Oči opazovalca

Petek, 19. september 2008

Leposlovja nisem nikoli bral na tak način, da bi od vrstice do vrstice ali od poglavja do poglavja sproti razmišljal, kako bi pa jaz sam to bolje napisal. Res je sicer, da razen na začetku svoje publicistične kariere, ko sem še pisal literarne kritike, nikoli nisem bral zanič literature, ampak v glavnem samo dobro. V tem smislu sem bil torej potešen: kar sem rabil literarnega, sem pač dobil od drugih, in to v glavnem — vsaj zame — nedosegljivih mojstrov.

Ko zdaj Oskarju prebiram kratke pesmi v napol prozi iz pesniških slikanic, kakršne so naprimer Pojte, pojte, drobne ptice, preženite vse meglice, Enci Benci na kamenci ali Župančič-Grafenauerjeva Abeceda na polju in v gozdu, imam še bolj mešane občutke, kot sem jih imel pri branju odrasle literature, ki sem jo bral res samo zase.
Da v slovenski literarni tradiciji obstajajo prav fletne pesmice za otroke, mi nekako ne gre skupaj s tezami o krutem ravnanju z otroki skozi slovensko zgodovino, ki jih je nekoč izpostavila Alenka Puhar v Prvotnem besedilu življenja. Kakšen je to moral biti inflantilni intimizem slovenskih ognjišč, ki je otroke po eni strani cartal z ljubkimi stihi, po drugi strani pa jih je garbal kot živali?

A kakorkoli: so te ljudske pesmice za dandanašnjo rabo res kaj več kot državotvorna literarna indoktrinacija, ki jo šole s Pastirci, Samorastniki in Skodelicami kave pozneje le še dokončno zapečatijo? Če sodim po sebi, mi ni niti malo škodilo, da mi je oče bral ali celo pel iz miniaturke s 300 narodnimi. Saj se ne pritožujem! Pesmica Anzej Panzej (“Anzej Panzej / peč podrl, / noter skočil, / jo podprl.”) — prismojena, kakršna je — je moja in Oskarjeva najljubša.

Po drugi strani pa si vendarle mislim, kaj vse bi še bilo treba postoriti za slovensko otroško poezijo, ko berem Župančičevo Abecedo: “A. To je ajda: v naročju poletja / nevestina nošnja iz samega cvetja.” Problem deloma vidim v abstraktni, literarizirani ruralnosti, ki nam — Slovencem, seveda — veleva, da je otroke treba futrati z rastlinami in živalmi, ki jih le redko vidijo in spoznavajo, deloma pa vse skupaj dozirati v obliki metafor, arhaizmov in privzdignjene estetike, iz katerih bi bilo možno tudi doktorirati iz slovenistike ali literarne retorike.

Zato včasih pomislim, da bi se lotil otročjih kvartin ali česa podobnega, v katerih bi opeval — da tako rečem — vsakdanjost, ki je malčkom blizu: flaške, čevlje, vlakce, tricikle, mamo in atija, vzgojiteljico v vrtcu, avte in druge trivialnosti.

Mislim, da je vsesplošen problem slovenskega razumevanja literature v tem, da je to nekaj totalno drugega in drugačnega od resničnega življenja. To ni res! Nobenega dvoma ni, da je otrokom treba literaturo privzgojiti. A ne na ta način, da jim od malega dopovedujemo, da je lepota samo v Župančičevi ajdi, brezi, ciklami, čebeli, detelji in encijanu, ampak v vsem, kar nas obdaja. Lepota je v očeh opazovalca, ki pa zna to tudi izraziti.

In potem spet pomislim: menda ja se ne bom tega lotil, da bi spreminjal narodov značaj?! Posledice bi bile namreč daljnosežne.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 19. September, 2008 ob 17:13 v kategoriji BabyBlog.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

62 komentarjev na “Oči opazovalca”

  1. smoger pravi:

    Lepo ste to napisali g.Crnkovič!

  2. Stane Mihelič pravi:

    Tudi moja pesmica je najboljša Anzej Panzej (imam posnetek izpred 37 let, ko jo deklamiram)!

  3. Blazz Blazz pravi:

    hehe, anzej panzej je bla tut moja najljubša ko sem bil majhen, le da smo pri nas rekli “anzl panzl…”

    :)

  4. levinja levinja pravi:

    Mene pa zanima ,ali je Jonas že privekal na svet?

