Za narodov blogor

Napisal sem takole: “Imam pravico molčati, vendar je ne bom izkoristil. Vse, kar bom povedal, se sme pozneje uporabiti proti meni na sodišču.”

Rečeno, storjeno!

SVM in njena odv. NZK sta se pritožili na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je 9. januarja zavrnilo predlog za začasno odredbo za umik moje inkriminirane objave na blogu. Pritožbo argumentirata z mojo nedavno objavo na blogu o odškodninski tožbi SVM za 20.000 evrov in kolumno na sorodno temo v Dnevnikovem Objektivu z naslovom O komunikacijsko disfunkcionalnih zoprnežih — češ, ustavite ga, človek vendar ne neha in ne neha. Na blogu in v kolumni sem SVM dodatno označil kot “kverulantsko kvizlinginjo”. To pa je zdaj predmet dopolnjene tožbe.

Očitno sem nagazil na hujšo mino, kot sem si sprva mislil. Kakorkoli že, tole objavljam samo v vednost. Provociral pa ne bom več. Že zaradi ljubega miru (mojega) in da si ne bi po nepotrebnem škodil. Nikoli ne veš, s kom imaš opraviti — v tem primeru pa še posebej.

Priznam, to sem bolj kupil sebi kot Oskarju. Danes dopoldan sva šla k osrečujočemu Mlinarju na Čopovi. Vzgojiteljica je rekla, da tam prodajajo take real life živalce, kakršne imajo v vrtcu in s katerimi se Oskar rad igra. Res so jih imeli. Kupila sva slona, fa (žirafo) in konja. Potem pa sem zagledal polico z avtomobilskimi modelčki. Velikimi, lepimi modelčki.

Volvo P1800 S, letnik 1961, je bil v bistvu edini, ki mi je bil všeč. Pa ne zaradi Rogerja Moora, ki ga je kot Simon Templar vozil v seriji Svetnik. Modelčki morajo biti retro. Moderni avti, ki jih videvamo na cestah, niso primerni za modelčke. Audi A4, mercedes benz C ali mini cooper in drugi, ki so jih tudi imeli, so zgledali brez veze. Morda bi za hec kupil espaca, vendar ga — cela va sans dire — niso imeli.

Volvoti naj bi bili vzdržljivi avti, ampak za modelčke to očitno ne velja. Še preden sem odvil vse štiri vijake, s katerimi je bil avto privit na plastično ploščo v kartonski škatli, sem že zlomil obe stranski ogledali. Pravzaprav sem ga samo prijel, pa sta že odleteli. Z vijaki sem se namučil tako, kot da dezembaliram ne vem kako občutljivo high tech napravo, ne pa preprost kos hardvera iz kovinskega ohišja s plastičnimi podobnostmi. Potem ga je vzel v roke Oskar. Nisem se še obrnil naokoli, ko je odletela protiblatna zavesica za zadnjim kolesom. Ko sem se obrnil naokoli drugič, je odletel brisalec. Pa ne, da bi z avtkom tolkel ali ga metal. Ko sem ga čez petnajst minut nagnal v posteljo na popoldanski spanec, je hotel, da gre avto z njim. Prav. Parkiral ga je ob rob postelje, nazadnje pa sem mu s pomočjo novega slončka jaz sam kmalu odbil sprednjo registrsko tablico. In ko se je Oskar čez tri ure zbudil, je z odbijača odpadla že tudi zadnja.

Prilagam še to fotko z Oskarjem, da si boste laže predstavljali, kaj pomeni merilo 1:18.

Razmišljam, da bi začel zbirati takšne modelčke. Omislil bi si dolgo polico in jih razvrščal in brisal prah z njih. Oskar bo zrasel in za njim še Jonas, jaz pa nočem biti preveč odrasel. Moram se pa seveda naučiti ravnati s takšnimi eksponati.

Imam pravico molčati, vendar je ne bom izkoristil. Vse, kar bom povedal, se sme pozneje uporabiti proti meni na sodišču.

Danes sem za kosilo skuhal piščančjo obaro z žličniki alla mamma. Piščančja je bila v dveh pomenih: dobesednem in v tem, da sem kot učenec piščanec presegel učiteljico kokljo. No, preden sem začel čistiti zelenjavo, sem si za olupke odtrgal stran iz Dnevnika, ki se valjal v kuhinji. Šele potem sem opazil svojo kolumno. Nisem si premislil.

Danes smo smučali na Katschbergu. Nur für Herren. Tam sem smučal prvič, letos sem smučal prvič, prvič sem smučal po dveh letih.

Bil je idealen dan za smuko. Nebo brez oblačka, leden pršič dobro steptan. Na 1600 metrih nadmorske višine je bilo minus 13, na 2200 pa nekaj stopinj topleje. Kljub temu pa me niti približno ni tako zeblo kot zadnjih deset dni v Ljubljani.

