Pred dvema letoma, ko smo proslavljali dvajsetletnico kolumnistične rubrike Ura kulturne anatomije v Teleksu, je Marcel Štefančič, jr. na provokativno novinarsko vprašanje — češ, kako to, da nikoli pozneje nismo več nastopali v skupni rubriki — bistroumno odvrnil: “Tudi Beatlov ni več nihče spravil skupaj.”
Manj znano pa je, da je bil Luka Novak John Lennon, jaz pa sem bil Paul McCartney. Tako rekoč.
Privlekel sem se torej do Divače in parkiral na prvem parkingu, ki sem ga videl. Stopil sem iz avta in hotel odpreti havbo, vendar si nisem upal. Postopal sem okrog avta in razmišljal, koga naj najprej pokličem. Potem sem opazil, da je zadek avta pošprican z oljem, na desni strani bolj. Naraščajoča razpršenost olja me je pripeljala do sprednjega desnega kolesa, ki je bilo popolnoma zalito z oljem, enako tudi pod blatnikom. Nekje tam spredaj desno je moralo nekaj počiti.
Mislil sem, da je ta film star že več kot dvajset let, pa ni. Društvo mrtvih pesnikov je bilo posneto leta 1989. No, saj je dovolj star. Ta hip ga namreč gledam na Pop TV in sem ves raznežen. Pa ne kar tako. Do tega filma sem še posebej sentimentalen, ker sem ga prevedel. DMP je edini film, ki sem ga prevedel. Ja, leta 1989, morda 1990, ko so ga pri nas vrteli v kinih. Tadej je bil takrat v službi na Ljubljanskih kinematografih in mi je zrihtal job. Do takrat sem si predstavljal, da je prevajanje filmov otročje lahko. No, saj tudi je, če prevajaš kar nekaj. Jaz pa sem naletel na mino — na film z kdo ve koliko literarnimi citati. Brskal sem po knjigah, doma in v knjižnicah, in iskal verze in druge odlomke. Če prevajaš literarne citate, se spodobi, da uporabiš citate, če je citirano delo že prevedeno. Tega je v DMP cel kup: Thoreau, Keats, Shelley, Shakespeare, se ne spomnim točno. Saj ne, da bi vse citate sam prepoznal in lociral. Hvala bogu se filmi prevajajo — ali so se prevajali — po nekakšni snemalni knjigi, polni praktičnih opomb.
Kakorkoli, prevajanje je bilo precej zahtevno. Po mojem sem si krvavo zaslužil tistih 200 mark, kolikor je znašal pavšal za prevod filma. Verjetno tudi za prevode filmov, ki so jih vrteli v Slogi.
Da sem svoje delo opravil solidno, sem pomislil danes — jasno, da niso uporabili mojega prevoda —, ko sem gledal prizor, v katerem jim Keating dá za nalogo, da si izmislijo nekaj verzov. “The cat sat on the mat,” zdeklamira nek zafrkant. Današnji slovenski prevajalec je to gladko prevedel: “Mačka je sedla na predpražnik.” Ali ni opazil, da je štos stavka v rimanju? Jaz sem to prevedel: “Muca mala se pred vrati vala.”
Saj ne, da bi se hvalil, samo malo sem nostalgičen.
Mislil sem, da je ta film star že več kot dvajset let, pa ni. Društvo mrtvih pesnikov je bilo posneto leta 1989. No, saj je dovolj star. Ta hip ga namreč gledam na Pop TV in sem ves raznežen. Pa ne kar tako. Do tega filma sem še posebej sentimentalen, ker sem ga prevedel. DMP je edini film, ki sem ga prevedel. Ja, leta 1989, morda 1990, ko so ga pri nas vrteli v kinih. Tadej je bil takrat v službi na Ljubljanskih kinematografih in mi je zrihtal job. Do takrat sem si predstavljal, da je prevajanje filmov otročje lahko. No, saj tudi je, če prevajaš kar nekaj. Jaz pa sem naletel na mino — na film z kdo ve koliko literarnimi citati. Brskal sem po knjigah, doma in v knjižnicah, in iskal verze in druge odlomke. Če prevajaš literarne citate, se spodobi, da uporabiš citate, če je citirano delo že prevedeno. Tega je v DMP cel kup: Thoreau, Keats, Shelley, Shakespeare, se ne spomnim točno. Saj ne, da bi vse citate sam prepoznal in lociral. Hvala bogu se filmi prevajajo — ali so se prevajali — po nekakšni snemalni knjigi, polni praktičnih opomb.
