Arhiv za December, 2008

2009

Ponedeljek, 29. december 2008

Za čez praznike smo si privoščili nadomestno laguno. Slogan na boku je očitno slovenski. Domnevam pač, da si ga niso izmislili Francozi, saj bi se nanašal na nek drug avto — ki ga dobimo 9. marca (če bog da).

Laguna

V odsevu v šipi Nina, zadaj spi Oskar, Jonas izven kadra.

No, srečni lastnik espaca je zaenkrat samo Oskar. Podarili so mu ga pri Carju. Rešilca. Kot nalašč.

Espace

Fotografija z laguno je posneta pred gostilno Ančka v Šenčurju. Njihove štruklje in zrezke ančka — ki so v bistvu cordons bleus ali če hočete ljubljanski zrezki — že poznamo, tokrat pa sem odkril njihov ričet. Res neverjeten ričet. Pa še Guštija sem enkrat za spremembo srečal nekje drugje kot pri Žmaucu.

Božiček mi je prinesel novo baterijo za laptop, ampak mi jo je prasec zaračunal kar 170 evrov!

Baterija-1

Okrog božiča mi je prosto po receptu iz Meščanskega peciva uspelo speči božični kruh, potem pa še eno limonovo in eno čokoladno pito. Glavna jed božičnega menija pa je bilo jagenjčkovo stegno z zeliščno skorjico s krompirjem in paradižnikom.

Večerjo sem pripravljal za štiri odrasle, dal jagenjčka v pečico okrog sedmih, nazadnje pa sva ostala z Nino sama z otrokoma — Liza je bila pri omici (kot ji ne smemo reči) v Mariboru. Oskarjeva in Jonasova sestrična se je namreč približno takrat nepričakovano odločila, da pride na svet malo prezgodaj in to ravno 24. decembra zvečer. In res, okrog devetih je že bila rojena. Ime ji je Ela in ima goste črne laske, pravo Suri Cruise frizurco. Totalno fletna, kaj takega pa še res nisem videl. Včeraj smo jo šli pogledat in sem se čisto raznežil. Zdaj si še sam želim še eno punčko. Ne, ne, hecam se, saj me bo minilo. Dva gavnerja sta čisto dovolj.

Liza je v Bosni. Najprej v Banja Luki, silvestrovala pa bo v Mrkonjić Gradu. Prijateljica ima tam žlahto. Ne trudim se razumeti, kako lahko nekdo silvestruje v Mrkonjić Gradu. No, da gre silvestrovat v Mrkonjić Grad. Ko je prijavila ta izlet, se nisem kregal — kaj šele, da bi ji poskušal prepovedati —, ampak sem jo najprej vprašal, ali v Mrkonjić Gradu sploh praznujejo novo leto. Bila je kar malo užaljena.

Ne vem točno, kje je Mrkonjić Grad, ampak zveni še kar domače. V otroštvu sem imel družabno igro s figurami in kocko, ki je spominjala na monopoly brez denarja in nepremičnin ter človek ne jezi se brez jeze. Tipično adaptiran B&J jugo-game. Spomnim se, da je bil Mrkonjić Grad ena od postaj na poti do Slovenije. Cilj je bil na Bledu ali v Kranjski.

V nedeljo sva bila z Oskarjem v Postojnski jami-grotti-cavi. Ogled jame in jaslic sva sicer zamudila — naslednji je bil šele čez dve uri, traja pa uro in pol —, zato pa sva si ogledala tisto manjšo peš predjamo z akvariji, terariji, vitrinami in podobnim.

Proteus

Model človeške ribice v merilu 10:1.

Ker naju je vrli jamar prepoznal, sva bila deležna VIP tretmaja. To pomeni, da nama ni bilo treba plačati vstopnice in da je lokalni Božiček (s pravo brado) poziral posebej za Oskarja in z Oskarjem.

Jama

Toliko zaenkrat. To je verjetno moj zadnji letošnji post. Do silvestrovega sem prezaposlen, ker so vsi mediji prestavili deadline za kolumne na danes in jutri, neglede na to, kdaj izidejo. Vsem torej želim zelo srečno novo leto 2009 — ampak res vsem in res srečno. In če se že morate kregati v komentarjih, potem se kregajte kvečjemu z mano, ne med seboj. Prosim.

In ja, seveda, z zamudo voščim tudi vesel božič.

  • Share/Bookmark

Ulica Blogorole

Sreda, 24. december 2008

V komentarju na moj zadnji post na temo preimenovanja naše ulice je Dajana vprašala Blitza: “Blitz: A bi raje živel na Ulici Dajane Babič ali na Ulici Marka Crnkoviča? Uf, tudi, če bi dobila Nobelovo nagrado, res, prosim, da ne bi kdo ulice po meni poimenoval.”

Ne se bat, Dajana, saj ne boš dobila svoje ulice.

Ampak če smo že pri tem, nekaj sem se spomnil: jaz pa svojo ulico že imam. Tole sem dobil od kolega za rojstni dan pred dvema letoma:

44

Zadeva je natisnjena na nekakšen linolej ali kaj že. Nekdo to štanca, baje je možno naročiti karkoli.

