Za narodov blogor

Slovenski mediji imajo svoj raison d’être, a kar zadeva demokracijo, bi se lahko brez škode ukinili. Takšna katastrofa, kakršna je bilo letošnje poročanje o volitvah, je namreč neponovljiva. Imagine … svet brez slovenskih medijev! Morda bi to pomenilo, da bi leta 2012 lahko ponovno zmagala Janševa kvazinetranzicijska — preberite natančno, to ni pomota — kvazidesnica, a to bi bila nizka cena. Se bi že znašli. Informiranost je samo stvar navade, časa, volje in menedžmenta virov.

Nina je rekla, naj počasi pridem, potem pa je začela zelo na hitro. Malo je manjkalo, pa bi zamudil. V porodno sobo sem pritekel pet čez sedmo – in paf, čez deset minut je bil tam en mali grdi raček. Naš drugi raček.

In ja, vseeno bo Jonas. Vmes je bil že nekaj časa Taras, ampak ne. Jonas bo. Jonas Crnkovič.

Prejšnji teden smo Manca Košir, Vesna Milek, Marcel Štefančič in jaz pozirali za naslovko Rugljeve Bukle. (Šele danes sem prenesel fotko v računalnik, ker sem en teden zaman iskal kabel in čitalec za SD kartico, danes pa sem kupil novega.) Ne vem točno, kaj bo v reviji objavljeno, očitno nekaj v zvezi s kolumnistiko. Zato je Samo hotel The Big Four. (To je citat.) No, vsak od nas je moral sestaviti lestvico top pet non-fiction knjig (z obrazložitvami). Jaz sem izbral naslednje: Blaise Pascal: Misli. Ker je tako lahko dokazati obstoj boga. Richard Dawkins: Bog kot zabloda. Ker je tako lahko ovreči obstoj boga. Josip Vidmar: Obrazi. Ker je tako lahko opisovati prijatelje in sovražnike. Tina Brown: The Diana Chronicles. Ker je tako lahko pisati, če si zraven. Christopher Hitchens: Letters to a Young Contrarian. Ker je tako lahko deliti nauke. Fotografiral je Borut Krajnc v Mestnem muzeju. Vsak je moral prinesti s seboj knjigo. Jaz sem zgrabil God is not Great od taistega Christopherja Hitchensa, ker ima živo rumen ovitek in dobro zgleda (pa še pri roki je bila, ko sem odhajal zdoma). Marcel pa je prinesel svojo biografijo Janezov Janš, ki je tisti teden izšla. Med sešnom so Krajnca snemali pri delu za TV portret, ki je bil v četrtek zvečer predvajan v Osmem dnevu na TVS. S sabo sem imel svoj aparat in prosil Boruta, naj nas fotografira. Tole je ratalo. Hvala. Jaz si sicer nisem všeč, ker zgledam kot Christophe Lambert.

S kolegom sva dva tedna delala layout na njegovem 23-palčnem Apple Cinema displeju, priklopljenem na (tudi njegov) 15-palčni G4 PowerBook. Ko sva končala, je monitor pustil v pisarni, ker je bil s kolesom. Zdaj je že dva tedna pri meni. Sosedov kolega je ročno našel mimi DVI adapter za mojega 12-palčnega PowerBooka — in že zadeva dela!

Ko sem zagledal svoj desktop na tako velikem skrinu — no, saj so še bistveno večji —, sem pomislil, da sem v nebesih. Moj zadnji monitor je bil namreč Applov 15-inčer, ki sem ga kupil leta 1999 (če se prav spomnim) z G3 PowerMacom. Eloksiranega aluminija takrat še ni bilo, to so bili časi iMacovsko smaragdne plastike.

Večino svojega računalniškega življenja sem preživel na laptopih in brez monitorjev. Res ne vem zakaj.

Prvič. Morda kdo ve, da je puntigamer avstrijsko pivo. Varijo ga v pivovarni v Puntigamu, ki je del Graza. Jaz pa po zaslugi svoje pokojne babice vem, da je v Puntigamu (bila) tudi norišnica. Kadar je hotela povedati, da je nekdo usekan, je rekla: “Puntigam links!” To je pomenilo nekaj takega kot, češ, ta in ta je pa za v Polje.

Moja babica je v časih okrog prve svetovne vojne hodila v nekakšno dekliško gospodinjsko šolo v Grazu. Babica? Babi? Prosim vas lepo, klical sem jo oma. To so bila vendar šestdeseta, to je bil vendar Maribor! Ona je bila tista, ki me je naučila prve besede v nemščini — in sicer tole izštevanko za lahko noč:

Ein, zwei, Polizei.
Drei, vier, Grenadier.
Fünf, sechs, alte Hex’.
Sieben, acht, gute Nacht.
Neun, zehn, schlafen gehen.

