Ubogi hudiči
Četrtek, 21. avgust 2008Memoarski fragment o “ubogih hudičih” sem z drugimi besedami in pod kdo ve kakšnim naslovom objavil že v Teleksu ob dvajsetletnici sovjetske okupacije Češkoslovaške. Razlogov, da to zgodbo opisujem in objavljam znova, je več. Prvič je dobra štorija, četudi sem do nje nostalgično neobjektiven; drugič sem bil leta 1988 premlad (pa tudi premalo časa je minilo od dogodka), da bi iz takega pisanja ne vem kaj ratalo; tretjič pa se danes le še malokdo spomni Aleksandra Dubčka, ciganskih postojank z medvedi v Liki in določenih avtomobilskih modelov — kaj šele vsega skupaj v isti sapi.
V hotelu Kontinental na drugi strani majhnega zaliva je terasni bend večer za večerom nabijal svoj program, streha pokritega plesišča pa je zvok usmerjala direktno na naš balkon. Največji hit so bili Pro Arte s komadom Lola. “Lola, o Lola, ti znaš da nisam milijoner. Lola, o Lola, to stvarno nije bilo fer.” Nekako tako. Takrat sem besedilo znal na pamet. Bral sem Vseveda in Politikin Zabavnik. Tako je to bilo.
Na Rab smo hodili vsako poletje, vedno v ta isti zimmer frei številka 5 pri familiji Marijan (Anđelko i Anđelka) na naslovu Banjol 17. Ampak to ni bilo navadno poletje. To je bilo poletje 1968. Še več, to je bil avgust 1968. Enaindvajseti avgust. In dan potem.
Medlo se spomnim, da je oče od nekod prišel in začel mami razburjeno razlagati, da so Rusi napadli Čehe. Praga pa to. Tudi če nisem nič razumel, se mi je gotovo zdelo dramatično. Kakšnih TV poročil pa se ne spomnim. V bistvu se skoraj nič ne spomnim.
Razen vožnje domov.
Vračali smo se dan pozneje. Za pot nazaj se je oče odločil za hrvaško varianto, ki je šla (v to smer) takole: Rab–Jablanac–Senj–prelaz Vratnik–Ogulin–Slunj–Karlovac–Jastrebarsko–Zagreb–Krapina–Ptuj–Maribor. Včasih smo se vozili tudi po slovenski varianti, ki je šla čez Reko in Ljubljano (ali obratno). Katera je bila krajša ali hitrejša, ne vem. Najbrž nobena. Na poti čez Slovenijo smo se cijazili čez trojanski klanec in čez kačje ride pri Postojni; na poti čez Hrvaško pa so nas upočasnjevali liški traktorji s prikolicami in velebitske serpentine. V obeh primerih nas je čakalo še kakšnih šest ur čakanja na trajekt. Za manj kot 400 kilometrov od Maribora do Raba smo včasih rabili tudi dvanajst ur.
In kar je za zgodbo bistveno: imeli smo škodo. Škodo 1000 MB. Spomnim se celo registracije: MB*178-66. Ja, take neumnosti si v življenju zapomnim. Naša škoda ni bila starejša od leta ali dveh, pa vendar je bila vožnja brez okvare na relaciji Maribor–Rab–Maribor uspeh. Jugoslovanski glas ljudstva je oznako modela tolmačil kot “hiljadu malih briga”. To je bilo res. No, to je bil bolj očetov problem. Jaz se nisem sekiral. Avti so me fascinirali. Najbrž so me peugeoti, alfe in DKW-ji — predhodniki audijev — fascinirali še bolj kot škode, ampak ta je bila naša in torej že ni mogla biti tako slaba. Kadarkoli sem videl drugo škodo 1000 MB, sem sam pri sebi ali naglas rekel, glej, še en bratec od našega avta!
Tako smo se dan po invaziji oboroženih sil varšavskega pakta na ČSSR ustavili nekje pri Plitvicah. Tisti kraji so bili teh časih polni zanimivih in eksotičnih atrakcij. Zraven gostiln ali na improviziranih počivališčih so namreč cigani zabavali tranzitne turiste s plešočimi medvedi. Plešočimi? Predstavljajte si medveda, ki so mu smrček prebodli z debelo rinko, nanjo pa pripeli verigo — kako ne bi plesal, ko je cigan potegnil za železno uzdo? Medvedov na verigah je bilo tam toliko, da bi zaradi mene lahko delali postanke vsakih petnajst, dvajset kilometrov. Zlasti veseli smo bili otroci, ki smo se z ubogimi živalmi na primerni razdalji fotografirali. (Da ni ohranjena nobena fotografija, je precej škandalozno.)