  5. dare pravi:

    Jaz sem recitiral Pedenjpeda:

    Dal sem roko čez oči
    in izdahnil “mene ni!”

  6. vranika pravi:
  7. Martin pravi:

    Čas je za kaj novejšega. Ni lahko najti, a obstaja. Uroš Vošnjak.

  8. miran pravi:

    Zanimiv prispevek!
    Ne vzemite to kot hvalo, jaz imam hčerko 4.letnik klavirja na Akademiji za glasbo pri Dubravki Tomšič Srebotnjak. Čudno ali ne, povprečna ocena je 10.
    Ampak kaj je bistvo in kje je zasluga staršev?

    Najini otroci , sin študira fiziko in poleg tudi glasbo, torej najini otroci niso živeli naključno. Nismo jim samo brali otroških pesmic, pač pa so čisto mali živeli aktivno življenje.
    Nikoli jih zavoljo komoditete nismo odložili v “najem”, pač pa so bili z nami čimveč. Tudi na koncertih.
    Ko sem sam koncertiral, so bili čimveč v dvorani. Magari v naročju nekoga izmed poslušalcev.

  9. Pohar pravi:

    Kot pravi Miran, gre za kvaliteto in ne spreminjanje narodnega značaja.
    Kaj pa narodni značaj sploh je?

  10. nevenka nevenka pravi:

    včasih z veseljem napišem kaj za otroke. Presenetljivo imajo veliko raje pesmi, ki so ritmične in se rimajo in jih prosti verz nič kaj dosti ne prevzame. Radi imajo pesmi o muckih, ježkih, take, ki imajo v sebi kanček humornosti in na nek svoj način, morda celo malce pravljičen, vdihnejo osebnostne lastnosti.
    Poskušam opisati pravzaprav delček popolnoma realnega življenja, ki je v svojem sporočilu morda celo majčkeno poučevalen, a vendar dovolj zabaven, da otroka pritegne in razvedri. Čeprav ne mislim, da poezija otroku ne sme odpreti tudi kakšnega resnejšega vprašanja, ko je dovolj star…Otroci namreč pesmi zelo resno jemljejo in utegnejo potem zelo resne stvari spraševati in včasih si v zadregi, kako dati primeren odgovor.
    Mene je Župančičeva pesem Stoji učilna zidana zaznamovala za celo življenje.

  11. nevenka nevenka pravi:

    Slovenski narodni značaj, ki se kaže v poeziji? Na prvi pogled je zelo žalostinkast, vsaj ta, ki nas doseže iz ljudske pesmi. Na drugi
    pa niti ne; navihan in precej prefrigan je, poln erotičnega koketiranja in navdušenja nad radoživostjo.

  12. alcessa pravi:

    Slovenski narodni značaj v otroških pesmih… O tem bom lahko začela razmišljati, ko bo kdo od vas končno omenil kakšno pesmico, ki sem jo kot prekrmursko dete znala tudi jaz.

    Drugače pa mi je všeč ideja o posodobitvi podob v otroških slikanicah in o novih pesmih… Čisto pavšalno bi lahko rekli, da se je svet od naše mladosti tako razvil naprej, da so te potrebne, ne glede na družbeni red, v katerem so bile ta stare napisane.

    Menda v Sloveniji obstaja veliko dobrih ilustratorjev, ki bi jih človek lahko pritegnil k projektu. Meni je posebej pri srcu Nina Rupel (ni reklama, temveč kompliment)…

  13. Rak pravi:

    Ampak nekaj pa v tem prvem odstavku tvojega zapisa in ugotovitvi ne razumem. Kako veš, da je neka literatura slaba, če je nisi prebral. Si verjel izjavam drugih? Neverodostojno za nekoga, ki naj bi razmišljal s svojo glavo. Razloži, prosim. Morda temu nisem čisto dorasel, pa sem v mladosti prebral kar nekaj leposlovnih del.

    Kar se pa tiče zgodbic za male otroke, so pa najboljše tiste iz otroštva dedka in babice, ki pridejo iz njunih ust neposredno, sploh zvečer v postelji skupaj z vnuki. Preverjeno! Zjutraj ko se zbudita, je prvo vprašanje, kaj se je pa potem zgodilo.