Kakorkoli, prevajanje je bilo precej zahtevno. Po mojem sem si krvavo zaslužil tistih 200 mark, kolikor je znašal pavšal za prevod filma. Verjetno tudi za prevode filmov, ki so jih vrteli v Slogi.
Da sem svoje delo opravil solidno, sem pomislil danes — jasno, da niso uporabili mojega prevoda —, ko sem gledal prizor, v katerem jim Keating dá za nalogo, da si izmislijo nekaj verzov. “The cat sat on the mat,” zdeklamira nek zafrkant. Današnji slovenski prevajalec je to gladko prevedel: “Mačka je sedla na predpražnik.” Ali ni opazil, da je štos stavka v rimanju? Jaz sem to prevedel: “Muca mala se pred vrati vala.”
Saj ne, da bi se hvalil, samo malo sem nostalgičen.
Sredi 80. let, ko so ljudje še imeli smisel za humor — celo, pomislite, za črnega —, je krožil vic, katere so najljubše počitniške destinacije Slovencev. Odgovor se je glasil: z letalom v Ajaccio, z vlakom v Divačo, s helikopterjem v vrtačo. Korziške tragedije se spominjamo vsi, mlajše in pozabljivejše pa naj spomnim, da je v železniški nesreči pri Divači leta 1984 umrlo 34 potnikov in da je leto ali dve pozneje nekje nad Kočevskim Rogom izginil miličniški helikopter; člane posadke so po dolgem iskanju našli mrtve v razbitinah v neki globeli.
Na Korziki sem bil samo v Bastii, L’Île-Rousse, Calviju in Bonifacciu. V Rogu še nisem bil. Bil pa sem v Divači. Že dvakrat, čeprav nikoli nisem šel tja — in nikoli nisem hotel iti. Divača je moja prisilna in najbolj osovražena destinacija.
Jonas me v zadnjem postu (spet) izziva z iPhonom — češ, ali bom že enkrat vrgel stran tisto svojo nokio.
Komentiral sem takole:
Jonas, ne zajebavaj. Razen da bi omedleval nad dejstvom, da je iPhone tako lep in smart — OK, in da ima touchscreen —, nimam prav nobenega razloga, da bi stran vrgel svojo zvesto, staro Nokio E90. Ti se kar pogovarjaj s svojim telefonom, potem pa pol ure čakaj, da najde stran, ker nima HSDPA povezave. Ha-ha-ha. Ali pa pojdi nekam, kjer ni wlana, pa se skonektaj na laptopu prek iPhona. He-he, ne moreš — ker je po pretencioznem mnenju iPhone-userjev že telefon sam dovolj zmogljiv (in vidljiv) računalnik, a ne?
In ko bojo naslednje leto prišle na trg nokie s touchscreenom in akceleratorjem, se bom pa jaz smejal tebi. Smejal se bom Jobsu, ki mu bojo spizdili idejo in jo naredili res uporabno. Jobs je novi Gates, iPhone so novi Windowsi.
On pa je odgovoril:
Hehe, moral sem. Se spomniš, ko sem pred časom razglasil iPhone za črno škatlo, ki jo softver lahko spremeni v karkoli? Googlov programček je odličen primer za to, poleg tisočih programčkov za en dolar v iTunes App Store.
Nokia čez leto dni ne bo imela niti približno česa podobnega kot Apple (ki bo čez leto dni že bog ve kje). Da vidiš Nokio takrat kot zmagovalca, je meni neverjetna uganka. Tak intelekt, pa taka kratkovidnost!
Kaj naredi politika iz človeka! Zdi se mi, da se je Borut Pahor v manj kot dveh mesecih od volitvev vidno postaral. Morda pa vzbuja takšen vtis le dejstvo, da je (spet) začel nositi kravate? No, bolj verjetno je, da po eni strani nima več časa za fitnes in da je po drugi moral začeti delati in se spoprijemati s problemi, ki so ga doslej okupirali samo fakultativno, kot teoretični farniente, intelektualni workout. In to je šele začetek!