Ali ni zanimivo, kako nekatere samoumevne resnice, o katerih nismo nikoli podvomili, sčasoma postanejo smešne? Tako je recimo urednica Sobotne priloge Dela Irena Štaudohar prejšnjo soboto beyond reasonable doubt napisala: “Zato bomo prav mediji, novinarji in intelektualci, oblikovalci javnega mnenja v naslednjem letu nosili še večjo odgovornost.” In še: “Izdajanje časopisov je družbena odgovornost.” To se še vedno lepo in pozitivno sliši, vendar glede na realno stanje zveni tudi naivno. Kdo bo to bral? Kdo bo cenil te plemenite misli?

S hrano sem se zastrupil samo enkrat v življenju. To je bilo v Portorožu pred kakšnimi desetimi leti, ko sem v eni od tamkajšnjih kvazirestvracij za pozno kosilo pojedel nekakšne makarone v neprepoznavni rdečkasti omaki. Bilo je brez okusa, bilo mi je vseeno, bil sem lačen, mudilo se mi je, zmetal sem vase, nisem se sekiral, ker itak nisem pričakoval gastronomskih užitkov. Potem sem skoraj vso noč preživel na stranišču. Danes se ne spomnim, kateri lokal je to bil, toda še vedno mi je žal, da jih nisem takoj naslednji dan prijavil.

Sicer pa je bil Portorož od nekdaj eden tistih krajev, kjer človek nikoli ni mogel nikjer normalno jesti, če ni imel polnega penziona ali polpenziona v hotelu, če se ni sprijaznil z makaroni v neprepoznavni rdečkasti omaki ali s pizzo — ali če se mu je slučajno zahotelo hrane po deseti uri zvečer.

Nimam odnosa do ročnih ur. Že dolgo nosim uro le izjemoma, vsakih nekaj let, ko me prime, da si kupim poceni fancy uro, ali če mi prijatelj iz Alu König Stahla podari kakšno iz njihovega repertoarja poslovnih daril. V življenju sem imel precej swatchk, ampak to so bila še študentska, osemdeseta leta. V gimnaziji sem nosil očetovo staro doxo, res fajn uro, zelo retro, po mojem iz petdesetih. Kaj bi dal, da bi jo še imel. Najdražja ura — in tudi najlepša —, ki sem si jo kdaj kupil, je bila Junghansova, Max Bill dizajn, remake iz leta 1962, moj letnik, v Maximarketu je stala 60.000 tolarjev, če se prav spomnim. Na internetu vidim, da dandanes stane 475 evrov. Toliko pa danes ne bi dal za uro, ker jih ne znam ceniti. Saj ne rečem: drage ure, celo ure, ki stanejo toliko kot avto, so res lepe, ampak najbrž si jih ne bi kupil, tudi če bi imel denarja kot dreka. Že ta junghans je bil too much. In kako klavrno je končala! Bil sem v letalu za London, ko se mi je nenadoma zazdelo, da mi je nekaj skoraj nevidnega odfrčalo mimo glave. Pomislil sem, da se mi blede. Začel sem gledati okrog sebe in čez čas na tleh pod sedežem opazil šipco ure. Očitno je bil v letalu podpritisk. Uro sem takoj spravil v žep od torbe, da bi zaščitil kazalce, kar pa ni bila primerna embalaža, zato so se v tistih nekaj dneh v Londonu ali na poti nazaj polomili.

Zadnje čase pa sem se naveličal gledati na uro na mobitel. Prav zaželel sem si ročne ure. Spomnil sem se na mondaine ure, ročne verzije uradnih postajnih ur Švicarskih federalnih železnic (SBB-CFF-FFS), Hans Hilfiger dizajn. Že dolgo je tega, kar sem jih gledal, pozabil pa tudi. Potem pa sem jo pred nekaj tedni naročil. Ker nimam ravno rokodelsko lopatastih dlani, sem naročil mid-size uro, premera 35 milimetrov. Ampak sem se uštel. Res je namreč, da pa imam zapestje kar široko, zato ura na moji roki deluje premajhna. Dal sem jo torej Nini, ker na njeni roki zgleda ravno prav, sam pa sem naročil novo, večjo, drugačno in tudi dražjo mondainko (Sport II Chronograph).

Mimogrede: ali je že kdo pomislil, da vas nihče več ne ustavi na ulici in vpraša, koliko je ura, odkar imamo vsi mobitele?

Kakorkoli, danes sem imel kaj videti. Ko sem poškilil na Ninino zapestje, da bi videl, koliko je ura, sem spet pomislil, da se mi blede. Ura je kazala datum 32.! Kaj takega pa še res nisem videl. 32. december? Ali kaj? Jasno, ure z datumi je treba petkrat na leto (1. marca, 1. maja, 1. julija, 1. oktobra in 1. decembra) prestavljati — ampak to?! Se je Švicarjem zmešalo?

Do katerega namišljenega datuma bo Ninina mondainka štela dneve? Do 39.? Bo 8. januar 39. december? Domnevam namreč, da na desetiškem polju ni štirice. (To bi šele bilo bizarno!) In potem? Bo desetiško polje naslednjega dne prazno, na eniškem pa bo številka po algebraični logiki preskočila na ničlo? Bo 9. januar nulti? Kakorkoli, bom spremljal.