Poročilo žiranta

Nedelja, 2. november 2008

Minister za kulturo dr. Vasko Simoniti je v otvoritvenem govoru na letošnjem 11. Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejšnjo sredo rekel, da ne pomni tako bogate bere filmov. V soboto pa je kot kak Che Guevara privihral na oder režiser Jan Cvitkovič po nagrado za najboljši kratki film in dvignil pesti v znak zmagoslavja. Izkazalo se je, da je vesel tudi zato, ker se aktualna kulturna in filmska politika po nedavnih volitvah neslavno poslavljata, saj je odsotnega ministra in direktorja Filmskega sklada počastil s simbolično brco v rit.

To je parabola o dveh ekstremih slovenske kinematografije. Eni so domišljavi, ker so dali posneti ne vem koliko filmov. Drugi pa so prepričani, da bo nova (filmska) oblast s čarobno palčko vse spremenila in da bodo v Sloveniji odslej samo še pravi ljudje — se pravi oni sami — snemali samo še genialne filme.

Sam sem bil ne samo zraven, ampak dobesedno vmes. Bil sem član strokovne žirije letošnjega FSF. V tej funkciji smo si morali ogledati za približno štirideset ur filmov — toda od tega je bilo najmanj za trideset ur takih, ki bi jih opisal (od zgoraj navzdol) kot povprečne, nevznemirljive, dolgočasne, nepotrebne, nerazumljive, diletantske, celo idiotske. Žiriranje zato ni bilo le časovno in intelektualno naporno, temveč predvsem stresno in frustrirajoče.

To seveda ne pomeni, da se je bilo težko odločiti, kdo si zasluži nagrade. Veliko večino smo jih podelili soglasno. Bojim se sicer, da je tistih preostalih trideset ur neugodno vplivalo na našo trezno presojo in objektivnost. Vendar sem kljub temu prepričan, da nobena nagrada ni bila podeljena nezasluženo in da tistim, ki so ostali praznih rok, tudi nismo naredili krivice.

Biti član žirije je hvaležno delo. Videti dobre filme je vedno lepo, toda še lepše je, če imaš ta privilegij, da jih nagradiš, počastiš, opozoriš javnost nanje, jih deliš z drugimi. Slaba plat žiriranja pa je v tem, da z nagradami postaviš špansko steno, s katero zastreš pogled na celoto. Zato si zdaj, post festum, dovoljujem opozoriti na absurde, ki tarejo duha slovenskega filma.

Večina slovenskih filmskih ustvarjalcev, zlasti seveda scenaristov (kolikor jih sploh je) in režiserjev nima ali ne zna veliko povedati o ljudeh in družbi. Večina filmov — bodisi igranih ali dokumentarnih — pripoveduje človeško nezanimive in družbeno irelevantne zgodbe. Pri veliko filmih sem se spraševal, kaj je avtorja sploh napeljalo k temu, da ga je šel snemat, da se je te teme, zgodbe in problema sploh lotil. Veliko filmov je kratko-malo nepotrebnih. Kaj so imeli avtorji od tega, da so jih posneli? Kaj bodo gledalci imeli od tega, če jih vidijo?

Zanimivo in zgovorno je, da so kratki filmi v povprečju boljši od celovečercev: trikrat do desetkrat krajša forma bolj ustreza količini tega, kar avtor ima in zna povedati.

Zdi se mi prepomembno, da tudi ustvarjalce opozorim na pomanjkljivosti na njihovi strani kinematografskega pogona. Pri njih se vse začne — čeprav bi se lahko tudi že končalo. Ne moreš napisati tristo, štiristo strani dolgega romana, če nimaš veliko povedati. A četudi kratko zgodbo z malo vsebine na silo raztegneš v roman — ali recimo tudi kratko kolumno v dolg esej —, boš še vedno trčil ob urednika na založbi ali pri časopisu, ki ti bo rekel, da pa to ni to. Kultura je vedno in praviloma odvisna od kulturnopolitične moči tistih, ki odločajo o njeni produkciji in plasmaju.