  14. Karmen pravi:

    Če bi vsi slovenski starši prebrali Prvotno besedilo življenja, ahja…

    Naši imajo radi izštevanke, Enci Benci na Kamenci se nikoli ne naveličamo.

  15. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Rak: Ne razumem, česa ne razumeš. Da ne morem vedeti, da obstaja slaba literatura, če je nisem bral? Kvečjemu ne morem vedeti, KATERA je slaba.

  16. balkanka pravi:

    Hjoj, deklamacije. Teh je bilo v ’stari šoli’ baje veliko.
    Se spomnim, mi je mama skoz razlagala, kako so oni morali vse napamet vedet, in res je veliko pesmic znala še po 30 letih…:D
    Saj smo se jih mi tudi v OŠ učili, ampak ne tako na hard.

    Kakorkoli, kar se pesmic tiče in slovenske literature nasploh, mene le ta ni zaznamovala, je pa povzročala v meni veliko neprijetnih občutkov.
    Zgodovino našega naroda poznamo, literatura pa je le ogledalo življenja, kakršnega so živeli naši predniki.

    Meni se ne zdi to nič slabega, če tvoj sin tu pa tam sliši kakšno Župančičevo.

    Itak je današnja mladina vsa v vate zavita in že tako so premalo odporni na zunanji svet, zato jim malo krute realnosti ne bo nič škodilo. Le okrepi in boljše jih lahko naredi.

    Meni se ne zdi potrebno zdaj nekaj novega izumljati, ker da je obstoječa ponudba zastarela, za otroke neinteresantna.

    Mislim, da tiste prave pravljice, pesmice, risanke (katere smo vsi dali skozi in smo še danes vsi nad njimi navdušeni) so za vsa vremena in se mi tudi ne zdi, da bi se v naših življenjih kaj tako bistveno spremenilo, da bi se pa današnji otroci tako zelo razlikovali in potrebovali nekaj novega, drugačnega..
    In kaj bi potem bilo sploh to drugačno?? A niso že z risankami mimo vsekali, ko so začeli delati neke nove, boljše, drugačne in vsi vemo, kakšne so te risanke danes..
    Saj pa otroci danes niso nič drugačni, kot smo bili mi, še vedno imajo iste želje, veselja, radosti, kakeršne smo mi imeli, še vedno so jim všeč živalce, rastline in še vedno se vse dogaja okoli prijateljev, družine, sosedove Špele, še vedno se palijo na iste risanke, pesmi, filme, knjige…

    Resda se svet spreminja, ampak bistvo ostaja (zaenkrat) še vedno isto. Seksa se še vedno isto, je in serje tudi…
    Na koncu vsi težimo k istemu, tako kot se je pred 200 leti povprečna slovenska družina prebijala na njivi, se danes po fabrikah. Še vedno z enim in istim ciljem, preživeti!

  17. Rak pravi:

    Nesporazum. Tudi jaz vem, da obstajata tako dobra kot slaba literatura. Ampak kako se odločiš katera je slaba in je zato ne bereš.

  18. ksip pravi:

    Nevenka, Stoji učilna zidana ni Župančič, ampak Levstik. Je pa res, da to ni tako huda napaka kot ta, da nekateri mislijo, da jo je napisal Domicelj.

  19. selemjan selemjan pravi:

    Kaj pa je po tvoje zanič literatura. To si praktično vsak po svoje razlaga.

  20. nevenka nevenka pravi:

    Pa je res Levstik, ne vem kako mi je uspelo celo življenje misliti, da je Župančič. Hvala za razsvetlitev. No ja, Domicelj pa res ni.

  21. balkanka pravi:

    Literatura je zelo kompleksna in predvsem stvar percepcije, zato jo je zelo težko ocenjevati.
    Obstajajo neka merila, ki določajo kriterije. Res pa je, da se ta navadnim lajikom največkrat zdijo nesmiselna.
    Zame osebno je recimo slovenska literatura zelo moreča. Nisem navdušenka njene tematike.
    Pa ni mi toliko tuja sama tema, kot mi je bolj moteč hlapčevski in ponižni način pisanja ter doživljanja, ponavljajoče se samopomilovanje ali pa, ja, na drugi strani pretirana navihanost in small town prefriganost..
    Poleg tega je pa slovenski jezik tudi dost “nespeven”, kar še dodatno in nemalokrat bistveno vpliva na to, da postane branje manj prijazno, njegova vsebina pa manj privlačna.