Na volitve gledam kot na politično dramo, ki do trenutka, ko oddamo svoj glas, nikoli ne more biti brez suspenza. Problem pa je v tem, da je njen epilog — sestava vlade — lahko zelo dolgočasen in predvsem brez smiselne poante.
Danes popoldne sem šel čez Prešernov trg in že od daleč opazil nekakšno umetniško instalacijo — vsaj mislil sem, da je spet kaj takega. Sredi trga so bila v krogu postavljena drevesca, povezana z vrvico, nanjo pa je bilo nekaj obešeno. Ko sem prišel bliže, sem videl, da so časopisni izrezki poročil o prometnih nesrečah. “Ugasnila tri mlada življenja”, “Umrl še en motorist”, “Tragedija na avtocesti”, v tem stilu. Kaj je zdaj to?
Pod Prešernovo glavo je bil majhen oder: “Svetovni dan spomina na žrtve prometnih nesreč”, je pisalo na transparentu. No, prav, podpiram, ampak zakaj to mora zgledati kot umetniška instalacija?
Potem pa sem dobil občutek, da so vsi časopisni izrezki iz Slovenskih novic. Naredil sem krog okrog vseh drevesc — res so bili vsi iz Novic. Stopil sem bliže k odru, kjer so bili napisani sponzorji in medijski sponzorji akcije. Med njimi ni bilo Slovenskih novic.
Da so od vseh časopisov izbrali ravno Novice, je malo cinično: gre pač za časopis, ki od prometnih nesreč, zločinov, posilstev, zlorab, ropov itd. živi tako rekoč živi. Če na svetu ne bi bilo smrti in trpljenja, človeške bede in hudobije, grabežljivosti, nasilja, lahkomiselnosti, bi lahko Novice zaprle štacuno.
No, to bo vedno obstajalo, toda za to ne bodo nikoli krivi tabloidi. Toda nikoli se ne bom sprijaznil s tem, da rumeni tisk to napihuje pod pretvezo, češ, naredimo temu konec, in manipulira s čustvi ljudi, zraven pa kuje dobiček. Temu bodo kvečjemu naredile konec take akcije — ki pa se paradoksalno in totalno neozaveščeno sklicujejo na tabloidne zapise na to temo.
Malo prej pa sem nekaj srfal po teletekstu in opazil, da so našli voznika, ki je do smrti povozil 17-letnega kolesarja in pobegnil. (Če bi bral Novice, bi mogoče to že vedel.) Kakorkoli, na TTX je pisalo tudi, da je fant že tretja smrtna žrtev v eni in isti družini v letu dni! Potem pa me je res zmrazilo.
Oskar je danes dopolnil dve leti. Popoldne smo imeli interno prigodno slovesnost s tortico in pihanjem svečk. Iz Rustike sem prinesel črni gozdiček.
Darilo je bilo skromno, a ogromno. Z Nino sva mu kupila Boschevo otroško delovno mizo z orodjem (klešče, kladivo, primež, pila, izvijači, kotomer, cela množica vijakov in matic). Morda bo nehal pustošiti s pravim orodjem. Zaenkrat dobro kaže — razen da je hotel na koncu vse skupaj pospraviti v utility, kjer je moje orodje.
Liza pa mu je že včeraj prinesla čeden dežniček in CD z otroškimi pesmicami.
Žur bomo Oskarju naredili verjetno naslednji vikend. Hoteli smo že to soboto ali nedeljo, pa je preveč povabljencev bolnih ali odsotnih.
Lani spomladi je Ivo Boscarol predlagal, da bi ukinili 2. januar in 2. maj kot dela prosta dneva — skratka, skrajšali novoletne in prvomajske praznike za en dan. Popadljivi sindikalisti so se seveda takoj čutili dolžne pripomniti, da je za bogate gospode vsak dan praznik in da njihovi čudni predlogi torej ne presenečajo. Ker je po mojem gledanju na svet vsak dan praznik neglede na človekovo materialno premoženje, sem bil raje na Boscarolovi strani. Zdaj pa še sam dodajam predlog za ukinitev tako imenovanih krompirjevih počitnic ter dneva reformacije in dneva mrtvih kot dela prostih dnevov.