Slovenski filmarji bi morali biti v bistvu srečni, da možnosti za realizacijo njihovih izdelkov — ali celo že idej, osnutkov, sinopsisov, scenarijev, snemalnih knjig — niso odvisne od kvalitete le-teh, temveč bolj od njihove vztrajnosti in iznajdljivosti, pa tudi od zvez in poznanstev. Korelacija med kvaliteto slovenskega filma, bodisi v nastajanju ali že narejenega, in kulturnopolitičnimi argumenti za njegovo realizacijo je poljubna.

Po ogledu štiridesetih ur izdelkov mi je jasno, da je v Sloveniji mogoče posneti karkoli. Na vsakega dobrega avtorja z dobro idejo, ki ve, kaj sploh hoče povedati in kako naj bi to zgledalo, pridejo v Sloveniji po trije brezvezniki, diletanti ali celo sleparji, ki pridejo skozi. Filmarji sovražijo Igorja Prodnika samo zato, ker je na novo premešal karte, razdeljene še pod prejšnjimi direktorji FS in ministri. A to ni pravi argument. Pravi argument je, da je Prodnik spustil h koritu samo še kakšnega brezveznika, diletanta ali celo sleparja več. Na račun teh ni prikrajšan noben verodostojen avtor. Prikrajšan je samo proračun — in seveda povprečna kvaliteta slovenskega filma. Ko smo že mislili, da je s Feliksi in Patrioti doseženo dno, se je izkazalo, da je mogoče dovoliti še kaj hujšega.

Slovenski film ni bil še nikoli v zgodovini tako brez repa in glave — in dobri avtorji so v tem kontekstu zgolj naključni fenomeni. Ustvarjalci naj se zavedajo, da jih je treba usmerjati, sicer ne bo iz njih nič. Seveda pa za to rabimo filmsko politiko nevidne, toda trde roke. To je moj recept — sicer pa mislim, da bo šla kinematografija še nekaj časa navzdol, preden bodo vpleteni to dojeli.

Dnevnikov Objektiv, 30. 10. 2008

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 2. November, 2008 ob 13:21 v kategoriji 93, Dnevnik 2004-.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

39 komentarjev na “Poročilo žiranta”

  1. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    13. novembra je v Kinoteki premiera filma To je on, kjer igram glavno vlogo. Prideš?

  2. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Hvala, ampak nekaj časa niti slučajno ne grem gledat nobenega slovenskega filma. Še najmanj pa alternativnega.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Niti, če v njem igra Iztok Gartner?

  4. maddona pravi:

    Marko, mičkeno se bojim, da te bodo zaradi tegale dokaj ostrega komentarja slekli in po nagi riti
    :-)
    Se pa zelo strinjam z napisanim.

  5. simonarebolj simonarebolj pravi:

    Hoho … za tale dialog zgoraj bi mi bilo pa izredno žal, če bi ga zamudila.

    Iztok, a mene pa ne boš posebej povabil? Komaj čakam na izjemno doživetje, kjer Gartner upodablja morilskega posiljevalca. Že kasting je tako slovensko fascinanten, da bo vredno ogleda v vsakem primeru.

    Sicer pa korektno poročilo žiranta. “Končar sindrom” je brez dvoma obstajal že prej. Ekstremnim reakcijam, ki so opisane, pa botruje tisto, kar se je tej vladi zgodilo tudi na drugih področjih. V kolikor natopiš kot reformator družbenega stanja, boš izpostavljen kritiki mnogo bolj. In v kolikor nova “sekta” večinini slabosti od prej ne samo sledi, ampak jih celo spotencira, medtem ko o konstruktivnih popravkih ni ne duha ne sluha, je za razočaranje in ekstremni upor toliko več odlične podlage.

