Nikoli na Zappi

Četrtek, 4. december 2008

What’s the secret word for tonight? Danes je minilo petnajst let, kar je umrl Frank Zappa. Četrtega decembra 1993. Na Wikipediji je bilo njegovo geslo danes today’s featured article.

Moj edini pravi penzionistični in predvsem najbolj penzionistični koncert so bili Deep Purpli leta 1996 v Izoli. V Izoli? Ja. Nikoli prej nisem hodil na penzionistične koncerte, toda po tem koncertu sem si še enkrat rekel: nikoli več! No, potem sem bil vsaj še na enem, in sicer v Križankah na Buldožerjih pred dvema letoma. V Izoli so bili skoraj originalni Deep Purpli — Ian Gillan, Jon Lord, Roger Glover, Ian Paice —, samo Richieja Blackmora ni bilo. Ne, njega pa ne. Bilo je grozno. Dve uri sem trpel samo zato, da bi mi na koncu zašpilali Smoke on the Water. Zaprl sem oči in si poskušal predstavljati, da sem star deset let, da je 15. ali 16. avgust 1972 in da sem na njihovem koncertu v Osaki ali Tokiu, kjer so posneli album Made in Japan, na katerem je še boljša verzija tega komada kot na studijskem albumu Machine Head.

Staršem nisem nikoli odpustil, da me niso pustili na Japonsko na koncert.

Ali obstaja kakšna zveza med Zappo in Deep Purpli? Seveda. Gre za eno občih mest iz zgodovine rock glasbe. Smoke on the Water namreč govori o požaru, ki je 4. decembra 1971 — pred 37 leti, spet na današnji dan! — izbruhnil med koncertom Mothersov v Montreuxu. “Some stupid with a flare gun” je s signalno pištolo iz avditorija ustrelil pod strop in ta se je vnel. Kazino je pogorel do tal, kompletna oprema MOI je bila uničena. Deep Purpli pa so v Montreuxu snemali Machine Head v mobilnem studiu Rolling Stonesov in tistega večera opazovali ogenj in dim na drugi strani zaliva.

Imam še dve veliki koncertni frustraciji in obe sta povezani s Frankom Zappo. Prva datira v leto 1975, druga pa v leto 1992.

V prvem primeru gre seveda za slavni koncert MOI v Ljubljani, v Hali Tivoli. Bil sem star trinajst let in me FZ še ni zanimal. Nisem prepričan, če so me zanimali koncerti nasploh, saj sem šele naslednje leto šel prvič na koncert — in to na Buldožerje. Šlo je za Pljuni istini u oči turnejo — ploščo sem takrat že imel in bil čisto zmešan, vse sem znal na pamet —, predskupina pa so bili Parni valjak, takrat golobradi heavy-metalci. Res je sicer, da so mi bile buldožerjevske reference na Zappo jasne, tako da sem vsaj nekaj moral vedeti o njem. Vendar sem se dokončno zapalil šele leta 1977/78, v gimnaziji, ko sta Robi Vouk in Goran Lesničar — takrat fant, danes mož Tanje Lesničar Pučko — vrtela Zappo na šolskih plesih in v kavarni Astoria (kjer je z rockom, discom, soulom, funkom sicer kraljeval Mišo Hölbl, danes Radio City).

Zappa na plesih? MOI kot tematski večer v disko klubu? Kaj takega je bilo možno samo konec sedemdesetih! In po mojem samo v Mariboru!

Na žurih sem zelo rad, če so plate le bile pri roki, težil z Zappo. Ljudi sem preprosto moral razsvetljevati z Zappo. Ura je bila recimo tri zjutraj, jaz pa sem se nenadoma spomnil, češ, “samo to še morate slišat”. Recimo Be-Bop Tango (17 minut), Illinois Enema Bandit (12 minut), The Gumbo Variations z albuma Hot Rats z Jean-Lucom Pontyjem (13 minut) ali vsaj prvo stran Lumpy Gravy v izvedbi Abnuceals Emuukha Electric Symphony Orchestra & Chorus, ki jima je Zappa le dirigiral. Potem so izklapljali elektriko in take. Tudi že prej, pri vojakih, v nekaterih kafičih v Smederevski Palanki in Mladenovcu, so nekateri natakarji prijazno vrteli moje kasete z Zappo — dokler se lokal ni napolnil z običajno klientelo. “Šta ovaj folira, jebem mu … Skini to sranje!”

In ja, saj res, enkrat pa sem Zappo vrtel tako rekoč oficielno. Sredi osemdesetih sta se Iztok Aberšek (danes Tovarna vizij) in/ali Max Modic (danes Zavod 69), ki sta vodila klub K16 na FF — kjer smo se tedensko zapijali in zakajali —, spomnila, da bi uvedla nekakšne gostujoče, “alternativne” di-džeje. Ni me bilo treba dvakrat prositi. Seveda sem vrtel Zappo. Še preveč sem ga vrtel. Pred leti so se v Mladini spomnili tega dogodka — po mojem je to bilo leta 1986 — in zapisali, da je “pijana drhal” nasilno prekinila moje trmasti predvajanje mešanice Zappovega napovedovanja komadov in pripovedovanja zgodbic, njegove atonalne in aritmične psevdoklasike à la Edgar Varèse, eksperimentiranja na sinklavirju, Boulezovega dirigiranja ter običajnega rock žaganja. Ne spomnim se točno, kako je bilo, vendar lahko rečem, da Zappa res ni preživel celega večera — kot sem si ga sam zamislil — med nehvaležno publiko takrat postpankerskega Filofaksa. Ampak saj sem bil vajen.