Tako smo torej stali na neki ciganski medvedji postojanki pri Plitvicah, ko se je nenadoma zgodilo nekaj nenavadnega. Mimo se je pripeljala kolona Čehov (in Slovakov), ki so se vračali v okupirano domovino. Danes berem, da jih je takoj po intervenciji emigriralo — ali verjetno kar ostalo v tujini — okrog 70.000, kar pa je verjetno le bila manjšina. V Pragi so bili ruski tanki, oni pa so se vračali! To je eden teh politično-patriotskih moralnih paradoksov: ljudje so se vračali za železno zaveso, ki jo je Dubček poskušal nedolžno odškrniti, Brežnjev pa jo je brutalno zagrnil nazaj. Kaj naj bi bili storili? Kaj bi bilo bolj pametno ali moralno? Kaj naj stori človek — ali pravzaprav cel narod —, ki ga doleti nekaj takega? Je bila vrnitev resignacija? Bi bil eksodus le jalov protest?
Kakorkoli, Čehi so se masovno vračali. Kdo ve koliko se jih je vračalo z Jadrana še po drugih poteh, toda tam je v tem trenutku vozila mimo nas kolona Čehov. Ko si danes poskušam predstavljati ta prizor, se mi zdi totalno neverjeten, kot iz filma. Morda sem v štiridesetih letih to sceno idealiziral v tem smislu, da sem nehote ali celo nevede izpilil detajle, ki si jih v resnici nisem mogel zapomniti. Predstavljam si ljudi, ki so z nami vred stali na parkirišču, nekje zraven pa kot kusturičevsko nadrealističen dodatek še cigana in medveda. Iz skoraj vsakega avta je vihrala češkoslovaška zastava. Ne morem vedeti, koliko nas je tam bilo, ki smo gledali ta neverjetni defile, ampak predstavljam si majhno množico nenadoma povezanih ljudi, ki smo mahali nesrečnim Čehom, oni pa nam nazaj. Morda je tu in tam nekdo kaj vzkliknil v znak podpore ali samo v pozdrav ali pokazal s prsti V. Ne vem. Edino, v kar sem lahko trdno prepričan, pa je to, da med nami ni bilo nikogar, ki ne bi z njimi simpatiziral.
S Čehi sem simpatiziral tudi jaz, ki sicer nisem točno vedel, za kaj gre. Verjetno sta mi starša na kratko razložila, v čem je problem, kolikor je pač mogoče nekaj takega razložiti šestletnemu otroku. Ampak jaz sem imel tudi svoj razlog, da sem simpatiziral s Čehi — in to prekleto dobrega. Cela kolona Čehov, ki je vozila mimo nas, so bile same škode. Škoda za škodo, v glavnem vse 1000 MB. Najbrž sem pomislil, da sanjam. Zelo možno, da sem se čutil dolžnega atija in mamo ves paf opozoriti na to neverjetno pomnoženo sorodstvo naše škode. Razen enkrat veliko let pozneje v Sochaux-Montbéliardu, kjer skoraj celo mesto dela v prvi in največji Peugeotovi tovarni in vsi vozijo peugeote, nisem nikoli videl toliko enakih avtov na kupu. In to takih, kot smo ga imeli mi!
Moji mami pa je bilo prav malo mar za moje deške avtomobilske obsesije. Gledala je Čehe in rekla: “Ubogi hudiči!”
Kdo ve, če bi si sploh zapomnil vse, kar se je dogajalo avgusta 1968, če ne bi tega rekla.
Objavljeno v Četrtek, 21. Avgust, 2008 ob 00:05 v kategoriji Po defaultu ZNB.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
21. Avgust 2008 ob 00:43
dogajanja v gruziji sicer ne obvladam najbolje, vem pa da so rusi že ob osamosvajanju kosova napovedovali takšno dogajanje. zato me je toliko bolj začudilo začetno poročanje, da naj bi gruzijci začeli. meni se zdi igra goljata z davidom. ob ciganskih medvedih se rad spomnem na teroriste, ki so lahko obenem narodni heroji, na tisto prvobitno žalost ob smrti. meje iznajdljivosti in trplenja se pomikajo, gre za narodovo zavest. v svetu pa vsak dan divja vojna. ob globalnem povezovanju vseskozi naraščajo tudi trenja in gotovo bo nekoč prepolni lonec počil. vsi imamo škodo, izražamo svoj signal vesolju in kadar je to pozitivna energija in je življenje, sem vesel, da sem del te kulture.