Sicer pa je v zadnji Blogoroli intervju z mano. Simon Ručigaj mi je poslal PDF fajle. Voilà.

Blogorola Intervju Marko Crnkovic

  • Share/Bookmark

Sv. Jožef, pomagaj!

Nedelja, 21. december 2008

Naša ulica, ki se izpod grajskega hriba blago spušča proti Ljubljanici in seka Poljane na pol, se je nekoč davno imenovala Elizabetinska. A če vprašate staroselce, se je tako rekoč od nekdaj imenovala Zrinjskega, Zrinjskega cesta — po Nikoli Zrinskem (1620–64), hrvaškem plemiču, banu, literatu in skupaj z vojvodo Franom Krstom Frankopanom (1643–71), pesnikom in prvim prevajalcem Molièra sploh, zarotniku proti cesarju Leopoldu I..

Ta teden pa smo stanovalci dobili v nabiralnik “obvestilo o preštevilčenju stavbe”. Ne, ne gre za to, da bi se hišna številka spremenila iz 7 v 9 ali 35. Gre za to, da so nam spremenili ime ulice. Da ne citiram:

Jp2

Sicer pa je to tudi zgodba o funkcioniranju slovenske birokracije — in nenazadnje zgodba o simbolih, kot jih dojemajo Slovenci.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

eSpace

Sreda, 17. december 2008

Biti brez avta ni zelo grozno. Človek nehote — zaradi navajenosti na prejšnji, avto-moto lifestyle — postane malo bolj zapečkarski, to pa je tudi vse. A tudi to je lahko prijeten in praktičen lifestyle, če si ga le narediš. So pa tudi druge prednosti. Ne samo, da za taksi porabim bistveno manj kot za bencin in leasing — ki ga ta hip ne plačujem, ker je preostanek dolga za vel satisa odplačan, avto pa odjavljen iz prometa —, tudi za vse drugo porabim manj. Avto je tak stimulator porabe. Nekam se zapelješ in za nekaj zapraviš. Če greš peš v mesto, je verjetnost zapravljanja veliko manjša. Pa tudi sicer je v redu. V načrtu imam izlet z vlakom v Maribor. S celo družino, vseh pet nas bo šlo. Resda sem enkrat v teh dveh mesecih zaradi taksija — ki je okrog osmih zjutraj rabil od kdo ve kod nezaslišanih 35 minut — skoraj zamudil na vlak, ampak sicer sem trenutno še kar zadovoljen z njihovimi uslugami. Tudi z Oskarjem se včasih kam peljeva s taksijem. Ni vse po prometnih pravilih: ni v stolčku, ni privezan, na zadnjem sedežu ga držim v naročju ali pa ga posadim na sedež in ga objamem čez ramena. Od taksista zahtevam ležerno vožnjo in prosim, da ne zavira sunkovito. Ko Oskarja mine začetna fascinacija nad “novim avtom”, začne odpirati vrata, ampak takrat sva ponavadi že na cilju.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Pismo muslimanom

Nedelja, 14. december 2008

AS: Ko to objavljam, se je na moj predzadnji post nabralo že 176 komentarjev o muslimanih, pa čeprav nima z islamom nobene zveze. Koliko jih bo šele na to objavo, ki govori prav o tem? Na nek način si želim, da bi jih bilo čim manj. Bojim se namreč, da debata na to temo samo zamegljuje bistvo problema. Na internetu in v Sloveniji, kjer se je težko izogniti strastem, nevednosti in posploševanju, pa še posebej.

Najbolj smešno pri debati o džamiji je to, da na nivoju vsakdanjega življenja — se pravi tam, kjer si povprečen človek oblikuje osebne vrednote in stališča do drugih — ne bi bilo prav nobenega indica, da med nami živijo tudi muslimani, če se ne bi mi nemuslimani kar naprej prepirali, ali jim pripada pravica, da si jo postavijo. Dokaz, da islam v Sloveniji obstaja, je sama debata o džamiji.

Problem slovenskih muslimanov zato niso nasprotniki gradnje džamije, temveč njeni zagovorniki. Res je seveda, da nasprotniki na suho opletajo s slabim, celo že absurdnim argumentom islama kot svetovne grožnje. A huje je, da imajo slabe argumente tudi zagovorniki. Naj so džamiji še tako naklonjeni, v bistvu ne povejo drugega kot to; da so nasprotniki bedaki; da si Jarc in Jelinčič nabirata točke; da smo Slovenci ksenofobni; da bi nas moralo biti sram; da se po nemarnem sklicujemo na kulturno krajino in arhitekturno dediščino. Vse to je morda res, vendar s tem ne povemo, zakaj džamija ja.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Jelka in jelenček

Sobota, 13. december 2008

Danes sem prosil prijatelja, da me pelje v Obi po novoletno jelko. Jelke kupujem v Obiju, odkar sem tam pred dvema letoma 27. decembra kupil zadnjo, ki pa je bila po mojem boljša od vseh stotin drugih, ki so jih tisti mesec prodali.