Koncert Zappe & The Mothersov 22. novembra 1975 v Hali Tivoli je že sam po sebi malo misteriozen. Kot rečeno, o tem koncertu vem več, kot bi lahko vedel človek, ki ga tam ni bilo. Imam domnevno diskofilsko, mail-order only zgoščenko FZ Plays FZ — z nalepljenimi, reliefnimi, 3D brki — na katerem je tudi tivolska izvedba komada Black Napkins — ki je na plošči Zoot Allures izšel (v studijski verziji) šele naslednje leto.

FZ napove komad s temi nepozabnimi besedami: “Thank you! Now this is a, this is an instrumental song, it’s a tender, slow-moving ballad-sort of a song that carries with it the implied message that even the complete woman must also have an asshole.”

Nekaj slovenskih zappofilov — vključno s kolegom Jenšerletom — se je že ukvarjalo z vprašanjem (ki sem ga sam pomagal lansirati), kako je mogoče, da so Mothersi novembra 1975 takoj po koncertu v Ann Arborju (Michigan) (18.11.) odleteli v Jugoslavijo, odigrali koncerta v Zagrebu in Ljubljani, se takoj vrnili v ZDA in nadaljevali s turnejo v Madisonu (Wisconsin) (25.11). O tem poroča Dweezil Zappa v spremni besedi na FZ Plays FZ.

Da bi prišel temu do dna, sem pred časom kontaktiral nekega Charlesa Ulricha, ki je na Univerzi v San Franciscu skrbnik strani s FZ-jevimi koncertnimi datumi. Tip je povedal, da je koncert sponzorirala “jugoslovanska vlada”. Odgovoril sem, da bi se mi zdelo vsaj za kanček bolj verjetno, da bi YU ovinek sponzoriral State Department, ki bi lahko Motherse poslal kot kulturne ambasadorje. (Tako je leta 1963 nastala The Far East Suite, ena najboljših Ellingtonovih plošč, ki jo je inspirirala State Departmentova turneja po Daljnem in Bližnjem vzhodu.) Ne. Ulrich mi je postregel z arhivskim intervjujem na radiu CBC, decembra 1975, v katerem FZ to sam potrjuje:

“We’re being brought there as a guest of the Yugoslavian government. I think it’s the first American group that’s ever been there. We’re not going through the U.S. State Department. This is directly with the Yugoslavian government. It’s an interesting event, because it’s the first time that a communist country has had a music industry convention, and we’re the entertainment for it.”

To sem prepisal direktno z interneta, vendar strani več ne najdem. Našel sem samo tole. Če kdo želi, naj si downloada.

Druga in zadnja frustracija pa je, da 17. ali 19. septembra 1992 nisem bil v Alte Oper v Frankfurtu, kjer je Zappa dirigiral praizvedbo Yellow Sharka, svojega simfoničnega, no, komornega dela. (Da si ne bi kaj mislili: predstavljajte si raje bolj ali manj povezanih 18 komadov, od predelav FZ instrumentalnih klasik s konca šestdesetih, recitativov à la Food Gathering in Post-Industrial America pa do huronskega G-Spot Tornada.) To je bila zadnja možnost, da bi videl Zappo v živo na odru. To je bila zadnja možnost, da bi kdorkoli videl Zappo v živo na odru. Njegov rak na prostati je takrat že toliko napredoval, da zaradi oslabelosti ni več zmogel nastopanja. V Frankurtu je dirigiral le del programa (preostanek pa Peter Rundel), v berlinski Filharmoniji (22. in 23. septembra) in dunajskem Konzerthausu (26. in 28.) pa sploh ne več. To je bil konec. He couldn’t do that on stage any more.

Ironično je, da sploh nisem vedel, da bo v Frankfurtu (domicilu izvajalca Ensemble Modern) premiera Yellow Sharka in potem še v Berlinu in na Dunaju, kamor bi pa res zlahka skočil. Še več! Niti nisem vedel, da bo Premiere direktno prenašala prvi frankfurtski koncert! Zakaj nisem vedel? Sem si sam kriv? Seveda, tudi. Najbrž nisem bil dovolj fanatičen.

In tako sem potem pred petnajstimi leti napisal nekrolog za Razglede z naslovom Suzy Creamcheese, kam si šla? In ko sem pred devetimi leti pisal zadnji uvodnik za zadnjo številko Razgledov, sem mu dal naslov Zadnji imaginarni solo na kitari.

Dovolj teh sentimentalnosti. Naslednjič bom raje opisal nekaj koncertov, na katerih sem bil. Moj the best of live.

PS: Dodajam še ta SOTW link, ki sem ga našel danes:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 4. December, 2008 ob 23:26 v kategoriji Po defaultu ZNB.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

59 komentarjev na “Nikoli na Zappi”

  1. Jean Tonic pravi:

    Uh, hvala ti za tole! Takšnega frajerja danes zagotovo ne najdemo v glasbenem svetu, pa tudi širše ne… Slava mu brkata!

