te svinje od etabliranih medijev ne pustijo do besede. Povezave med vlado in iks-ipsilon izdajateljem so zabrisane. Vlada s tem nima nič. Njihova sredstva so neizsledljiva. Mogoče pa delajo za ideale? Naj. Upam pa, da Pošta Slovenije kot podjetje v državni lasti ne distribuira njihovih 340.000 izvodov po kakšni smešno ugodni ceni ali celo zastonj.

Kadar mi uspe res dober naslov, se ga znam prav otročje veseliti. Tako sem recimo jutrišnji kolumni za Dnevnikov Objektiv dal naslov Drago Jančar odslej tudi na toaletnem papirju. Gre za novi provladni predvolilni brezplačnik Ekspres, ki sem ga označil kot skret papir in v katerem Jančar kot nalašč razglablja o medijih — drugih, seveda, ne toaletnih.

Tega naslova se otročje veselim zato, ker je že drugi zelo uspeli v zvezi z Jančarjem in pri tem še bolj nesramen. Prvi se je glasil Uvozili smo Bajuka, izvozimo Jančarja. To je bilo leta 2000 v Sobotni prilogi Dela, ko je Jančar pozdravljal Bajukov prihod v Slovenijo in na čelo vlade, jaz pa sem ju v naslednji kolumni sesul. Jančar ni mogel pozabiti mojega naslova. Še dolgo po tem je v različnih tekstih navajal ta naslov kot primer pristranskih svinjarij, ki se dogajajo v naših medijih. Tale zdaj mu bo verjetno še bolj sedel.

Sicer pa mi je žal, da sva z Jančarjem skregana in na različnih bregovih. Imam ga za odličnega pisatelja in tudi publicista. Z njim se pogosto strinjam, v veliki meri tudi v zvezi s tem, kar piše v Ekspresu. Zato bi raje videl, da bi bila zaveznika — pa očitno ne gre. Človek, ki nekaj da nase, pa ja ne more zatiskati oči pred dejstvom, da je nek medij namenjen tako prozorni propagandi kot ta šoder, in neženirano pljuvati po drugih.