21. Avgust 2008 ob 02:12
Obujamo spomine.
Par dni manj kot natanko 9 let kasneje, prav tam, na Rabu (počitniški dom od Iskre), po radiu slišim, da je umrl King. In še preden je bilo počitnic konec, so po radiu že vrteli hit tistega konca poletja.
http://www.youtube.com/watch?v=TdUNGHelrGk
Ubogi hudič (in disguise;-)
O.
21. Avgust 2008 ob 07:50
Oh, Dubčka se spomnim, po fascinantnem nosu in Praški pomladi.
Je bil kar šok, kako je SZ s tanki vkorakala v Češkoslovaško in ustavila komunistično reformiranje.
Si se zmotil pri prvi letnici, kajne?
21. Avgust 2008 ob 08:32
Priporočam: Jiři Pelikan, Praška pomlad.
Zelo pregledno in mestoma tudi dramatično napisana zgodba o, za Čehe in Slovake, usodnem letu 1968.
21. Avgust 2008 ob 08:48
Zakaj pa ravno hudiči?
21. Avgust 2008 ob 08:56
Mi smo jim rekli hlapci, ker so se Čehi po plažah vedno tako drli za otroci.
21. Avgust 2008 ob 09:05
Naš prvi fičo je imel registracijo KR 24 - 26, za kasnejšiega princa, s katerim smo tudi mi na morju doživeli sovjetsko invazijo, pa nisem več prepričan. Mislim, da je bilo KR 124 - 25. Leto kasneje smo šli v Prago in po zidovih gledali ostanke streljanja, predvsem pa se mi je v spomin vtisnil kraj na katerem se je zažgal Jan Palach.
21. Avgust 2008 ob 09:29
Očitno se vsi mulci spomnimo registrskih. Ampak ko smo imeli tisto astro, sem bil star že kakšnih 8-9 let. LJ A4 422.
Še vedno jo videvam v okolici Tomišlja
Menda jo je tip, ki jo je kupil od Fotra, plačal s šopom vlažnih bankovcev, privlekel jih je iz ene omare, hah.
21. Avgust 2008 ob 09:47
http://en.wikipedia.org/wiki/%C5%A0koda_MB1000/1100
21. Avgust 2008 ob 10:07
takrat sem bila mladinka, jokala sem kot dež…..ampak …bilo mi je še toliko huje zato, ker sem se dopisovala z dvema fantoma iz Rusije, govorila sem rusko, istočasno sem bila zaljubljena v knjigo Katja, Katrin, Katrica /češka pisateljica jo je napisala/ in bila sem v zmešani situaciji, ker nisem “mogla” sovražiti svojih dveh dopisovalcev, istočasno pa me je v želodcu stiskalo….Ker sem res veliko brala, mi ni bilo jasno, kako more narod, ki v svojih nedrjih skriva strašno izjemne pisateljske in pesniške bisere, početi toliko grdobij…
Za kaj gre pri Osetiji mi pa še danes ni jasno.
Aja…nekoč smo se vozili v fičotu 308-42 KR, pod sedežem je imel veliko luknjo in sedež je bil “zavarovan” z eno dilo…
21. Avgust 2008 ob 10:30
Ohoho: Hvala za link. Naša škoda sicer ni imela pravokotnih, ozkih rež hladilnika na zadnjih bokih, ampak širše in vizualno bolj aerodinamično zaobljene. Ne vem, katere so bile prej.
Sicer pa, naš prvi avto je bil fičo. Po neki fotografiji vem, da je bila registracija MB*15-66. Po pripovedovanju pa vem, da je bil roza barve. Domnevam, da ni bilo izbire. Ampak ali ni neverjetno, da si leta 1961 ali ‘62 lahko kupil socialistično kripo roza barve?
Za omenjeno škodo (bež barve) je prišla (prav tako bež) zastava 1300, s katero je foter leta 1972 v Laškem z mojo nono čudežno preživel frontalno trčenje in naredil totalko. Registracije se ne spomnim. Naslednji avto je bil (bež) 125 PZ (poljska zastava oz. poljski fiat) z registracijo MB*519-54. Ta je zdržal pet let, dokler ni foter kupil citroëna GSX 1.2. Rumenega, s črnima črtama na bokih. (Mama je rekla, naj kupi karkoli, samo da ne bo bež.) Registracija MB*118-867. Kadar je šel foter s tem avtom v Ljubljano, so ga ljudje zaustavljali misleč, da je taksi. Leta 1991 sem ga podedoval jaz in preregistriral na LJ*A1-348. Čez dve leti sem ga prodal za dele za 300 mark. Približno toliko so namreč na koncu znašali mesečni stroški popravil.