  2. juan pravi:

    Hey there, people, Im bobby brown
    They say Im the cutest boy in town
    My car is fast, my teeth is shiney
    I tell all the girls they can kiss my heinie
    Here I am at a famous school
    Im dressin sharp n im
    Actin cool
    I got a cheerleader here wants to help with my paper
    Let her do all the work n maybe later Ill rape her

    Womens liberation
    Came creepin across the nation
    I tell you people I was not ready
    When I fucked this dyke by the name of freddie
    She made a little speech then,
    Aw, she tried to make me say when
    She had my balls in a vice, but she left the dick
    I guess its still hooked on, but now it shoots too quick

    Oh God I am the american dream
    But now I smell like vaseline
    An Im a miserable sonofabitch
    Am I a boy or a lady…i dont know which

    So I went out n bought me a leisure suit
    I jingle my change, but Im still kinda cute
    Got a job doin radio promo
    An none of the jocks can even tell Im a homo
    Eventually me n a friend
    Sorta drifted along into s&m
    I can take about an hour on the tower of power
    long as I gets a little golden shower

  3. juan pravi:
  4. Bogdan pravi:

    Hej, nekaj mi pa prav smrdi tule! Zakaj? Nisem noben poznavalec Zappe, ampak včeraj sem bil v Big Bangu in stikal malo med CD-ji in ugledal Them Or Us in sem si rekel, zakaj pa ne bi enkrat, za spremembo, kupil malo bolj poslušljive muske, ne le Sonic Youth-e… hehe…
    Evo in danes zvem, da sem kupil njegov prvi in edini album na 15 letnico njegove smrti… strašljivo…

  5. Mr. Mojo Mr. Mojo pravi:
  6. Marko Crnkovič Marko Crnkovič pravi:

    Let’s hear it for another great Italian: Mr. Mojo, ladies and gentlemen!

  7. Pris Pris pravi:

    Pri meni je bil že pesem meseca septembra, zato sem se včeraj vzdržal lepljenja YouTube posnetkov. ;)

    Glasbeni genij!

  8. Jasna pravi:

    Če bi jaz bila na Purplih bi čakala samo Speed King. Moj prijatelj bobnar pa je čakal Burn. Miranu sem iz Speed Kinga odrezala orgle in prosila za note pa me je odjebal ( to je že tretji letos, moram priznati, da je to še za mene preveč ). V Izoli so itak bili vsi slovenski muskontarji, slišal sem raznorazne vtise. Strinjam se, da so penzionistični koncerti brezveze, ampak saj veš kakšni so rokerji ves denar zagonijo potem pa im prav pride kakšen cekin na račun stare slave. V bistvu jaz jim ne zamerim, ker to ja edino kar znajo delati in vse kar imajo v življenju. Za tvoj zapis sem si mislila: baš sladko . In, da mi več ne zucneš čez partijo.Omg, Zappo je sponzorirala.

  9. floyd pravi:

    Tudi jaz sem bil v Mladenovcu v vojski, Made in Japan je pa najboljši “live” album.

  10. Jure/olki pravi:

    ŽIVELA PARTIJA !!!! Hahahaha Oni nam Rock’n'Roll, teli ta zadnji pa Jasno in Boštjana ob harmoniki…

  11. Boris pravi:

    Priložnost je bila tudi 1988/05/29 Graz Austria Eishalle Liebenau-kratko in jedernato

  12. djubre pravi:

    zappa. imam se za kompetentnega poznavalca rocka, vseh njegovih stranpoti in svederskih lukenj, vendar nikoli nisem slišal niti enega zappovega komada, čeprav so mi ga priporočali metalci z borovnicami, plavajočimi v kokakoli, ki so ji rekli borovničevec. to je preprosto neverjetno. podobno je bilo s the who, ko sem bebasto spraševal katera pesem se vrti v reklami za CSI.

    jah, tale zapis je res ptijeno branje. najdem se v njem. jaz sem imel do določene mere podobno situacijo, ki je sicer bolj literarne narave. vseskozi sem namreč težil z dylanom, razlagal besedila, si mislil, da jih prav razlagam in da je pvosod kaj za razložiti in pripovedoval anekdote. zadnjič sem srečal bivšega sošolca in vprašal me je, če še vedno drkam na dylana. šel sem celo tako daleč, da sem mladi južnjakinji, ki mi je počivala na ramenu začel na mobitelu predvajati dylanovo akustično its all over now baby blue. he, he. posledice so bile katastrofalne. tudi s koncerti imam frustracije. lani sem pol leta načrtoval odhod v milano, letos pa so najavljali kocnert v ljubljani dva dni po mojem rojstnem dnevu, vendar ni bilo nič. dylan je res fosil na koncertih in ni pravi dylan, samo nekaj momlja in se norca dela, ampak to ni važno.

  13. Pris Pris pravi:

    Hm, djubre, nepoznavanje Zappe in The Who ti izpodbija kredibilnost za kompetentnega poznavalca rocka, vesh njegovih stranpoti in svederskih lukenj. ;)

  14. Jasna pravi:

    Ojoj, djubre se premalo giblješ med rockerji. Tale znameniti uvod iz Won’ Get Fooled Again, ki so ga uporabili v CSI je Pete Townshend izvabil iz zelo znamenitega ARP 2500. Narejeno je samo nekaj primerkov tega analognega modular sintha. Enega ima Jean Michel Jarr. Kaj nisi bil na Dylanu v Varaždinu? Ko sem prvič slišala komad Won’t Get Fooled Again sem hotela vedeti od kod ta zvok in bila tako očarana, da sem rekla: Živel ARP2500!