    Pa tudi če bi se lotil tega, se bojim, da se tako ne da spremeniti narodovega značaja.
    Njegov je žal še vedno močno zakoreninjen v 1X.st., le da je danes večina nacije sužnjev kapitalizma, ki furajo malomeščansko dekadenco.

  22. ksip pravi:

    Balkanka, ne strinjam se, da je slovenski jezik manj prijazen za branje. Slovenski jezik je zelo bogat s pomanjševalnicami in presežniki, v angleščini je kar vse povprek “little” in “big”, v slovenščini pa imamo veliko različnih pripon, ki so vsaka po svoje zaznamovane. Recimo Slovencelj, Slovenček, Slovenko, Slovenčič, Slovenčec, ali pa rokica, ročica, rokača, nogica, nožica, nogača, rokavček rokavec. Slovenski jezik je eden najbogatejših jezikov na svetu in najbolj bogat je prav zaradi besedotvornih možnosti, zaradi katerih lahko z jezikom počenjamo marsikaj, in to je smisel jezika, da ga živo lahko oblikuje vsak govorec. V tem pogledu se lahko z njim kosajo samo še drugi slovanski jeziki, najbolj ruščina in zahodnoslovanski. Čeprav bomo Slovenci vedno imeli v slovarju manj besed kot Angleži, pa nam besedotvorje omogoča neskončne možnosti, kjer smo v prednosti pred marsikaterim večjim jezikom.

  23. Uršula pravi:

    Slovenska literatura ima vse dimenzije in značaje, žal se še vedno velikokrat izpostavlja literatura, ki izpostavlja skromnost in žalost …
    Znova in znova se spomnim Tantadruja, ki smo ga na faksu podrobno razčlenili in uživali v humornosti, ki pa jo večina ne opazi. Še v filmu, ki so ga posneli po tej zgodbi, so izpostavili žalost in jok.

    Pri avtorjih za najmlajše, sploh pa pri ljudskih pesmih in izštevankah, pa si lahko, Marko, pozoren tudi na besedne igre in vsekakor namen pesmi. Ene so izštevanke, druge spodbujajo h gibanju, te se lahko uporabi pri telovadbi za ogrevanje, na sprehodih, zaradi ritma in besedila …

    Kar se tiče ‘vzgoje’ naših otrok in njihovega sprejemanja literature, tako proze kot pesmi, smo pa mi, starši, tisti, ki jim lahko damo zgled in knjigo v roke. Jaz sem mojemu sinu od njegovega prvega dne brala in pripovedovala zgodbe, pesmi, … Ni bogatela samo njegova domišljija, ampak tudi besedni zaklad. Hkrati pa se je vseskozi razvijal okus. Pri enajstih sam odkriva, katera dela so bolj in katera manj kvalitetna in zna svoj izbor tudi utemeljiti.
    Domača branja in bralno značko je že zdavnaj presegel.

  24. balkanka pravi:

    Hej, Marko, luzer winns after all. ;)
    Komaj čakam na tvoj komentar o presenetljivem a pozitivnem rezultatu volitev.

  25. djubre pravi:

    sam sem stopil v svet literature z bradburyem in remarqueom. zanimivo, nikoli nisem prebral nobenega domačega branja. vedno pa sem veljal pri profesoricah za daleč naokoli najbolj literarno razgledanega. v otroštvu bi me župančileve otroške pesmi odvrnile od branja. danes pa. me stisne tak domačen otožen občutek pri srcu, ko preberem kakšno. nostalgija po otroštvu v katerem nisem bral teh pesmi.

    to, kar otrokom vsiljuje šolski sistem, jih psihira. morali bi začeti nežneje. morda ni tako dobro obravnavati književnost po časovnem nastanku. morda bi morali začeti s sodobno literaturo. pišem tudi glede srednješolcev. najhujeje, da interpretacije pesmi mladeničem in mladenkam fašistoidno vsiljujejo. ti profesorji so prepričani, da mora poezija nujno imeti višji pomen in da pomeni lahko samo eno in nič drugega. ti profesorji, se mi zdi, nimajo nobenega pojma o tem kako pesem nastaja.