21. Avgust 2008 ob 10:41
Ej, to je pa res lep članek. Sej ne, da ostali tvoji niso, ampak ta je pa prav poseben!
21. Avgust 2008 ob 11:58
Hvala!
21. Avgust 2008 ob 12:43
QL!!!!
21. Avgust 2008 ob 13:22
Kot otrok sem s starši hodil v Dalmacijo. Verjetno ni ovinka, ki ga od Ljubljane pa do Splita ne bi vsaj enkrat v vseh tistih letih pobruhal. Na teh dolgih vožnjah sem vedno trpel, saj v avtu še danes ne morem spati, slabo pa mi je tudi že od nekdaj, razen kadar sem sam za volanom. Ampak kljub temu so mi to danes, ko tako na hitro in brezosebno švignemo do končnega cilja po frišno zgrajenih avtocestah, eni najboljših spominov. Od trenutka, ko je fotr klel med basanjem vse počitniške robe v avto, preko snidenja s prijatelji na kakšni pumpi, kjer so nato fotri vedno dorekli, po kateri cesti se bo šlo, pa do jutra (ponavadi smo šli po noči), ko sem ves blažen v splitski luki uzrl in zavohal Jadrolinijine trajekte…. Totalna nostalgija….
21. Avgust 2008 ob 13:49
Poletja so vedno nekaj posebnega. Jaz se spomnem ne vem al je bilo poletje 91 al 90. No, v glavnem: Mostar, železniška postaja, huda vročina, starši, sestra in jaz na vlak. Mali bratranec pa na peronu joče: ‘ I ja bi u Jugoslovenijuuuu.’ Oče je še skočil po piroške in adijo Mostar, adijo Stari, adijo Juga. Mel sem 8 let…v Vukovarju je baje že smrdelo po smodniku.
Bratranec je preroško res prišel v Slovenijo, a kot begunec.
LP!
21. Avgust 2008 ob 13:54
Popravljam! Pravkar sem se spomnil, da je bil NSU Prinz KR 124 - 84. Oče ga je šel osebno iskat v Sarajevo in nato pripeljal domov, kjer smo bili vsi žalostni, saj je bil spet rdeč, tako kot fičo pred njim. Na vrsto je pač prišla ravno ta barva in takrat se ni nič izbiralo. Po nakupu so srečni lastniki avtomobilov navadno začeli delati spisek množice stvari, ki na avtu niso štimale in ga približno v času garancije nekako sestavili skupaj.
Za moj sedanji avto, ki ga vozim, nimam pojma, kakšno registracijo ima.
21. Avgust 2008 ob 15:07
Lep članek, pa še moj spomin na poletje 1970 ali 71 .Stanovali smo v Skopju, oče je kupil novo , olivnozeleno škodo 1000 MB .Potovali smo čez Črno Goro, Dalmacijo vse do
očetove vasi na Primorskem.Šli smo na obisk k noni.Kmalu so prišli strici in tete, nekaj jih je živelo v Italiji, pripeljali so se z lepimi avtomobili, znamk se ne spomnim.Ko je nona vprašala eno teto ali ima
moj oče boljši avto kot drugi se spomnim da se mi je v grlu naredil velik cmok in mi je bilo neprijetno. Od tistega momenta ko ji je teta odgovorila da je avto veliko boljši od drugih, imam odpor do škod. Vedela sem da se je zlagala(ni čudno da si nisem zapomnila reg.št.)in se tisto poletje večkrat spraševala zakaj ni kupil prinza ali vsaj zastavo 1300.
21. Avgust 2008 ob 16:06
Nostalgiše. Moja spomin gre leto kasneje, v Fieso, cela se je zbrala v IMPju in gledala velik korak za človeštvo, švabi pa nas. Uboge hudiče.
Zunaj pa kombinežasto plava škoda (100 L?). Registrska? Pojma nimam, vem pa, da sva bili z mamo enkrat prisiljeni ugotoviti, da je za njo rezervna guma.
21. Avgust 2008 ob 19:57
Marko!
Lahko meni -neukemu- razložiš, zakaj takšni melanholično-prvoosebni izpovedniki venomer znova najbolje zagrabijo ljudi in jih pritegnejo k branju? Je to zato, ker ob branju tudi sami podoživljamo lastno preteklost in se skušamo zavedno povezati z avtorjevim pisanjem? Kaj praviš ti?