Leposlovja nisem nikoli bral na tak način, da bi od vrstice do vrstice ali od poglavja do poglavja sproti razmišljal, kako bi pa jaz sam to bolje napisal. Res je sicer, da razen na začetku svoje publicistične kariere, ko sem še pisal literarne kritike, nikoli nisem bral zanič literature, ampak v glavnem samo dobro. V tem smislu sem bil torej potešen: kar sem rabil literarnega, sem pač dobil od drugih, in to v glavnem — vsaj zame — nedosegljivih mojstrov.

Ko zdaj Oskarju prebiram kratke pesmi v napol prozi iz pesniških slikanic, kakršne so naprimer Pojte, pojte, drobne ptice, preženite vse meglice, Enci Benci na kamenci ali Župančič-Grafenauerjeva Abeceda na polju in v gozdu, imam še bolj mešane občutke, kot sem jih imel pri branju odrasle literature, ki sem jo bral res samo zase.

Prosim, fokusirajte se za trenutek na plakat Nove Slovenije, ki sem ga pred dnevi fotografiral iz avta:

“Prava zgodba o uspehu se šele piše,” piše na plakatu.

Prvič, gre za nepravilno, za slovenščino neprimerno rabo trpnega načina, ki sugerira, da se zgodba piše sama, ne da bi jo pisal nekdo drug. Recimo dotična stranka ali njeni volilci. Ali kdorkoli.

In drugič, o čem bo ta zgodba govorila? Glede na priloženo fotografijo in ex-LDS-ovsko nebuloznost sintagme o zgodbi o uspehu, je moja edina asociacija to, da bo šlo za mlatenje prazne slame.

To samo mimogrede.

Včeraj zjutraj sem nameraval v pisarno preseliti pisalno mizo in kavč. Uredil sem si kombi s šoferjem, zraven pa še dva študenta. Vse je bilo dogovorjeno za ob osmih zjutraj, da bi ja ujeli spuščene pogrezne količke na Cankarjevi, dokler je v ulici še omogočena jutranja dostava.

V sedanji koaliciji in še posebej v SDS je nekaj ministrov, zaradi katerih ne bi imel nič proti, če bi Janša dobil še en mandat. To so Virant, Zver in Turk. A to je premalo. V vladi in nasploh v tej koaliciji je namreč tudi cela vrsta prevagujočih ljudi, ki bi jim rad s čarobno paličico svojega glasu preprečil, da bi še kdaj pustošili pri političnem koritu. To so Erjavec, Rupel in Podobnik. V samem parlamentu pa med večinsko garnituro ne morem videti Grimsa, Soka in Černača. Že prvi od teh treh bi bil sam dovolj za odločitev, da ne bom nikdar volil nikogar, ki bi mu lahko pomagal na oblast.

Ni mi všeč, da Pahor zadnje čase ne nosi kravat. Zdi se mi zgrešeno tako v političnem kot v modnem smislu. Kar naprej se otepa očitkov, da ni dovolj kompetenten in energičen za morebitno vodenje vlade, potem pa se še sam zavestno odpoveduje političnemu japi power imidžu. Je mar že prestar? Se ima sam za prestarega? Ali mar misli, da so obleke, srajce in kravate za hiperurejene mlade japije, ki patruljirajo po centru z aktovkami, da se jih kar ustrašiš, nazadnje pa jih izdajo oglati čevlji? Od koga hoče biti Pahor drugačen in zakaj? Kakšno vrednoto mu predstavlja nestereotipnost, da jo zamenjuje za brezhibno podobo urejenega moškega v perfektno zlikani srajci, dobri temni obleki in primerni kravati? Ker kaj govori kravata, če ne tega, da z moškim, ki jo nosi, ni šale? (Razen če gledamo Erjavčeve orjaške vozle za obešanje, ki sami zase govorijo: “It’s a joke. I’m a joke.”) In sploh, modno gledano, kakšna je to nestereotipnost, da nosiš obleke in srajce — kravatne srajce, če še niste opazili —, ne pa tudi kravat?

Pahorjevo opuščanje kravat je napačen mesidž, ki govori volilcem tole: “Nekaj mi manjka.”

Kot sem že kdaj dal vedeti v kolumnah, nisem ravno privrženec sedanjega predsednika vlade. Dal pa sem tudi vedeti, da to še ne pomeni, da bom dajal prav vsakomur, ki pride mimo in ima kaj povedati proti njemu. Da bo ta rokoborba z Janšo v prostem slogu brez arbitrov in pravil kulminirala prav v predvolilnem času, je bilo pričakovano, za nameček pa so se v dvoboj vključili še Finci s svojo famozno oddajo o podkupninah.

Medijski in politični kažin, ki je nastal ob obtožbah finske televizije, da je podkupnino prejel tudi premier, je zgolj vprašanje verodostojnosti.

Danes sem odigral devet lukenj v Arboretumu. Šlo mi je zelo dobro. Igral sem osem udarcev (43) nad parom (35). Na šesti (par 3, 117 m) in sedmi luknji (par 4, 318 m) sem naredil par, nakar mi je uspel birdie na deveti (par 4, 316 m). Moj prvi birdie! Petnajst mesecev sem čakal na to! In kolikokrat sem že bil čisto blizu! Žal sem igral sam in tega ni nihče videl razen mene.

Fotografija je simbolična.

Ko rata birdie — vsaj prvi —, se zdi vse tako preprosto. S teeja sem udaril nič več kot soliden drive. Žogica je morala leteti malo manj kot dvesto metrov. Obležala je tik pred makadamsko cesto, ki seka devetko, kakšnih 130 metrov od roba greena. Načeloma bi na tej razdalji moral uporabili železo 7, vendar sem se glede na svoje zmožnosti odločil za šestico. Raje sem tvegal predolgo žogo, ki bi še vedno končala na greenu, kot pa prekratko, ki bi končala v ribniku. Pin je namreč le kakšna dva metra od sprednjega roba greena — in morda pet metrov od brega ribnika —, za luknjo pa je greena še kakšnih petindvajset metrov.

Udarec mi je uspel. Žogica je pristala dva metra levo za luknjo in se odbila še kak meter naprej. (Hvala bogu, da so bili greeni mehki.) Vse, kar sem rabil za birdie, je bil dober putt. Niti boljši golfisti od mene ne zadenejo vedno luknje s treh metrov, ampak tokrat mi je uspelo. Ne prvič. Že nekajkrat sem zadel tudi z večje razdalje (tako kot sem tudi velikokrat zgrešil od bolj blizu).

Ampak v čem je potem skrivnost birdieja? Oh, nič takega. Rabiš samo tri (ali štiri) odlične udarce zaporedoma, na isti luknji. To je vse. In ko ti to enkrat uspe, ti ni jasno, zakaj se to dogaja tako redko.

Kakorkoli: na mojo golfersko moralo je današnja igra delovala zelo pozitivno.

Danes sem pisal kolumno za Dnevnik. Seveda sem se lotil famoznega finskega dokumentarca, ki Janšo obtožuje podkupljivosti. Kolumno bom ponatisnil v nedeljo ali ponedeljek, za začetek pa naj objavim le odlomek, ki sem ga zaradi prekoračitve dolžine moral odrezati. Ker gre za temo, ki ni direktno povezana z oklepniki, sem odstavek z lahkim srcem odrezal, mi pa povedano zelo leži na duši. Pravzaprav sem ga odrezal že drugič, prejšnji teden namreč tudi ni pasal v kolumno!

Že kak teden nazaj sem v tako imenovani kazemati naletel na instalacijo, ki je z ukrivljeno žico prikazovala stilizirano silhueto skupine ljudi. Tudi prav, sem si mislil in odvlekel Oskarja stran — pa ne zato, ker bi bi mislil, da mu bo ta umetnost škodila, ampak zato, ker sem se zbal, da bo vse skupaj podrl.

Danes pa sem šel najprej mimo kipa — no, skulpture —, sestavljenega iz železne mreže, skozi katero so bile vstavljene lesene klade. Zakaj je ta grad vedno poln konceptualistične umetnosti, sem pomislil? (Oh, kje so že tisti časi, ko je v grajskih ječah — kot se zgoraj omenjenim prostorom po domače reče — Peter Greenaway razstavljal nekakšne konceptualne kovčke!)

Potem pa sem na grajski ploščadi zagledal tole:

Se opravičujem za to modrino, svetloba je bila že bolj šibka.

Skozi odprtino, vidno na drugi fotografiji, so ven in not hodili tipčki iz Roga ali z Metelkove. V notranjosti je nekaj brnelo ali šumelo, zunaj pa so na kanto lepili srebrn trak ali folijo. Kaj naj bi to predstavljalo? Odgovor je bil na dlani:

Whatever. Ali po slovensko: kdorkoli, karkoli, kjerkoli.

Včeraj je bil velik dan — no, vsaj veliko jutro. Ob pol devetih sva z Nino pripeljala Oskarja v vrtec. Njegov prvi dan. V tem smislu nisem tako sentimentalen, da bi mi bilo hudo, razumem pa svojo mamo, ki je rekla, da je imela zaradi tega že cel teden cmok v grlu, kot da bi šel revček dvaindvajsetmesečni s trebuhom za kruhom od hiše. Ampak čisto vseeno mi pa tudi ni bilo. Iz vrtca sem šel z mešanico nelagodja in ponosa.

Potem pa sem šel v pisarno.