    Kar se filmarjev tiče, bi pa opozorila samo še na eno zadevo, ki se navezuje na scenarije (in omenjanje dobrih, aktualnih zgodb). Pri nas preprosto od uvajanja v sceno na AGRFT-ju dalje velja neko zmotno prepričanje, da naj bo režiser tudi sprejemljiv scenarist. Tako da si vsi režiserji pač pišejo svoje scenarije po svojih zmožnostih in blodnjah o pomembnosti. Za hipotetične pisce scenarijev ni nobene motivacije, saj bi si morali za mizeren honorar prej sami zrihtat režiserja, kar je skoraj nemogoče, ker vsi novopečeni režiserji globoko čutijo le svoje umotvore, brez občutka, ali koncept njihovih silnih emocij lahko gane še koga na svetu. Kolikor je mogoče, da scenaristu uspe realizacija, gre pa spet predvsem za klanovske povezave. Mihi Mazziniju je s Sladkimi sanjami uspelo za en film upecat Podgorška, sicer to zadnje čase uspeva Lainščku. Ima največ realiziranih predlog oziroma scenarijev, čeprav sta bila prva filma Halgato, kaj šele Mokuš, pogreb in marsikomu ne bi dal nihče več priložnosti. Po uspešnem Petelinu, Hit Poletja in zaenkrat manj uspešnem Traktorju se bo snemal že nov film po njegovi predlogi, spet v režiji Naberšnika in pod Arsmedio. Slovenija je torej dobila očitno enega “zaposlenega” scenarista, kar bo sprožilo učinek nasičenosti z enim in istim lainščkastim fluidom, ki ne dobi drugačne konkurence. Kar je spet slab pristop. Tudi za kariero Lainščka v prihodnosti ali z drugimi besedami … ko je Pero Musevski nastopil v šestindvajsetem zaporednem filmu, so začele padat izjave tipa: “še enkrat bom tega tipa videl v vseh možnih vlogah na platnu, kot da nimamo nobenega drugega igralca, se mi bo utrgalo.”

  6. smoger pravi:

    G.Crnkovič podobno velja za slovensko glasbo…nažalost.

  7. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Marko, malo za šalo, malo zares, katerih pet novejših slovenskih filmov pa ti je bilo všeč?

  8. Marko Crnkovič pravi:

    Smoger: Se strinjam, da je v popularni glasbi še huje, vsaj v povprečju. Ampak po drugi strani pop ni stvar kulturne politike in še manj davkoplačevalskega denarja. Po tretji strani pa je glasbe toliko, da tudi kaj dobrega priplava na površje. Lažje je posneti dober komad ali celo CD kot pa film.

  9. Marko Crnkovič pravi:

    Iztok: Kaj so zate novejši filmi? Zadnjih 20 let?

  10. andrejkosak andrejkosak pravi:

    Se strinjm z napisanim, toda Marko žal so Skladove komisije najbolj neverjetna zmes zafrustriranih posameznikov, ki se požvižgajo prav na vsa priporočila. Tudi če jih napišejo ljudje, ki so pisali za Polanskega, Spielberga, Coppola ali Wendersa. Oni se postavijo na poziciji, da vejo več in bolje od vseh možnih tako ameriških kot evropskih strokovnjakov. Tako da marsikateri soliden scenarij prejme zanemarljivo število točk. V petek sem gledal Pokrajino in me je skoraj kap. Kaj tako perverznega, brez smisla in do kraja krvavega že lep čas nisem videl. In čisto ti zaupam, da je bil to verjetno celo najboljši film festivala. Tako da se kar zgrozim, ko si predstavljam ostale umetnine. Resnično bi bilo najpametneje najeti kakšne tuje script doktorje, ki bi nedvisno od slovenske pameti ocenjevali prispele scenarije. kajti do takrat bomo videli še cel kup slovenskih umotvorov, ki nimajo ne samo elementarnega znanja o naraciji, marveč so dobesedno potegnjeni iz vesolja in ne samo, da nimajo prav nobene zveze s Slovenijo marveč so polni umobolnih simbolik. Do takrat pa te popolnoma razumem. Tudi sam sem bil član žirije in sem še mesece razmišljal, kaj mi je tega treba bilo. Pa lep pozdrav.

  11. Vanja pravi:

    Žalostno torej vse skupaj.

  12. Bo pravi:

    Ali v Cannesu plačajo “žiriranje”? Na FSF?