Odličen zapis!
21. Avgust 2008 ob 20:33
Nekega leta je bil v Dolenjskih Toplicah Škodin piknik.Bilo nas je res veliko imetnikov Škod , in naša je bila za tiste čase res imenitna z vsemi tistimi spojlerji in super de Luxe. Popoldan je bilo še žrebanje za novo Škodo, z ženo sva se naje namakala v bazenih kakor pa da bi bila prisotna na žrebanju, samo sva pa pozneje slišala da Škoda ni bila izžrebana iz prve, ker očitno ni bil prisoten prvo izžrebani,pa jo je po tem dobil drugo izžrebani.Nekaj časa mi je bilo kar malo žal , pa kje so že tisti časi.
21. Avgust 2008 ob 20:42
Ja, hvala, nostalgija vedno vžge. Preteklost nas druži, če nas ne razdvaja.
21. Avgust 2008 ob 21:08
jaz se spomnem čehinj iz tistih časov na morju po tem da so bile zelo radodarne !
glede gruzije pa le ta ne bo ne prva ne zadnja, ki so jo in jo še bodo pohodili ruskli tanki.
Edino zdravilo za ruse je trikratni obisk kitajske armade pri poljakih, samo rusi se tega še ne zavedajo, da se jim bo to v naslednjih 50 letih zgodilo !
22. Avgust 2008 ob 11:14
Tak spis s takim naslovom sem že nekje prebrala. Si to že napisal? Pred leti? Ali kdo drug? Mogoče jaz? Moja mama je tudi tako govorila.
Čobija sem jaz enkrat videla, ko je vozil za nami, ko je imel… ravno koncert na Primorskem. Mogoče ravno leta 1968… Pomahala sem mu in on nazaj. Pa trobili smo si haha
Ta slika je iz tega leta. http://www.ednevnik.si/entry.php?w=alja&e_id=64472
S Čehi sem bila enkrat na morju… leta 1982… od takrat smo se dopisovali do padca berlinskega zidu, ko sem jim čestitala za to.
Enkrat sem se iz Dunaja peljala z vlakom… leta 1985 se mi zdi… s profesorjem iz Krakowa. Ne vem, kako sva se pogovarjala - on ni znal angleško, jaz nisem znala rusko. Pogovarjala sva se - jaz z njim po hrvaško, ker je bližje poljščini. In potem je malo razlagal, kako je življenje pod Rusi.
lp
22. Avgust 2008 ob 15:59
Ja hec, toda ubogi hudiči, ki so iz Juge bežali v okupirano Prago, so od tam bežali v smeti Avstrije. Tam sem bil na poletnem učenju nemščine in sem zadevo spremljal. Ko sem se kot teenager vrnil v Celje, smo po koncertu Kameleonov !!!, nekje dobili belo barvo in po mestnih ulicah začeli pisati SSSR z esesovskim s-jem, in ” Rusi go home z avtobusi”. Mladoleten sem prezivel mojo prvo in zadnjo noc v kehi, na policiji so proti meni in ostalim odprli dosjeje. He.he!
22. Avgust 2008 ob 16:07
Andrej saj naši polocaji v bivši jugi niso bili nič drugačni od SSofcev, zato so jih tvoji napisi boleli
24. Avgust 2008 ob 08:00
Popravi prvi odstavek (1968 in ne 1988), sicer bomo mislili, da si komaj kakšno leto starejši od Oskarja
24. Avgust 2008 ob 14:03
Če bi naredil, kar predlaga 1tastar, bi to pomenilo, da je članek napisal pri šestih letih,
Pri šestih letih napisati članek za Teleks, čudežni otrok malodane
24. Avgust 2008 ob 16:21
Aja: Končno nekdo, ki natančno bere!
24. Avgust 2008 ob 16:25
Ne, ne sem tudi jaz pogruntala, da sem ga polomila, zato sem pa tiho.
24. Avgust 2008 ob 21:04
Zelo z občutkom napisano. Dogodkov v zvezi z Češko pa se spomnim kot tesnobnih, starša sta se zaskrbljeno pogovarjala, nakupili smo nekaj večje zaloge moke, olja, sladkorja..Meni je bilo takrat 7 let.
Ob branju sem se tudi spomnila registracije našega avtomobila, bil je zelen fičo 750 in tablice so bile CE 508-58. Za noben poznejši avto si nisem niti slučajno zapomnila registrske.Tudi mi smo hodili na morje, le na slovensko obalo, potovali ponoči in vožnja je bila prava pustolovščina.