  15. Marko Jenšterle Marko Jenšterle pravi:

    O Zappi sva že precej govorila, ampak zdaj si me spomnil na to, da so tudi meni enkrat na gimnaziji Kranj dovolili, da sem bil DJ na plesu. S kolegi smo jim spustili (zame) klasiko Erica Burdona And The Animals – New York 1963 – America 1968, ki traja 19 minut, od tega pa Burdon cca. 4 minute samo govori. Nikoli več nisem bil DJ. Najbolj zanimivo pa je, da me je tudi Burdon na Lentu, ko sem mu povedal, kako globoko se mi je zadeva vtisnila v zavest, na hitro odpikal in samo vprašal: “Ali si kupil mojo zadnjo plato?”.

  16. Jean Tonic pravi:

    Uvod iz Won’t get fooled again so odlično priredili/parodirali tudi Turbonegro v komadu Age of Pamparius :-)

  17. Nordstar pravi:

    Hej moj komentar je izginil. Marko, ali kaj veš o tem? Se torej le nisem motil?

  18. Jasna pravi:

    Spomnila sem se nekega intervjua z basistom Rogerjem Gloverjem v katerem je povedal, da je on opazoval dim nad jezerom iz hotelske sobe. Pripovedoval je o tem, kako je takrat zaprl oči in v mislih….. se mu je verjetno porajala ideja za glasbo. Ti pa praviš, da so takrat snemali na drugi strani pri Rolling Stonesih ( mogoče se je zelo dolgo kadilo?).
    Ne morem razumeti kako si na koncertu Deep Purplov tako trpel? Kolikor sem slišala tako slabi niso bili, da je bilo za trpeti. Fene je edino motil novi kitarist, ki igra na sodoben način in njegovo igranje ni nič kaj podobno Blackmorjevom. Smoke On The Water je dober, udarni, kultni, purplovsko raspoznavni komad ( najboljši je na live Made in Japan ) ampak tudi drugi so okej, recimo Child In Time. Ti pa si trpel zraven Child In Time? Aja, spomnila sem se kako je Blackmoor nekaj razlagal v zvezi Smoke in The Water, enostavnost tistega znanega riffa je primerjal z enostavnostjo Beethovnove 5 simfonije. Sicer tip je bil hudo zagovejen in z njim je bilo težko delati. O Zappi ne vem kaj dosti, vem, da je vrhunski kitsrist samo jaz se nisem nikoli se nisem palila na kitariste. Večinoma na klavijaturiste: Wakeman, Emerson, Chick Corea, Tomita.

  19. Marko Crnkovič pravi:

    Jasna: Ko je gorelo, niso snemali, ampak gledali skozi okno. Ali s terase.

    Child in Time je komad za pubertetnike. Jaz sem tudi na to padal v 6. razredu.

    FZ ni bil nikoli vrhunski kitarist. Komaj je odšpilal tisto, kar je skomponiral. To je bilo prekomplicarano za povprečnega kitarista. Prsti niso sledili umu, jezik ja. Bil je dober skladatelj, spreten eklektik, velik duhovitež in odličen retorik. In nenazadnje, človek z genialnim glasom.

  20. Jean Tonic pravi:

    Na wikipedii sem zasledil podatek, da se mu je glas znižal po hudi nezgodi, ko je padel/bil porinjen z odra in je omahnil v pit za orkester… glas naj bi se mu spremenil za 1/3 oktave…

    Mislim pa, da bi lahko rekli, da je bil vrhunski kitarist, o tem se strinjajo številni viri. Nisem ravno fan “shredderjev” tipa Steve Vai, a dejstvo je, da je le-ta virtuozen kitarist in da se je med drugim kalil tudi v bendu Zappe in je imel o njem veliko dobrega za povedat…. Morda ne ravno o sami tehniki igranja, ampak o načinu, kako je Zappa obravnaval ta inštrument in k njemu pristopal…

  21. blitz blitz pravi:

    “…Deep Purpli pa so v Montreuxu snemali Machine Head v mobilnem studiu Rolling Stonesov in tistega večera opazovali ogenj in dim na drugi strani zaliva…”. Tole pa drži le približno, Marko.

    Deep Purpli so prišli snemat Machine Head prav v Casino. MOI je bil zadnji koncert, ker bi naj potem Casino za dlje časa zasedli Deep Purple. Casino ni imel studijske opreme in prav zato so DP najeli mobilni studio od Rolling Stonesov. Mobilni studio je v Montreux prispel šele 6.decembra in tako DP na večer požara še niso snemali. So pa res opazovali požar z drugega brega in sicer iz Eden au Lac Hotela, ki pa nima nič z mobilnim studiem.

    Zgodba je zelo natančno popisana v Machine Head 25th Anniversary albumu.