  13. mica mica pravi:

    roko na srce: Slovenija je premajhna, da bi si lahko privoščila zgolj in samo t. i. “umetniške filme”, kar prevedeno pomeni filme, ki jih živ krst, razen nekaterih posameznikov, ne bo gledal. Tudi druge menda ne-gledljive filmske evropske produkcije, – recimo na HBO-ju sem jih v zadnjih tednih, ko sem bila doma, videla kar nekaj… so bile zelo gledljive in vsebinsko bogate.

    Tudi slovenska sodobna knjižna bera je prevečkrat tiste sorte, da kakšno knjigo prebereš do konca izključno zaradi firbca.
    Pa tako se veselim vsakega novega slovenskega filma!
    Svojo potrpežljivost “treniram” že pri različnih slovenskih nadaljevankah, žal ne pomaga kaj dosti
    :-(

  14. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Bo: Ja, nekaj malega plačajo. Ne bom razlagal koliko, ampak moram povedat, da že dolgo nisem tako veliko delal za tako malo denarja. Pa saj ne gre za to. Bil sem presenečen, ko sem šele potem izvedel, da žiriranje honorirajo. Mislil sem, da je to zastonj – in bi tudi naredil zastonj.

    Za Cannes ne vem, po mojem ne honorirajo. Ampak tam bi še raje žiriral zastonj. Dva tedna dni bi užival v Majesticu in hodil na sprejeme, zraven pa bi gledal dobre filme.

  15. Bo pravi:

    Marko, hvala za odgovor. Pa bi še enkrat žiriral zastonj? :) … (Ni treba odgovoriti, ni pomembno; mogoče potem, ko bo šlo slofilmu nekaj časa navzgor.)

  16. olna pravi:

    Zakaj ne priznamo, da je film umetniška izrazna oblika, ki se v Sloveniji preprosto ni prijela? Nimamo kritične mase dobrih filmarjev, tistih, ki so dobri, je ravno za vzorec.

    Če ne moremo zagotoviti kompetentnih ljudi, ki bodo znali izbrati kvalitetne scenarije, se mi postavlja vprašanje, ali je smiselno z gromozanskimi denarji financirati “slovensko kinematografijo” oziroma 90 % brezveznih filmov zaradi (morda) 10 % dobrih?

  17. Gaga pravi:

    Stvar slovenskega filma je, in ne njegovih ustvarjalcev, da odkrijejo zanimive teme, iz katerih bi se eventualno lahko naredilo film v slovenskem okolju. Navadno, po mojem mnenju, se režiserji in scenaristi najbolj in najdlje časa ubadajo z naslovom filma, ki ga ustvarjajo. Primer: Petelinji zajtrk.Pika. Filma sploh ne rabiš gledat, ker intuiziraš vseino.Ali pa najnovejša nastajajoča limonada, v kateri bo igral sam J.Žnidaršič. Naslov: STRASTI. Igra dr.Vasja. Lahko intuiziram.Ne rabim gledat. S tem hočem povedati, da je prekleto narobe, da že s samim naslovom avtor pove dobesedno vse, kar bo film ali nanizanka obravnaval-a. Kar se pa tiče infiltracije spolnih odnosov v slovenskih filmih, nisem gledal enga, kjer bi to bilo prikazano kot negrešno dejanje.Ampak nekaj, kar je vse obsodbe vredno, ne glede, ali gre za strastno ljubezen ali ne. In potem so tiste punce, ki v teh filmih nastopajo, označene kot kokete, prostitutke, kurbe, najslabše pa je, da so za to same krive, ker so se prodale za male pare. Ne vem, kaj mi je, da toliko pišem zdajle, ampak se mi zdi, da je toliko tem, ki bi se jih dalo kvalitetno obdelat, naredit zanimiv in strasten film, samo avtorji nimajo jajc. Toliko.Lahko noč.23.35

  18. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Rečva zadnjih deset let.

  19. Robert L. Tuva pravi:

    @Gaga: spolnost je za moj okus dobra (negrešna, spontana) v Pokrajini št. 2. Film se mi zdi za slovenski na visoki produkcijski ravni, kako je posnet.