  26. nevenka nevenka pravi:

    Slovenski jezik je zelo speven jezik, ne vem od kod komu ideja, da ni.
    Z nekaj daru in bogatim besednim zakladom ni prav nič težko pisati metrično urejena besedila, na voljo imamo pisano paleto instrumentov pesniškega jezika, ki ga lahko urejamo v različnih melodijah, ritmih in zvočnosti. Tudi v prostem verzu in proznih tekstih pridejo do izraza melodija, ritem in zvok ter ustaljeno in bogato izvirno besedno slikanje bodisi lirskih ali pa epskih tem.

  27. djubre pravi:

    @nevenka: se strinjam. ustvarjalci v slovenskem jeziku so veliki srečneži. splošno prepričnje, da so srbski, hrvaški ali bosanski jeziki bolj spevni, se mi zdi absurdno.

  28. Nevenka pravi:

    Hja, djubre, lahko, da ljudje občutimo razliko, ki izvira bolj iz mentalitete. Morda se Slovenci malo manj izpovedujemo, a to gotovo ni zaradi jezika. Slovenski jezik je bogat. Tudi besednih ustvarjalcev imamo veliko. Morda je kultura branja malce zapostavljena in vloga kulture kot take v celoti, tako da naša beseda našega človeka ne doseže dovolj. To se mi zdi večji problem; da ne vemo, kako zelo lep jezik imamo.

  29. Ka pravi:

    Midve s hčerko imava trenutno najraje knjigo Juri Muri v Afriki. Jaz uživam v rimah še iz otroštva, ona prepoznava živali, ki jih je videla v živalskem vrtu…

  30. miran pravi:

    Spevnost jezika je v tem, koliko samoglasnikov ima. Ruski jezik je gotovo eden najbolj melodičnih.

    Primer; Mi rečemo “doktor”
    Italijani rečejo “dotore”
    Se pravi, pri našem jeziku se “kt” kar lepo zatakne, medtem ko “dotore” teče gladko.

  31. djubre pravi:

    @nevenka: glede na močno literarno sceno, ki jo imamo, je res žalostno koliko se bere. kakor sem slišal, je v zahodnejših državah literatura mainstream, ljudje množično obiskujejo literarne večere, prebirajo in pisatelji imajo menda podoben status kot rock zvezde. škoda, res, ker naši imajo kaj pokazati.

    @miran: ne bi rekel, da je spevnost v samoglasnikih. meni doktor lepše in bolj spevno zveni kot dotore. dotore je tako kičasto. heh. doktor, kot bi se zaletel v zid, prebil zvočni zid, kot veliki pok. veličastno. dotore, kot bi se enkrat spustil s sankami po hribu in to je vse.

  32. Nevenka pravi:

    In če v pesem napišeš doktorja, s tem, da uporabiš drugačen sklon, se pa ne sliši tako odsekano. Mojster jezika bo to že opazil.
    Slovenščina je vsekakor lahko spevna.
    Nemci imajo pa Führer, mi pa vodja, ki kar steče kot potoček. Pa mi najbrž ni treba naštevati velikih dosežkov nemške poezije.

  33. Nevenka pravi:

    djubre, razvoj kulture ni popolnoma spontan pojav, odvisen je od marsičesa; upam, da se bodo slovenskim kulturnim ustvarjalcem časi zjasnili in se bodo ljudje pripravljeni zamisliti ali pa razvedriti ob še čem drugem, ne samo v raznih “špas teatrih”. Moja izkušnja z literarnimi večeri je taka, da gre običajno za zelo zaprte kroge, čeprav želja ni ravno taka; nanje hodijo ljudje, ki tudi sami kaj ustvarjajo. Publike, ki bi ji to pomenilo oplementev vsakdana je pa res premalo. Mladim je treba pokazati koliko izzivov duha je v umetnosti, s kakšno paleto čustev se lahko srečujejo in kako jim taka ustvarjalnost bogati življenjsko izkustvo in izgrajuje človeka.
    Tega verjetno pri nas manjka. Zato je tudi politika premačehovska.
    A samo vsestransko razvit človek je lahko boljši tudi v tem v čemer se specializira. Enake vrednote spremljajo katerokoli ustvarjalnost.
    No, saj bomo videli, kako se bo odrezala nova oblast.