    Sicer pa sem DP videl 4x, žal nikoli v zlatih letih. Prvič sem jih videl leta 1990 v Zagrebu in ni bilo bogve kaj (četudi se bo Jasna jezila) – takrat je sicer še brenkal Richie, a na vokalu je bil J.L.Turner in je vse skupaj zvenelo preveč rainbowsko. Čeprav se je med Smoke On The Water dvorana tresla.

    Potem pa sem jih kar trikrat videl leta 2003 na Bananas turneji – takrat že brez Lorda in itak brez Blackmoreja. Najprej sem jih videl v Pordenonu, kamor sem pravzaprav šel zaradi (žal odpadlih) Lynyrd Skynyrd – bili so tako fantastični, da sem čez dva meseca šel še nekam v bližino Graza. No, potem so prišli še v Ljubljano in kocerta Deep Purplov pa res nisem smel izpustiti. Speilfreude (ta izraz obožujem) je bil tisto leto na vrhu, videlo se je, da “fantje” uživajo na sceni. Tako, da jaz ne bi govoril o starih prdcih. Kakovost koncerta se ne skriva v letih, ampak v že omenjenem Spielfreude.

  22. blitz blitz pravi:

    Jasna, Steve Morse je car. Resnično. Ne poznam glasbenika, ki bi tako uspešno in brez kompleksov stopil v velike predhodnikove čevlje. Za razliko od večine “zamenjav” Morse niti malo ne poskuša kopirati predhodnika in s svojim bluesy stilom je zvoku DP dodal neko drugo dimenzijo. Pa še simpatičen in skromen dečko je za razliko od Richieja. Kar pa ne pomeni, da Blackmore ni velik.

    Jaz tudi obožujem Child In Time. Ne se sekirat – če nekomu ni več všeč, še ne pomeni, da je ven iz pubertete. :wink:

  23. Jasna pravi:

    Glede Child In Time vse je odvisno od izvedbe in verzije. Jon Lorda in Jordana Rudessa sem pozabila omeniti. Hvala za odgovor, veliko mi pomeni.

  24. Jasna pravi:

    Blitz: Feni to ne marajo, presodobno je, pogrešajo Blackmorjev značilen slog.

  25. blitz blitz pravi:

    Jasna, tudi jaz sem fan, pa maram. In koncertne dvorane so nabito polne. Ali si videla Morsa v živo? Tudi jaz sem imel predsodke, dokler ga nisem. Pa sploh ni sodoben, njegov stil je bolj bluesovski.

  26. Nordstar pravi:

    Glede na to, da je MC zbrisal moj post, ki je bil na drugem mestu se mi zdi, da on malo blefira vse skupaj. Tudi drugače mi ne gresta skupaj on in rock.

  27. Marko Crnkovič pravi:

    Nordstar: Če je kaj izginilo, objavi še enkrat pa daj mir.

  28. Okapi pravi:

    Malo nostalgije.
    http://www.afka.net/Mags/Dzuboks.htm

    Tole sem pa menda enkrat že omenil.
    http://en.wikipedia.org/wiki/Live_in_Japan_(Deep_Purple_album)
    Obvezno za prave fane Purplov, me drugim 3x Child in Time;-)

    O.

  29. rok pravi:

    Moj kolega, Narko Belkovic, ima v dnevni sobi/jedilnici razstavljene spodnjice od FZ, ki jih je le ta odvrgel v mnozico po izgubljeni bitki z divjo diarejo. Enkrat na leto dovoli odpreti vitrino, kjer so razstavljene, da lahko vsi zbrani z vsemi cutili posrkamo njegovo genialnost.

    Narko pa ne bo nikoli pozabil, kako je za slabega pol metra z vedrom zgresil curek kozlanja od FZja, ki je zlahtno poletel po zraku v Rainbow Theatre v Londonu. Nikoli si ne bo odpustil, a zivljenje tece dalje.

  30. fakejonas pravi:

    Ja, z Zappo sem tudi jaz težil in se pretvarjal, da ga štekam, medtem ko ga drugi ne. Idealen je za to.

    Ali pa za pobeg pred dolgočasneži. Si že opazil moj prazni pogled, kadar mi kaj razlagaš? Takrat si v glavi špilam imaginary guitar notes, grem stavit, da nisi vedel.

  31. gost pravi:

    Tale trditev da Frenk ni bil ravno vešč kitare me pa ni prepričala, bo treba še enkrat spustiti skozi plate kot so Hot Rats, Waka Jawaka ter trilogijo Shut Up and Play Yer Guitar.

  32. Mr. Mojo Mr. Mojo pravi:
  33. Marko Crnkovič pravi:

    Seveda je bil vešč kitare! Napisal sem, da ni bil velik kitarist. Ni bil virtuoz, niti guitar hero. Ker se je tega sam zavedal, si je izgradil osebni stil, ki ni baziral na virtuoznosti, ampak na zmožnosti igranja lastnih kompozicij. Liszt in Chopin tudi nista bila največja pianista v zgodovini – tudi če sta igrala svoje skladbe -, skladatelja za klavir pa prav gotovo. FZ je imel tak dirty stil igranja, ki je pasal samo k njegovim komadom. Ni bil John McLaughlin ali Jimmy Page.

    Sicer pa sem jaz zadnji, ki bi šimfal Zappo.

  34. Mr. Mojo Mr. Mojo pravi:

    Delno se strinjam. Ni bil recimo Steve Vai (na srečo).
    Gre za stvar definicije “veščnosti”. Recimo John Lee Hooker je znal en sam akord, pa težko rečemo, da ni bil vešč. Pač funkcioniral je v kontekstu tega, kar je počel.

    Primerjava z Lisztom in Chopinom je kar primerna. Zappa je res v določenem momentu moral zaposliti “virtuoza”, da je odigral nekatere parte, ker ga je najbrž domišljija prehitela in prav je, da se je posvetil kompoziciji, ne pa treningu. Poleg tega mislim, da je morda sam sebi v enem trenutku postal dolgočasen kot kitarist. Iz izkušenj vem, da igranje z drugim kitaristom potegne iz človeka veliko več, kot je mislil, da je sposoben. Kljub temu je že njegovo bazalno znanje, sploh pa imaginacija pri improvizaciji, sfera o kateri mnogi, tudi priznani kitaristi, lahko samo sanjajo.

    McLaughlina nisem nikoli poslušal, za Pagea se pa ne bi strinjal, da je bil baš nek virtuoz, sploh ne v primerjavi z Zappo. Ampak ok, to je debata za neko drugo priložnost in drugi post.

    V prejšnjem postu o Zappi mi nisi odgovoril na ponudbo, da ti posnamem Live in Ljubljana. Si spregledal, ali te ne zanima?

  35. Mr. Mojo Mr. Mojo pravi:

    @blitz: Morse bluesovski? Z bluesy stilom je zvoku DP dodal neko drugo dimenzijo? Jao…

  36. Jorg pravi:

    Če bi Zappa odraščal v Sloveniji, ne bi nič ustvaril.
    takoj na začetku bi mu perutnice pristrigel Dragan Bulič.
    Dejal bi mu, da je njegova muska zanič in naj raje neha.

    Je bil eden prvih na svetu, ki je igral fretless kitaro – že 1970.
    Imel je Acoustic (firma) akustično kitaro.
    Niso dolgo izdelovali, ker je firma zaustavila proizvodnjo.
    Kitare brez prečk in brez vrisanih polj nihče ne zna igrati, hahaha.

    Genij.

  37. Jorg pravi:

    Steve Morse je vsestranski – akademsko izobražen jazz kitarist (igral 30 let nazaj v bendu Dixie Drags), ki enako dobro obvlada jazz, fusion, country, rock, hard rock, blues…. Kakih 10 nivojev nad Blackmoreom. To se v tujini prekleto dobro ve, kot se tudi ve in je vsem jasno, da so Deep Purple skladbne nakradene od vsepovsod in sestavljane po delih – veliko je od Bacha, ostalo je od drugih bendov tistega časa. Child in Time je največji plagiat, konec pa so ukradli iz skladbe FIRE od Arthurja Browna. Preverite na youtube in poglejte oba spota.

  38. Mr. Mojo Mr. Mojo pravi:

    Ah, dej, Actooon, Morse je navaden dolgočasen shredder…

  39. Jorg pravi:

    Pri Blackmooru mi je všeč natančnost in feeling. Solo od Wasted Sunsets (plata Perfect strangers, 1984) je remek delo. Stratocaster je za natančne ljudi z občutkom in on to je. Poznam vse plate od njih (od 1967 do ajde 1988) in ta solo mi je najbolj v ušesu. Perfekcionist. Rad imam Rogerja Gloverja, ker je matematično natančen in ve, kdaj udari gor in kdaj dol s trzalico. Tudi zaradi njega sem igral s trzalico in to Rickenbackerja, ker je to nekaj the best, kar je mama kdaj rodila in na svet spravla in za basista zdojila.

    hahahhahahaha – takoj ko je fretless kitara, sem že to jaz. kaj pa če nisem to jaz, če sem jaz svoj oče???

  40. Jorg pravi:

    Da je vrgel iz benda Gloverja in Gillana, mu je moralo pa ornk zašpilati po možganih…. Iz štale je steral dva najboljša žrebca. Gillan je edini pevec, pravi pevec, ki ga je kdaj ta bend imel in ga bo imel. Kot je Glover edini merodajni, da pri DP strelja na bass. Basta.

  41. Jorg pravi:

    Steve Mors se je navlekel na hors.

    Morda pa zato UVELO igra, kaj veš…

    Ko boš TI star 80 let, boš tudi uvel…

  42. Marko Crnkovič pravi:

    Mojo: Nisem spregledal, samo pozabil sem. Veš, da me zanima. Hvala, da si me spomnil. Se ti javim, da se zmeniva.

  43. Jasna pravi:

    Nisem še nobenga slišala, ki je rekel, da Zappa ni bil vrhunski kitarist. Varjamem pa, da so bili drugačni časi kot so danes. Kriteriji so danes tudi drugačni. Ne bom se spuščala v debato o največjih pianistih v zgodovini ampak, Lizst in Chopin, če sta odigrala svoje stvari ( ki so zelo težke ) sta sposobna odigrati marsikaj drugega tudi težkega in to vrhunsko. Lizst pa sploh.

  44. blitz blitz pravi:

    Mojo, saj sem že ugotovil, da vse veš. morda Morse res ni najboljši blueser na svetu, boljši od tebe pa je gotovo. Samo pameten in nadut pa res ni tako kot ti.

    Saj imamo menda tudi zabiteži pravico do svojega mnenja. Tako kot netalentirani pravico do igranja inštrumentov, ane?

  45. Hashimoto pravi:

    Haiku za ftanka zappo:

    Down by their bipolar father
    stands dividing with US his dark
    black electric GUITARE…..

  46. fakejonas pravi:

    Z Zappo sem se rokoval v Parizu na koncertu, ko smo mu šli z Radia študent vročit nagrado Zlati regler za najbolj priljubljeno Tolpo bumov leta 1984. Cela ekspedicija nas je šla. Na tiskovni je Prpič z nacionalke dvigoval napačno roko in ni nikoli prišel na vrsto za vprašanje. In takrat sem drugič videl Igorja Vidmarja, da se je uscal v hlače (prvič pred Alenko Zor) in jecljal. Na poti nazaj sta se pa stepla z Buličem zaradi Jožice Brodarič.

  47. Mr. Mojo Mr. Mojo pravi:

    @blitz:
    NIkoli nisem trdil, da sem dober kitarist, nikoli nisem sebe ocenjeval kot glasbenika, znam pa ločit dobre kitariste od dolgočasnih, in blueserje od shredderjev. Če ti je Morse všeč, ti je pač všeč. Enjoy the crap out of him. To je tvoja izbira. Sicer lahko nastopaš kot neki kvazipoznavalec, vendar bom na bedarije odgovarjal. Če ti gre na jetra, da povem svoje mnenje, je to tvoj problem. Morse ima nekaj kvalitet kot kitarist, vendar med njimi ni takšnih, ki bi jih pretirano cenil, definitivno pa pri Purplih ni zaigral niti ene same približno bluesovske farze. Če sem slučajno kakšno stvar spregledal, mi daj kakšen link ali naloži posnetek. Na youtubeu je Morsa kot solate, ne bi smelo biti težko…
    Glede tega, kdo vse ve, se s tabo res ne bi pogovarjal, mr. I-just-came-from-Germany-and-I-fuckin-know-it-all. Nisi prvi gasterbajter, ki se je po nekaj letih vrnil domov in ki misli, da je boga za jajca prijel, ker se je par let vozil z drugačnimi trolami.

  48. Jasna pravi:

    Ponoči sem premišljevala o tem kdo sploh je od Lizstovih sodobnikov zmogel odigrati tega kar je zmogel on in mislim, da nihče. Tisto kar je zmogel Lizst takrat ni zmoglel nihče na svetu. No ja, vsaj meni se zdi, če pa nimam prav naj me kdo popravi. Zakaj mi je tako Lizst pri srcu? Jaz ga imam za rokerja tedanjega časa, po igranju in po videzu. Dvorne dame so ob njemu verjetno bile čisto mokre.

    Mojo: Ljudje se včasih krneki bleknemo, mogoče je Blitz tudi. Brezveze od tega delati “halabuko”, dela pa jo Blitz.
    Tudi jaz sem MC-ju rekla, da v The Beatles ne vidim nobene mešanice glasbenih zvrsti, potem sem se spomnila, da se je Harrison v Indiji učil igrati sitarja in ni hudiča, da kakšna nota ni indijska. V Bistvu nekaj sem bleknila a nikoli se v Beatle nisem v resnici poglabljala.Takšni smo ljudje. Prav super je, da je Marko napisal to svoje videnje in doživljanje FZ, ki ga jaz na osnovi enga albuma niti ne poznam dobro. Ti igraš blues. Meni se je blues zdel eno samo črnsko suženjsko jokanje s katerim nisem hotela imeti opravka. Celo Arsena Dedića sem žal zelo pozno skužila ( letos ) pa pravijo, da je hrvaški Cohen.

  49. štulič pravi:

    http://www.youtube.com/watch?v=6KE1CHu0X8w

    Virtuoz zajebancije, nihilizma in cinizma. Kitarist pa tam nekje, Mojo – Stefanovski! :neutral:

  50. Nordstar pravi:

    Cel vikend se mi je motalo po glavi tole MCjevo pisanje in to, kar me moti pri tem. MC bi moral začeti ta sestavek nekako takole: “Vem, da mi ne boste verjeli, a v svojih gimnazijskih letih sem tripal na Zappo. Danes se ga ne bi s palico dotaknil, ampak takrat sem bil pa pošteno nor.” Potem se jaz ne bi toliko sekiral ;-)
    Rok je dobro napisal, kaj je pravi Zappa fan. MC, a bi šel povohat Zappine posrane gate?

  51. blitz blitz pravi:

    mojo, tudi jaz zase trdim, da znam ločiti dobre kitariste od dolgočasnih. Imam svoje mnenje, ki pa ga ne postavljam kot merilo. Tudi tvoje mnenje je zame zgolj mnenje nekega drugega NN, ali pa je morda tvoje mnenje merilo v razvitem svetu :oops:

    Sicer pa med nama – v treh letih se nisem v Nemčiji niti enkrat peljal s trolo. Je pa res, da spoštujem deželo, v kateri sem nekaj časa živel in ki me je sprejela. Če je ne bi cenil, bi jo nemudoma zapustil. Za razliko od nekaterih, ki svojo novo domovino prezirajo. Je pa res, da sem jaz v tujini opravil tisto, kar sem si zastavil.