    Sem pa premišljeval (edini?), kako je avtorjem uspelo ustvariti par resnično kosmatih scenarističnih, recimo v zvezi z dokumentom — zakaj je pravzaprav v sefu, ki ga poba mimogrede odpre kot kuhinjsko omara, če pa ga je treba potem nujno uničiti? — ali z novico o nosečnosti punce št. 2, ki jo oba prešerno sprejmeta, ona študentka v tujini, ki še živi pri starših, on spolni manijak, kakor da še študent.

    Čestitke žiriji, da ni nagradila tega scenarija.

  20. mgerencer pravi:

    @Iztok

    Angažiraj kakšne sioloblogosferike da napišejo recenzijo filma – tvoja namreč ne velja ;)

    O imenih ne bom, da ne bodo rekli, da sem jih namočil :)

    Jaz pa z veseljem pridem, če bo odprto tudi za nas, za navadne smrtnike.

  21. angel pravi:

    Povsod tam, kjer se zbere dužba, ki ustvarja umetnost, jo sama konzumira, sama ocenjuje, sam z no živi in vse deluje z denarjem, ki samodejno priteka in nihče ne odgovarja za takšne zapravljivosti, ni napredka, ni kvalitete in ni resnosti.
    Moje mnenje je, da je potrebno takšne in podobne sklade in finančne vire ukiniti in ustrvarjalce pognaati na trg.če že imamo vrtec, naj bo namenjen otrokom, ne pa rokomauhom.

  22. simonarebolj simonarebolj pravi:

    @Robert L. Tuva:
    Ne, nisi edini. Enako plus še nekaj drugih nesmislov v mojem zapisu … Tudi Štefančič je opazil marsikaj, drastično … hehe … in še nakaj tisoč ljudi verjetno.

    @Košak:
    V kolikor še pokukaš sem. A misliš, da obstaja kakšno resno branje sploh??? Mislim, da obstaja samo odločitev o režiserju in nič drugega. Moj velik čud pa je, da se takšnemu pristopu režiserji drastično ne uprete in zahtevate kompetentne ekipe za branje scenarijev in ustrezne motivacijske strategije, pri čemer, ups, bi se morala pa tudi lepa paletica rešiserjev sprijaznit, da scenarijev pač pisat ne znajo in začet pristopat k branju drugih tudi sami. Ne ciljam seveda nate … ti si svoje dokazal in pri zadnjem nemarno šikaniranem projektu pridobil ugledne reference, pa pač tokrat nisi bil “pravi” režiser, pa Kutin ni bil pravi scenarist itd., ampak sicer …

  23. avon pravi:

    A bi se mogoče dalo malce bolj konkretno napisati kateri film je povprečen, nevznemirljiv, dolgočasen, nepotreben, nerazumljiv, diletantski in idiotski, da se izognem ogledu, kajti sam grem gledat vsak slovenski film, če je le mogoče. Hvala

  24. Robert L. Tuva pravi:
  25. JohnCleese pravi:

    Brez zamere, ampak mi je čisto mimo, da so dali nekega bolj ali manj trač kolumnista za žiranta.

  26. Dajana pravi:

    …….ki bi jih opisal (od zgoraj navzdol) kot povprečne, nevznemirljive, dolgočasne, nepotrebne, nerazumljive, diletantske, celo idiotske….

    Tudi slovenska literatura je taka. :(

  27. Marko Crnkovič pravi:

    Literatura? Daj no! Si ti kdaj kaj prebrala?

  28. Jean Tonic pravi:

    Slovenska filmska ustvarjalnost je v osnovi pornografska: jebe lud zbunjenog……

  29. matia pravi:

    Cvitkovič in Košak prav ena dva Blues brothers, bi rekli mi primorci, da samo še bluzijo. Rezultatov pa nobenih.

    Prosim vas lepo nehajte se izgovarjati na sklade, da ne morete snemati. Očitno so bili scenariji za dol past, kot so tako in tako ponavadi.

    Lahko bi naredili posebno nagrado, za “slovenski konec filma”, ker te vsakič znova negativno preseneti.

    Naši filmi so daleč od umetniških filmov, kr nekaj v tri dni, ker se scenaristu, režiserju, producentu, igralcu in še kaj (kar v Sloveniji predstavlja ena oseba), kar naenkrat zazdi, u mater to bo pa film………..in nekaj spacka, no ponavadi še prebavljivo potem pa z alternativnim destruktivnim koncem vse pokvari.

    Najboljše, bo da filme prepustite novi generaciji, vi pa navalite na reklame.

    Film tak, kot tak mora biti narejen za gledalce. Očitno pa snemate zaradi tega, da si film pogledajo samo tisti v kao “vašem krogu”, velika večina tako in tako pride na premiero samo zaradi zastonj pijače in jedače, ostali pa smo tako in tako umsko prekratki, da bi to spakendralo razumeli.

    Vedno bolj je očitno, da ne znate stati za svojimi deli, ker samo čakate in čakate, kdaj bo prletelo nekaj državnega denarja, da povabite svoje frende, pa posnamete zadnjo mojstrovino, da bi pa stali za proračunom pa ni nikoli besede.

  30. PeterK pravi:

    Ma noben naš režiser ni sposoben ene spodobne zgodbe skupaj spravit, ki bi imela zvezo s čimerkoli. Kje sploh živijo ti ljudje? V Sloveniji gotovo ne. Je kdo od njih že kdaj pokukal v kak kino ali jih je božje presvetlilo in na novo odkrivajo film, vsakič ko sedejo za kamero? Bo treba res počakat na novo generacijo. Ta je že pokazala svojo popolno praznino. Sklad bi bilo najbolje za par let ukinit, pa naj si medtem ti “filmski delavci” malo pogledajo najprej resnično življenje, potem pa še kak dober film, preden jim pade na pamet zapravljat tuj denar za svoje lastno bluzenje.

  31. Rak pravi:

    A ni interesantno, na volitvah glasovi plebsa štejejo, tukaj pa komentatorje zaničujejo. Če je objava javna, naj se prebere še javno mnenje o temi. Če je kultura javna dobrina, naj bo še javno komentiranje, kulturno sicer, del javne kulture. Sicer pa menim, da se povsod po svetu delajo filmi za javnost. Festivali so samo sredstvo za boljšo promocijo skozi “kakve-takve” nagrade.

  32. barbiblond barbiblond pravi:

    Čestitke za častno nalogo.
    Do nekje se strinjam s tabo, še bolj pa s simono. Ker se imam za scenarista, hudo dobro vem, kako deluje praksa in si tudi lahko prebereš v mojem zadnjem postu.
    Tvoje izhodišče je iz krogov, v katerih se vrtiš, moje samo scenaristično, ker se mi lobiranje po sceni upira, a ker brez tega ne gre, običajno delam s kom, ki se na to spozna.
    Lahko mi boš očital, da je scenarist brez celovečerca kot kmet brez zemlje, a ga imam, sicer televizijskega, pa vendarle. Verjetno nisi slišal zanj kakor večina drugih ne, ker je prišel ven istočasno z nekaterim drugim, ki je bil favoriziran in hvaljen in sploh in oh.
    Od kje meni, da sem scenarist? Imam redko lastnost v slovenskem filmskem prostoru, da veliko delam in imam ogromno narejenega ne glede na to, ali se snema ali ne. Ne računam na poznanstva, ki so v enem trenutku zmagovalna, v drugem mlinski kamen, ampak na to, da bo slej ko prej v naših inštitucijah odločala ekipa, ki bo prisiljena izbirati po JASNIH kriterijih. Kar se bo zgodilo, ker se bo moralo.
    Samo za primerjavo- naš kratki literarni natečaj in tuj. Za slednjega plačaš nekaj ojrčkov in dobiš dvostransko analizo vsebine, zgodbe, aktualnosti, jezika in veš, kako naprej. Pa pri nas? Večinoma se niti prebere ne vse.
    Ne strinjam se, da je letos dno našega filma, zelo verjetno, da količina da kvaliteto. Nisem jih sicer videla, a naši dobri filmi so vedno bili redkost in še lani ste vriskali, da bomo brez produkcije filmsko izumrli, letos pa, da je ta katastrofična in bi bilo boljše, da je ni.
    Po mojem mnenju sklad mora biti. Po tehtnem izboru scenarija bi se moralo dati vsakemu novemu z nekaj referencami šanso enkrat. Če se ta izkaže ali z popularnostjo med občinstvom ali z kvaliteto in dostojnimi nagradami, naj dobi naslednji film, če ni nič od tega, naj ga sklad vekov veke pozabi. Zanimivo, nikoli se nihče ne vleče za imena, ki niso v obtoku, pa so scenaristično perspektivna-
    http://www.mladina.si/tednik/200828/blaz_kutin
    http://www.film-sklad.si/index.php?module=strani&op=oseba&osebaID=6586&stranid=98
    Ne, nobenega osebno ne poznam, sem pa videla izdelke- nad obetavno. Po obupanem praskanju v naših logih bodo ali uspeli zunaj, ali se prekvalificirali in ker niso “naši” ne tako ne drugače, bo folk še vedno tulil, da ni dobrih scenaristov in režiserjev.
    Pri nas je pač tako, če te ni v novicah, lady ali drugih abotnostih, te pač ni. Koliko res pomembnih Slovencev se valja po naših medijih, pa samo mimogrede: koliko nas ve, kdo je Ivo Boscarol in koliko, kdo je Murko?

  33. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Le spomnite se devetdesetih, ko so naši filmi res težili sto na uro in je bil kul le Ekspre Ekspres, kjer igralci niso govorili. In zdaj imamo v kinih Pokrajino št. 2., ki je končno en naš film, ki izgleda kot pravi ameriški triler, pa spet nismo zadovoljni. Končno spet film, ki ne teži in ne bluzi, marveč teče lepo in energično. Porka madona, kaj bi sploh radi? Da kak Slovenec posname Državljana Kanea?

  34. selemjan selemjan pravi:

    Mislim, da sta poglavitna problema slovenskih filmov gledališka igra in režija (itak skoraj vsi izhajajo iz gledališča). To je zame zelo moteče.

    Pa naš normativni jezik ima to čudežno moč, da v filmih zveni čisto nenaravno, še posebej, če ga na vsake toliko časa zabeliš s kakim koščkom narečja.

  35. Gusti pravi:

    crni a film realety tudi spada v rubriko sam sebi namen? Ker ga še nisem gledal pa me zanima

  36. matia pravi:

    @iztok gartner, filmi v devetdesetih so težili in težijo še zdaj, pa glih to je problem, da vedno hočejo da nekako po nekem drugem stilu izgleda.
    Tebe je prepričal tudi Petelinji zajtrk mene ni. Meni je deloval, kot nek skupni imenovalec slovenskega filma, na momente zanimivo, na trenutke smešno,na trenutke dolgočasno, na trenutke butasto in na koncu totalno razsulo. Ogledal sem si ga večkrat in vsakič sem bil bolj razočaran. Vsekakor dober ampak nič novega.

    @selemjan o igri je itak brezveze izgubljati besed

    Pri naših filmih in scenarijih pa pogrešam en celovečerni film za vse generacije, en dober družinski film, brez nasilja, drog, alkohola, balkanskih vložkov, umorov, posilstev itd……

  37. dyboc pravi:

    se pridruzujem gustijevem povprasevanju po Realnosti (ce govoriva o istem filmu, od dafne jemersic?). kako se je obnesel na festivalu, kaj lahko pricakujemo od distribucije?

  38. Marko Crnkovič pravi:

    Gušti & Dyboc: Realnost ni za gledat. Gre za nezrel diletantsko larpurlartistični hommage Jimu Jarmuschu. Edini namen tega filma je osebna satisfakcija režiserke in njenih prijateljev. Eden teh primerkov, za katere je neverjetno, da jih sploh sfinancirajo. Če vaju zanimajo te slovenske bizarnosti, ga pojdita gledat na lastno odgovornost kot kurioziteto.

  39. barbiblond barbiblond pravi:

    MC, daj me prosim iz moderacije.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.