Za narodov blogor

Prejšnji četrtek zvečer sem se pogovarjal s tujim diplomatom, veleposlanikom v Sloveniji, in ga pobaral, kako ocenjuje Ruplov grebatorski manever, da se pet minut pred dvanajsto dokoplje do položaja veleposlanika v Avstriji tudi pod novo oblastjo. (Izrazil sem se sicer bolj nevtralno.) To ne bo šlo tako gladko, je komentirala njegova ekscelenca. Na koncu mu bo po mojem sicer uspelo, je rekel, ampak Türk mu bo nagajal in bo zavlačeval z imenovanjem. Menda ne mislite, je rekel, da je Türk pozabil na nizke udarce, ki jih je bil deležen med kandidaturo za predsednika? Spomnite se šokantne izjave MZZ, da je salonski Türk leta 1991 še zastopal Jugoslavijo, medtem ko so se oni — protikandidat Peterle in seveda Rupel himself — že borili za Slovenijo.

Včeraj ob pol devetih sem pridrvel iz Portoroža, kjer smo končali žiriranje na festivalu, ob pol desetih pa sem že bil v knjigarni Vale Novak na Wolfovi. Luka je imel sprejem ob izidu svojega prvega romana z naslovom Zlati dež ali Kaj hoče moški.

Govorance in pravo gnečo sem seveda zamudil, pa tudi roséja je kmalu zmanjkalo. Preden smo šli v Žmauca, sem posnel tole fotko:

V bistvu sem hotel, da bi fotografija zgledala tako, ampak seveda ni šlo. Tale je bila posneta poleti 2004 med branjem Clintonove avtobiografije.

Lukov roman sem bral v rokopisu — no, sprintanega —, zdaj pa ga bom hitro še enkrat. Več o Zlatem dežju kdaj drugič. Več o 11. FSF kdaj drugič. Nimam več časa za nič. Tako rekoč. Dogodki in odmevi me prehitevajo.

Norčevanje iz ljudi — tako družbenih skupin ali konkretnih posameznikov — je v slovenskih razmerah nekaj skrajno hipokritičnega. Po eni strani gre za priljubljeno obliko kratkočasja, ki med nepoučenimi, nevzgojenimi in ne preveč pametnimi velja za normalen način vzpostavljanja medčloveških odnosov na razdaljo, v varnem zavetju zasebnosti in predvsem odsotnosti norčevanca. Po drugi strani pa gorje tistemu, ki se drzne iz ljudi norčevati javno! Celo v primeru, da se bo nehvaležna publika strinjala z vsebino oz. poanto norčevanja — in se pri tem hinavsko hahljala —, bo dejanje obsojala. O, ne, to pa ne. To ni lepo.

Ali se potemtakem še kdo čudi, da v slovenskih medijih skorajda ni satire? Se kdo čudi, da je je večina neslane, saj si ljudje z že tako pičlim in zasilnim smislom za humor ne upajo norčevati iz drugih, ker se bojijo družbene stigme zajebantov? In da še tiste redke duhovite primere satire nazadnje prepovejo, ker se tarče čutijo užaljene in ker je osebna prizadetost argument, ki nepreklicno povozi pravico do humorja?

Pred desetimi leti ali več sem v veleblagovnici Harvey Nichols v Londonu kupil Jean-Paul Gaultier kapo s hudičevimi rožički. Bila je smešno poceni — za JPG — in se mi je zdela dober štos.

Hudičeve kape nisem nosil pogosto, ker so me ljudje čudno gledali in celo spraševali, češ, ali je že pust in kaj pa jaz predstavljam. Slovenija je za kaj takega preveč zategnjena, sam pa nisem in nočem izpasti ekscentričen. Tako sem jo v glavnem imel za notranjo uporabo: po pranju glave sem si z njo delal frizuro, da mi lasje ne bi štrleli (in da se ne bi prehladil, če je hladno, ker se nerad fenam). Kapa je za mojo glavo malo premajhna in se nikoli ni zelo raztegnila, zato dobro stisne lase. To je ena taka kopalnična fotka izpred petih let:

V te namene jo uporabljam še danes, vendar po novem služi tudi za kaj drugega. Včasih recimo zjutraj ne najdemo Oskarjeve kapice, ko ga liframo v vrtec, in v tem primeru mu poveznem na glavo kar svojega Gaultiera. Malo mu je ohlapen, ampak ni, da bi dol lezel. S to kapo zgleda takole:

Takšen je Oskar. Po eni strani velik frajer z roko v žepu, ki že raje hodi sam po pločniku, kot da bi se pustil peljati za roko, po drugi strani pa še vedno sesa palec.

Tadeju Zupančiču, ki je že star Londončan, sem dal za domačo nalogo, da si med obiskom v domovini na TVS ogleda humoresko Brat bratu, predelavo britanske serije Only Fools and Horses. Ko je je bilo konec, je poslal skrušen SMS: “In zakaj sta namesto Del Boya in Rodneyja igrala Stana in Olia? Sicer pa sem malo zadremal.” Seveda. Pozabil sem, da je Tadej tudi star Celjan in da se mu mariborščina na malih ekranih ne zdi prav nič zabavna.

A naj se najprej lotim problema štajerščine.

Danes popoldne sva šla z Oskarjem z ladjico po Ljubljanici. Za oba je bilo to prvič. Izlet z ljubljanskim bateau-mouche sem planiral že dolgo, vendar ni bilo časa ali pa sem pozabljal. Včeraj pa sem v Dnevnikovem Objektivu bral članek arhitekta Suhadolca, ki opisuje “lepote in sramote Ljubljane”, kot jih vidi iz čolna z gladine Ljubljanice. To me je spodbodlo, da sem se končno podal na to plovbo.

Zadnje čase najbolj razvpit kinematografski konflikt je (bil) Kino Dvor. Nekaj let sta si ga delila Slovenska kinoteka in Mestna občina Ljubljana. Glede na razpoložljiva sredstva je bil program bolj skromen in temu primerno nezanimiv za gledalce, kaj šele rentabilen. Kaj rentabilen, vsaj približno finančno vzdržen! Zato ga je Kinoteka — samovoljno, kot radi rečejo — zaprla. Potem pa so se naenkrat čudežno pojavila sredstva MOL in Kino Dvor je te dni znova začel predvajati filme. In to še veliko bolj ambiciozno kot prej. Toda na začetku so tako ali tako vsi ambiciozni.

Bolj kot za na neuspeh obsojeno bitko za gledalce je šlo pri Kinu Dvor za kulturnopolitično vojno med tako imenovano državno, ministrsko filmsko linijo in alternativno, LDS-ovsko, nekoč sicer režimsko linijo, ki se je po zatonu stranke zatekla pod Jankovićevo okrilje. A dobro je vedeti: četudi se je filmska (kulturnopolitična) opozicija predstavljala kot alternativa, je bistvu pravoverna, konservativna, bolj papeška od papeža. To so v glavnem ljudje, ki prisegajo na film kot na elitistično umetnost za posvečene poznavalce. Sramota, vpijejo, da prestolnica ostane brez art kina — pri tem pa se jim zdi povsem irelevanten podatek, da je bilo za ljubljanski art kino že veliko, če so prodali dvajset vstopnic dnevno. Kar šteje, je to, da so oni pri koritu — pa čeprav morda še bolj pri intelektualnem kot pri finančnem.

Včeraj sem na bolšjaku kupil dva angela za Oskarjevo in Jonasovo sobo. Dal sem jima ime Merkl. Obema. Prvi igra bas kitaro, drugi pa je iz funky pihalne sekcije. Zgledata pa takole:

Zanimivo, da je basist levičar. Lahko bi bil tudi Paul McCartney.

Sicer pa ni, da bi ta kič gledali preveč od blizu in se poglabljali v podrobnosti. Primernejši pogled je takšen. Angelčka visita levo in desno od okna.

Merkla sta stala 25 evrov vsak, vendar sem ceno zbil na 20. Na nekem drugem štantu so nekaj nedelj nazaj prodajali tudi stare, obtolčene, okrušene angelčke — po 200 evrov! Četudi bi bili res originalni in četudi mi ne bi bilo škoda toliko plačati, ne bi kupil niti enega. Ne morem si namreč kaj, da ne bi domneval, da so ukradeni iz kakšne vaške cerkve.

Slaščičarna Viki je morda najboljša v mestu. Pravim morda, ker je Rustika prav tako zelo dobra in za nameček tudi bolj današnja. Je pa Viki gotovo najbolj neverjetna. Obstaja že od kdo ve kdaj, toda tam se nikoli nič ne spremeni. Od nekdaj je to majhen lokalček s tremi seventies mizicami in slaščičarskim pultom, za katerim se drenja deset živčnih ljudi. Zraven spada prav tako majhen in skorajda zanikrn bife in nekaj mizic na ozkem ganku pod trnovskim blokom za črpalko na Riharjevi, ki mimo cvetličarne pripelje do slaščičarne. Mojstru “Victorju Ozwirku” — kot piše na nemški Urkunde plaketi, ki visi na steni — se očitno nikoli ni ljubilo razširiti lokala, kaj šele celo najeti ali kupiti novega ali nove. Nisem še bil pri Vikiju, ne da bi čakal v vrsti manj kot deset minut. Strežno osebje resda ni najbolj spretno, toda prometa morajo imeti ogromno. Vsak spretnejši in podjetnejši s.p. bi franšizo razširil najmanj po vsem mestu. No, prav v zakotnosti in skromnosti je šarm te slaščičarne.

Danes sem tam nabavil dve ribezovi piti s stepenim beljakom. Popoldan smo namreč za peščico prijateljev priredili prezentacijo Jonasa (da tako rečem). Ta je prireditev v glavnem prespal, namesto njega pa se je prezentiral predvsem Oskar. Jonas je dobil Ralph Lauren kompletek, eno ogromno kravo in majhnega medvedka, za katerega pa se je izkazalo, da je miš. Nina je dobila rože in knjigo, jaz pa kar tri plus eno. Namreč knjige. Ampak to seveda ni imelo zveze z otroci.