    Oops, upam, da ne boš še mene dal na facebook?

  52. Mr. Mojo Mr. Mojo pravi:

    @blitz:
    moj komentar se sprva sploh ni nanašal na kvaliteto Morseovega igranja, ampak na žanrsko opredelitev. Sorry, to ni stvar mnenja. To je stvar poznavanja žanra. In še vedno trdim, da v njegovem igranju ni niti zametkov bluesa. Kot bi se mu zanalašč izogibal.

    Kdo pa so tisti, ki svojo novo domovino prezirajo?

  53. Jasna pravi:

    Blitz ima prav!!! V Morse pri svojem igranju uporablja bluesovsko lestvico in pentatoniko. Mojo, lestvica pa ni stvar stvar ene note. V bistvu to drkajo vsi rokerji.
    Še vedno mi ne gre iz glave Chopin in Lizst. Bila sta takšna virtuoza in fanatika, da sta šla spati z na prste navezanimi kosi lesa, ( opore ) da bi boljše in lažje grabila po tipkah. V bistvu z prsti sta telovadila špago. Virtuoza, ki nista imela te sreče, da bi igrala na tri metarskih Steinwayih kot Pogorelić ampak na veliko bolj primitivni mehaniki. Na kakšnih primitivnih čembalih je šele igral Mozart? Ma, briga me s tem naj se ukvarja stroka.
    Jaz se bom raje z rokerji:
    Pojem kitarski heroj mi ravno jasen. Mislila sem, da to ni povezano samo z virtuozno tehniko ampak tudi z značilnim zvokom in karizmo. Recimo meni sploh ni všeč tale ledzepelinovski bluser Page pa velja za kitarskega heroja. Zappa mi je veliko bolj prikupen. Tudi Floydov Gilmoure mi je med najljubšimi, pa ne zaradi virtuoznosti ampak zaradi filinga. Moj frend kitarist je pa nor Stevia Ray Vaughana. John McLaughlin pa ne sodi zraven tega rockerskeg “šodra” niti je heroj v tem smislu kot so ostali. On je iznad vsega tega, čisti jazzist, ki ga se niti ne omenja v paketu z Pageom.

  54. Mr. Mojo Mr. Mojo pravi:

    @Jasna:
    A morda kot primer bluesovskega igranja, kjer (res) občasno uporablja blues in molsko pentatonično lestvico, misliš kaj podobnega temu:
    http://www.youtube.com/watch?v=y-CC2jOVNSI
    Jap, dejansko je s svojim bluesovskim slogom in igranjem dodal bluesovsko dimezijo pruplom, sploh glede na ne-blueserje tipa R. Blackmore in T. Bolin. Not!
    Ma dej, tip je še Amazing Grace uspel odigrat brez kančka bluesovskega feelinga. Je pa tehničar, priznam…

  55. Mr. Mojo Mr. Mojo pravi:

    Morda je je kot nebluesovsko igranje, ki ga nadgradil Morse mišljeno tole:
    http://www.youtube.com/watch?v=G6×8GGXrCFQ
    Morda tole:
    http://www.youtube.com/watch?v=NLhmhfkphd0
    Tole?
    http://www.youtube.com/watch?v=3Zz1gOIxHPE

    Hmmm, ne vem no…

  56. Jasna pravi:

    Mojo: Pa saj drugače ne gre, brez ( bluesovske lestvice in pentatonike ) pri rockerjih, meni se zdi. To je splošna stvar, ne mislit, da se jaz ne vem kako spoznam na kitariste. Bolj me zanimajo lestvice po katerih igrajo klavijaturisti recimo (Emerson). Toliko pa vseeno slišim, da je McLaughlin med naštetimi izjema. On tega ne uporablja. Med prečke si dal izdolbiti jamice, da je izvabil določen značilen zvok. Vem tudi kaj mi je všeč pri kitaristih in česa ne maram, recimo “Ben – Hurovskih” solo dionic ne maram. Clapton, ki je tako priznan se mi ne zdi nič tako posebnega. Kaj pa Al Di Meola? Je quitar hero ali ni?

    Jorg: Ne pretiravaj, da so Purpli vse nakradli. Ne glede na tvoje nakladancije so kreativni. Da je v Burnu delček Bacha so itak sami povedali, ker se jim je to zdel super štos, zezancija in hkrati prikupno. Kot, da nikoli nisi slišal na koncertih, ko se sredi največje virtuozna solaže kakšen kitarist poheca z jingle bells in potem virtuozno nadaljuje naprej?

  57. hans pravi:

    Dejte penzionisti nehat. Pa kdo se zanima za sto let stara jajca.
    MC naj si pa ksiht na blogosu zamenja, ma najgrso sliko.

  58. Jasna pravi:

    Jebiga, hans kot vidiš nekateri nismo še iz 18. stoletja ven prišli.

  59. štulič pravi:

    Ajme Jasna, ne trabunjaj! Za blues moraš biti tužan v srcu, kot so Clapton, Mr Mojo riding, BB al’ pa Stefanovski v makedonski verziji tage (tuge)!
    Morse jes tehničar in perfekcionist (brez duše); on bo vedno uletu v
    film!

    http://www.youtube.com/watch?v=b9TpnK-WvFE

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.