  34. katarina pravi:

    Priporočam Anjo Štefan.

  35. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Me veseli, da ste načeli vprašanje primernosti slovenščine za literarne ekshibicije in druge vrste sofisticiranosti – čemur Balkanka malo nerodno pravi “nespevnost”. Upam, da njen nick nima veze s tem, da nima posluha za slovenščino. Iz izkušenj namreč vem, da slovenščino šimfajo tisti, ki je ne obvladajo dovolj dobro. (Nativni spikerji pri tem nikakor niso izvzeti.) No, hočem povedat, da je slovenščina dovolj dobra za karkoli. Defetistično primerjanje s srbskimi kletvicami ali anglo-ameriškimi prakticizmi pomeni samo to, da človek ne ve, kako to primerno prevesti oz. povedati na drugačen način. Predvsem pa ljudje ne cenijo slovenščine, ker se redko znajdejo v situaciji, ko bi svoje besede morali prevajat v nek tuj jezik. V tem primeru bi videli, da je iskanje ustreznih tujih izrazov enako težko kot v obratni smeri.

    Miran: Doktor?! Si pa našel primer!

  36. 1tastar pravi:

    Če hočeš biti heroj, piši v enajstercih:

    Vino drinket kraljeviču Marko. Pola sebi pola Šarac gebet!

  37. dare pravi:

    Bravo 1tastar! Če bi Balkanka in Djubre (o šit, malo je manjkalo , da nisem napisal ‘balkansko djubre…) obvladala jezik na tem nivoju ne bi šimfala njegove spevnosti in tematike v slovenski literaturi. :)

  38. Nevenka pravi:

    Saj djubre ni šimfal spevnosti!?

  39. dare pravi:

    Ups, vodamistejkajvamejka ! Sori djubre! To je bil valjda Miran.
    Jebiga! Sicer pa Miran …lahi imajo v besedi dottore dva t, torej enako soglasnikov kot mi, zato ti za naslednjič predlagam primer ČMRLJ….bombo!

  40. Martin pravi:

    Me zanima, če lahko kdo najde rimo na doktorja.

  41. dare dare pravi:

    Ni rima tista , ki občutke piše,
    brez rim lahko opišeš lik
    in če komu dohtar v pesem paše
    lahko napiše pač “zdravnik”

  42. miran pravi:

    DARE, kaj pa če je doktor iz prava.

  43. miran pravi:

    Pa še to: Zdravnik nima doktorata. Zdravniku se piše dr. medicine, in to za imenom in priimkom.
    Kdor ima doktorat, se mu napiše dr. pred imenom in priimkom.

  44. 1tastar pravi:

    Pa še ena rima:

    U moru stoji Jurca,
    voda mu do koljena!

    (To še ni rima)

    Kad dođe plima,
    biće i rima!

  45. Jasna pravi:

    Marko, kako se reče po hrvatski – poredna? Ali je to zločesta? Drugega izraza jaz ne najdem. In kaj pomeni Je T’aime…Moi Noi Plus. Ali to pomeni Ljubim te, toda ne več.

    Ko sem brala Alenko Puhar sem vedla, da opisuje samo temno strano otroštva na slovenskem. Zaradi te knjige sem se skregala s prijateljem, ker sem zagovarjala tezo, da obstaja tudi druga stran, katere se Puharjeva ni niti dotaknila.
    Otroci obožujejo izštevanke. Tale je huda: Špela marela na kahli sedela, cajtnge brala in pipo kadila.

    Takšnih hecnih se jaz ne spominjam u hravščini. Spomnem se: en ten tini savaraka tini… ali pa Pliva patka preko Save, nosi pismo na vrh glave, u tom pismu piše ne volim te više…

  46. Jasna pravi:

    Miran, ruski jezik je lahko melodičen ampak ni erotičen. Ne predstavljam si, da mi kakšen Rus nežno šepeta na uho, Kitajec tudi ne, Slovenec iz Koroške tudi ne…ne pali!

  47. Jasna pravi:

    Še tole: Zmagal je luzer, klovn tudi, ampak za tolažbo je tudi kravatar na tretjem mestu. Kresalova je “popušila,” ampak se smeji in laže kako je zadovoljna. Lahko bi se malo zazrla vase si priznala poraz in tako kot je po navadi ponudila odstop, ker noben gentleman od nje ne bo zahteval odstopa, ker je ženska. Bljak, koliko hinavščine in sprenevedanja je v tej ženski.

  48. djubre pravi:

    @dare: ko bi ti videl na kakšnem nivoju je moj jezik in kakšen up sem, bi pred menoj sramežljivo sklonil glavo. slovenskemu jeziku lahko doprinesem več, kot boš ti kdajkoli.

    @marko: ali smem upati na odgovor, če te vprašam, kje si kupil šal, ki si ga nosil na studio city.

  49. djubre pravi:

    dare, pozabil sem omeniti, da ti že osnovno razumevanje zapisanega v slovenščini dela težave.

  50. djubre pravi:

    pa opravičilo sprejeto. tudi ti lahko vleiko doprineseš slovenščini. ha, ha.

  51. Uroš Vošnjak pravi:

    Oglašam se povsem slučajno, ker sem, iščoč nekaj povsem drugega, med komentarji naletel na omembo mojega imena…

    Martin – najlepša hvala za lepo mnenje!

    In, ko sem že tukaj, Marko – tudi sam se ob določenih primerih (pa ne samo slovenskega) pesnikovanja sprašujem o smiselnosti avtorjevega – onaniranja. Zlasti v poeziji za otroke. A so razlogi sila preprosti – nepoznavanje otroške biti, duše. Čeprav…
    Čeprav ni moje, da sodim.

  52. dare pravi:

    @djubre, mater imaš tanke živce. No, če si takšen up, obvesti me, če spremeniš svoj umetniški psevdonim, da ne zgrešim kakšnega tvojega remek dela, ko ga boš lansiral v slovensko literarno nebo.

  53. vranika pravi:

    Na siolu je terorist, ki napada dotični članek:

    Evo ti ga, pa ne teb Crni, u free market rajt bak at ja:

  54. vranika pravi:
  55. iiii pravi:

    fikcija vse je fikcija :)

  56. vranika pravi:
  57. Jasna pravi:

    Berem kom.8…eh, tale Miran je en bahač, pa psihovodoinštalater tudi. In to kar je napisal, seveda vedno ne drži. Zdaj sem bom še jaz hvalila kako sem se zapletla v prijeten klepet s Vlatkom Stefanovskim, ki je kar velik umetnik, pa njegov brat tudi, njegova hčerka pa nima nobenga nagnjenja k glasbi. Ali pa ubogi Ludwig van Beethoven, ki ga je oče maltretiral in prisiljeval na vse zgodaj igrati klavi, ker je iz njega hotel narediti novega Mozarta.
    Miran glede na to, da imaš genijalne otroke to pomeni, da tvoj genski materijal ima visoko ceno. Že imam telefon v roki…

  58. miran pravi:

    JASNA, zakaj si nesramna?
    Sploh nisem bahač in tudi navedba je le moje videnje in mnenje. Ogromno je nadarjenih ljudi in vse spoštujem. Veš Jasna, jaz trdo delam in nisem edini. Veliko ljudi trdo dela.

    Kaj imaš od tega, ko me nesramno ozmerjaš. Sicer, če ti je potem lažje, kar daj še naprej. Za tvoje boljše počutje sem pripravljen biti tudi kdaj malo žalosten.

  59. barbra pravi:

    Marko, vse to (ponudila poezijo otrokom na sodoben način) je naredila že Svetlana Makarovič. Ampak Mehurčki so še vedno No. 1, za vse generacije.

  60. čigra pravi:

    Meni je šlo ob Enci benci na bruhanje! Prav vsaka pesmica ima stran v Prvotnem besedilu življenja. Peč podrl in jo potem takoj podprl… mhm. Morda pred 200 leti tale ni imela toliko fanov.

  61. vibram five pravi:

    Another hand, she took a bookmark in the book, look in the vibram five process of reading, perhaps she walked in the far end willow tree, she is reading in the five fingers breeze. Perhaps this is the west wing of the book the vibram fivefingers unrelieved by or proper.

  62. vibram fivefingers pravi:

    vibram fivefingers is at an unprecedented pace experienced five fingers prospects the craze using the times, walking in the forefront using the times. the comparison of option styles is unique,it’s the five finger shoes which i like best.Often see this sort of modeling.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.