Tista je v današnji valuti stala 12 evrov, tale danes — enake velikosti in kvalitete — pa v takratni valuti 12.000 tolarjev. Toliko o gibanju cen v zadnjih dveh letih.

Jelke še nismo okrasili, zgleda pa takole:

Jelka

Običaj, da v določenem obdobju leta prinesemo v hišo iglasto drevo in ga ovesimo z okraski, je v bistvu precej bizaren. Ko sem danes gledal tole, sem pomislil, da bi mogoče bilo bolje, če bi jo pustili kar tako, neokrašeno. Zakaj pa ne bi stala kar taka?

Na poti od drevesnice do blagajne pa sem zagledal še jelenčka s sankami iz lučk. Niti za hip nisem razmišljal. Sicer mi ni bil tako všeč kot tisti dvodimenzionalni, ki sem ga videl včeraj na nekem žuru, ampak vseeno.

Jelen

Legendi na ljubo bi bilo smiselno, da bi iluminatsko konstrukcijo obesil pod strop ali kam že — pa tudi zaradi Oskarja, ki ne more mimo, ne da bi poskusil zajahati jelenčka in se vkrcati na sanke.

Prijatelj, ki ima zelo prefinjen okus — čeprav je tudi res, da ima avto lila barve —, je rekel, da se mi je čisto utrgalo. Če zdaj gledam to zadevo na sliki, je morda res nekaj na tem.

  • Share/Bookmark

Uriniranje

Ponedeljek, 8. december 2008

Začelo se je tako, da sem v zvezi s Pahorjevo posvojitvijo — ali pomilostitvijo, po želji — Dimitrija Rupla iskal na internetu točno verzijo aforizma, za katerega sem kdo ve zakaj mislil, da je Churchillov: “Sovražnika je bolje imeti ob sebi, da iz šotora ščije ven, kot pa da je pri drugih in ščije not.” Če se namreč strinjamo s to modrostjo, potem lahko vsaj približno dojamemo, zakaj se je Borut Pahor odločil za tak težko razumljiv in opravičljiv korak, da je vzel Rupla za svetovalca.

Citata seveda nisem našel, ker tega ni rekel Churchill, temveč predsednik ZDA Lyndon B. Johnson: “No, bolje ga je imeti v šotoru, da ščije ven,” je rekel, ”kot pa zunaj, da ščije not.” To se je nanašalo na J. Edgarja Hooverja, ki je bil direktor FBI celih 48 let.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Nikoli na Zappi

Četrtek, 4. december 2008

What’s the secret word for tonight? Danes je minilo petnajst let, kar je umrl Frank Zappa. Četrtega decembra 1993. Na Wikipediji je bilo njegovo geslo danes today’s featured article.

Moj edini pravi penzionistični in predvsem najbolj penzionistični koncert so bili Deep Purpli leta 1996 v Izoli. V Izoli? Ja. Nikoli prej nisem hodil na penzionistične koncerte, toda po tem koncertu sem si še enkrat rekel: nikoli več! No, potem sem bil vsaj še na enem, in sicer v Križankah na Buldožerjih pred dvema letoma. V Izoli so bili skoraj originalni Deep Purpli — Ian Gillan, Jon Lord, Roger Glover, Ian Paice —, samo Richieja Blackmora ni bilo. Ne, njega pa ne. Bilo je grozno. Dve uri sem trpel samo zato, da bi mi na koncu zašpilali Smoke on the Water. Zaprl sem oči in si poskušal predstavljati, da sem star deset let, da je 15. ali 16. avgust 1972 in da sem na njihovem koncertu v Osaki ali Tokiu, kjer so posneli album Made in Japan, na katerem je še boljša verzija tega komada kot na studijskem albumu Machine Head.

Staršem nisem nikoli odpustil, da me niso pustili na Japonsko na koncert.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Podružbljeni problemi

Sreda, 3. december 2008

Prejšnji petek popoldan smo Miran Lesjak, Janez Markeš in jaz v Studiu ob 17. na Radiu Slovenija modrovali o novi vladi. Med našimi komentarji se je iz Državnega zbora, kjer je na to temo — tik pred glasovanjem o vladi, sicer pa že ure in ure — potekala razprava, oglasila novinarka z zadnjimi novicami. Pri tem je predvajala tudi posneto repliko odhajajočega premiera Janše. Doživel sem pravcato epifanijo: pa ta človek govori že ves čas eno in isto! Isto je govoril, ko je bil v opoziciji. Isto je govoril, ko je bil predsednik vlade. In isto govori zdaj, ko je spet v opoziciji. Kako je vendar mogoče, da človek govori ves čas eno in isto, čeprav se njegova pozicija razmišljanja in izjavljanja drastično spreminja iz podrejenega, od nerealiziranih ambicij gnanega položaja v položaj, ko ima vse na dosegu roke, ko lahko stori karkoli, ko ga ljudje ubogajo na njegov migljaj z mezincem, in nazaj v frustracijo poraženega underdoga in njegovih nikoli do konca oglodanih kosti nepopravljenih krivic?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark